Revija SRP 3/4

Ciril Gale

Intervju: Jozhe Spacal

 

MOJSTER SLOVENSKE TELEVIZIJSKE SCENOGRAFIJE

 

Ob petintrideseti obletnici slovenske nacionalne televizije so v ljubljanski Moderni galeriji pripravili pregledno razstavo televizijske scenografije Jozheta Spacala, prav tako pa je hkrati izshla she monografija televizijske scenografije istega avtorja. To sta glavna razloga za razgovor z umetnikom.

 

Gospod Spacal, kaj je bil glavni vzrok, da ste se zacheli ukvarjati s scenografijo in posebej s televizijsko?

Ko sem shtudiral slikarstvo na milanski likovni akademiji, se mi je ponudila prilozhnost, da bi obiskoval milanske televizijske studije in se seznanil z njihovim delom pri ustvarjanju televizijskega programa.

Tako sem v chasu shtudija slikarstva in mozaika v popoldanskem chasu obiskoval in sledil delu RAI na oddelku za televizijsko scenografijo. Prav v vseh fazah; od nastajanja projekta, prek realizacije v delavnicah pa do snemanja.

V chem se razlikujejo televizijska, gledalishka in filmska scenografija? Je prav razlika med njimi vplivala na vasho odlochitev, da se posvetite televizijski scenografiji?

Da sem se odlochil za televizijsko scenografijo, je vech vzrokov. Glavni je v ugotovitvi, da elektronika daje pechat dvajsetemu stoletju. Televizija kot elektronski medij, kot medij sedanjosti in prihodnosti, me je zato zelo pritegnila. Zame je bil to izziv, po svoje skrivnost, ki sem jo zhelel spoznati. Takrat sem namrech prishel do filozofskega in estetskega spoznanja, da je umetnost izraz zhivljenja. V televizijskem mediju sem videl eno od mozhnosti za svoje izrazhanje.

Glede razlik med filmsko, televizijsko in gledalishko scenografijo pa naslednje: gledalishki scenograf prostor oziroma sceno oblikuje tako, da je najlepshi razgled iz ene same tochke, ta pa se nahaja v sredini gledalishkega prostora. Filmska scenografija je oblikovanje prostora za filmski nachin snemanja in kasnejsho montazho, televizijska scenografija pa je narejena za snemanje z vech kamerami in za montazho v chasu snemanja. Bistvena razlika je v tem, da mora biti prostor v televizijskih studiih tako oblikovan, da se lahko kamere sprehajajo po prostoru ves chas in da lahko posnamejo kader iz kateregakoli zornega kota, pa pri tem ne sme slika na ekranu prav nich izgubiti na kvaliteti.

Rekli ste, da je bila televizija za vas skrivnost oziroma izziv, ki ste jo hoteli reshiti. Je bil to razlog, da ste se ji posvetili?

Med prakso na italijanski televiziji sem se nauchil predvsem obrti, stroke. Izvirnost je problem idejnega reshevanja, problem sporochila in sloga. Pri vsakem poklicu morash naprej obvladati osnove, se pravi stroko. Kaj prinashash novega, je odvisno tudi od tega, koliko poznash to, kar je bilo doslej zhe narejenega. Moja osnovna izobrazba, umetnostna zgodovina, kasneje slikarstvo in mozaik, mi je ogromno pomagala, da sem spoznaval druge lepe umetnosti, ki jih je nasha civilizacija ustvarila in so sestavni del nashega zgodovinskega spomina in zhivljenja.

Kako bi opredelili izvirnost?

Vsak ustvarjalec se izrazha na svoj nachin. Ima v svojem izrazhanju svoj nachin, svojo pisavo, che lahko temu tako rechem. Gre za svojski slog tako v nachinu kot tudi v idejnem naboju, v sporochilu. Vsebina in forma morata biti vedno v sozvochju. Italijani temu rechejo ekvilibrio... Ravnotezhje. Menim, da je izredno pomembno, da ustvarjalec neprestano ishche. Samo tisti, ki veliko ishche, lahko najde in najde le, che tochno ve, kaj hoche. Ishche tudi svoj izraz, po katerem ga kasneje publika pozna in lochi od drugih umetnikov.

To sem poskushal tako v televizijski scenografiji kot v grafiki in v slikarstvu. Tako kot nekoga spoznamo po pisavi v grafologiji, tako spoznamo mochnega likovnika po njegovem mochnem izrazu oziroma po njegovem slogu.

Prav gotovo ste si prizadevali, da bi bila vasha scenografija moderna, ali bolje recheno sodobna. Kako se to kazhe?

To sta dva izraza. Sodobno je vse, kar nastaja danes, moderno je le to, kar predstavlja jutri. Kot slikar in kot grafik sem nashel samega sebe. Zato je vpliv moje grafike in slikarstva na moje delo v scenografiji zanesljivo mochan. Pustil je neko identifikacijo. V mozaiku sem upodabljal svoj intimni svet, Kras. Lahko bi rekel, da sem upodabljal to, kar je v meni v podedovano. Pa tudi to, kar me je od otroshtva oblikovalo in pustilo v meni neko subtilnost v vseh razsezhnostih.

Prav gotovo je to bilo videti kasneje, ko sem izpovedoval svoja chustva v obliki umetnishkega ustvarjanja. Lahko bi rekel, da, ko sestavljam svoj mozaik, zhivim s svojo krashko intimo v svojem ateljeju. Medtem, ko ustvarjam grafiko pa vanjo vnasham duh chasa v katerem zhivim.

V dela vnasham vse dosezhke sodobne tehnike, oziroma si pomagam s sodobno tehnologijo, da pridem do chim boljshega rezultata. Vse to zavestno uporabljam pri umetnishkem ustvarjanju.

Marsikaj sem dognal pri eksperimentiranju televizijske scenografije, te izkushnje pa sem kasneje vnesel v grafike. To pomeni, da je televizijska scenografija vplivala na mojo grafiko in kasneje spet grafika nazaj na mojo scenografijo.

Po drugi strani je tudi mozaik, oziroma nachin gradnje mozaika, vplival na nachin oblikovanja televizijskega prostora, kajti veliko scenografij je narejenih v nachinu gradnje mozaika. To pomeni, da sestavljam elementarni ritem in da uposhtevam vse tiste izkushnje, tista izhodishcha, ki sem jih dobil pri sestavljanju predvsem reliefnega mozaika, kjer pride do izraza igra svetlobe in sence. Tako je moja scenografija v bistvu tudi reliefni mozaik v vechjih dimenzijah.

Pred kratkim je bil v Ljubljani mednarodni seminar televizijskih scenografov, ki ga je organizirala slovenska nacionalna televizija. V chem vidite smisel te manifestacije?

Televizijskih festivalov je v Evropi veliko. Stroka televizijske scenografije je toliko specifichna, da se mi je dolgo chasa porajala ideja, da bi se podobno, kot se preverja gledalishka scenografija na kvadrienalu v Pragi, preverjala tudi televizijska scenografija oziroma njeni dosezhki na posebnem strokovnem srechanju oziroma simpoziju. Ideja je torej stara zhe vech kot dvajset let, vendar takrat she ni bilo takih mozhnosti, da bi nekdo sedel na letalo in prinesel svoje delo na kaseti s seboj. To nam danashnja televizijska tehnologija omogocha.

Ko sem pripravljal projekt razstave in monografije, sem za promocijo svojega dela samo ozhivil idejo izpred dvajsetih let. Zanimalo me je namrech, do kam se je razvila televizijska scenografija v drugih evropskih studijih.

Bil sem zelo vesel, ko sem poslushal diskusijo kolega iz Bruxellesa, ki je dejal, da so pri njih dilemo med rachunalnishko scenografijo ali ustvarjalno scenografijo razreshili zhe pred sedmimi leti in da sem se sam opredelil za ustvarjalno oziroma individualno scenografijo. S tem ni recheno, da odklanjajo rachunalnishko scenogafijo... Zame zelo zanimivo stalishche, morda tudi zato, ker se ujema z mojim. Rachunalnik, da, prav da se uporablja v grafiki in scenografiji, vendar pod kontrolo razuma in samo do dolochene mere. Tudi pri nas se tako kot v svetu, nekateri oblikovalci pri delu z rachunalnikom obnashajo kot otroci, ki so v sobi polni igrach. Begajo od ene do druge in se ne morejo odlochiti.

Tako smo pricha nastajanju rachunalnishke grafike, ki jo imenujem rachunalnishki kich. Chloveka boli glava, ko jo gleda na ekranu.

Katere teme ste obravnavali na omenjenem seminarju?

Nismo shli v specifichna podrochja. Imeli smo vech diskusij na sploshno o televizijski scenografiji in gledali primere, ki so jih kolegi prinesli s seboj. Posegli smo tudi na podrochje grafike. Avstrijski kolegi so nam predstavili kompleten design za avtstrijski televizijski dnevnik in njihova porochila.

Menim, da je bilo to prvo srechanje koristno predvsem iz enega razloga. Da je pokazalo in odgovorilo na temeljni vprashanji, kaj je sploh televizijska scenografija in kaj je sodobna televizijska scenografija.

Kako pridete na idejo za posamezno sceno? Gledate podobne tuje oddaje, ali pa morda ishchete ideje po knjigah z reprodukcijami slik in grafik ali pa she kako drugache?

Tratnik je rekel: "Kdor hodi za drugimi, je zadaj!" Tisti, ki spremlja mojo scenografijo, ve, in tudi razstava v Moderni galeriji je to pokazala, da ne hodim za drugimi, da ishchem svoj lastni izraz. Vechkrat, ko srecham kolega ali prijatelja, mi pogosto reche, da je v posameznih oddajah prepoznal mojo scenografijo, moj "podpis", che lahko temu tako rechem, she predno je videl konchno shpico.

To pomeni, da sem si v televizijski scenografiji na ekranu v teh tridesetih letih oblikoval svojski slog, ki je postal prepoznaven, kot sem postal prepoznaven s kostanjem v grafiki, ki mi je kozmos, kot metafora za kozmos. Kostanj je postal moj grafichni podpis...

Rad bi poudaril, da sledim sodobnim tokovom likovne umetnosti, Neka kolegica mi je pred kratkim, ko si je ogledala mojo razstavo v Moderni galeriji, dejala: "Jozhe, saj to, kar si delal pred petindvajsetimi leti, zdaj raziskujejo mladi in razstavljajo na beneshkem bienalu." Tudi to mi govori, da ne hodim za drugimi, temvech sem s svojim iskanjem velikokrat pred drugimi.

Ali to pomeni, da je slovenska scenografija, mislim pri tem na televizijsko, pred drugimi, ali pa smo vsaj poravnani z njimi?

Na to vprashanje naj odgovorijo drugi; umetnostni zgodovinarji in znanstveniki, ki primerjajo in tudi spremljajo dosezhke v televizijski scenografiji in likovni umetnosti.

Se vam je zhe pripetilo, da ste bili z zamislijo takoj zadovoljni?

Veste, vsak ustvarjalni akt je duhovno dejanje in je hkrati tudi selekcija idej. Che imam, na primer, za neko scenografijo baleta dva meseca, bom v tem chasu "rodil" veliko idej in opravil mnogo selekcij. Vchasih se zgodi, da imam zelo malo chasa in prvo idejo tudi uresnichim. Pri ideji ni pomembno samo to, da jo imash, temvech tudi, da je uresnichljiva v okviru financhnih mozhnosti, ki jih ima nasha televizija na razpolago.

Pa vam televizija nudi chas za mirno ustvarjanje, che pri tem za trenutek zanemarimo financhno plat?

Zelo redko kdaj. Vchasih da, ne pa vedno.

Nekaj chasa je bila prashka shola za nas pojem. Najuglednejshi slovenski umetniki so hodili iskat znanje in navdih v Prago. Velja to she danes?

Veste, Praga je bila za gledalishche in film prav gotovo eno od evropskih mest, kjer so dosegli izreden razvoj. Spominjam se, da so pred tridesetimi leti iz vse Evrope obchudovali "laterno magico". Takrat je Svoboda, najboljshi cheshki in lahko rechem tudi eden najboljshih evropskih scenografov, dejansko s svojimi idejami razmigal evropsko gledalishche. Ne samo Cheshka, tudi Poljska je ogromno pripomogla k razvoju slovenskega filma, gledalishcha in grafichnega oblikovanja.

Danes lahko rechem, da Slovenci na teh podrochjih ne zaostajamo za Poljaki in Chehi. Zaostajamo pri risanem filmu. Tu so Hrvati, Chehi in Poljaki dalech pred nami.

Pri delu se prav gotovo srechujete s shtevilnimi tezhavami. Katere so najbolj pogoste in najvechje?

Glavni problem na slovenski televiziji v scenografiji je v premajhnem vlaganju v razvoj scenografije. Sorazmerno veliko denarja vlagajo v tehnichno opremo, kar je razumljivo, ni pa razumljivo, da v novem TV centru (zgrajenem zhe pred dobrimi 25 leti) she sedaj ni tehnichno opremljen najvechji TV studio - studio 1. Ni razumljivo, da zapostavljajo scenografijo. Pri tem ne mislim zgolj na oddelek za scenografijo, temvech tudi na delavnice. Tehnologija izdelave scenografije je zelo dalech za razvojem elektronskega medija.

Drugich, che govorim o scenografiji kot ustvarjalnosti, menim, da se v redakcijah delo porazdeljuje tako, da se premalo uposhteva senzibilnost posameznih scenografov. Tako imenovani "subjektivni faktor" igra preveliko vlogo. Kvaliteta in ustvarjalnost posameznikov (to je tista resnichna subjektiviteta) pa odlochujochih v nekaterih redakcijah ne zanima, zadovoljijo se s povprechjem. So pa tudi izjeme, to zhe moram rechi.

Konkretno; zase lahko rechem, da televizija doslej she ni znala izkoristiti vsega mojega znanja, vseh mojih izkushenj. Vendar to ni moj problem, temvech problem slovenske televizije. Delitev dela po posameznih afinitetah pri nas ni strokovno, pravilno organizirano, pa tudi ocenjevanje dela ni strokovno in ni (dovolj) stimulativno.

Na zachetku ste si prav gotovo postavili cilje, ki bi jih radi v zhivljenju dosegli. Ste jih vse uresnichili, ali morda nekaterih niste? Che jih niste, katerih in zakaj?

Vsak mlad chlovek si postavlja cilje. Toda moram rechi, da tako v slikarstvu kot v grafiki in scenografiji delam z veliko ljubeznijo. Obchutek imam, da vse zhivljenje eksperimentiram in se igram. Samo delo, ki nastaja v igri, lahko obrodi bogate sadove. In jaz sem srechen, ko se igram... S svojim delom sem zadovoljen in si nikoli nisem postavil prenizkih in niti previsokih ciljev. Vedno sem imel cilje dovolj visoko, vendar tako, da sem pravilno ocenil svoje sposobnosti in svoj naboj, da sem cilje tudi uresnichil. Ni se mi dogajalo, da bi si postavljal cilje, ki jih ne bi mogel uresnichiti. Naj dam prispodobo; nikoli si nisem postavil za cilj Shmarne gore, postavil sem si vedno vishje cilje. Nikoli pa si nisem za cilj postavil Lune, saj nanjo nikoli ne bi mogel priti. In she nekaj venomer ugotavljam, namrech, da ravno ta ustvarjalna igra, uzhitek pri delu sta to, kar mi "polni akumulator" (che se izrazim v prispodobi). Energije mi res nikoli ne zmanjka.

Katero podrochje ustvarjanja vam je najblizhje; slikarstvo, grafika ali morda scenografija, po kateri vas najbolj poznamo?

Vchasih mi je v prvem planu slikarstvo, drugich grafika, tretjich scenografija. Vsa tri podrochja se med seboj prepletajo, dopolnjujejo in ko dobim oddajo, ki mi nudi izziv in hkrati prilozhnost za izpoved, jo postavim v prvi plan, delam mesec ali vech samo to in zhivim s to oddajo. In ta oddaja je zhivljenje. Ko dobim prilozhnost za malo vech miru, zachnem ustvarjati na podrochju slikarstva, zachnem zhiveti samo z barvami.

Vchasih pa ne eno ne drugo ne tretje in zhivim v krogu druzhine, za druzhino in mi je druzhina v prvem planu.

Za konec she tole vprashanje; kot umetnik ste seveda "pod udarom" kritike. Kako jih sprejemate?

Che je kritika poshtena, ta izraz zelo redko uporabljam, saj naj bi to pomenilo, da je strokovna, potem jo jemljem resno, jo sprejmem in mi je kot taka zelo koristna vzpodbuda. Che pa je razdiralna, polna klanskih diagonal, potem me resnichno razbesni. Da je do te moje razstave v Moderni galeriji prishlo in hkrati do monografije televizijske scenografije, se moram zahvaliti prav enemu od kritikov, ki je 1992 leta v Ljubljani postavil razstavo televizijske scenografije samo nekaterih scenografov slovenske televizije, brez ustreznih in razvidnih kriterijev. To je bila zelo slaba razstava, kar me je tako razbesnelo, da sem se odlochil pokazati, kako se tako delo napravi strokovno.

 

V Ljubljani, oktobra 1993