Revija SRP 3/4

Alenka Auersperger

Intervju: Julian Nott, Bogomir Mihevc

 

NA POTI V HOLLYWOOD

 

Kakshna je pot do Hollywooda? Do festivalov? Do dobljene bitke na svetovnem trgu? Kakshne mozhnosti za usposabljanje imajo bodochi veliki sineasti v Veliki Britaniji? Kakshne mozhnosti so pri nas? Prvi sogovornik na poti v Hollywood je Julian Nott, drugi Bogomir Mihevc, s Centra za razvoj univerze v Ljubljani.

 

I.

Julian Nott je rezhiser, scenarist, producent. Ob tem shtudira

na National Film and Television school v Beaconsfieldu pri Londonu filmsko glasbo. Pogovarjala sva se o mozhnostih sholanja v Veliki Britaniji. O pogojih za vpis.

National Film and Television school financira Britanska vlada. Na to drzhavno sholo se lahko vpishejo tisti, ki imajo v zhepu zhe diplomo kakshne druge univerze. Vechina je pred tem shtudirala film na kakshni drugi filmski sholi.

Che ni sprejemnih izpitov iz sploshnega znanja in che je bistven pogoj za vpis, da predstavish lastni izdelek ali imate veliko sploshnih predmetov?

Uchijo nas tako, da delamo. Zelo malo je predavanj v razredu. Praksa je pomembnejsha od teorije. Vechina shtudira tako tri leta do pet let. Specializiramo se lahko za rezhijo igranega filma, producenstvo, zvok, kamero, glasbeno kompozicijo, animacijo. Nekateri shtudirajo dokumentarec in scenaristiko. Vchasih specializacija ni bila tako stroga, smeri so se lahko menjale.

Pouchujejo na sholi pomembni ljudje?

Morda ne v mednarodnem smislu, vsekakor pa sta znana umetnika Stephen Frears ali David Puttnam. Frears prihaja kot gostujochi predavatelj za nekaj dni.

Stephen Frears je zapustil shtudij prava v Cambridgeu, delal v gledalishchu, na TV. V shestdesetih letih je bil pogosto asistent rezhije L. Andersona in K. Reisza. Mednarodni ugled je dosegel z My beatiful launderette leta l985, z biografijo J. Ortona leta 1986 in ekranizacijo Dangerous liaisons...

David Puttnam je producent. Dela v reklamni agenciji, kjer sodelujeta A. Parker in Scott. Za produkcijo se je zainteresiral proti koncu 6O-tih let. Producent pri filmu K. Russella o Gustavu Mahlerju, Ponochni expres... delal je pri Enigma production, dobil mesto v Columbiji.. Ali se nadeja shola takshnih uspehov sedaj tudi od vas shtudentov?

Narediti moramo po dva do tri filme. Mi jim pravzaprav rechemo "film drama" ali nekaj krajshih. Vse na 16 mm. Bistvo izobrazbe, kot sem zhe rekel je v tem, da gresh ven in naredish, kar si si zamislil in se uchish na lastnih filmih. Uchitelji izdelke pogledajo, analizirajo. To je pouchevanje.

Sholo bi lahko opisali kot vrsto ustanove, ki jo je ustanovil v sedemdesetih letih hipi Colin Young in se je tudi imenovala hipijevska shola. Zdaj je upokojen; nasledil ga je Henning Camre. Ta vodi akademijo, kot da bi bila kakshna nemshka tovarna avtomobilov. Zelo radikalna sprememba. Od samega zachetka do sedaj je dala shola veliko mojstrov. Vechina je dobila vstopnico za Hollywood. To so: Michael Caton-Jones s filmom Scandal. Peter Hewitt z Bill and Ted's, Danny Cannon z Yang Americans, Julian Temple z Absolute Beginners, Mike Redaford z White Mischief in drugi.

Se National Film and Television School razlikuje od Royal college of Art?

Pach. To je druga zelo znana shola - toda za dodiplomce. Ima zelo visoko reputacijo. Ima oddelek za film, fotografijo, slikarstvo, kiparstvo. Vsak mlad umetnik gre najraje v Royal college of Art. Najbolj znana pa je vseeno National Film and Television school. Nikogar pred in med shtudijem ne zanima, od kje si, kaj si, pomembno je kakshno delo si pokazal.

Ali imajo tisti, ki prihajajo iz premozhnejshih druzhin privilegije?

Absolutno ne. Morda bi naredili izjemo, che bi se vpisal ta ali oni princ, to pravim tako, v shali. Drugache pa je zagotovo samo delo tisto, ki ovencha mladega umetnika.

Kakshna pa je London International Film school?

To je neke vrste privatna shola. Je precej draga. Tudi pri vpisu na Royal film School je treba kot drugje, pokazati kaj si doslej naredil. Pokazati kratek film, che zhelish shtudirati rezhijo. Ni izpita. Hochejo videti kaj pratichno zmoresh.

Vi ste zheleli na National Film and Television school shtudirati filmsko glasbo. Pred tem ste konchali glasbeno akademijo v Oxfordu. In ste na filmski akademiji she enkrat delali 'sprejemni izpit' tako kot vsi ostali?

Prishlo je veliko ljudi, ki so 'izpadli' pred tem zhe v prvem krogu, ko so se predstavili s svojo glasbo. V drugem krogu je bilo treba lastno skladbo aplicirati na filmsko predlogo. To je bil zelo preprost deset-minutni film, neka zgodba o chloveku predno je shel na zabavo in kaj se mu je zgodilo kasneje. Zgodba za vajo. Zvoka, ki ga je imel film nismo smeli spreminjati, pisali smo glasbo, kakor je vsak chutil, si predstavljal in znal.

V Veliki Britaniji shtudirajo tudi tujci. Je za njih tezhje?

Financhno zhe, saj morajo plachati sholnino. Drugache pa veljajo za njih ista pravila kot za nas. Vsekakor morash rachunati s shiroko izobrazbo in znanjem, po kateri te pravzaprav ne vprasha nihche. Pokazhe pa se, tako ali drugache, pri delu. Sam ta hip ne pishem glasbe za film, pach pa delam film o Ani Anderson, ki je govorila, da je Anastazija, umrla pa je pred ll leti v Rusiji. To delam za Kanal 4. Najraje, che imam prilozhnost, sam delam raziskavo, napishem scenarij in morda tudi rezhiram. Sicer se pa bolj shtejem za producenta. Zhena Madelaine in jaz, oba se ukvarjava s filmom, oba na razlichnem podrochju.

"Rada bi do shtiridesetega leta prishla v Hollywood", se je nasmehnila Madelaine. "Tega si zheliva oba."

 

II.

 
Pogosto si ne znamo razlozhiti, zakaj ni televizijski program boljshi od tistega, ki ga ustvarjamo. Che je eden izmed razlogov v nizki ravni nashe izobrazbe in znanja nasploh, kakshne so mozhnosti za sholanje, za izpopolnjevanje v stroki in ali je vse to odvisno od zasebne pobude?

Che mislite pri slednjem na samoizobrazhevanje je to le prva stopnja na poti do znanja. Temu sledi interno izobrazhevanje, nato: shola - to je AGRFT, interdisciplinarni programi na podobnih sholah, oziroma akademijah izven nashe drzhave in nazadnje: shtudij na fakultetah ali akademijah, dodiplomski ali postdiplomski shtudiji v tujini. Je vech mozhnosti. Toda marsikomu je dana samo prva.

V praksi sploh ni tako enostavno. Na AGRFT - Akademijo za gledaliche, radio, film in televizijo v Ljubljani vpisujejo le redne shtudente. Na Oddelku filmske in televizijske rezhije shtudira le 13 shtudentov. Letos so se vpisali shtirje, prijavilo se jih je trideset. Vsekakor pa je to shtudij samo za enega izmed shtevilnih poklicev, ki so potrebni za kvaliteto televizijskega ali filmskega programa. Kje se lahko sholajo filmski snemalci, montazherji in tisti, ki bodo opravljali vrsto drugih poklicev, tisti, ki so zhe zaposleni, nimajo pa izobrazbe.

Glavno besedo ima pri tem zaposlovalec. Ta dolocha, che bomo ustrezne programe ali shole sploh imeli. Zhal, njegova odlochitev najvechkrat ne sezhe dlje od internega izobrazhevanja, kjer pouchujejo, kolikor se mi zdi, od teh samoizobrazhenih nekoliko bolj iskusheni mojstri... To je nekakshno vrtenje v krogu, reprodukcija istega...

To vrtenje v krogu bi se zaustavilo, che bi zaposlovalec, recimo televizija, imel prilozhnost, da bi sam v svojih okvirih organiziral predavanja, seminarje, delavnice, ki bi jih imeli tuji gostujochi strokovnjaki...

Ali pa che bi ustanovil lastno visokosholsko ustanovo. V tem primeru bi moral takshno institucijo verificirati Svet za visoko sholstvo Slovenije. Vendarle se mi zdi v tem trenutku bolj smotrno, che bi poshiljali strokovnjake na shtudij v tujino. Ko bi ti v tujini pridobili naziv, bi lahko kasneje predavali doma...

Doslej so bile shtipendije na filmskih sholah v tujini bolj stvar osebne iznajdljivosti. Zhe nekaj let je Slovenija v programu Tempus, ki omogocha shtudentom iz vzhodne Evrope daljshi ali krajshi shtudij v zahodni Evropi. Letos je omogochil shtipendije 400-tim shtudentom. Toda niti eden izmed njih se ne izobrazhuje na filmskem podrochju. Takshnega projekta nashe visokosholske institucije niso prijavile. Lahko pa bi ga AGRFT, Filozofska fakulteta ali katera druga. To je tako kot, da bi se bali izobrazhenih in inovativnih kadrov ali pa nismo dovolj podjetni za take skupne akcije. Je poleg teh projektov she kakshna druga mozhnost?

Veliko institucij v Evropi sprejema shtudente iz tujine. Za zahodnoevropske shtudente je poseben projekt Erazmus. Seveda pa se nash shtudent neposredno lahko obrne na tiste fakultete, akademije, ki v takih programih sodelujejo. In jih tudi lahko prosi za informacije glede sholanja. Morda se mu bo celo posrechilo dobiti shtipendijo.

V tem primeru pa vzamejo le najbolj in res talentirane, tako, kot je povedal zhe Julian. Bogomir Mihevc s Centra za razvoj univerze she dodaja:

Morda bi pa tudi slovenska drzhava lahko imela kaj besede pri izobrazhevanju filmskih delavcev, che ji je toliko do dobrega programa. Bolje, da poizkusimo izsholati dobrega filmskega rezhiserja ali snemalca, kot da posnamemo en slab film ali televizijsko serijo.

 

V Ljubljani, marca 1994