Revija SRP 29/30

Rodef Gloria de Zhigi

ODPELJI KI SI NALOZHIL I

 

ODPELJI KI SI NALOZHIL II

TRETJE POGLAVJE

Jutranja kanonada in iskanje zaklonishcha. Razglas zakona o prepovedi seksanja.
Stanje proizvajalnih sil v Vishnji gori. Poshtarja Poldeta nauchim svoje veshchine in ga dolochim za naslednika.
Dushevni boji ob tej odlochitvi. Primoran sem z veseljem prevzeti obrambo Anzheja Kozhelja in se pochutiti pochashchen.

 

Naslednji dan me zhe navsezgodaj, komaj se je zdanilo, iz lepih sanj na grobijanski nachin prebudi strahovito streljanje iz tezhkih topov, ki je prihajalo iz smeri proti trgu, in ropot eksplozij na nasproti stojechem hribu, ali pa narobe, da so shipe shklepetale. V trenutku sem se zbrihtal. Hudicha, sem si rekel, menda ni general kar na svojo roko zachel terapijo zdravljenja Vishnjanov in je Avstrijcem napovedal vojno, zdaj pa so Avstrijci zhe prodrli do Vishnje gore, medtem ko sem spal. Bil sem do dna prestrashen, noge so mi kar klecale, ko sem shel proti oknu in ga zaprl, da bi zmanjshal to strahovito bobnenje. Potem sem se sesedel na posteljo in se tresel, kakor da imam mrzlico. In ravno tu, v Grand hotelu Sherek, stanujem, me je strelovito preshinilo, ravno tu vmes med bojnima linijama in tisti, ki so vmes, vedno najbolj strahovito nastradajo, z drugimi besedami, so tako rekoch zhe mrtvi. Zato sem se takoj ushchipnil, da vidim, ali sem morda zhe mrtev in da se dodatno prepricham, ali morda vse to le niso samo moraste sanje. Ne, zhiv sem she! To mi je povrnilo mochi, tako da sem se na naglico oblekel in prav tako naglo odshel iskat kakshno zaklonishche ali kaj bolj varnega, kot je hotelska soba. Menda ne bom dovolil, da me kar tako fentajo, ne da bi poprej sam vse storil, kar se da, da me ne bi. Oddirajal sem po stopnishchu navzdol in se na ovinkastem podestu zaletel v poshtarja, ki je hitel gor.

"Brzh v zaklonishche! Kje je zaklonishche?" sem izdavil. "Kakshno zaklonishche?" vprasha in neumno pogleda poshtar.

Madona, a moram zmerom naleteti na kakshnega bedaka, prav tedaj, ko mi trda prede, ko mi gre za biti ali ne biti.

"Cepec, ali ne vidish in slishish, da smo v navzkrizhnem ognju med avstrijsko armado in nashimi chetami!"

"Naj mi oprostijo, tovarish cesarsko kraljevi vishji svetnik za podrochje seksualnih zadev..."

"Nisem cesarsko kraljevi svetnik, temvech vodilni seksolog, kruci fiks!"

Ali si ti poshtarji res ne morejo drugega zapomniti kot imen ulic in hishnih shtevilk? Pa she zadrzhujejo te samo zato, da ne bi mogel biti pravochasno na varnem. Sem zabesnel.

"Ali se je tovarishu vodilnemu seksualnemu seksologu morda utrgalo, che mi oprostijo? "je stopil dve stopnici dol proti izhodu in stran od mene, kot bi se me zbal.

Dvignil sem roko nadenj, ta nesramni komedijant pa je padel pred mano na kolena, sklenil roke in me milo prosil, naj ga za krishchevo voljo udarim shele potem, ko bom slishal, kaj mi ima povedat.

Na srecho je prav takrat prenehalo neznosno bobnenje, tako da sem bil preprichan, da gre za zachasno premirje, ki ga vojskujochi se strani obichajno skleneta, zato da bi lahko vsaka pobrala svoje padle, odnesla ranjence in dala umirajoche v sveto olje. Medtem pa seveda nadomestila izgube z novimi svezhimi chetami in armadami. Tako bo vsaj pol ure mir, sem si mislil, rachunajoch na neugodno strmo in z gozdom poraslo konfiguracijo terena. Do tedaj bom z lahkoto uspel najti ustrezno betonsko podzemno zaklonishche in se v njem skrit.

Potem mi je poshtar, she vedno klechech pred mano, uspel povedat, da to ni nobena vojna, da ni nobene avstrijske armade, ampak da s kanonado general kliche Vishnjane na mestni trg, kjer bo dal v razglas moj zakon o odlochni prepovedi vsakega seksa. Da je to v Vishnji gori navada in da drugache ne gre. Da je to edini nachin, kako Vishnjane zbrat na enem mestu in jih seznanit z novimi ukazi in zakoni. Nikamor pa se ne mudi, da bo she vech kanonad, sedaj zachasno ne streljajo samo zato, ker hladijo topovske cevi z mokrimi ovojkami.

"Zakaj mi pa nisi tega zhe prej povedal!" sem ga nadrl in bil jezen sam nase, ker sem se blamiral in hotel chimprej pozabit na to.

"Saj sem hotel pa..."

"Nich nisi hotel, ponorchevati si se hotel iz mene, uzhivati v moji nevednosti, nesnaga vishnjanska!"

On pa v jok, tako da se je raznezhilo moje srce in sem mu zato velel vstat, si obrisat solze. Pa she zdelo se mi je, da sem ga pretrdo prijel in nepravichno mislil, da je komedijant.

Potem sva shla nazaj gor v mojo hotelsko sobo, kjer sem si lahko v miru privoshchil svoj jutranji obred: kavico (skuhal jo je poshtar), cigareto, dve, obisk stranishcha na shtrbunk na koncu hodnika, saj ni, da bi chlovek nosil s seboj zhe ponochi prebavljeno hrano, malce toalete spodaj na shtirni in druge majhne udobnosti ter veselja, ki naredijo prihajajochi dan sprejemljivejshi. Med tem jutranjim obredom je seveda spet bobnelo, vendar se mi bobnenje ni zdelo vech tako mochno in skoraj nich zastrashujoche.

Potem sva odshla skupaj proti zbornemu mestu. Med potjo navzgor proti trgu sem videl, da je cerkveni zvonik zgoraj odbit in da lezhi v rushevinastem stanju na tleh.

"Ta zvonik pri vsakem sklicevanju Vishnjanov odstrelijo, potem pa vsakich spet popravijo," je rekel poshtar, kot da je to samo po sebi umevno.

"Pa ne morejo ciljat malo vishe, da bi granate letele prek zvonika?" vprasham.

"Ne smejo," odvrne, "che bi ciljali vishe, bi tolkli po svojih bataljonih na Mlakah in v Leskovcu."

Tako sva med salvami prispela na trg, ki pravzaprav niti ni bil pravi trg, ampak malo shirsha ulica. Na oddaljeni strani pred sholo je stalo kakshnih 200 topov razlichnih velikosti in kalibrov, na nasprotni strani pa se je gnetla mnozhica Vishnjanov obeh spolov, ki se je tishchala za ushesa in milo prosila, naj se jih usmilijo in nehajo streljat, ker so zhe vsi zbrani. General pa je imel zhe rdeche v ocheh, tako da se ni in ni mogel lochit od svoje najljubshe melodije. Ko me je opazil, se pravi, ko sem ga zbudil iz zanesenosti, je ukazal prenehati, me pozdravil, se pravi salutiral in mi raportiral, da je vse spremno za razglas zakona in njegovo izvedbo.

Potem je shlo vse po ustaljenem redu. Profesor polkovnik dr. Jovo P. Tomich je prebral zakon, potem je nastopila ena folklora ali kaj, lokalni pevski zbor je zapel nekaj revolucionarnih pesmi in vse skupaj je v imenu shkofa pozhegnal she predsednik komiteja. Potem so se Vishnjani ubogljivo diferencirali po spolu, vsak spol je shel na z zakonom mu dolocheno stran. Po sredini trga je jel patruljirati strazhnik z nasajeno hitrostrelno helebardo. General pa je rekel:

"Tako, zdaj sem ti odorganiziral tvoj teater, zato te zdaj povabim na shilce, cheprav bi moral ti povabiti mene."

"Jaz te povabim na shilce," sem rekel, on pa "Jaz sem se prvi spomnil!" in sva shla dol v gostilno Pri volku, kjer je imel svoj shtab.

V gostilni, se pravi v shtabu, sva popila vsak shilce in nato she enkrat po vsak she eno shilce, ki sem ju plachal jaz. Dogovorila sva se, da Vishnjanom danes ne bomo dali nich za jest, naj sami malo razmishljajo o tem, zakaj so lachni, za vechernice pa bomo spet malo streljali s topovi, ker jim to ochitno dobro de, sicer pa zvoniti k vechernicam tako ne moremo, saj smo cerkvi odstrelili turn z zvonovi vred. Vechernic do nadaljnjega tako ne bom dovolil, sem si rekel, sicer si bo shkof lastil zasluge za to, ker Vishnjani spet seksajo, saj je on to zhe prej prepovedal.

Po tem razgovoru oziroma shilcu, dveh, je moral general "na duzhnost". Poslovila sva se skoraj kot stara prijatelja. Odshel sem v Grand hotel Sherek, kjer me je pred recepcijo, ki je bila v kuhinji, chakal poshtar. Tako sva bila dogovorjena. Ne, ni res! Tako sem mu ukazal.

Ta dan sem imel poshtarja v veshchino moje vede uvesti, kar je pomenilo seznaniti ga z vsemi pomembnimi skrivnostmi in spoznanji, do katerih sem prishel v preteklih letih dela, katerega plod je nedvomno tudi seksualna revolucija s konca shestdesetih let. Skratka, moja spoznanja in prijemi, tako rekoch revolucionarna praksa s podrochja seksualistike, so enormno velikanski, tako da jih je komaj she lahko primerjati s kakshnim zahtevnejshim doktoratom na kranjski Sorboni. Vsekakor sem do svojega ugleda v druzhbi prishel zaradi uchinkov praktichne uporabe svojih znanj in ne s kakshnimi papirnatimi disertacijami. She vech: bistvene sestavine mojih diagnoz in terapij niso objavljene in jih tudi ne nameravam objaviti, saj bi jih v primeru, che bi jih izdal, prav gotovo uporabili v zle namene ali pa bi se same po sebi z zhelezno dialektichno logiko zgodovine prej ali slej obrnile v shkodo proletariata. Zato bom svoje znanje in veshchino posredoval samo posvechenim, ki jih bom sam izbral in posvetil, zakaj samo posvecheni jih bodo znali uporabiti v korist drugim, ne pa sebi; samo posvechenim je znanje in vedenje sveto in ne predmet trgovanja ali vojskovanja.

In sem sklenil: da, posvetil bom poshtarja, to ubogo preprosto dusho, ki mu je tuja vsaka slavohlepnost, vsaka sla po oblasti in imetju. Raznashal je pisma za uborno placho, razveseljeval je pohotna telesa prejemnic poshte samo zato, da se je razdajal, ko pa to ni bilo vech mogoche, je trgal rozhice in obchasno blago, skromno onaniral, da le ne bi motil sovrazhnega mu okolja, dokler spet ne pride njegov chas.

Potem, ko sem vse tako lepo naumil, sem se ustrashil.

Che bosh vse povedal poshtarju, sem si rekel, bo tudi on slaven, odvzel ti bo del slave! Lahko, da bo she boljshi, kot si ti! She kritizirati te utegne, se iz tebe norchevati kot Aristotel iz Platona in Jung iz Freuda ali Kuchan iz Popita. Pa she to: kar mu bom zaupno povedal, bo pozabil, da sem mu povedal, in si bo zachel domishljati, da je odkril kar sam. Sploh pa bo prek mojega hrbta splezal navzgor she pri mojem zhivem telesu. In napachno me bo razlagal, tako kot bo koristno njemu. Tako sem mislil. Potem pa se mi je tok misli obrnil spet v drugo smer. Res je, sem si rekel, da najlepshe sam uzhivash v slavi, vendar che dobro premislim, je slava eno veliko sranje, pravzaprav je ogabna. Che si slaven, to sploh nisi vech ti.

Mene na primer gledajo in vidijo, kot da sem govorechi falus. Te mashkarade pa imam tudi zhe zadosti. In zavist vzbujam, kriv sem, da si ljudje zhelijo svojega blizhnjega slave. Pa she chudezhev vsak prichakuje od mene, jaz pa naj jih delam kot na tekochem traku. In che kdo ni delezhen chudezha, vpije, da se mu godi vesoljna krivica, kar pa je navsezadnje tudi res. Tako slava sploh ni vech slava, ampak krivica in krivda. Tako sem si rekel, in gnus do slave in krivichnosti je prevladal. Samo she poslednje velichastno dejanje kolektivne seksoterapije v Vishnji gori opravim in poshtarja uvedem v veshchino. Saj ne bo tak kot Aristotel, Jung ali Kuchan, si rechem, le kako naj bi bil, ko pa ima tako dobrodushen izraz na licu, pa she na kolena pred mano je padel. In po krivem sem ga obdolzhil.

Dan se je zhe preveshal v vecher in vecher v noch, ko sem dovrshil razodevanje svoje veshchine. Ob koncu sem mu she rekel: "Ne pishi o razodetju, o veshchini, zaupaj jo samo nekaterim, ki jih bosh spoznal za razodetja vredne, in tudi oni naj nichesar ne pishejo. Zakaj resnice ni v pisani besedi, temvech v zgledu izgovorjenega in globini spomina."

Prizhgal sem svecho slovesnosti v obliku falusa, ga zaprisegel in blagoslovil. Potem sva shla vecherjat, saj ves dan nisva nich jedla. Zbudila sva gostilnicharja, pravzaprav lastnika Grand hotela, ki je oborozhen zhe spal v kleti, kjer je chuval sode z vinom in drugimi alkoholnimi pijachami, da mu jih ne bi oropali zhejni grosupeljski deltashi ali suha grla iz Ivanchne gorice.

Spekel nama je odlichna, chisto svezha jajca, tako rekoch izpod kure. Samo v shtalo za hotelom je stopil in zhe so cvrchala na domachi ocvirkovi masti. Potem sva pojedla she eno domacho salamo in popila nekaj literchkov. Dogovorila sva se she, kaj mora opraviti jutrishnji dan.

Najpomembnejshe delo jutrishnjega dne bo naloviti dovoljno kolichino shpanskih muh. Poshtar je rekel, da v Vishnji gori shpanskih muh ni.

"Nich hudega," sem mu odvrnil, "bodo tudi vishnjanske muhe dobre, samo malo vech jih bo treba nalovit." Narochil sem mu tudi razdeliti johimbin tablete moshki populaciji, ki bi lahko dobila tudi zhe malo hrane. Naj se zmeni z generalom za ljuto vojashko hrano iz kotla. Zhenske pa naj she malo stradajo, saj so tako predebele in ni chudno, che jim ni mar za moshke, moshkim pa ne zanje. Potem sva se poslovila. Ko sem hotel plachat vecherjo in zapitek, je gostilnichar rekel, da ni treba, gre na rachun hishe.

Prva misel, ki mi je prishla na um potem, ko sem se naslednji dan zbudil, je bila: danes ne bom prelival krvi.

Le kaj chloveku pride na misel, in to na chisto vsakdanji dan, sredi chisto povprechne, nedolzhno pokvarjene Vishnje gore in iz neumnosti nategnjenega polmeshchanskega agrara. Vse kazhe, da bom danes kontempliral, saj sem elegantno izplaval iz posvechene nadlezhnosti spolovilnih terapij, ki sem jih prelozhil na poshtarja. Kaj hochemo. Leta so opravila svoje. Cheprav sem sicer trden in vrl petdesetletnik, moja moch polagoma usiha. In prav je tako. Kaj bi moral biti ravno jaz vedno zadolzhen za chudezhe, naj she drugi mlajshi, ki lenobo pasejo, kaj postore. Res je, da to ne bo tisto napisano z veliko zachetnico, kar je dokajshnje shtevilokrat uspelo meni. A ostala bodo prichevanja, za takrat, ko seks ne bo vech tisto, kar je bil.

"Saj bo she poshtar!" boste rekli. "Zhe, zhe, toda apostol nikdar ne presezhe Uchenika. Naj se Platon she toliko preteguje, Sokrat pa le ostane Sokrat s svojo kupo trobelike."

Tako sem kontempliral she naprej, vmes pa sem postoreval vse potrebno z namenom, da bi se obril. She enkrat sem rekel, vazhno je, da ne bom prelival krvi. Tokrat je bila voda hvala bogu v vrchu, tako da sem jo lahko nalil v porcelanast lavor, ki je bil vdelan v majhno mizico z zgornjo ploskvijo iz marmorja. Nabrusil sem britev, ki sem jo kupil od nekega dalmatinskega kroshnjarja pred leti, in se namilil. Mislil sem na Sokrata in s strahom na to, kaj bi jaz storil, che bi mi dali popit chasho trobelike. Ob tem me je nekaj strashno posrbelo pod nosom, zato sem instinktivno sklenil, da se bom zachel brit pod nosom, tam, kjer me srbi. To je bila napaka, zakaj jaz si zmerom zachnem brit levo polovico cheljusti od zalisca navzdol, potem brado, desno cheljust in shele chisto na kraju obmochje pod nosom. Tako mora biti. In che ni tako, se zgodi nesrecha, prav tako, kot kadar ne pljunesh, ko ti chrni machek prekrizha pot. Takoj ko sem z britvijo zarezal pod nosom, sem se urezal. Zaklel sem. Hudicha, kaj morash kontemplirati, od tega chloveka zasrbi pod nosom, potem se zachnesh brit tam, kjer te zasrbi, namesto tam, kjer je prav, zato pa se urezhesh, kar je isto kot prelivanje krvi.

She jezen, ker sem se urezal in se kri ni hotela ustaviti, seveda ker spet ni bilo pri roki pukanice ali galuna, sem demonstrativno odshel dol na zajtrk. Zajtrk: tako kakor vecherja. Sherek ne zna drugega skuhati. Postal sem boljshe volje, ker me je Sherek povabil v klet na pokushnjo arhivskih vin. Tam prijazno kramljanje z gostilnicharjem, pardon, hotelirjem. Zvedel vse o stanju proizvajalnih sil, produkcijskih odnosov in nadgradnje v Vishnji gori.

Kar se tiche proizvajalnih sil, mi je bilo povedano, da v neznanskih kolichinah proizvajajo smuchi, ker je nekdo menda rekel, da bo nastopila ledena doba in bo vsakdo rabil smuchi, che se bo hotel preko ledenikov in zametov prebiti do najblizhjega soseda ali krajevne oshtarije. Posebno slednje je vazhno za prezhivetje naroda v predvidenih razmerah. Spet drugi pa so kot pobesneli izdelovali cholne, trabakule, jahte in druga plovila, in to zato, ker je spet nekdo drug rekel, da se blizha otoplitev in bo zato v najkrajshem chasu, zaradi topljenja ledu na zemeljskih polih, vesoljni potop. Potem se je nekdo spomnil, da so vseh tegob na svetu krive napake, ki jih delajo ljudje, in che ne bi bilo napak oziroma odstopanj od zachrtane smeri, bi bili vsi prav gotovo zhe v raju. Ugotovljeno je bilo s tem v zvezi, da se najvech napak in skrenitev dogaja ravno pri osnovnih rachunskih operacijah, kot so seshtevanje, odshtevanje, deljenje in mnozhenje, kar povzrocha tudi nezaslishano bogatenje nekaterih, to pa je nezaslishan greh. Zato so zhe kupili licenco za izdelavo rachunalnikov, ki chloveka obvarujejo skoraj vsake napake, greha in pomotnega bogatenja.

V nasprotju s temi tezhnjami so vsi po vrsti iskali skrite zaklade. Tako je bilo prav zdaj moderno iskati zakopan Atilov zaklad in zlate sandale kraljice iz Saabe, ki jih je iz nepazljivosti pred leti pozabila nekje na plazhi. Zato so v chasu dopustov, ki pravzaprav niso bili dopusti, potovali krizhem krazhem po svetu in povsod vtikali svoj nos pod kolichkaj star kamen. Seveda nikomur niso povedali, kaj pravzaprav ishchejo, saj bi to potem zacheli pochenjat she drugi. Ti pa bi jim lahko odnesli zaklad izpred nosa. Zato so o tem modro molchali in raje govorili, da so turisti. Nerodnost pa je bila, da so tudi tujci zacheli hodit v Vishnjo goro. In vrli Vishnjani so kaj kmalu sprevideli njihove zahrbtne namene. Iz tega razloga so storili vse, samo da bi jim zagrenili in she drugache zagravzhali bivanje pri njih. Samo da ne bi vech prishli, jim niso chistili stranishch, menjali posteljnine, jih prebukirali, se motili pri zarachunavanju v svojo korist in jim pripravljali she druge nevshechnosti. Hvala bogu jim je to dobro uspelo, tako da so lahko v miru zvecher posedali po gostilnah, shimfali chez oblast in se veselo imeli.

Tako, v pogovoru s hotelirjem v njegovi kleti ob prijetnem poskushanju sortnih arhivskih vin, se je dan kar prijetno uravnaval, dasiravno sem se zhe navsezgodaj urezal z britvijo in je vse slabo kazalo. Kar prihiti v klet, kjer sva sedela, svinjska dekla, ki je bila tudi sobarica, in mi sporochi, da me zgoraj chaka poshtar Polde, ker da mi je prinesel poshto. Stopim torej gor in najdem poshtarja, chakajochega pred mojo sobo.

"Pismo za vas in dobro jutro," reche.

In to pismo je bilo tisto pismo v modri ovojnici z neznanskim shtevilom pechatov, ki mi ni prav nich dishalo in o njem pishem na zachetku tega poglavja. V njem je namrech bilo imenovanje mene za zagovornika vishnjanskega kozla v sodnem postopku zoper njega. Rekel sem, to stvar je treba razchistit in se po mogochosti znebit tega opravila. Odpravim se torej h generalu, ki me je imenoval, v generalshtab.

Po uvodnih formalnostih sedem in zachnem:

"Dragi general, to v zvezi z mojim imenovanjem mora biti huda pomota ali nesporazum. Jaz nisem po naobrazbi advokat in zaresno dvomim, da bi bil lahko v stvari kakorkoli od koristi."

"Dragi Nogizh," je zachel general s pokroviteljsko ochetovskim tonom, "preprichan sem, da bosh nalogo zmogel, josh vishe mislim, da jo bosh dobro opravil. In v zvezi z imenovanjem se z mano v popolnosti strinja tudi cesar, ki sem ga prosil za nasvet in se z njim konzultoval."

Ko sem tako videl, da bo general vztrajal pri svojem imenovanju in da so mi na Gradu vse to zakuhali, sem sklenil telefonirati cesarju Jannesu in se nachelno pritozhit, che zhe ne bom uspel izposlovat zamenjave. Za zachetek sem sklenil bit silno prijazen, saj lepa beseda lepo mesto najde in sem zato z medenim glasom zachel:

"Dober dan njegovo velichanstvo Dzhoni, pri telefonu ponizhni Nogizh."

Dzhoni sem ga imenoval zato, ker sem zvedel, da odkar se je vrnil iz Philadelfije, posebno rad slishi na to ime. No, vse to ni nich pomagalo, zakaj skozi slushalko sem zaslishal nejevoljen glas:

"Kva bi pa rad?"

Kar streslo me je, kaj sem hudicha spet zagreshil. Tudi che bi kaj zagreshil, kar pa je komaj mogoche, kaj pa moje zasluge za dinastijo, za narod, osebno za cesarja, pa odlikovanja in ne nazadnje trdno prijateljstvo s samim cesarjem, ki sem si ga zasluzhil. Mar je pozabil, kako sem s svojo veshchino reshil njegov zakon s chrnogorsko princeso Ljuljano, ko sta bila tik pred lochitvijo zaradi konjarke Mice in je zato grozil napad chrnogorske armade, chemur bi po zhelezni zgodovinski logiki sledila vsaj sheststoletna okupacija slovenskega cesarstva in propad dinastije Johanidov. Je mar pozabil, da se je to zhe zgodilo v zgodovini Slovencev, ko je zaradi podobnih seksualnih problemov propadla dinastija grofov Cielskih. Tako sem si mislil in rekel v slushalko:

"Ni lepo, da tako naderesh prijatelja, kot da je zadnji hlapec na dvoru, ko se nate obracha z milo proshnjo."

"Oprosti, Nogizh," je rekel opravichujoche, "v roko sem se danes opekel, pa me boli in sem zato techen. No, kaj bo dobrega, delo dobro napreduje?"

"Delo napreduje brez problemov, stvar ni v tem, problem je v tem, da me je general imenoval za zagovornika vishnjanskega kozla, jaz pa nimam nobene pravne naobrazbe in zato ne morem prevzeti odgovornosti za strokovnost obrambe, samo osmeshil se bom. General pa mi je tudi povedal, da imash pri tem tudi ti svoje parklje vmes. Milo, skoraj na kolenih te zato prosim, da me iz tega sranja ven zmazhesh, che si me zhe vanj pomochil."

"Dragi Nogizh," je potrpezhljivo zachel cesar, "ali si bil arhitekt?"

"Bil," sem odvrnil.

"Pa banchnik, mednarodni vohun, rachunalnichar, pa dirigent cerkvenega pevskega zbora, pa ekolog in plesni uchitelj, sociolog, bil kuhar in sobarica, mizar in zidar, kemik, rachunovodja, slikar, pisatelj, brezposeln, kratkoviden, seksolog in kaj vem, kaj she?"

"Ja, bil," sem rekel nekoliko s slabo vestjo.

"A kaj she nisi bil?"

To njegovo vprashanje mi je dalo misliti, saj res, kaj pa she nisem bil? In nisem se mogel spomniti, kaj she ne bi bil. Potem mi je shinila prava misel.

"Mrtev," sem odgovoril, navdushen sam nad svojim odgovorom.

"She bosh, in zagovornik vishnjanskega kozla tudi!" je bil odlochen glas, predno je naredilo klik pa tu, tu. Nehvalezhnezh. Pa she misli, da je duhovit, me je sprva zjezilo. Potem pa sem se vdal v usodo in postal zhalosten. Politika je zamotana stvar, bolje je, da nich ne mislish, sem se tolazhil in nato trdno sklenil pripraviti bleshchecho obrambo. Za nalashch!

"Torej, dragi general," rechem, "samostojno sem sklenil, kljub vsem tezhavam in hudim oviram, prevzeti obrambo vishnjanskega kozla, in izjavljam, da imam tvoje imenovanje za znamenje posebne chasti in priznanja."

"Vedel sem, da ne bosh izcheznuo, kadar je v vprashanju chast in slava oborozhenih sil, pa tudi domovine in cesarstva," me je pohvalil general.

"Preidiva torej k stvari. Kdaj bo obravnava?"

"Danes po kosilu."

"Lahko obishchem obtozhenca?" sem vprashal potem, ko sem se spomnil, da je takisto pogosto zahteval tudi znani advokat, dr. Karlin.

"Nacheloma lahko, vendar odsvetujem."

"Zakaj?"

"Pri obtozhencu je spovednik, inshpektor Bogoljub Kos, in dvomim, da bosta konchala do zachetka obravnave."

"Dobro, ga pa ne grem obiskat, zato pa mi pokazhi obtozhnico!"

"Je nimam pri sebi, ima jo tozhilec, porochnik Franjo Perme iz garnizije v Leskovcu. Lahko pa ti dam sodbo."

"Ne maram sodbe, rabim obtozhnico," sem vztrajal.

"Ni dosegljiva, ker je pri porochniku."

"Pa poklichi porochnika dol v Vishnjo goro in naj jo prinese."

"Danes dopoldne sem dal porochniku dopust, da bi lahko nadziral glavna vojashka dela pri adaptaciji njegove hishe v Mlakah. Zato ga ne smem motiti."

Ta generalova argumentacija me je v celoti zadovoljila, zato sem rekel, da obtozhnice pravzaprav niti ne potrebujem in da sem jo zahteval zgolj iz formalnih strokovnih ozirov. Da bom shel pred kosilom she malo lech, sem rekel in se poslovil od generala:

"No pa nasvidenje na obravnavi!"

Potem sem jo mahnil proti Grand hotelu in glavo so mi obletavale lepe misli. Pravilno si vzel stvar v roke. Samo delal si se, da mislish s svojo glavo, ob tem pa nich mislil. To je prava pot. Se spomnish, kako si lepo napredoval v svojih poklicih, che nisi mislil s svojo glavo. In kako hitro so te zapodili, zhe che si samo naznachil, da mislish svojo pamet uporabiti.

No, ne rechem, da to povsod in zmerom drzhi. Kadar so politiki ali cesarstvo v riti, te zhe poklichejo, tako kot sedaj, ko si moram zmishljevati red v Vishnji gori. Ali kadar dinastiji huda prede. Da, takrat zhe, ampak to je redko. Tako mozgajoch, se je zdelo pametno, che bi chlovek shel malo pogledat zdiferencirane Vishnjane in Vishnjanke na gornji trg, kako se pochutijo in do katere mere so ob moji terapiji zhe uspeli preusmeriti svoja zgreshena stalishcha do seksa.

Zhe ko sem se namenil zakorachiti po klancu navzgor, zaslishim silno vpitje, shunder, vzdihovanje in druge neobichajne glasove. Pospeshim korak. Kaj bi le utegnilo to biti? Menda nima spet kontrarevolucija svojih umazanih prstov vmes?

Odpre se mi pogled na trg. Zagledam najprej na levi strani Vishnjanke na oknih z razgaljenimi prsmi, z nageljni v rokah in z razpushchenimi lasmi, kako javkajo kot naricaljke: "Vrni se kozel, oh, oh, oh". Pa: "Dajte nam zhe danes nashega vsakdanjega kozla, je, je, je..." Pa: " Slava kozlu, mme, ke, ke..." Pa: "Kozel je moj! Ni tvoj, moj je!" Madonca, sem se prestrashil, menda ne zganjajo tega zato, ker mu bomo danes sodili in je zaprt.

Nato pogledam na drugo stran, kjer so bili nastanjeni moshki. Tudi ti so viseli na oknih in vzklikali, kaj vzklikali, skandirali: " Mi smo kozlovi, kozel je nash, mi smo kozlovi, kozel je nash..."

Menda bi bilo res treba te nore Vishnjane zapreti, kot je rekel general, sem se zhe drugich prestrashil, vendar sem v kali zatrl chustvo strahu, dal razumu prednost, malo pomislil in se sam sebi nasmehnil: stvar postaja zrela, takoj bom poslal demarsho v Dolanji Shchetinec z zahtevo nemudoma, zhe vcheraj, poslati v Vishnjo goro celotno zbirko kozlovskih rogov, ki jo ima lovska druzhina. Poprej sem pa she ukazal strazharju, ki je s helebardo postajal na trgu, takoj zacheti hoditi po trgu gor in dol v strojevem koraku, grdo gledati in opraviti she druge hude manevre strashenja mnozhic.

He, he! Vse gre kakor po maslu, me je kar krivilo od zadovoljstva, ko sem legel k zasluzhenem pochitku pred kosilom. Da pa bi lazhe zaspal, saj chlovek, navdushen sam nad sabo, tezhko zaspi, sem malo pogledal v New York Times, Frankfurter Allgemeine in Pionirja, ki sem jih pred tem kupil. Glej, glej - naslov: Zhenske z razpraskanimi prsmi protestirajo proti sojenju Anzheju Kozhelju, Besnechi Vishnjani zahtevajo za kozla prostost itd. Lej jih bedake, kakshne nalagajo! Kar naj nalagajo, mi bomo pa razlagali, sem si mislil in spanec mi je zhe silil v ochi. Kar me naenkrat strashansko zasrbi in zagricklja med nogami. Se popraskam. Potem je grickljanje popustilo, a ne docela. Chez nekaj minut sem se spet moral popraskati.

 

CHETRTO POGLAVJE

Obravnave proti kozlu zhe ne bom opisoval, morda pa le? Kozlovska sodba v Vishnji gori. Vecherjam z generalom in kramljam. A v pogovoru o chasti in slavi nekaj ne shtima. Slutim nepremishljena dejanja, zato grem spat.

Obravnava zoper vishnjanskega kozla Anzheja Kozhelja je potekala v najstrozhji tajnosti zaradi vishjih vojashko obrambnih razlogov. Zato, dragi bralec, bosh razumel, zakaj o njenem poteku ne smem porochat. Pravzaprav pa tudi nisem pristojen in pooblashchen za odkrivanje skrivnosti, zakaj je do aretacije in sojenja Anzheju Kozhelju sploh prishlo, tako kot je bilo pristojnih in pooblashchenih kar nekaj parlamentarnih in ljubiteljskih komisij. Pa tudi te niso uspele zvedeti kaj vech od tega, kar je zhe itak bilo sploshno znano, to je, da je bil vmes tajanstveni dokument in da je bil obtozheni obsojen na dugogodishnjo pucnjavo z manevarskim mecima. Morda nekoch v daljni prihodnosti, ko bodo druge razmere, ko se cesarju Jannesu I. od Trsta ne bo vech treba bat generala - takrat morda bom z mirno vestjo odkril zakulisje tega procesa in s tem zadovoljil tvojo radovednost.*

_________________

(*Opomba avtorja, november 1988): Dragi bralec!, draga bralka!, vem kako silno te bo zaradi tega muchila radovednost in ti kratila zasluzheno spanje in pochitek. Zato ti bom, zaradi sochutja s teboj in iz same dobrosrchnosti, omogochil dostop do skrivnih zapiskov, ki sem jih napravil ob priliki predmetnega, zgoraj citiranega sojenja vishnjanskemu kozlu. Zapiske lahko narochish in dobish pri pisatelju te knjige, seveda proti odshkodnini. Tvoje narochilo in moja dobava pa morata ostati v strogi tajnosti, tebi in meni v dobro, skladno z dolochili Zakona o zavarovanju vojashke tajnosti.)

(*Opomba avtorja, november 1998): Draga bralka!, dragi bralec!, moje sochutje in z njim dobrosrchnost je raslo iz dneva v dan, in odlochil sem se narediti konec mukam vseh, ki niso in ne bodo zmogli odshkodnine, in tudi tistim, ki se le prevech boje sove in drugih nochnih ptichev. In tudi demokracija na vishnjanskem je izbruhnila tako zelo, da javnost tako rekoch izpodriva tajnost in tajanstvenost. Tajne zapiske objavljam.)

 

 

Na obravnavo sem prishel neprespan, kosilo mi ni teknilo, med nogami mi je she vedno nekaj gomazelo. Bil sem nejevoljen, jezen in zatolchen. Vsi so zhe bili tam. Sedel sem poleg obtozhenca, ki je spominjal na Satirja, imel je rahlo mladenishko plesho in dva ne tako velika rozhichka, zato se mi je mislilo, da she ne more imeti kaj dosti vech kot trideset let. Zakaj kozli zhivijo dolgo, che jih prej ne doleti kaj nenavadnega. Tega je ochitno zhe nekaj doletelo, se mi je videlo, saj je imel vso bulasto glavo in krvavo cheljust. Potem sem se razgledal malo naokoli. General je bil v paradni uniformi, sicer malo pomechkani in zamashcheni, zato pa toliko bolj okrancljani s kolajnami, zlatimi, palmovimi, akantusovimi in ne vem she kakshnimi listi, iskrechimi se zvezdami razlichnih velikosti in oblik, rdechimi chrticami, zlatimi gumbi in she mnogimi drugimi chudezhnimi stvarmi, ki jih ne more opisati chloveshko pero, tako da je izgledal kot bozhichno drevo ob polnochi. Sedel je sklonjen nad sodne spise, gledal je smrtno resno in grozeche. Zgledalo mi je, kot da tako, namrech resno in grozeche, gleda ravno mene, ker sem malo zakasnil.

Vojaki menda sposhtujejo akademsko chetrt, sem bil uzhaljen. Che je pa ne, bi pa lahko zhe enkrat opustili plebejsko razvado, da morash biti tochen, sem si mislil in postal spet jezen. She bolj jezen pa sem postal, ko sem zagledal poroto. Saj to sploh ni bila porota, na klopi desno od sodnika so sedeli sami upokojeni oficirji iz III. polzheve divizije, ki so na lepotnem tekmovanju vishnjegorskih nagic sestavljali zhirijo. Kaj bom tu she dozhivel. Zhivljenje je en sam chudezh, potrpljenje je bozhja mast, molk je zlato, sem si rekel in vprashal obtozhenca, che so ga kaj tepli.

"Spodobi se rechi nich", je odvrnil, "obtozhencev pred obeshanjem ne tepejo.”

"Kaj te bodo obesili? "

"Seveda, kaj pa mislish?"

"Tega ne dovolim! Tega ne bova dovolila! Borila se bova, da dokazheva tvojo nedolzhnost!"

"Pa se boriva, bo vsaj malo heca ante mortem," se je kislo nasmehnil kozel. Takrat je sodnik, se pravi general, trikrat potolkel s kundakom po mizi, kar je bil znak, da se sojenje zachne, in namignil porochniku, se pravi tozhilcu Franciju Permetu, da prebere ali kako drugache iznese obtozhnico.

Obtozhnica je bila dolga, dolgovezna, polna vsakovrstnih neologizmov kot sodobno pesnishtvo in resolucije, prava solata iz besed, skratka sumanuta. Vendar sem iz nje uspel izvlechi nekaj postavk, ki so bremenile obtozhenega, in jih strnil v nekaj tochk:

1. Obtozheni vishnjanski kozel je obtozhen, da je s prednjimi nogami na plotu generalove vile gledal na dvorishche, kjer se je na soncu sushil tajanstveni dokument.

2. Obtozheni je zato obdolzhen vohunjenja zoper cesarstvo z namenom zmanjshati ali docela ponishtiti bojevu spremnost i moralno vaspitivanje naoruzhanih snaga i radnog naroda.

3. Sa time je izradio zlodjelo po 7. do 15 in 243. do 485 stranici Vojnog krivichnog zakonika, za kar je predvidena edinstvena kazna sa obeshanjem.

4. Tuzhilashtvo predlazhe zhiriji, odnosno poroti, da ga prepoznaje krivim

a sudac neka ga kazni obeshanjem ako nema nishta strashnijeg.

Tako je zakljuchil tozhilec, se oddahnil in sodnik je dal besedo obrambi, jaz pa sem zahteval kratek odmor, da se posvetujem s svojo stranko.

"Mozhe," je rekel sodnik, "samo ne odugovlachi!"

Potem vprasham kozla:

"Pa si res gledal chez plot na generalovo dvorishche?"

"Seveda sem gledal."

"Pa si videl tajanstveni dokument?"

"Nisem, ker nisem nich dol gledal, gledal sem gor na okno v prvem nadstropju in zhvizhgal generalovi zheni, naj mi odpre."

"Pa kaj zhvizhgash generalovi zheni, a nisi imel drugega dela?"

"Ja moral sem. Saj sva se zmenila, da ta dan naredim njen fotoakt za objavo v Pionirskem listu, ko pa sem to zhe v eni prejshnjih shtevilk najavil. Medtem ko sem bulil gor v oken, che me je slishala, pa so prishli in me aretirali."

"Dobro," sem rekel, "tu se bo dalo nekaj narediti." Vstal sem in zahteval, da pricha general, se pravi sodnik. "Se odbija," je rekel general. "Prav," sem dejal, "che nochesh ti prichati, naj pa pricha tvoja zhena."

"Mozhe," je rekel general, "se bo vsaj malo razonodila," in jo velel poklicati. Potem sta jo pripeljala dva vojaka, ki sta prej strazhila obtozhenca, in zhe na vratih je rentachila: "Zakaj pa spet taka zhurnjava, jest sem zhe sita teh tvojih odmah, saj se chlovek she udesiti ne mozhe kako treba, za med ljude." In res je prishla she z viklerji v laseh, z zadaj odprto vecherno obleko in shele tu si je obuvala salonarje. General pa se je samozadovoljno smejal in rekel: "Neka se zna ko je gazda," in je velel postaviti jo v ogrado za priche. Zaprisegli nismo nich, saj je jasno da naoruzhane snage i njihove supruge ne lazhu.

Potem sem vstal jaz, se sprehodil dva do trikrat sem ter tja pred sodnishko mizo, kakor sem videl v amerishkih filmih, pomenljivo pogledal na poroto oziroma zhirijo in potuhnjeno vprashal:

"Sposhtovana in cenjena generalica. Ali ste se res dogovorili z obtozhenim kozlom za poziranje ob priliki izdelave vashih fotografij v golo telo?"

"Kako nisam, ali je general pizdio, da ne mozhe, ker gre ovde za vojnu tajnu. A sve Vishnjanke se fotografishu gole, zashto ja ne mogu," je pol prizadeto, pol jezno iznesla.

"Ovakva pitanja sud ne dozvoljava," je prekinil general.

"No pa nich, bom pa kaj drugega vprashal."

"Mozhe."

"Drugarica generalica, ali ste videli tajanstveni dokument?"

"Videla sem ga ali zapravo ga nisam videla."

"Kako ga niste videli ali zapravo videli?"

"Kad ga bi morala videti ga nisam spazila, a kad sam ga spazila se nishta nije videlo."

Lepa kolobocija mi je prishlo, kaj takega je samo u nauruzhanim snagama moguche, rekel nisem nich, pa sem zato dalje sprasheval:

"Pa kdaj su ga prvich spazili, odnosno ne videli?"

"Kad ga je muzh izvukao iz dzhepa koshulje koju sam oprala."

"Pa shta ste videli?"

"Parche prekvashene hartije na koji se nije nishta videlo, a muzh je rekao, da je to tajanstveni dokumenat, me najurio zashto ja ne kontroliram dzhepove pre pranja, i stavio hartiju na dvorishche na sunce da se sushi."

Zahvalil sem se prichi, se pravi generalici, in she pohvalil njeno belle poitrine tako, da general ni razumel, ker je znal samo rusko. Prijazno se mi je nasmehnila.

Na osnovi izjav generalice se mi stvar sploh ni vech zdela problematichna, zdelo se mi je, da bom z lahkoto ovrgel obtozhbo, saj so bili vsi aduti na moji strani. Zato sem postal korajzhen in sem rekel, zdaj se bom pa malo zezal.

"Na osnovi izjav priche," sem zachetno samozavestil, "moj klient sploh ni kriv obdolzhitve, da je shpioniral, ampak general, ki ni pazil na dokument, ga ni imel zaklenjenega v miznici, temvech ga je tako rekoch razstavil na svojem dvorishchu, vsem na ochi, in s tem dejanjem ogrozil varnost domovine, poredka i granice."

"He, he," se mi je zarezhal general izza sodnega stola. "General je kriv samo v primeru, che izgubi vojno, jaz je pa nisem, zamisli si kakshno boljsho obrambo, he, he."

"No pa sem v rit, pa tako preprosto se mi je vse zdelo. Treba si bo zmisliti kaj drugega."

"No, pa ne," sem mutil, da bi pridobil na chasu, nato pa po krajshem chasu rekel, da kozel sploh ni mogel videti tajanstvenega dokumenta, ker je gledal gor, kdaj bo prishla na okno generalica, ker sta se zmenila, da jo bo fotografisao.

"Ne bo drzhalo," je rekel general, "nista bila zmenjena, moja zhena je verna zhena, njeno golo telo lahko fotografishem samo ja. Zato kozel ni gledal gor, ampak dol v tajanstveni dokumenat."

Spet sem ga polomil, saj bi moral vedeti, da so vse generalske zhene verne in se pustijo portretirat samo svojim mozhem. She dobro, da ni general popenil, saj se to v takih primerih, ki lahko veljajo kot vredzhanje, kaj rado zgodi.

"Dobro," sem nadaljeval. "Ker ni gledal gor, je gledal dol. In kaj je videl. Nich. Parche prekvashene hartije, iz katere je pralni stroj opral vse tajanstvenosti, podpise in shtemple. Tistega chesar se ne vidi, saj generalica ni nich videla, pa tudi ne moresh shpionirati niti izdajati neprijatelju niti kako drugache zlorabit in zloupotrebit. Zato je torej moj klient docela nedolzhen in nevin."

"Jebemti zhenska luda glavo, kaj je morala zgobcati, da se nich ne vidi, spet bom moral misliti, pa tako zoprno je to!" je sam pri sebi mrmral general, vendar se je takoj nato znashel:

"Tajanstveni dokument je tajanstveni dokument brez obzira na to, che na njem kaj pishe ali nich. Kdor ga neovlashteno poseduje ali ga nepooblashcheno bere kot kozel, je shpijon in izdajalec."

Tukaj sem opazil, da je general zhe malo hud, brzhkone zato, ker je moral zhe malo misliti, cheprav poprej ni izgledalo, kot da mu je mishljenje zoprno a priori. Zato se mi je zachelo svitati, da z obrambo v tej smeri ne bom reshil obtozhencheve glave. Ob tem sem opazil, da argumentov obrambe sploh ne izpodbija tozhilec, kar bi bila njegova naloga, ampak kar general oziroma sodnik sam. To me je navedlo na pomisel o njegovi pristranosti. Zahteval bom izlochitev generala kot sodnika, sem za trenutek pomislil. Tej zablodi je sledila preshimba: zahteva po izlochitvi sodnika je v tem primeru isto kot izlochitev generala, torej izlochitev oblasti. To pa je spet isto kot rovarjenje proti oblasti - izpodkopavanje oblasti, pri chemer je moja naloga v Vishnji gori ravno nasprotna - preprechitev rovarjenja in vsakrshnega spodkopavanja. Torej bi bila zahteva obrambe za izlochitev sodnika pljuvanje v lastno skledo, che zhe ne odkrita hipokrizija, tudi hinavshchina imenovana. Vse to mi sicer ni bilo takoj in v celoti jasno, zato sem v zachetku moralno trpel, bil v hudem moralnem precepu in sem zaprosil generala za kratko prekinitev obravnave, ker moram na WC. Res je pa tudi, da me je zatishchalo, normalno, saj chloveka v hudih nravstvenih dilemah, ko napachni odlochitvi lahko sledijo nevarne konsekvence, zmerom in rado nekam prime. Prekinitev je bila dovoljena, takoj nato pa je tozhilec nervozno predlagal prekinitev do naslednjega dne, ker da ima nujne opravke na Mlakah. Proshnja tozhilca je bila zavrnjena, jaz pa sem shel na skret, kjer sem uriniraje obchutil hudo blazhenost in druge nadzemske uzhitke. Tako blazhenost - se spomnim - sem dozhivel samo she enkrat v zhivljenju, a ne povem kdaj. Ko sem tako globoko dojemal notranjo psihosomatsko satisfakcijo, so se nenadoma videle poprejshnje nereshljive moralne dileme kot lazhne dileme, s katerimi mora mozh zdravosilnih nazorov, kakrshen sem jaz, kar takoj in nemudoma opraviti. To sem mahovito storil, she preden sem zaprl urinarno zadrgo, zmechkal dva volkca in si prishchipnil ticha. Skozi okno sem se zadovoljen zazrl v prelepo lepo sonchno avgustovsko popoldne, ki se je zhe vesilo v vecher. Naslonil sem se na stranishchno okno. Blagroval sem svojo osebno usodo, ki mi je namenila biti zagovornik obtozhenega in ne obtozheni, kar je v teh chasih res srecha. Uzhival sem v prostosti in gledal cheto vojakov, ki je ekzercirala po vishnjegorskem klancu: leva, desna, leva desna, pushke gor, pushke dol, ... josh jedanput. Kakshna pomirjujocha in skoraj navdushujocha skladnost teles in duha. Iz te nirvane me je zbudil glas: "Pa vendar morash nekaj storiti, che zhe ne zaradi kozla, ki je ochitno nedolzhen, pa vsaj zato, da te ne bojo na Gradu zajebavali, chesh, kako si mogel dopustiti, da te en ushiv general uzhene v kozji rog in te zhejnega prepelje prek vode. Popushchash Nogizh, slabo, slabo! bo rekel cesar, cheprav se sam boji generala kot vampir chesna."

"Najboljsha varianta bo," mi je prishepnil notranji glas, "che sploh ne izpodbijash obtozhbe, ampak poizkushash zmanjshati pomen in objektivni uchinek zlochinskega dejanja. Ob tem poskushaj uveljaviti olajshevalne okolishchine in dosechi kakshno manjsho prekvalifikacijo storjenega dejanja."

Vrnivshi se v sodno dvorano, sem zaslishal tok, tok, bums s kundakom po mizi in generala, ki je razglasil zakljuchek prekinitve in nadaljevanje obravnave. Spet mi je dal besedo. Jaz pa sem jo vzel: "Globoko sposhtovani sodni senat, vrli porotniki," sem zachel resno s prehodom v chustveno obarvanost, "na vas stoji odlochitev, na vas je tezhka in odgovorna naloga izreka - kriv je - zakaj kdor je kriv, ni nikdar nedolzhen in ne uide mu huda kazen in shtrafunga. Preden pa se boste dokonchno in brezprizivno odlochili po svoji vesti in v dobri veri, naj vam bo pred ochmi obtozhenchevo odkritosrchno priznanje in globoko obzhalovanje, kaj zgolj obzhalovanje, popolna skrushenost mojega klienta, tega bednega zavrzhenega bitja. Njegovo obzhalovanje storjenega dejanja je tako brezdanje in dushevno trpljenje tako veliko, da ga lahko samo in le takojshnja smrt reshi peklenskih muk, ki bodo trajale v nedogled." Potem sem malo pomolchal ravno toliko dolgo, da sem zaslishal shepetanje iz porote: "Jebemti, potem pa mu naredimo samo uslugo, che ga obsodimo na smrt!"

"In ne samo to, poglejte obtozhenca, poglejte te podplutbe in otekline, poglejte to she vedno krvavecho brezzobo cheljust in druge rane! Da so ga tepli, bodo pisali chasopisi nashih dednih sovrazhnikov, ki jim je trn v peti nash napredni druzhbeni sistem in so zato zavistni in lazhnivi. Da, tako bodo pisali. Vi, zdravosilni porotniki, in sodni senat, mi pa vemo, da kaj takega ni mogoche, zakaj nasha druzhba je humana, da je le kaj, in ji v tem ni para na svetu. Odkod potem te ljute rane in poshkodbe, boste vprashali in se chudili. Povem vam: iz obupa si jih je obtozhenec, greshni kozel vishnjanski, sam zadal, sam si je hotel soditi, sam polozhiti roko nase. Z glavo se je zaletaval ob zid," sem rekel, stopil do kozla, ga prijel za roge in mu glavo obrnil proti porotnikom, tako da so dobro videli, "pochil si je lobanjo, poruval si je zobe, da bi tako izkrvavel. Zakaj tako hude in neznanske so bile njegove muke, potem ko mu je zaslishevalec in spovednik Bogoljub Kos predochil vso zavrzhenost in pogubnost njegovega izdajnichkega china." Potem sem si rahlo oddahnil, stopil do sodnikove mize, se nanjo naslonil in obrnjen proti poroti ocenjeval uchinek mojega nalaganja. Porotniki so med sabo shepetali, ochitno si niso bili vech edini, kaj sedaj. Za sabo pa sem zaslishal generalov utishani glas: "Lupezh, mene zhe ne bosh preslepil, jaz zhe vem, da so poshkodbe delo Bogoljuba Kosa."

"Kar vedi," sem se sam pri sebi hahljal, "povedati si pa ne bosh upal!"

Skoraj zadovoljen sam s seboj, snujoch she druge obrambne nakane, sem z dvignjenim kazalcem opozoril na precedenchno sodbo vishnjanskega senata ob priliki sojenja Fleretovemu kozlu, ki je bil obtozhen pozheljivih in zlochinskih pogledov na zhupanovo zelje. Da obtozhenec zato ni bil obsojen na smrt in tako opozoril na sprejemljivo analognost med zhupanovim zeljem in tajanstvenim dokumentom. Nakar poskochi tozhilec in reche: "Obzhekshn", sodnik pa, da je ugovor sprejet.

Tako nisem uspel uveljaviti precedensa, sem pa zato ovinkaril zelo mutno okoli druzhbene pogojenosti nekaterih zlochinskih dejanj, zavedenosti posameznikov, ki pridejo pod vpliv sovrazhnih sil, dal nekaj predlogov za izboljshanje dela KOS-a v smislu prevencije in opozoril, da je vzrok zlochinskega dejanja v dolochenih okolishchinah v bistvu le posledica in ne genetichno prepochelo zla a priori. Tako sem dolochen chas nakladal, seveda vse zelo mutno in monotono in z zadovoljstvom opazil porotnike, kako kinkajo, in generala, kako gleda skozi okno in shteje muhe na gnoju.

Nato sem povzdignil glas, da so si takoj pomeli ochi in postali budni: "Zato na osnovi pravkar iznesenega nachelnega preudarka in vojnih izkushenj z gotovostjo ugotavljam, da kozel ni zagreshil kaznivega dejanja v smislu ... strani ... strani Krivichnega zakona, kot to trdi obtozhba, ampak zgolj v smislu ... strani in ... strani zhe omenjenega Krivichnega zakona. Torej predlagam poroti ugotavljanje krivde v okvirih te manjshe prekvalifikacije obtozhnice. Naj ob koncu opozorim poroto na zhalostno in nesrechno obtozhenchevo mladost, ki jo je prezhivel zgolj ob nagnusnem kozjem mleku in navadnem zelju, travi in vodi, kar je pustilo globoke sledove v obtozhenchevi dushevni fiziognomiji. Zamislite si, dragi sposhtovani porotniki: vsak dan zelje in trava, leto za letom zelje in trava, samo zelje in trava.

Nich chevapchichev, nich razhnjichev, nobene gibanice, revezh o leskovachki muchkalici, kajmaku, odojchetu na zharu, o mezetu ali mekani she sanjati ni mogel." Pri zadnjem stavku se mi je zhe glas tresel in se mi izgubljal v visokem falzetu. Obmolknil sem, postal she trenutek, dva pred poroto, z eno roko sem si zakril ochi in globok ah se mi je izvil iz prsi. Zachutil sem, she ves pod vplivom teatrskih chustev, da sem na porotnike napravil mogochen vtis. She sodnik general je sedel ves poklapan na sodnem stolu in ni mogel skriti chustvenega pretresa. Nekateri porotniki so mi kimali, drugi so si brisali solzne ochi ali se v roko vsekovali, iz prs so se jim izvijali vzdihi:

"O siroche nerazvijeno!"

"Jadniche ni popare mu nisu dali!"

"Pod ovakvim uslovima i ja bi se ubio!"

"Ali je to moguche?"

Opazil sem torej, da sem zadel zhebljico na glavico, porota me podpira, je na moji strani, sprejeli bodo prekvalifikacijo in omilitev obtozhbe, moj klient ne more biti obsojen na vech kot na dosmrtno jecho. Zadovoljno sem se usmehnil v pest in se popraskal. Kar zaslishim tok, tok, bums s kundakom po mizi, sodnik je ochitno zhe premagal svojo chustvenost, ker je rezko odredil: "Sodni senat odreja odmor!" Tozhilec pa je spet nervozno skochil in predlagal predlozhitev obravnave na jutri. "Nehaj tezhit! Zdaj bosh shel z mano na posvet," je osorno ukazal sodnik. Potem sta odshla tja. Porotniki pa so nekaj chasa she naprej zhalostno sedeli, dokler se ni eden izmed njih spomnil, da je treba udariti tugu na veselje, in vse povabil v prednjo sobo, kjer je bil shank. Gostilnicharju Volku se je ukazalo prinesti litru kozlovache. Jaz pa sem stopil do okna, ga odprl. V zadushljivo ozrachje je planila opojno prijetna pa she dolenjska poletna noch in rahel komaj zaznaven vetrich me je pobozhal po chelu. In mi zashepetal: "Kako lepo je zhivljenje in kako lep je odvetnishki poklic." Zachutil sem vso blagohotnost matere narave, lucidnost kresnichk, ki so se spreletavale sem in tja, pa tudi nazaj. Kako lepa in popolna je narava, mi je prishlo, tako da sem se pochutil kar evforichno, in se je prelivalo z ugodnjem zaradi uspeshne obrambe kozla.

V takem razpolozhenju pa zmerom po neki notranji logiki pomislim tudi prav na nasprotno, tako da osnovno razpolozhenje zadobi orazlicheno, kontrastno ozadje. Pomislim zatorej na pokvarjena in nepopolna chloveshka bitja ali na kakshno svojo zhalostno ljubezensko romanco. Zato lépo in vzvisheno vedno postane tudi tragichno, zakaj ni lepega brez kaplje pelina ali chashe trobelike, kakor ni hrepenenja po nechem, kar je uresnichljivo in trajno. V meni se je naselila zhalost globoko dozhivetje tragichnosti bivanja. Slonel sem na oknu ne vem, koliko chasa, zakaj che si tragichen, izgubish obchutek za chas, zato sem she dalje slonel, dokler me niso zacheli boleti komolci. "Le zakaj se ta vzvishena tragichnost obchutij zmerom banalno koncha," sem se vprashal kot dobro preskrbljen malomeshchan, z bolechinami v komolcih ali s kakshno drugo profano sitnostjo. "To pa je she dodatno tragichno, kot bi nekdo iz nas norce bril."

Potem se mi je obrnila pozornost drugam. Skozi vrata sodne dvorane so prihajali: general, tozhilec in pa zvoki "Nishke banje tople vode ... E-E-E-sve devojke izashle na Drinu." General je pogledal na uro, rekel, da je chas odmora zhe zdavnaj potekel, vzel kundak v desno roko in potoklel tok, tok, bums, kar naj bi pomenilo nadaljevanje obravnave. Nich se ni zgodilo. Nishka banja je bila she vedno topla voda. Zato je general postal hud in je ukazal vojakoma, ki sta strazhila kozla, na pushke nasaditi bajonete in che je treba na hladno ili na vruche, zhive ali mrtve prignati porotnike nazaj v sodno dvorano. Chez chas so porotniki zacheli kapljati nazaj v sodno dvorano. Najprej so prishli tisti, ki so bili najmanj pijani ali pa najbolj plahi.

Ti so se opravichevali in krivili one druge, jer jim nisu dali da blagovremeno krenu. Potem je prishla druga skupina, ki je jeznoritila, chesh, ko ima pravo, da jih tera sa slavlja. Nazadnje so prishli tisti, ki sta jih morala vojaka z bajoneti shpikati, s kundaki prisiljevati, da so vstopili. Ti so preklinjali, slishati je bilo: "Josh jednom me gurni i biche krvi do kolena!" Ko so videli jeznega generala, sodno dvorano, obtozhenca in ostalo, kar k sojenju sodi, so se spomnili, zakaj so tu. Potem so mirno posedli. General je ponovil to, tok, bums, oznanil nadaljevanje obravnave in dal besedo obtozhbi.

Tozhilchevo nalaganje je spet obilovalo: zarotitvenih obrazcev, zakletev, neologizmov, orakeljskih rekov, grozhenj, magichnih besed, sumanutih idej in prividov. Chlovek je imel obchutek, kot da bi prisostvoval kakshnemu ritualu iz sive pradavnine, tako da je bilo spet skrajno naporno iz vse te solate izlushchiti nekaj, chemur bi lahko z veliko stopnjo cinizma rekli racionalno jedro. Che sedaj pogledam svoje zapiske, ki sem jih vmes naredil, se zdi, da je hotel tozhilec povedati naslednje, cheprav nisem docela preprichan. Tozhilstvo razshirja obtozhbo proti zhe obtozhenemu kozlu she na podrochje verbalnega in mishljenjskega delikta. Prilozheni dokazni material je bila analiza 200 chlankov, ki jih je obtozhenec objavil v Pionirskem listu in drugih lokalnih obchilih, v katerih neminovno vredzha sve tekovine revolucije, to znachi generalovo zheno koju je general i radni narod izborio putem junachkih chinova i ljutih i krvavih bojeva protiv okupatora, klasnog neprijatelja i drugih narodnih izdajnika. Time je nanosio ogromnu shtetu bratstvu i jedinstvu. Dalje je obtozhenec priznal v iztrazhnom postopku, da je nagovarjal generalovo zheno na fotografisanje v golo, kar pomeni, da jo je posredno nagovarjal tudi na spolni akt. S tem je napravil zlochin namere rushenja in strmoglavljanja sistema, jer, drugovi, niko nije, ni neche, da jebe nashe, to znachi, generalove tekovine. Temu je ob koncu sledilo citiranje nekih poglavij iz Krivichnog zakonika, po katerih so prej navedena obtozhencheva dejanja oziroma jasno izrazhene namere prepovedane, hudo kaznive in podvrzhene raznovrstnim shtrafungam.

"No, pa sva v rit," sem rekel kozlu, potem ko je tozhilec zakljuchil, "iz tega te she mag. Demshar in vishnjanski piskrovez skupaj ne bi mogla zmazat."

"Saj sem rekel, da sem zapechaten," je zhalostno shepnil kozel, "pa nisem hotel nichesar zlega, samo na seks sem nagovarjal, da bi imeli ljudje kaj od zhivljenja." "Da neb sam delal, shtudiral, sedel po sestankih pa pil."

"Pa res nimash sreche, in to se ti zgodi ravno zdaj, ko sem jaz, se pravi, ko sva jaz in cesar, ne samo seks, celo vsako pomisel nanj strogo prepovedala," sem mu rekel in z zadovoljstvom pomislil - kakshna srecha, da nisem rojen v znamenju kozla.

Vtem je general s svojim tok, tok, bums oznanil, da je obravnava zakljuchena in pozval poroto, naj se posvetuje in opredeli.

Tozhilec jo je pobrisal skozi vrata, kot da mu gori pod nogami, porotniki pa so zacheli medsebojno shushljati. To je trajalo kakshnih deset minut, nakar je predsednik porote pobral glasovnice, jih preshtel in izjavil, da je obtozheni kozel kriv po ... - strani in 2695. chlenu ter ... poglavju Krivichnog zakona. "Bravo," sem rekel kozlu, "porota je uposhtevala najino obrambo, osnovna obtozhba je omiljena in delno prekvalificirana."

"Ne veseli se prezgodaj, jaz se nich ne veselim," je resignirano odvrnil kozel, medtem ko je general listal po Krivichnem zakonu, iskal pravichno kazen in nekaj izpisoval ter rachunal. "Saj se tudi jaz ne veselim, ne vem, kaj mi je bilo, da sem rekel bravo, menda zaradi bedaste trenutne vzhichenosti nad samim seboj, nad svojo veshcho obrambo. Oprosti."

"Nich ne maraj!"

Tok, tok, bums!

Sodba v imenu tekovina i radnog naroda!

Vishnjanski kozel se osudi na dozhivotno streljanje manevarskim metcima. Prituzhbe nema.

Porotniki so vstali in odshli. Kozel mi je dal svojo koshcheno, poraslo taco, nogo. "Hvala," je she rekel, preden sta ga vojaka odpeljala. Nich mu nisem odvrnil.

Sem se pa zamislil, kaj ta sodba pravzaprav pomeni. Bo strelski vod dozhivotno streljal kozla manevarskim metcima? Ali bo moral kozel dozhivotno streljati manevarskim metcima? Nich ne bom rekel, sem sklenil. Saj tudi pri vishnjanskih zakonih ne vesh dobro, kaj pomenijo, dokler ne obchutish na lastni kozhi.

Po sojenju sva shla z generalom - sodnikom v procesu - skupaj na vecherjo. Dospela sva do Grand hotela Sherek, ki je bil zhe ves v temi. Vhodna vrata so bila zaklenjena. Sherek je gotovo zhe spal v vinski kleti. Zhe sem hotel zacheti razbijati po vratih, kar potegne general kljuch iz zhepa in odklene.

"Kaj imash kljuch?" vprasham.

"Jaz imam vse kljuche za vsa vrata."

"Zakaj pa jih rabish?"

"Jaz jih pravzaprav ne rabim, rabi pa jih moj inshpektor in vishnjanski spovednik Bogoljub Kos zato, da lahko v vsakem chasu pride spovedat kateregakoli Vishnjana ali Vishnjanko ali naredit premetachino. Od hotela kljuch sem danes vzel s seboj zato, ker sem te nameraval povabit na vecherjo, pa bi lahko bilo zaklenjeno, gostilnichar pa spal."

She dobro, da imam generala, drugache bi morda tudi jaz moral spat kje na gmajni, sem pomislil in prizhgal petrolejko na shanku. Shank je bil kar dobro zalozhen. Tako sva lahko izbirala. General je vzel flasho vrbovache, za katero reklama trdi, da blazhi strah pred obeshanjem, in jo zato priporochajo vladam in generalshtabom v Srbiji. Nalila sva si in pila bratovshchino.

"Rodo," je rekel general, jaz pa: "Straho."

Meni se je zdelo fino, vendar ne prevech, saj chlovek nikoli ne ve, kako se bo konchalo, kadar si prevech prijatelj s trenutno vladajochimi. General pa je slekel suknjich uniforme, ker mu je bilo vroche in mu je shlo na zhivce cingljanje kolajn vsakich, kadar je dvignil roko ali kozarec. Potem sva spet dvignila roko in ugotovila, da sva lachna. Ker sva vedela, da gostilnichar ni ravno veshch kuhanja, sva ga zbudila in ga poslala po divizijskega kuharja iz oficirske menze. Ta je potem kmalu prishel skupaj she z dvema pomochnikoma, od katerih je eden nosil vse potrebne surovine za na zhar in ostalo, drugi pa dve s krpo pokriti, narobe obrnjeni cheladi. V eni je bil zhe pripravljen prebranac, v drugi pa janjechja chorba za predjed. Mnjam, mnjam.

Kmalu je bila pogreta slastna chorba in prineshena na mizo zraven lepinje. Bozhanske vonjave so se sukljale proti nebu in nama v nos. Zajela sva, nalila na krozhnike. Bila je ravno prav segreta. Se pravi do tiste mere, ko je treba, preden dash polno zhlico v usta, she chisto malo popihati.

"Dober tek," je voshchil general, pardon Straho. "Hvala, enako," sem odvrnil, vedoch, da samo she v armadi veljajo lepi obichaji in sposhtovanje starejshih.

Ko sva pojedla chorbo, je zhe lepo cvrchal zhar in druge dishave in vonji so vabili gurmanske dushe spet k novim nezaslishanim uzhitkom in pradavnim zakletvam.

"Katero vino bova?" vprasha general, "jaz bi Carico Milico."

"Jaz pa Kindermaherja."

Prinesli so oboje in ta nobel kristalne kozarce iz Sherekove kredence, ki so bili njegova osebna last in jih je uporabljal samo ob najvechjih svechanostih. Potem sva natochila pol Kindermaherja, pol Carice Milice.

"Ti, Rodef, a vesh, da gresta imenitno skupaj, tale Kindermacher in Carica Milica. Chisto nov vinski cvet, barva, okus. Okus me spominja na bratstvo in jedinstvo, se ti ne zdi?"

"Majke mi, drzhi, to je izviren okus po bratstvu jedinstvu," sem odvrnil, potem ko sem ponovno preveril, "shkoda da tega okusa ni poznal zhe rajnki Karadzhordzhevich."

"Je bil pach slab poznavalec vin. Z obznano in nasiljem pach ne moresh narediti dobrega vina," je zakljuchil general.

"No da," sem mu ugovarjal, "vendar zdaj ne bosh ti trdil, da nisi strokovnjak za nasilje!"

"Seveda bom, moja armada sploh ne uporablja nasilja, moji vojaki so na svetu samo zato, da strazhijo orozhje, da se ga ne bi polastili kakshni kontrarevolucionarji in separatisti ter zacheli z nasiljem. No, da, vchasih se malo z orozhjem tudi poigramo, ampak samo zato, da si preganjamo dolgchas ali zaradi shporta in pridobivanja fizichne kondicije. Torej zaradi razonode in zdravja. To nam bosh vendar privoshchil!"

"Je, je, Vukobrate, sila si, v kosh si me dal!" sem s smejoche kislim obrazom zabevskal.

Prishlo mi je, da je debata o nasilju tako konchana, zakaj vsaka prava debata se koncha z dobrim shtosom.

"Tako je to," je s silno resnim obrazom izustil general, nalivajoch moj prazni kozarec.

"Na zdravje!"

"Na zdravje!"

"Strashko, saj si pripravil pravo gostijo!" sem poln vzhichenja vzkliknil, ko je kuhar prichel nositi na mizo dobrote iz vzhodne kuhinje.

"Kadar chlovek misli, ogladni, che s prijatelji sedim, menda ne bom samo pil, saj nisem Peter Pavle Bozhjak."

"Blagor nam, ki imamo vzhodnega generala," sem sam pri sebi zadovoljil. Mi samo mislimo in pijemo, zato pa nas zmerom tlachi kakshen tevtonski ali rimski shkorenj ali pa nas okupirajo kakshna hitro pokvarljiva zakarpatska in podaltajska plemena. Vzoruj se po generalu, sem si rekel, che sedish skupaj s prijatelji, predvsem in tudi jej, to ljudi med seboj druzhi, to iz njih naredi prave prijatelje. Zakaj narod, v katerem ni pravih prijateljev, ampak zgolj pivski bratci, ni zgodovinski narod in pravichno je, che ga tlachi tujcheva peta. Zhe Kristus je rekel - jejte moje telo in pijte mojo kri, ki se vam daje - ni rekel, pijte samo mojo kri. Tako sem mislil in rekel:

"Daj, Straho, poshljiva nekaj od teh dobrot tudi kozlu."

"Milutin," je viknil proti glavnemu kuharju, "nosi poneshto od svega kozlu u zatvor, neka siroche jede, in ne zaboravi bocu vina!"

Potem sva malo pomolchala, prelil naju je prijetno otozhen obchutek sochutja do kozla, ki je izviral iz dojetja nekakshne kozlove subjektivne tragike, povzrochene iz objektivne krutosti sveta, ki edina vodi v boljshi jutri in k osmishljanju tako najinega zhivljenja kot legitimnosti najinega polozhaja v druzhbi.

Tako sva bila prevzeta od svoje humanosti in samoupravichenosti, da sva docela pozabila na to, da kozel vseh teh dobrot sploh ne bo mogel jesti, saj mu je spovednik Kos zbil vse zobe.

Chudovite vonjave, ki so pohotno prihajale iz chelade, ovite s trobojnico z zvezdo, da se jed ne bi prekmalu ohladila, so prichale o objektivnosti dobrot, navdushujoche realno odslikanih v najine chute, chustva in misli. Tedaj sem se zavedal - objektivno spoznanje biti je prijetno pritrjujoche spoznanje, zato mora biti oblasti zmerom prijetno ali pa to ni nobena oblast. Zadovoljen in brez hudih misli sem zagrizel v slastno maso.

Kadar je chloveku dobro, ima obchutek, kot da je uzhivanje jedi nekakshen magichen ritual, s pomochjo katerega postane nadzemsko bitje, nekaj kakor bozhanstvo, skratka eden izmed bogov, ki se gostijo na Olimpu. Mine te ves strah pred zhivljenjskimi tegobami, minljivostjo, drugimi sitnostmi, in sovrashtva ni v tebi. Ko se potem zadovoljivo najesh - vmes seveda tudi kaj popijesh, se naslonish nazaj, odpnesh pas, vse zato, da ima poln zhelodec vech prostora in te ne tishchi. Zadovoljno pomislish, da nikakor ni nujno, da si bog, ker potem bi moral she kaj drugega postoriti in ne zgolj jesti, zato pa ti pride na misel, kako hvalezhen si bogu za vse dobrote. Che si revolucionar, pomislish na hvalezhnost permanentni revoluciji. Che pa nisi ne navaden chlovek ne revolucionar, ampak degeneriran rdechi oblastnik, pomislish na to, kako lepo je, ker imash tak sistem in zakonodajo, da bosh na vse veke vekov ta glaven, nich delal, vsi ostali pa bodo sami od sebe garali tako, da bo drzhava kar cvetela. In v tem smislu naprej.

General si je oddahnil od obilne hrane, popil she kozarec in zadovoljno izjavil: "Hvala bogu, zdaj bo mir na vojni, ko kozla ne bo vech."

"Si potem kozla obsodil zato, da bo mir na vojni?" sem se vmeshal.

"Da. Menda ne bom takrat, ko moram najbolj misliti, kako bom premagal sovrazhnika, cvikal, che morda kozel prav ta chas ne spi z mojo zheno. Tako lahko zgubim vse bitke. Vidish, kozel je sistemski problem, spodkopava obrambno moch."

"Zakaj pa ne mobilizirash kozla vsakokrat, ko imash manevre ali pa se gresh vojno? Saj kozel v vojni ne more biti istochasno pri tvoji zheni."

"Bodi pameten, che bi mobiliziral kozle, bi vsi kozle streljali, kakshni manevri, kakshna vojna pa bi bila to! Treba je streljat sovrazhnike, ne kozle. Zato je treba vse kozle tudi v njihovem lastnem interesu preventivno zapreti ali obesiti. Razumesh?"

"Razumem, od nekdaj so bili kozli bolj privlachni za streljanje kot sovrazhniki. Ampak nechesa drugega ne razumem. Zakaj v mirnem chasu zapirash in streljash kozla Anzheja Kozhelja? Ali ne bi bilo bolje, da bi sam dobro napichil in zadovoljil zhensko, pa njej she na misel ne bi prishlo, da bi spentljala s kozlom?"

"Slushaj, Rodo, che bi se zhenio po vojashkih zakonih, bi bilo vse v redu. Naredzhenje je naredzhenje, zhena pa je zhensko. Ampak odkar je prishlo Pismo, je vse narobe. Menda ne bosh od mene prichakoval, da se bom dogovarjal o seksanju z zhensko, koja ima da me slusha, poshtuje, voli i da se me boji. Zakaj pa imamo zakletvu? Zato, da ja lahko poshljem vojake na fronto, v boj, in pojebem zhenu kad me je volja ili smatram, da je potrebno. Ja valjda znam, kad je to potrebno!"

"Pa ti zhenska ne da kar sama od sebe?"

"Ne! Hoche se dogovarjati in postavlja pogoje. Ali pa ne da, da se ubijesh. Da je moja armada taka kot moja zhenska, bi izgubil vse vojne."

"O prijatelju, vedno bolj se mi dozdeva, da se ti svoje zhene bojish. In che se bojish svoje zhene, se bojish tudi svoje armade. Zachelo se je takrat, zhe mnogo pred Pismom, ko si se skril dalech za fronto v bunker globoko pod zemljo, da te ne bi zadela sovrazhna krogla. In potem si se igral s svojimi pijoni na fronti, ki so padali zate. Dalech so zhe tisti chasi, ko so se vojskovodje, kralji, prvi zagnali v bojni metezh, najbolj junashki od vseh. Tako se pridobiva chast, slava, sposhtovanje, strahosposhtovanje in ljubezen podlozhnikov, ne pa v bunkerjih s klima napravo. Takrat je imel vojskovodja pravico rechi - zdaj je potrebno iti v boj, in zhenski - zdaj je potrebno kavsat. In nihche se ni protivil. A tega je zhe davno. Posihmal je vse samo shpekulacija, manipulacija in zhenska frigidnost, zachasna zaslepljenost, sprevrzhenost in izsiljevanje. In seveda Pisma, vzhodna in zahodna, s severa in z juga. Svoboda besede in oralni seks. Prostodushnost bedakov, kako ne misliti na smrt, in kako kupiti ali prodati svoj lastni smisel, ker tistega, chesar se ne da kupiti ali prodati, ni. Chesar pa ni, ne more polagati zakletve. Kar lahko kupish ali prodash, pa menda ne bosh zaprisegal."

"Ne, ne!" me prekine general. "Tvoje mishljenje je neprihvatljivo. Kakvi bunkeri, kakve klima naprave. Ja sam borec za mir, vojskujem se za mir! Zato treba bratstvo i jedinstvo. I zakletva!"

"Res lep borec za mir si mi ti!" mu sezhem v besedo. "Trgujesh z orozhjem in prodajash orozhje. Trgovci pa nikoli niso junaki. Za svoje koristi zmerom na zvit nachin v ogenj porivajo druge. Pa she to! Biti borec za mir je contradictio in re, rezultat pa ta, da se borci za mir pobijajo med seboj. Za nich se ne smesh boriti, le tako bo mir."

"Nemoj tako, burazeru," me prekine v pretechem tonu. "Biti borec za mir, to znachi Sinajska pustinja. Se spomnish, kako sem jaz u okviru sil udruzhenih naroda strazhio Arabce in Izraelce, da se niso she naprej pobijali med seboj?"

"To je res," zakolichim v pomirljivem tonu, "res pa je tudi, da ni nobenih vojn na vidiku. She Rusi in Amerikanci se zadnje chase lepshe gledajo."

"To le tako izgleda. To je prividno," je zapedagogiziral, "samo zato to tako izgleda, ker CIA, NKVD in VOS loshe rade. Pa tudi politiki so degenerirani. Vesh Rodo, v chloveshki naravi je agresivnost, je rekel Adler. Prej ali slej bo prishlo na svetlo. Zadnje chase slishim, podatke sem dobil od VOS-a, da se na Kosovu shiri separatizem, da Albanci sovrazhe Srbe, siluju nevine devojke i kaludzherice. To znachi, da su protiv bratstva i jedinstva, protiv nashih svetinja. Biche tu za mene posla. Uvek ima dosta posla ako VOS dobro radi."

"In potem bosh spet delal red in strazhil mir, tekovine in kaj she vem, kaj. Mar ne vidish, da potrebujesh VOS samo zato, da spletkari, povzrocha prepire, spodbuja konflikte. Da si potem lahko ti ta glavni, ko s svojo vojsko namishljeno ustvarjash mir. Ti si ochitno homo duplex, ki boluje za sinajskim sindromom, ozdravil pa bosh, ko se bo tvojim Srbom sanjalo, da so ogrozheni."

Ko sem konchal, je general pochasi dvignil glavo, preiskujoche, sovrazhno me je pogledal, kot da se hoche preprichati, che sem res jaz tisti, s katerim je pil bratovshchino in se skupaj imenitno igral igro - sojenje kozlu. Ko je vstajal, je pochasi rekel:

"Lakomishljen si mi ti, Rodo, lakomishljen. Dobro zhivish, malo radish, suvishe se osechash bezbednim. Jer osechanje bezbednosti radzha nemarnost, lakomiselnost i neposlushnost. Pa i moji oficiri nisu dosta bolji. Propadaju vrline i moral, ne poshtuju se svetinje. Treba strah. Strah chini da ljudi budu brizhljiviji, poslushniji i uredniji. Uchinit chu ja ono shta treba, tako mi divlje svinje!"

Generalov pogled je postal trd, trmast. Meni pa se je zazdelo, da sem zaslishal Sokratove besede o obuditvi vrlin in sreche Atencev, ki jih je govoril mlademu Periklu, zraven pa she kruljenje divjih svinj.

Potem si je oblekel generalski jopich, da je spet vse zacingljalo, in brez besed odshel. Zaklenil je vrata za seboj. Nikogar vech ni bilo v prostoru. Samo jaz, napol spiti steklenici in kozarca. She sem si nalil in zavil v papir dva zapoznela chevapchicha. V rokah sem drzhal poln kozarec vina. Vse je bilo kot oglushelo. Otozhno sem pomisli: kako je vse nashe pochetje in mishljenje absurdno, che se le dovolj dolgo sprashujesh, zakaj tako mislish in to pochnesh. In sprevidish, kako absurdna postaja resnichnost, kako postane nevarno, chisto preprosto nevarno zhivljenje, tudi tvoje.

Pravzaprav absurdnost sama po sebi ni nevarna, samo postaja na krizhevi poti je in ostane. Nevarna postane samo takrat, che so zraven general iz podaltajskega plemena in divlje svinje. Zato se nich dobrega ne bo izcimilo iz tega, in ura je zhe shtiri zjutraj.

__________
(*Opomba avtorja, november 1998): Danes v letu 1998, dolgo let po Kozlovski sodbi, po osvoboditvi Vishnje gore izpod generalskega shkornja in vishnjanski zmagoviti poti “V Evropo zdaj!”, je citirani kozel ustanovil svojo politichno stranko, je poslanec v vishnjanskem parlamentu, kjer brez oddiha strelja manevarskim metcima in je shniceljne. Torej je generalova (ob)sodba she vedno v veljavi.)

 

Nadaljevanje v prihodnji shtevilki. ODPELJI KI SI NALOZHIL III

________
Iz knjige: Rodef Gloria de Zhigi: ODPELJI KI SI NALOZHIL; zalozhilo omizje Messing, Ljubljana, 1991. (Op. ur.)