Revija SRP 29/30

Rajko Shushtarshich

ENDOFAZIJA I

ENDOFAZIJA II
 
O narodu iz metastvarnosti -
neposredna dejstva zavesti

 

OSEBE:

Shusovi (pogovori s) sogovorniki izven chasa: Sokrat, Henri, Étienne, ...
Drugi (v ozadju) nastopajochi: Diotima, Niccolo, Ivan, Homer in drugi
(Sedaj, deset in petnajst let pozneje, sicer pa chas tu ni niti malo pomemben)
"Pravilna predstava," je dejala Diotima Sokratu, "ta, kakor vesh, ne stoji na dokazu in torej ne more biti vednost, kajti kako bi nedokazana rech mogla biti vednost, pa tudi nevednost ni, kajti kako bi nekaj, kar pogojuje resnico, moglo biti nevednost? Jasno je tedaj, da pravilna predstava dela nekako srednjo stopnjo med vednostjo in nevednostjo."
SHUS: Danes bi rekli, da je resnica o narodu in narodnosti naroda, za to nam gre v nashem primeru, she vedno enako dalech kot neresnica. Sistem hipotez in predpostavk v vrednotnih izhodishchih pa je ta, ki premika nashe predstave o narodu iz nekake sredine med vednostjo in nevednostjo na rob vednosti ali nevednosti. To premikanje nekako lazhe vidimo kot chisto resnico ali chisto lazh.
SOKRAT: Che je resnica o narodu vrednota, ki ima svoj protipol v neresnici, potem je nekje med njima, nikoli ne chisto na sredi, "pravilna predstava".
SHUS: Ta predstava se dandanes mochno nagiba, premika stran od sredine k resnici tistih, ki jo posredujejo mnozhici, jo zanjo kroje. To so dandanes mochni mediji - mediji mochi. Medijevi kriteriji resnice ali resnica medijev za mnozhice je dalech, vedno dlje, od pravilne predstave in resnice.
SOKRAT: Kaj je potemtakem po tvoje resnica o tvojem narodu ali vsaj pravilna predstava o njem. Vendar povej to na kratko, kar se da.
SHUS: Narod moj umira. Izginja s prizorishcha.
SOKRAT: Vsi narodi nekoch umro, tako kot ljudje. Nihche njih ni nesmrten, tako mogochni in slavni med njimi kot tudi mali, za zgodovino komaj opazni. To, kar ostane v vechnosti, je njih svojskost, dusha naroda ali duh njegov svoboden - osvobojen.
SHUS: Saj to je ravno tisto, kar me boli. Dusha naroda gnije, duh njegov svobodni se razblinja. Prostovoljno se podaja v suzhenjstvo, po njem hrepeni. Natanko tako, kot pravi Etienne.
SOKRAT: Che smrt naroda tvojega taka, kot pravish, da je, ni ravno chastna. Vendar svarim te pred malodushnostjo spricho te, morda zadnje, preizkushnje tvojega naroda, zakaj iz nje nastaja sovrashtvo do logosa in raziskovanja uma, podobna sovrashtvu do ljudi: ena kakor druga imata izvor v razocharanju.
SHUS: Hvala ti, Sokrat, za svet tvoj modri. Kaj mi je storiti ...?
SOKRAT: Hipoteze torej!
  ...
SHUS:

(Shus se je sprva izgovarjal: "Izvedene so iz mojega endofaznega umevanja subjekta po vmeshavanju Henrija Bergsona ali z njegovo pomochjo. Torej so zapisana presoja, premislek, meditacija, kakor hochete." Potem pa ...): O Henri ... Ko bi mi pomagal iz te nevednosti moje ...

HENRI: Zahtevash razsodbo?
SHUS: Morda ne chisto dobesedno razsodbo, morda presojo. Obupno si zhelim pogovora. A preprichan sem, da ima vsakdo, ki to res hoche, pravico do razsodbe.
HENRI: Samo to, preprichan si?
SHUS: Sedaj nisem vech chisto preprichan. Mi se kar naprej preprichujemo. Preprichujemo druge, sami sebe, drugi nas preprichujejo. Konec koncev je, da je vse polno preprichanih, zazrtih v nazore, in ne moremo se prebiti iz goste megle.
HENRI: Potem niste svobodni.
SHUS: Vchasih smo, na trenutke morda.
HENRI: Trenutkov ni, je samo trajanje. Razteza se v vechnost, vechno je.
SHUS: Potem je pravi, resnichni chas razpotegnjen in hkrati sochasen, toliko vechen in brezchasen, kot sami hochemo. Bi potemtakem zadoshchalo le prechesati dejstva zavesti, jih ochistiti v sebi, jih tako povelichati v trajanje? Saj vchasih to delamo ...
HENRI: Tudi shematika in naprezanje tu ne bosta kaj dosti prispevali. Za neposredna dejstva zavesti gre, mar ne? Ta pa niso tako preprosta, da bi shla v katerokoli definicijo. Le razumeti jih, to ni mogoche, in nesmiselno je. Zhiveti jih, dozhivljati, to je nekaj drugega. A pustiva zdaj to. Potrebujesh me, da bi reshil nalogo, ki ti jo je zastavil Sokrat, mar ne?
SHUS: Zastaviti hipoteze kar se da pravilno, to mi je vedno bilo tezhko, tezhje kot njih preverjanje.
HENRI: Preverjajo jih drugi. Nisi svoboden, da bi sprejemal ali zavrachal razsodbe.
SHUS: V chem sem potem svoboden?
HENRI: Ko si izbiral razsodnika, si bil svoboden, ne moresh pa spremeniti njegove razsodbe, tudi zavrechi je ne moresh. Zaletav si, neuchakan, s to zahtevo razsodbe. Meni ne moresh nichesar prikriti. Mar mislish, da ne vem, da si obravnaval moj “Esej o neposrednih dejstvih zavesti” ali “Razpravo o nesmrtnosti dushe”, kot namigujesh v svojem “Traktatu o svobodi”? Morda mislish, da ne vem, da bi ga z omalovazhevanjem zavrgel, che bi ga nakljuchno ne odprl na strani 102 v Feliksovem prevodu?
SHUS: Oprosti mi, Henri. Potem tudi vesh, da sem imel solze v ocheh, ko sem prebral tvojo trditev, da svobode ne moremo definirati ravno zato ne, ker smo svobodni. Da sem se sam sebi zdel smeshen, kako lahko imam solze v ocheh ob branju suhega odstavka razprave, saj ni roman. Saj nisem cmerav in to se mi je prvich zgodilo.
HENRI: Samo zato se lahko sedaj pogovarjava. In morda tudi zato, ker si izgubil veselje do ribolova. Klen, ko ga udarish po glavi zajoka kakor otrok, in ko si slishal ta krik, ti je vechno ostal v glavi, traja, ne moresh ga vech utishati. Skushash ga pozabiti, nasilno ga pozabish, potlachish v sebi, zaman. Tudi ta krik je postal neposredno dejstvo tvoje zavesti, tvojo dusho je prezhel.
SHUS: Res je, chisto sem pozabil, toliko let je preteklo od tega dogodka, kako bi se mogel spomniti?
HENRI: Zate je bilo to seveda nakljuchje, saj drugo v tako umetno razdeljenem chasu ne more biti. Tisto, kar se vam resnichno dogaja, se vam sploh ne dogaja, dogodki so le razvrshcheni v chasu, zaporedno, kronoloshko natanchno. Po vashe chlovek sploh ni z nichemer zaznamovan. V trajanju ni ga. A to ni chlovek.
SHUS: Zaznamujejo ga drugi, drug drugega oznachujemo, zhigosamo, definiramo po vlogah. To delamo, vedo bolj natanchno.
HENRI: Vendar sedaj ne govoriva o tem, to je povrshno, povrshinsko. Ko si slishal ta krik, to ni bilo prvich. Kot otrok si ga slishal, ko so zaklali prashicha, ki si ga vzljubil. Kako mu je bilo ime? Si komu zaupal to dozhivetje svoje?
SHUS: Dal sem mu ime, a se ga ne spominjam. Ne, mislim, da ne. Komu naj bi se zaupal? Groze moje zhalosti, z jezo prezhete (na klavce), vsega tega nisem mogel prikriti, pa tudi treba mi ni bilo, saj sem bil otrok. Predvsem pa tega ne bi razumeli. Smejali bi se mi.
HENRI: Tudi tisti, ki so te imeli radi?
SHUS: (Je bil vidno v zadregi, ni imel kaj odgovoriti, pa saj mu ni bilo treba.)
HENRI: Zdaj vesh, zakaj ti ne gre iz zavesti konec Jozefa K. v Ka-jevem romanu. Saj je samo roman, si pravish. Franc je dal ime Jozefu K., in rad ga je imel.
SHUS: Zakaj ga je potem moral (v romanu) zaklati kot prashicha? Hochesh rechi, Henri, da to ni bilo samo v romanu, kako je pri vas s temi procesi?
HENRI: Pri nas je drugache. Praga, Berlin, Moskva, Beograd, Pariz, v vseh velikih mestih sveta in v malih tudi proces traja. Je v bistvu en sam proces. Franc ga je kar dobro konchal, le tako je lahko slishal svoj krik.
SHUS: Ja, tudi v malih mestih je veliko krikov. Moja Ljubljana ima na kupe sodnih spisov, da ne govorim o procesih, ki so tako pomembni, da o njih spisov ni. So mesta, ki so znamenita ravno po velichastnosti svojih procesov.
HENRI: Vechina vas gleda na to zastrashevanje svobode chloveka tako kot Niccolo. Chesh, da je mogoche uchinkovito vladati chloveku - ljudem le s silo, mochjo, zastrashevanjem z zlochinom, z vsemi sredstvi, ki so uchinkovita. Skoraj isto velja za vashe besede.
SHUS: Nashe najbolj buchne in hrupne besede so mrtve parole, slogani, apeli. Le vchasih zasije iz Njih-ovih besed presojni soj omrtvichene dushe. Ko najbolj buchni med nami govore kot zemeljski bogovi, nas preslepi podoba videza, ki ga sami ustvarjajo o sebi, drug o drugem med seboj.
HENRI: Ples senc, ... ko sence pleshejo, se dusha umakne. Mislim, da sva kramljala dovolj, vsekakor vech, kot je potrebno, da se uglasiva za reshevanje tvoje domache naloge.
SHUS: Sokrat, Sokrat ...
  Resnichno, resnichno ne vem ...
 

...

HENRI: (Henri sedaj vendarle pomaga Shusu formulirati zanj zagonetno, a kljuchno vprashanje v Endofaziji II.): Je narod subjekt?
SHUS:
Che je narod subjekt,
che je zhivo bitje,
che je bitje kot tako, bitje po sebi, bitje za sebe,
potem narod ni:
ekonomska tvorba, tvorba kapitalizma, kapitala
ali politichna tvorba ali drzhavna tvorba ali tvorba
armade ali administracije
ali pa skupne religije, tvorba cerkva
ali kaka druga tvorba;

potem narod ni institucija in narodovega bistva ni moch opredeliti niti z drzhavnimi niti z republishkimi mejami niti z nacionalnimi institucijami ne, pa naj bodo te:

politichne, vojashke, ekonomske ali celo kulturne institucije, in naroda ni mogoche opredeliti niti s knjizhnim jezikom, kaj shele politichnim govorom, ker celo knjizhevni jezik ni zhiva govorica naroda, ampak tvorba njegovih institucij, ker je ranljiv in podvrzhen samovolji in mochi, njenim intervencijam, v smislu Novoreka,

niti z ochali ideologije zapisano proklamirano zgodovino,

niti s planirano skupno prihodnostjo na podlagi trendov,

vidnih sedanjosti, pa tudi z deklariranimi vrednotami prihodnosti, celo tistimi o nacionalni samobitnosti in identiteti kot folklorno posebnostjo, ki jo dopushcha zdruzhba narodov, naroda ni mogoche definirati.

HENRI: Che je narod subjekt, kaj je to zanj, kaj mu to pomeni?
SHUS: Che je narod subjekt, potem kot subjekt zhivi, v odnosu do drugih narodov, svobodno, le tako mu lahko rechemo, da je narod. Che je tako, potem je narodova svoboda njegovo bistvo in ga ni mogoche definirati ravno zato, ker je svoboden, che je tako z njegovim bistvom, je tako z narodom samim, z vsem njegovim bitjem. Potem naroda v bistvu in po njegovem bistvu sploh ni mogoche definirati.
HENRI: Vsaka definicija naroda bo dala prav nekemu determinizmu, nekemu integralizmu, nekemu totalitarizmu, nekemu institucionalizmu. Definiran narod je mrtev narod, je papirnati narod, narod na papirju. V definiciji naroda je lahko marsikaj, kar je zhivljenjskega pomena za narod, za njegovo bivanje, eksistenco, le svobode v tej definiciji ne more biti. V chem vidish svojskost naroda?
SHUS: Che je narod subjekt, bo chrpal svojo svojskost iz sebe, iz svojega hrepenenja po svobodi, tako bo zhivel in bo umrl, ko bo izchrpal to svoje hrepenenje. Ko mu ne bo vech do svoje lastne svobode, shele takrat bo kot narod umrl (izumrl). Ostala bo tvorba, opredeljena v okviru institucije, ali pa se bo zlil v druge narode in nikoli le v enega.
HENRI: Che je narod svoboden, mu njegove narodnosti ne more vzeti noben drug narod, nobena moch, nobena sila, ne moch orozhja, ne vojska, ne okupacija, ne raznarodovanje ga ne more ogroziti. Narod se brani tako, da povecha svoje hrepenenje po svobodi, svojo identiteto velicha.
HENRI: O raznarodovanju ...? Kaj je raznarodovanje?
SHUS: Raznarodovanje ...? Che se narod, del za delom (njega) odreka svoje identitete, che z raznarodovanjem naroda, sebe, soglashajo njegovi pripadniki in soglashajo narodova jedra in sprva neopazno, komaj vidno soglasha narod kot nedeljiva celota, vsa narodova skupnost, potem je narod ogrozhen. Ogrozila pa ga ni nobena zunanja sila ali pritisk, ogrozilo ga je njegovo soglashanje. Che je narod svoboden, se lahko svojemu rodu odreche le sam, le svobodno se mu lahko odreche.
  Narod, ki je neshtevilen, in narod, ki se manjsha po shtevilu narodnjakov, ni nich manj narod, kot so to drugi, veliki narodi. To je tako, ker narodnost ni shtevilchnost, ni shtevnost, ker se velikost naroda ne da izmeriti, ne po velikosti zasedenega ozemlja ne po shtevilu dush. Potem morajo biti blizhe resnici tisti, ki pravijo, da je majhen narod lahko bolj svoboden, kot so svobodni veliki narodi, in kar je pomembno: bolj svoboden kot skupnosti narodov, che se ne odreche hrepenenju po svoji svobodi.
HENRI: O pripadnikih naroda ...: O Njih pa nimash ravno dobrega mnenja. Zgolj (suho) mnenje ne pomeni dosti. Hrepenenje pa, che je pristno. Nesrechen je ta izraz: pripadnik. Pripadnik je tisti, ki nekomu pripada, se k njemu shteje. Biti dolochen po narodu, prezhet z njegovo narodnostjo, je nekaj povsem drugega, sega v globino in ne v shtevnost.
SHUS: Pa se vseeno venomer preshtevajo pripadniki naroda: s popisi prebivalstva, vodi se njihova statistika, registrira se njihova pripadnost narodu. Temu preshtevanju bi se narodnost brez shkode odrekla in v resnici se ji tudi pripadniki naroda upirajo, to preshtevanje sámo se jim upira.
HENRI: Resnichnosti njihove pripadnosti, intenzitete njihove identitete se ne dá izmeriti.
SHUS: Svoboda naroda je potemtakem prezheta s svobodo vsakega svobodnega individuuma, njegovo svobodo lahko dopolnjujejo le svobodni subjekti. Ko je ogrozhen subjekt - individuum, ta drobec v narodu, je ogrozhen narod, njegova svojskost, njegovo sebstvo, lahko rechemo, da takrat narod ogrozha sebe.
HENRI: Tako mora biti po hipotezah, che je narod subjekt?
SHUS: Svoboda naroda zhivi le, che se ozhivlja svoboda v narodu, sicer narodnost postaja narodnjashtvo, ekskluzivizem clandestinih zdruzhb. Propaganda je usmerjena na subjekta: na individuuma in na narod. Njen cilj je objektivizacija obeh. Propaganda agitira pripadnike, a to je le zunanji videz. Propagandna gesla so sicer mrtvi simboli, parole, ki pa imajo magichno moch, ko prodro v subjekta in postanejo dejstva zavesti.
HENRI: Res je nesrechen ta izraz " pripadnik naroda" , vodi nas stran od bistva.
SHUS: Vendar govoriva o dveh subjektih. Med subjektiviteto ali svojskostjo subjekta individua in subjektiviteto subjekta naroda ni le analogija, ampak je vez mochnejsha. Ta zveza izhaja iz univerzalnosti vrednote svobode in je usodna. Chlovek in narod sta ji usodno zavezana. To sta dva subjekta in vech jih ne poznam.
HENRI: Che pa je en sam subjekt, je to chlovek? Potem narod ni subjekt in potem te hipoteze zavajajo, vodijo stran od resnice.
SHUS: Che pa bi bil en sam subjekt in bi bil to narod, potem jaz ne bi vedel zanj, za narod moj. Samo narod bi vedel zame in ne bi me potreboval. Che pa bi me potreboval, bi me potreboval le kot sredstvo, za to, da bi realiziral hierarhijo nadljudi brez subjektivitete, na vrhu katere je en sam subjekt, ki je pouzhil vse ostale.
HENRI: Kar nekaj takih poizkusov v zgodovini narodov je zhe spodletelo. Pa vendar!
SHUS: Vendar se iz zgodovine nikoli nichesar ne nauchimo, dasi neprestano trdimo in predvsem razglashamo nasprotno. Tako smo, do nedavna she, imeli en sam zgodovinski subjekt: ZK, “Zvezo pravichnih”. Od tod tudi tezhave z razumevanjem subjekta individuuma in naroda.
HENRI Vendar te muchi she neki tretji subjekt.
SHUS: Res je. Vchasih se vprasham, kaj che imajo vendarle prav tisti, ki pravijo da so trije subjekti.
HENRI Sprashujesh me, che je Bog subjekt. Kaj nisi to resnichno res pomembno vprashanje odgonetil v pogovoru z Janezom?
SHUS: Seveda sem, a dvom se mi znova in znova poraja. Obozhevanje Boga osebe, kot zgolj subjekta torej, je pri nas prevladujocha religija. Spricho novih in novih uvozhenih ver, njihovih pripadnikov, pa se zopet poraja neki planetarni (globalni) neo-politeizem. Njih bogovi so edini, ali vsaj nadsubjekti so.
HENRI Vendar to ni tvoj problem, preprichanjem, veri ne podlezhesh. Za nekaj drugega gre. Bistvo ...?
SHUS: Gotovost, za katero mi gre, se mi vendarle zdi vchasih blizu veri ali preprichanju, izmika se mi, ko zhe mislim, da jo imam, se razblini.
HENRI “Se-ve-da resnica je chudezh, a je le umiranje vednosti, kakshen chudezh je potem vednost?” Bistveno je zamegljeno z meshanjem nivojev transcendence in realnosti. Bistvo ...
SHUS: Vednost nam govori, da je ravno bog bistvo v nas. Drugache recheno, svojskost individuuma in naroda, dveh subjektov torej, je bozhanska - je bog v njih.
HENRI No vidish (se poshali), za nekaj chasa bi zhe moralo zadoshchati, pomiriti tvoj dvom. Vendar to, kar nas zanima, je konkretna individualnost, svojskost sebe, pojavnost bistva tebe in tvojega naroda. “Hic Rodos! Zhivo (zhivljenjsko) te zadeva, kaj ne? ... ”
 

...

SHUS: (Shus je rotil svojega sogovornika v svojem nekoliko vznesenem stilu):
Che bi svojskost naroda spregledali,
che bi zemljo razprodajali,
che bi se tujcem udinjali chez mero okusa,
che bi kulturo naroda zanemarili na rachun udobja stvari (standarda),
che bi jezik svoj zatajali, kjer je in ko je to le mogoche,
che bi sebstvo sebe zatajili tako,
da je bilo to doslej (v dosedanji zgodovini naroda)
komaj mogoche videti,
bi bili potem she narod?

 

(Sogovornika molchita, navadno je tako, vsaj na zachetku pogovora. Potem se oglasita izven chasa, sochasno; a tako, kot se to dogaja, tega, zapisati ni mogoche. Njun govor, po-govor se staplja, natanchneje recheno, prezhema se s Shusovim notranjim govorom. Na koncu povzame Shus she nekaj njunih zunajchasnih odgovorov, te kar se da dobesedno zabelezhi v “njunih opombah” ! Vendar tudi teh ne dobesedno, ker ko to stori - dovolj je, da samo poskusha ali se trudi za to - sogovorniki hipoma umolknejo. Ali pa bi temu pre-molku - njih zhive besede, misli - morda lahko rekel, da mu sogovornika ne govorita vech zhivo. On pa hoche ravno to, namrech povzeti zhiv pomen njunih misli, ne le mrtve besede. Teh, namrech zhivih misli, ne more dojeti niti prebrati niti dvakrat na isti nachin. Notranji govor pa lahko prevede samo v zhiv jezik, in tega shele mu je mogoche izraziti v svojem narojenem “materinem” jeziku, che se posebej potrudi tudi knjizhnem. Shele ta je prevedljiv v vse jezike. Vendar mi se pogovarjamo neposredno, v notranjem govoru, mar ne?)
HENRI: (Henri ga sedaj vendarle /u/slishi.): Pa she sklepno hipotezo! Drugich!
SHUS: (Zdaj se Shusu odpre, kot sholarchek /z/deklamira svojo prvotno sklepno hipotezo iz leta 1985, pa she pojasnilo ali dopolnilo k njej.):

Sklepna hipoteza - prva: Zachel bom z onim drugim: ona povsem druga je negativna hipoteza. Je neverjetno razshirjena in otipljiva, celo objektivna je, izhaja iz dejstva, da je chlovek objekt, in po njej je narod objektivna tvorba, a tvoren narod nima duha in nima ga zgrajeni chlovek ali pa ga celo imata, duha namrech, a she vedno nimata sebe, kajti sama mozhnost imeti duha je subjektoma dana shele potem, ko je zabrisana razlika med imeti in biti. V resnici je teh drugih hipotez na kupe, imajo pa vendarle neko skupno smer in izhajajo iz tochke obrata, zato o njih govorim kot o eni sami.

  Njena problematichnost je v tem, da je tudi ona postavljena z duhom, cheprav proti njemu samemu, zato ji rechem negativna hipoteza, a bi ji prav tako lahko rekel obrnjena hipoteza, zaradi ontoloshkega obrata. Narod in narode preprichash, da je duh nich in materija vse (ter stvari in njih stvarni red), sam pa vladash z duhom.
  Tezhko mi je formulirati sklepno hipotezo, tisto edino, s katero bi bil duh naroda zadovoljen, moj pa pomirjen. Vendar zhe ko sem zachel, sem vedel, da se ne bom mogel ustaviti. Narodov duh hrepeni po svobodi, jo ishche. Sprashuje se: ali je she svojski, ali je duh naroda sploh zhiv, ali je to le iluzija? Umevanje uma mu odgovarja nekako nejasno: "Svoboda naroda je dejstvo, med dejstvi v njegovi zavesti bolj gotovega dejstva ni. A vseeno je ne bo nikoli nashel, che jo bo iskal izven sebe, v odnosu do drugih narodov. Ena sama mozhnost je, da jo najde, da se premakne s tochke obrata, ki zastira videnje, in videl bo le to, da to, kar ishche, je on sam."
  Res je, to je zelo stara hipoteza, cheprav ne prevech znana, in vsakich se mora vsakdo poglobiti vanjo, che jo hoche dojeti, tu ne pomaga nikakrshno preprichevanje.
  Che vas hipoteza spominja na kateregakoli chloveka svobodnega duha, ki tava v temi za svojim duhom in sprashuje, ali ima njegovo telo dusho, in ker ga je strah zanjo, se sprashuje she, kaj ji grozi in ali je umrljiva, se utegnete dodobra nasmejati.
  Upanishadski modrec pa je resen in pravi: “Napachno vprashanje, napachen odgovor. Ti nimash duha, dushe, to si ti sam.” Med kaj imeti in kaj biti pa je neopisna razlika.
HENRI: Kaj pravish danes k svojemu takratnemu umotvoru?
SHUS: Skorajda nimam kaj dodati.
HENRI: Potem jo vsaj v duhu obnovi. Takole z deklamacijo recitirane ne slishim. (se poshali Henri) She sam je ne slishish vech. Sklepna hipoteza - druga!
SHUS: (se izmotava iz zagate): Tezhko sem formuliral sklepno hipotezo, tisto edino, s katero bi bil duh naroda zadovoljen, moj pa pomirjen. To sem vendarle storil pred petnajstimi leti. (Prvich je bila objavljena, che dvajsetim izvodom lahko rechemo objava, v porochilu ISU, leta 1985.) Zhe sedaj pa jo moram dopolniti.
  Cheprav mislim, da v teoretskem smislu she vedno stoji, praktichno pa nima vech svoje predmetne podlage - osnove. Tezhko bi namrech danes izrekel njeno bistvo. Naj jo ob tej prilozhnosti najprej ponovim (ne chisto dobesedno):
  Narodov duh hrepeni po svobodi, jo ishche. Sprashuje se: ali je on she svojski, ali je duh naroda sploh she zhiv, ali je bila to vseskozi le iluzija? Umevanje uma mu odgovarja nekako nejasno ...
HENRI: (Henri vidi vedno vechjo Shusovo zagato, zhe skoraj brezizhodnost; mu pomaga): Svoboda naroda je dejstvo, med dejstvi v njegovi zavesti bolj gotovega dejstva ni. A vseeno je gotovo dejstvo: svobode ne bo nikoli nashel, che jo bo iskal izven sebe, v odnosu do drugih narodov, she manj v njih narochju. Ena sama mozhnost je, da jo najde, da se premakne s tochke obrata, ki zastira videnje, in videl bo le to, da to, kar ishche, je on sam.
SHUS: Danes bi rekel, da je bila moja takratna hipoteza o “duhu svobodnem” mojega naroda vendarle bolj iluzija, ki se je celo stopnjevala, dosegla vrh, ko se je moj narod odlochil za osamosvojitev - deset let pred iztekom drugega tisochletja. Vendar osamosvojitev she ni svoboda, svoboda duha namrech. Narod moj je vse svoje duhovne energije usmeril izven sebe, ravno tja, kjer nima nobene mozhnosti, da bi obstal svojsko svoj. Usmeril jih je ne le v odnose do drugih narodov, ampak v skupnost narodov ekspanzivne Evrope. Narod se je duhovno podal v “prostovoljno suzhenjstvo”. Po njem hrepeni tako mochno (ponizhujoche hlapchevsko), da je skoraj gotovo za vselej izgubil svojo svobodo, svojskost sebe ali, kot danes pravimo, svojo identiteto. V njej hoche biti tvoren narod, za vsako ceno, za ceno sebe. Che bi bila Evropa res skupnost narodov in che bi z doslejshnjimi skupnostmi narodov ne imeli toliko izkushenj, potem bi chlovek to usodno zmoto she lahko razumel, se z njo pomiril. Tako pa? Biti tvoren narod za vsako ceno? Imeti svojo drzhavo in zanemariti identiteto ...
HENRI: Vendar v tvoji prvi sklepni hipotezi nekaj bistvenega manjka, tako se mi zdi vsakich, ko slishim ta tvoj umotvor. Zavracham misel, da je resigniran. Vendar, brezoseben in brezdushen je, tak se mi zdi. Bo Sokrat soglashal? Kaj ni te svaril: podlechi razocharanju, zapasti v malodushje ...
SHUS: Da: " pred malodushnostjo, spricho te, morda zadnje preizkushnje mojega naroda, kajti iz nje nastaja sovrashtvo do logosa in raziskovanja uma, podobna sovrashtvu do ljudi. Ena kakor druga imata izvor v razocharanju" , je dejal. Prepoceni izhod iz moje zagate bi bil (tako bosh rekel Henri), che bi se zagovarjal, da ji (hipotezi namrech) naravno manjka zhivost, nekaj zhivega ali celo zhivljenje samo, da tega v hipotezah ni. Ker hipoteza govori - upam, da je tako - ravno o utripu zhivljenja mojega naroda v danem trenutku chasa (zanj usodnih dejstvih zavesti).
HENRI: Morda pa ji manjka ljubezni do naroda. In nimam v mislih ne dejavne ljubezni ne Pavlove (iz triade: vera, upanje, ljubezen).
SHUS: Morda ljubezen iz treh vrednot Janezovega evangelija (resnico, svobodo, ljubezen)? Da, ljubezen po njem je prezheta z resnico, svobodo. A povej mi, Henri, kako naj ljubim svoj narod, ki se je prostovoljno podal v suzhenjstvo duha, ki je izdal sebe, svojo svojskost, to, po chemer on je? Kaj ni bil Ivan zato tako jezen na narod svoj, tudi moj?
HENRI: Vprashaj ga!
SHUS: Ne bo mi odgovoril. Ne morem se uglasiti nanj. Mislil sem, da zato, ker je bil je prevech jezen na svoj narod (tudi moj). Res je, o hlapchevstvu mojega naroda imam obchasno podobno obchutenje kot on, vchasih pa ravno nasprotno. Res ne vem ...
HENRI: Ta negotovost veje iz tvoje hipoteze, kako zhe gre ...
SHUS: (brez posebnega zhara, navdushenja prebere Shus svojo hipotezo O hlapchevstvu naroda, na katero je bil she nedavno tega posebej ponosen):

Tako zelo radi podlezhemo vplivu aktualizirane vrednote o hlapchevstvu v narodu Slovencev, pri chemer mislimo, da hlapchevstvo zadeva le hlapce in ne gospodarjev, da se sramujemo hlapchevstva hlapcev, ne pa njega tvorcev. Che me nekdo zmerja s hlapcem, potem me toliko ne moti, che to dela s prezirom ali iz njega, kot me moti, da to dela z namenom, da me kot hlapca ohranja.

To hlapchevstvo pa je le premena (modalnost) lojalnosti in ta je strukturo tvorna (konstitutivna) vrednota vsake institucionalne hierarhije, reda institucij.

Je nacionalna obarvanost slovenskega hlapchevstva skozi stoletja tako zelo svojska Slovencem, je zanje tako tipichna? Treba jo je videti tako, kot je, v svoji chisti obliki, to posebnost hlapchevstva, brez vrednote lojalnost, ki je pravzaprav hlapchevstvo, lastno vsem narodom sveta, le da so vechinoma tvorci njih hlapchevstva iste narodnosti kot v hlapce pretvarjani. Hlapchevstvo takega naroda se ne le manj vidi, ampak tudi manj propagira.

Druga emanacija hlapchevstva, in to je treba lochiti od prve, pa je: hlapchevstvo naroda drugim narodom. Zopet je posebnost zgodovinskega hlapchevstva Slovencev drugim narodom eno in podrejanje narodov po narodih drugo. In tu prvega, te posebnosti, zopet ne kazhe aktualizirati chez vsako mero okusa kot nacionalno jed prve vrste.

Che je narod Slovencev narod - rod hlapcev,

che so “Slovenci hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni!”,

je potem to Ivanovo zmerjanje svojega naroda, ta jeza na svoj narod upravichena? Che je tako, potem tudi ni treba stvari obrachati in se izgovarjati na simbolno in mobilizatorsko moch tega ideoloshkega apela narodu, ki da je usmerjen z zheljo osvobajanja svojega naroda hlapchevstva in ne narobe, z zheljo gospodovanja svojemu narodu.

Stvari so stvari in simboli so stvari, ki ne ostanejo samo tam, kamor jih vrzhesh. (Vem, da sem dregnil v srshenje gnezdo.)

Ko bi apel mochneje govoril o rodnosti (generiranju) hlapchevstva namesto o rodu hlapcev, bi ne bil eden tistih apelov, ki je tako zelo mochan in toliko chasa aktualen. Ivan je, pa naj je to hotel ali ne, z njim k hlapchevstvu svojega naroda sam prispeval. Bil je zelo jezen, ko je vrgel narodu ta apel, in tega hlapchevstva svojega naroda ni videl v luchi hlapchevstva v narodih in hlapchevstva narodov. Aktualizirati hlapchevstvo kot temeljni greh naroda ali vsaj kot njegovo poglavitno narodno posebnost, je vsaj pretirano, che ne hud redukcionizem mochnega simbola - apela, ki bo morda trajal stoletja.

Tezha hlapchevstva, vrednotne orientacije svojega naroda, je velika, njen predznak je negativen, zato v narodu vzbuja obchutenje nesvobode, nesvobode v narodu, in che taka vrednota zazhivi v narodovem duhu, ga prav gotovo ne osvobaja, ne vodi k svobodi. (Che se izrazim zamotano: evalvacija te vrednote in tega apela je intenzivna in negativna in tega ni mogoche prikriti. Intenziteta pa je neizmerljiva in lahko je tudi neizmerna.)

Apel in vrednota v njem sta simbola, navzven so to mrtve besede, v sebi pa nosijo magichno moch. Vrzhena v svet, je beseda mrtva, ko pa se je samo dotaknesh ali se te ona dotakne z duhom, je kot zhiva in deluje in usmerja. To vedo propagandisti vsake vrste. Ti operirajo z izlochenim simbolom, apelom in ne z njegovim pomenom v kontekstu. Propagandist ne vrzhe knjige, on vrzhe apel, pa she ta je samo zunanji znak tega, kar vrzhe.

Che me vprashate, kaj bi s tem hotel Ivanu? Hotel bi zmanjshati njegov vpliv, njegovo moch, uporabo te njegove mochi, in ne recite, da bi zhelel utemeljiti omejitev umetnishke svobode. Toliko samo kot primer, ker velika je tezha apela o hlapchevstvu naroda. Mochan bes in jezo na narod, tudi moj, je obchutil Ivan, ko je izrekel ta apel, njegova magija deluje, ko ga narodnjak izreche, izreche tako, da obchutim ta bes in to jezo. In ta bes in ta jeza se me dotakneta in ne geslo samo, zanju je geslo le iztochnica, le sopotnik, korelat njun, in che me vprashate: kaj bi hotel s tem? Hotel bi iznichiti njegovo magichno moch.

Jezik pravi, da je geslo zhivo in mochno, pa ni tako. Da bi to mogel, bi moral biti mochnejshi od tega, kar je v njem, potem bi jezik ozhivljal in bil bi jezik: zhiv.

HENRI: (hudomushno pripomni): Nekam kisel obraz imash, ko jo danes prebirash. She celih petnajst let vashega chasa ni minilo, ko si jo izpisal. Ko bi videl svoj obraz, ko si deklamiral zakljuchek udarnega apela: bo morda trajal stoletja!?
SHUS: Res ne vem, kaj naj si mislim o tem nesrechnem hlapchevstvu danes, she manj, kaj si bom mislil jutri. Kaj menish Henri?
HENRI: Vprashaj Etienna!
SHUS: She enkrat?
HENRI: Vprashaj ga vsakich, ko potrebujesh njegov odgovor, pronicljivost duha njegovega. Vsakich bosh odkril novo razsezhnost misli njegovih. Edin-stven je v tem vprashanju Etienne, namrech o prostovoljnem suzhenjstvu ljudstev, narodov, rodov.
  ...
SHUS: Kar se mene tiche, sem miren (je dobesedno ponovil Shus svoj takratni zakljuchni izgovor, ker z njim je bil she posebej zadovoljen): Skushal sem slediti umevanje subjekta, tako kot ga je umeval Henri Bergson. To pomeni: v tem premikanju nashih predstav o narodu sem ves chas skushal govoriti le o neposrednih dejstvih zavesti.

 

 

DRUGI DEL

 

(Shus se sprashuje, ne gre mu v glavo, kako je mogoch tak hiter preobrat v narodovi samo-zavesti. “Je bila to le moja napachna predstava o njem?” Od nekod iz ozadja mu sili v zavest: misel, opozorilo, namig, porog. Sam ne ve kako bi poimenoval to dejstvo zavesti, she manj, kako bi ga odgnal. “To bo Sokrat”, ga preshine.):

“"Pravilna predstava," je dejala Diotima Sokratu, "ta, kakor vesh, ne stoji na dokazu in torej ne more biti vednost"... svarim te pred malodushnostjo ... zakaj iz nje nastaja mrzhnja do logosa in raziskovanja uma, podobna mrzhnji do ljudi, ena kakor druga imata izvor v razocharanju."”

SHUS: Pa dobro, brez razocharanja, malodushja, a dejstva zavesti govore, da kmalu bo le she peshchica njih, ki mar jim je za narod Slovencev, njegovo svojskost, svobodo, identiteto (kot danes radi pravijo, dasi jim je malo mar, kaj ta resnichno pomeni. Peshchica njih
...
Bi bili potem she narod?
Gotovo bi bili,
a bili bi majhen narod, narod, ki izginja,
katerega shtevnost in shtevilchnost zopet postaja odlochilna
za njegov obstoj.
Zdi se mi, mochno se mi zdi,
da bili bi narod, le she peshchica njih,
ki so le posebnost, zanimivost
za zgodovinski spomin (naroda),
ki bil je nekoch za hip svoboden.
 

 

 

...

SHUS:

(Shus roti: Sokrata, Henrija, Etienna):
O nasprotnikih naroda - najvechjih - nich she ni bilo rechemo!
Kdo so Oni? (sprashuje Shus samega sebe):
Najprej je treba rechi, da narod svoje najvechje nasprotnike
poraja sam.
Najvechji nasprotniki naroda niso ne tujci,
ne gospodarji njegovi lastni, ki so ga najprej zatajili,
vechji od njih so: nacionalisti med njimi.
Oni so velichali nacijo - drzhavo, in ne narod.
Cheprav so nas dejanja - sedanja zgodovina nekdaj bratskih narodov - glede tega najvech uchila.
 

 

Osvobodili smo se (ali natanchneje: so nas),
a ne kot narod, ampak kot nacijo!
Razlika med narodom in nacijo namrech ni majhna, in ni
le v intenziteti narodne zavednosti naroda in narodnjakov.
Osvobodili smo se ali natanchneje,
Oni (vidni in nevidni predstavniki naroda - narodnjaki),
so nas osvobodili.
Iz okov Jugo-sklavije so nas povedli v svobodo.
Rekli so, da nismo vech le narod, rod, narojena skupnost,
da smo sedaj Nacija. To je narod z lastno drzhavo! -
(po) njihovo seveda.
Nashi dovcherajshnji bratje - sklavi z juga - so nasedli
Njim - gospodarjem svojim in narodnjakom svojim najvechjim -
sanjachem v SANU.
Verjel jim je njihov rod in verjeli so tudi Oni,
da niso vech narod med narodi,
da so prav oni izbrani - poklicani narod -
za drzhavotvornost svojo in drugih nedrzhavotvornih narodov,
da bodo prav oni gospodovali svojim manjshim bratom,
le narodom in rodovom.
Bili so pozvani, da povedejo novo Nacijo - Drzhavo Srbosklavijo -
v svetlo prihodnost.
Che ne vseh, pa vsaj tiste, na katerih zemlji so zakopane kosti
Njihovih: ochetov, dedov, pradedov, prednikov Srbov.
Pa saj te so tudi pod obzidjem Dunaja /Wienne/Vindobone,
ko smo kot janicharji, vazali Turkov oblegali belo mesto.
(Tako so rekli razsodnejshi, a njih poslushali niso.)
Morija se je zachela, ne vem vech, katera zhe, a vem,
da najbolj neslavna, nesmiselna na Balkanu doslej.
Moril je brat brata, suzhenj suzhnja, narod bratski narod je ubijal.
Za slavo, za zgodovino, za svetlo prihodnost
Njih, ki so izgubili razsodnost.
Vojna je bila okrutna tako, kot da tod na jugu Balkana
civilizacije she nikoli ni bilo.
Che bo treba, bomo (kar pomeni boste) jedli travo, so jim rekli
Oni, ki bogateli so v vojni z ropom osvajalcev,
she bolj z ropanjem naroda svojega.
Se je Njim kaj zgodilo?
Se jim zganila je vest?
Svarili so nekateri svobodnejshi med njimi sonarodnjake svoje,
zaman, bili so slepi in gluhi za vse, razen za
voditelje svoje.
She najbolj pa so verjeli Njemu, Enemu in Edinemu,
ki je bil svoboden za vse njih,
ki pouzhil je svobodo njihove odlochitve v celoti
za chas zgodovine ne majhen.
Ime mu je bilo Slobodan, kako chudno
se vchasih poshali zgodovina z imeni Njih.
Drugi po velichini je bil Tuđman,
po klicu general-zgodovinar-vladar.
Njega, Enega in Edinega posnemalec -
zatiralca vseh narodov z juga Balkana.
Imeli smo Veneti s svojim Milanom she srecho.
Domachija, ochetnjava je njegova, a
najmilejshi je med njimi vladar.
All(es) klein: majhna drzhava, majhen predsednik,
mala personalna legitimiteta, malo narodnjakov,
a malodushja, podanikov veliko. Veliko prevech!
(V uradnem jeziku se bo reklo):
All(es) klein: Klein/es/-Führer/s/ Kleinstaat,
kleine persönliche Herrschaft, Nationalisten wenig,
aber viel Kleinmut, viel Uterworfene. Viel zu viel!
(Shusu se zazdi, kot da slishi Etiennovo svarilo):
“Kaj se mu nisi zhe dovolj zameril z esejem
" Streha Sveta - Obisk dolincev na strehi sveta"?”):
O, Etinne ... Kako je to mogoche, Etienne, da se zgodba
o prostovoljnem suzhenjstvu narodov Njim,
(narodnjakom nacionalistom) v svoji naciji, in Njim,
v nacijah tujih, in ona druga, ki je nelochljiva od prve:
o Enem in edinem, neprestano ponavlja?
Je vechna? Tako trdovratno se obnavlja,
skozi vso zgodovino rodov, ljudstev, narodov?
(V ozadju se slishi hvalnica mogochnega zbora na stadionu, z njim pojejo: drug za drugim, ki so zbrani tu, kmalu zhe mnozhica,
zhe stotine, tisochi njih.):
"Ako ima vechnosti,
ako vechnost ima ime,
ime vechnosti je Titovo ime."
 
(Shus se zgrozi... Zbere se, in potem se obupno trudi najti sogovornika, vsaj nekoga, koga, ki bi hotel slishati, kaj poje ta
mogochni zbor na stadionu ob praznovanju dneva mladosti): " On je bil za njih Bog."

 

Ni dovolj prebrati poetichni tekst in se mu prepustiti,
le-ta ni isti, che analiziramo njegov pomen,
ni isti, ko slishimo she njegovo melodijo,
ni isti, ko jo slishimo tisti trenutek v trajanju,
ko jo slishijo mnozhice sochasno.
Che dojamete vse to in she to, chesar ni mogoche izraziti
niti z besedami niti z melodijo, to, kar ju kot korelat
poraja, ste dojeli transcendentalnost vrednot.
On je bil za nas Eden in edini, on je bil za nas bog.
Ko preminul je, so vzniknili Njegovi nasledniki
(cheprav za zgodovino On nikoli ne umre).
Bilo jih je zdaj shest, zdaj osem,
(prve tri - od treh nekdaj narodov v SHS -
pa sem zhe izpostavil).
Lahko pa rechemo, da jih je vseh vchasih deset
(vsekakor tu ne bom prevech natanchen),
potreben je odmik chasa, dejstev zavesti,
da jih vidimo jasneje, se na Njih uglasimo,
se sprijaznimo z Njimi.
In narodov je bilo sedaj sedem ali osem.
Rodil ali prerodil se je v krvi “nov” narod Boshnjakov,
do sedaj so mu priznavali le religijsko svojskost
(muslimansko identiteto).
Uprl se je narod Albancev,
njih shtevnost je podvajana shtevilchnost.
Nochejo biti le narodna skupnost, le rod,
hochejo biti Nacija, najshtevilnejsha skupnost rodov,
najmochnejsha na Balkanu
(ali vsaj v dezhelah sosedov).
Vsaj zachasno je utihnila skupnost Vojvodincev.
Njih vojvode vodijo vojne nachelno
(na chelu so le na zachetku vojne).
Osvobajalo se je pol naroda Chrnogorcev
(po Njih, ki niso zaupali Belemu gradu).
Makedonci so se drzhali kar se je dalo zase,
Njih vodniki so iskali identiteto med Grki, Bolgari
(she bolj od Srbov se boje Grkov in “svojih” Albancev).
Na obzorju zgodovine se rishe najozhja mogocha Srbija,
tako majhna, da je noben Srbonarodnjak ne vidi,
che vidi jo, pa komaj kakega Srba v njej.
In vstala je mogochna Hrvashka (" Ustashe" v njej),
Njeni zgodovinarji so pisali zachasno zgodovino,
da je edina zmagovalka v tej vojni.
Zasedla je svoja sanjsko-zgodovinska ozemlja,
(vsa, razen predalpskih Hrvatov - Venetov - Slovencev).
 
(“Vendar to pesem je mogoche slishati le, che jo poslushate ob spremljavi gusel”, je trdil Shus. Gusle so najbolj priljubljeni
narodni oziroma ljudski inshtrument na jugu Balkana. Tam pravijo, da ga je tako uporabljal zhe Homer.)
 

 

“MOJA DEZHELA JE PRODANA!”

 

(Tako je vzkliknil Shus, takoj nato pa se je umiril, zavedel se je, da ga je inshtrument, glasba njegova, zanesel v stanje zavesti,

ki ji rechemo patos. Skushal je nadaljevati v mirnejshem, spravljivejshem tonu. Seveda mu to ni uspelo takoj.):

SHUS: Lahko bi rekel, da je moj narod " nacijica" ali pa sedaj zhe (pravilneje) " narodnostna skupnost" ali pa le she rod sonarodnjakov. Da vech daje, kot dobi ali prichakuje, ker daje namrech sebe, svojo svojskost. Ko se ta staplja, utaplja ali asimilira, kakor hochete, v obljubljeni dezheli EU.

Seveda bodo predstavniki velike dezhele rekli ravno nasprotno. In tretji, najpametnejshi, bodo rekli, da je to odvisno zgolj od zornega kota zrenja (gledanja). Seveda, che si zhe Evropejec - namrech pripadnik " evropske nacije" - potem res nimash kaj izgubiti, svojo svojskost, narodno identiteto si zhe zatajil. Odrekel si jo sebi, to je tvoja stvar, a s tem jo odrekash she svojim, do nedavna sonarodnjakom.

Kaj nismo ravno prezhiveli polomije enega samega " jugoslovanskega naroda" ? Vedno nas premami pot v obljubljeno dezhelo ali svetlo prihodnost.

Le za kratek chas smo se osvobodili, se udinjali iluziji svobode, da smo kot narod pozabili na previdnost in trdozhivost samoobrambe. Svojih zamejcev nismo poslushali, na njih smo pozabili, jih zatajili zhe davno poprej.

Prej so Oni letali v Beograd, sedaj letajo v Bruxelles. Da se pogajajo? Res? Le kdo jim bo verjel chez petdeset let?

Germanizacija s severa, italjanizacija z zahoda, ogrizacija z vzhoda. Na jugu se shopiri Tuđman. Pravi, da smo predalpski Hrvati.

SHUS: (se obupano sprashuje): In kakshna je ta obljubljena dezhela Evropa? Zbirokratizirana, pohlepna, zatiralska; vojashko strahopetna je. Razen ko se ji primeri zgodovina, ko se njeni narodi spopadejo med seboj. Doslej so zakuhali shele dve svetovni vojni (na tem planetu Zemlji). Nacionalno dominirata le dva nad-naroda - naciji: Nemci in Francozi. In po tem shivu poka, zhe sedaj, ko nastaja. Njeni najprodornejshi individui-emigranti she vedno napajajo Novi svet - USA. Versko je razklana, kulturno je ohola. Kiti se z zavzemanjem za chlovekove pravice in pozablja na pravice celih narodov. (Dobrobit deklariranega zavzemanja za pravico do dela pa she posebej obchuti narashchajocha armada brezposelnih.) Krni, in vech, celo negira pravice - manjshih narodov, manjshin - do samobitnosti, njihove kulturne identitete. Brezobzirno, zahrbtno jih asimilira, da, tako kot Njih je poduchil Niccolo.

“Ste se res zhe dogovorili, kakshen bo nash uradni jezik v EU? Zakaj se moramo ravno mi (nasha generacija) uchiti toliko okupatorskih jezikov?

Rajshi me ne vprashajte, katerih. V zameno nam nudite evropsko identiteto, ki je morda nikoli ne bo. Pri tem me pa najbolj pekli svetohlinstvo novoveshke ekspanzije nad-sistema(ov). Nekoch so se shirili z odkrito versko ekspanzijo - pobozhnostjo - pokristjanjevanjem in z mechem - vojskami najemnikov vseh vrst. Danes, v modernih chasih, pa z ekspanzijo kapitala transnacionalk z vsemi sredstvi. Zdaj preizkushajo doslej manj poznano (vsekakor najbolj prikrito) ekspanzijo, ko narodi sami moledujejo za svojo okupacijo. Pri tem se sramotno ponizhujejo in ponosni so na svoj napredek. V prostovoljno suzhnost se podajo s preprichanjem, da gredo v obljubljeno dezhelo. Da le ne bi zamudili s TRANZICIJO, to je s transportom prostovoljnih suzhnjev. Rajshi me ne vprashajte, kdo jih je v to preprichal.

  O Etienne ..., pri nas se govori samo she o voznem redu. Kdo bo prvi in kdo bo zadnji, ki bo morda zamudil vlak, ki pelje v EU. Ne zanima nas nashe hitro razslojevanje ne stotisochi bednih in obubozhanih, ki jih poraja premena sistema. (Strokovno ji sociologi rechejo restratifikacija in transformacija sistema, vendar za zdaj o njiju she previdno molche. Rekli so jim, da ni tako ...) She v nebo vpijochi privilegiji peshchice, nove ekonomske elite in parvenijev na oblasti, nas ne vznemirjajo prevech.
  Seveda pa to ni edina mozhnost, kako se chim hitreje odrechi svoje identitete. Tu je she SECI - sprva trgovinska skupnost juzhne Evrope, kasneje morda, she politichna, vojashka in potem, se razume, prava SEU (Juzhna Evropska Unija). Bo potrebna she ena vojna med njenim bogatim severom in zaostalim jugom, za nadaljnji razvoj chloveshtva, preden USA uresnichi projekt globalizacije planeta? Vendar to je (za zdaj she) rezervni scenarij, glede katerega se Oni she niso povsem dogovorili.

Kaj pravish, Etinne, na to nasho nesrecho? Je naravno to ...?

ETIENNE: (skorajda ogorcheno): Kaj nisva o tem zhe nichkolikokrat razpravljala?
SHUS: Seveda sva ... Vendar to pot te bom poslushal pozorneje. Vsakdan moj mi pravi, da mi govorish o prostovoljnem suzhenjstvu bolj jasno kot katerikoli sodobnik.
ETIENNE: Poskusiva torej!
SHUS: Zhe razumem... (Shus prebere prva dva odstavka iz svojega Traktata o svobodi: O prostovoljnem suzhenjstvu. Bere in se chudi ... “Etienne, saj to je, kot da bi te slishal prvich”.):
ETIENNE: Resnici na ljubo, neplodno je razpravljanje o tem, ali je svoboda naravna. Zhe zato ne, ker nihche ne more biti v suzhenjstvu, ne da bi se mu s silo nad njim delalo neko zlo. In nichesar ni, kar bi bilo tako nasprotno svetu, ki mu vlada narava, ki je umna, kot je nepravichnost, krivica sama.
  Ostane nam, da rechemo le to, da je svoboda naravna, in zato, po mojem, ne samo, da smo rojeni s svojo svobodo, temvech tudi z voljo, da jo branimo. Che pa kdaj le podvomimo o tem in che smo toliko odtujeni od sebe (svojega sebstva) da ne moremo vech razpoznati svojega bistva niti svojega prirojenega nagnjenja ne, potem vam moram izkazati chast, da tako rekoch dvignem divje zveri na piedestal, da bi vam pokazal vasho naravo in vashe stanje.
SHUS: Bolj jasnega odgovora na vprashanje, ki me muchi iz dneva v dan bolj in bolj, bi ne mogel dobiti. O Etienne, vechna zahvala gre tebi, vseh, ki omahujejo, ko jim jemljejo voljo braniti sebe, svojo svobodo.
(Etienne sedaj moli, cheprav bi danes mnogi rekli, da recitira neko svojo pesem ali da ima vajo iz retorike. Shus dobro ve,
da ni tako. Resnichna molitev je enkratna, ne moresh zbrisati njenega pomena, che jo enkrat slishish, ker je zapisana v vechnost.
Vendar chudno je le to, da je v duhu svojem ne slishish niti dvakrat enako, nikoli na isti nachin.):
 

...

O Bog, pomagaj mi;
ko so ljudje gluhi,
zveri tulijo: Zhivela svoboda.
Mnoge od njih poginejo takoj, ko jih polove;
kot riba umira, brzh ko ni v vodi,
tako razna bitja zapushchajo svetlobo dne,
ne zhele prezhiveti izgube svoje naravne svobode.
Che bi med zhivalmi bila hierarhija,
bi zveri, ki takoj umro, ko jih ulove,
pripadale zhivalskemu plemstvu.
Ostale zhivali pa, od najmanjshih do najvechjih,
ko jih ulove, se tako zelo upirajo,
s kremplji, rogovi, kljuni,
da s tem dovolj jasno govore,
koliko jim je do tega, kar so izgubile.
Ko pa so povsem ujete,
nam dajejo toliko jasnih znakov svoje nejevolje,
da je lahko videti,
da od tega trenutka dalje bolj cheme, kot zhive,
da svoje zhivljenje zadrzhujejo bolj zato,
da bi obzhalovale svojo izgubljeno dobrino,
kot pa, da bi she uzhivale v svojem suzhenjstvu.
She voli stokajo pod jarmom. Ptice kopne v kletki ...
 
ETIENNE: Torej, vsako bitje, ki obchuti svojo eksistenco, obchuti zlochin pokorjenosti in tezhi k svobodi; che se she zhivali, ki so udomachene za sluzhenje chloveku, lahko podrede shele potem, ko jim zatro nasprotno zheljo, kakshna nesrecha je to lahko za chloveka, ki je edini resnichno, resnichno rojen zato, da zhivi svobodno. Napravila ga je nenaravnega do te mere, da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje in zheljo da ga ponovno ozhivi.
SHUS: Je potemtakem suzhenjstvo za chloveka, ljudi posledica izgubljenega praspomina na svoje naravno, prvobitno stanje zavesti? Zakaj se potem nekateri vseeno upirajo suzhnosti, ravnajo naravno, prvobitno?
ETIENNE: Vedno se najdejo eni, srechnejshi od drugih, ti, ki so rojeni pod srechno zvezdo, ki obchutijo tezho jarma in ne morejo vzdrzhati, da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem. ...

(Shus ga ni vech upal prekinjati, motiti s svojimi neumestnimi vprashanji. Endofazija je bila sedaj skorajda idealno uglashena.

Etienne je z obchasnimi premolki nadaljeval svojo vizionarsko meditacijo):

ETIENNE: In ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta, bi jo ti ljudje ozhivili v svoji predstavi, obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali. Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu, celo ko je to okrasheno, ne! ...
  Gotovo je torej dejstvo, da se s svobodo sochasno izgubi tudi srchnost. Podaniki pa nasprotno v boju ne kazhejo niti navdushenja niti jeze: nevarnosti gredo nasproti, kot da so zvezani, otrpli, sploh ne obchutijo, da v njih globini gori strast za svobodo, ki daje moch, da se nevarnost prezira, in ki ustvarja zheljo po slavi in chasti, ki jo daje lepa smrt med tovarishi.
...
O dobri Bog!
Kaj bi moglo biti to?
Kako naj to imenujemo?
Kakshna je to nesrecha?
Kaka hiba je to, kakshna brezmejna hiba je to,
da je mnozhica ljudi ne samo poslushna, she hlapchevska je?
...
Naj se na dve strani postavi
petdeset tisoch oborozhenih ljudi,
naj zavzamejo borbeni polozhaj, naj se spopadejo;
eni so svobodni in bore se za svojo svobodo,
drugi poskushajo z vojno, da jim jo vzamejo;
komu bo pripadla zmaga, kateri bodo shli srchneje v boj:
ti, ki upajo, da jim bo nagrada zmage
ohranitev lastne svobode,
ali tisti, ki za nagrado
za zadane in dobljene udarce
prichakujejo samo suzhenjstvo drugega?
A kaj? Che je svobodo dovolj zazheleti,
che je enostavno zanjo potrebna le volja,
se bo nashel katerikoli narod, ki bi verjel,
da predrago je plachal svobodo, che ve,
da jo je mogoche dosechi z enostavno zheljo?
...
Vendar od vseh dobrin sveta, ki jih ljudje tako zhele, je ena sama vrednota, za katero ljudem, ne vem, zakaj, zmanjka sle, da bi hrepeneli po njej - a ta je svoboda - tako velika vrednota, tako prijetna dobrina. Che se ta dobrina izgubi, privrela bodo vsa zla, in dobrine, ki preostanejo po njej, v suzhenjstvu sprijene, izgube svoj okus in vonj.
...
Edino svobode ljudje ne zhele,
in to, zdi se tako,
z enim samim in edinim razlogom:
che bi jo zheleli, imeli bi jo;
oni zavrachajo svobodo, ta dragulj,
ker je prevech lahko priti do nje.
 
SHUS: (je bil vidno vzhichen, ne, ganjen do solz, dasi ni imel pravega razloga zanje): Etinne, mislim, da sva prijatelje, che ne, bi ne bil sogovornik moj, jaz bi te ne mogel slishati v svojem notranjem govoru. Tako zhe ne. She vedno ne doumem, kako je mogoche, da sem mislil in seveda tudi pisal o vrednoti svobode (v "Vrednotnih sistemih institucionalne strukture", leta 1985), cheprav se niti v sanjah ne morem meriti, primerjati s teboj, pa vendar, po bistvu in duhu podobno. Je bilo to zato, ker sem ganil Henrija ... oziroma me je ganil on? Tvoje "Razprave o prostovoljnem suzhenjstvu" zhal nisem poznal. Pa tega ne pravim zato, da bi se ti udinjal, le chudi me in govori mi, da je v endofaziji nekaj, kar presega chlovekov razum, in to daje spoznanju v njej srhljivo gotovost. Vsaj meni se zdi tako.
ETIENNE: Vprashaj ga! ... Pa niti ni treba, ker che bi ne iskal vednosti - vednosti praspomina, ki je v vseh ljudeh, potem bi se trudil zaman, ne razumel bi, kar govorim ti. Svojega notranjega glasu bi ne slishal. Ne z menoj ne s Henrijem, ne s Sokratom se ne bi pogovarjal.
SHUS: Tvojo vednost o vladavini Enega bi rad slishal she enkrat. Sistem Enega in Edinega me vsak dan boj chudi. Fascinira me kot neposredno dejstvo nashe zavesti, nashega mistva. Kako je to mogoche, Etienne, da je ta servilnost v nas tako vsemogochna?
ETIENNE: Zdaj pa bi zhe lahko nekaj storil tudi sam, na svoj lastni nachin, v svojem navadnem govoru, bi me lahko predstavil, povzel!
SHUS: Velja poskusiti, mogoche bo shlo (se zamisli, ...): Sedaj si bom dovolil nekoliko svobode in na kratko povzel misli Etienna de La Boétiea o oni drugi nesvobodi - prostovoljnem suzhenjstvu, tako kot bi mi to danes rekli, ko je jezik nekoliko bolj zapleten - strukturiran. To je, o prostovoljni suzhnosti, izvirajochi iz same narave institucij, hierarhije sistema, vrednotne utemeljenosti njihovega reda. Bistvo je isto, kot govori o njem Etienne de La Boétie - lepshe ni mogoche, le razpoznamo ga nekoliko tezhje, ker ravno tega nochemo!

 

 

VLADAVINA ENEGA

 
 
Naj Eden vlada,
Eden naj bo, ki nas predstavlja,
Eden naj bo predstavnik vseh, ki jim to zmore biti.
Tako bi danes rekel Homer,
Etienne pa bi se samo nasmehnil
in rekel nekako takole:
Ob tej priliki bi rad dojel, kako to, da
toliko ljudi, toliko mest in vasi, toliko njih narodov
prenasha kdaj pa kdaj (v svoji zgodovini)
enega edinega tirana,
ki ima samo tisto moch, ki mu jo oni dajo;
ki ima le toliko mochi, da jim nashkodi,
kolikor oni sami dopushchajo;
ki jim lahko stori zlo, le che so ga oni
brez zoperstavljanja voljni trpeti.
To je zagotovo velika, pa vseeno tako vsakdanja stvar,
da bi bilo bolje razzhalostiti se, kot pa biti presenechen,
ko na milijone ljudi bedno sluzhi, upognjenih glav
pod jarmom brezsramnim;
pa ne zato, ker bi jih na to primorala neka vechja moch,
mochnejsha prisila,
pach pa zato, ker so obsedeni in ocharani,
vse tako kazhe, z imenom
Njega Edinega,
ki bi se ga ne bilo treba bati,
ravno zato ne, ker je on sam,
ki bi ga ne bilo treba ljubiti,
ne njega, ne lastnosti njegovih,
ker on z njimi ravna nechloveshko, divjashko.
 

...

O dobri Bog!
Kaj bi moglo biti to?
Kako naj imenujemo to?
Kakshna je to nesrecha?
Kaka hiba je to, kakshna brezmejna hiba je to,
da je mnozhica ljudi ne samo poslushna, she hlapchevska je?
Ne samo da jim vladajo, pach pa jih tiranizirajo do te mere,
da nimajo: ne dobrin, ne starshev, ne zhena, ne otrok;
she svojega lastnega zhivljenja ne;
rop trpe, pa lopovshchino in okrutnost,
pa ne od neke vojske, barbarske horde,
temvech od nekega chlovechka,
enega edinega chloveka.
Naj jo imenujemo strahopetnost?
Naj ljudem, ki sluzhijo, rechemo: slabichi, strahopetci?
Che se dva, trije ali shtiri njih ne zoperstavijo enemu,
je chudno to, a vseeno, mogoche je.
Rekli bi tako, da njim manjka srchnosti.
Che pa na stotine, tisochi njih enega trpe,
bomo she rekli strahopetnost temu,
da si ne upajo ga napasti,
ali bolje morda, da ga nochejo napasti,
ker prezirajo in podcenjujejo ga?
Che pa vidimo, da ne stotine, ne tisochi ljudi,
ampak stotine dezhela, na tisoche mest, milijoni ljudi
ne napadejo posameznika, ki se vede do njih
kot le do hlapcev, slug,
kako imenujemo naj to?
Je to strahopetnost? ...
Ne!
 

...

Kakshna je potem to monstruozna hiba,
ki ne zasluzhi, da bi ji rekli
strahopetnost, ki se ji ne more najti dovolj gnusno ime,
hiba, ki se je narava odreka, zanika, da bi jo ustvarila,
hiba, ki ji jezik zavracha dati ime?
A ni bistvo v tem, da se njemu edinemu nekaj odvzame,
temvech je v tem, da se mu nichesar ne da.
Narodi sami dopushchajo to,
delajo tako, da so ukrocheni,
ker bi zhe samo z zavrnitvijo sluzhenja
bili osvobojeni.
Narod sam sebe podjarmlja,
isti narod, ki mu je mogoche,
da izbiral bi: med podanishtvom in svobodo.

 

Vendar: NI KONCA! NI GA MOGOCHE PREDVIDETI

 

P.S.: Propagiranje Svobode iz TRAKTATA O SVOBODI: " O nacionalnih institucijah" in
"Vrednotni sistem naroda", pa v to igro ne spada, je she pripomnil Shus.
 
__________
Opomba Shusa: Naslov originala: Étienne de La Boétie: LE DISCOURS DE LASERVITUDE VOLONTAIRE;
Uporabljen prevod: RASPRAVA O DOBROVOLJNOM ROPSTVU; prevedel Ivan Vejvoda, Beograd 1986.