Revija SRP 29/30

Radharani Pernarchich

 

SKARABEJ

 

SANJANJE

 

V glasbi sem izgubljal

svoje spomine

in modra telesa so

zibala svoja pota

skozi

oblake sanj...

 

Obala iz chasa

in morje odhajanja-

bil sem ptica

(Minljive so geometrijske oblike,)

pomeshani so liki in telesa

Toda vedno bom

vodil tvojo svobodo

skozi zvezdni kvadrat.

(A zhal she

delfini vedno mislijo, da)

hochesh pozhreti njihove ribe

 

Kakor da bi v neskonchnem,

chrnem vesolju med shtirimi

zvezdami

izgubil bitko s

samim seboj.

 

Ne znam. Ne zmorem. Nisem.

 

Moje strashljivo izgubljene

ochi

v telesu iz sanj

in bitje iz treh lun

sva lovila veter...

(She vrabec ishche med trni

svojo ptichjo nirvano).

Na koncu vedno vsi pridemo

le do samih sebe.-

Ali pa bi vendar raje bil jabolko v haljici?

Karavana belih ciganov

je potovala v dezhelo divjih rac.

 

Luna je pot

in chas je dalech.

Toda modri so vedeli,

da veter trosi vecher.

 

(ah, veter, slepi brodnik)

 

Na neki gori je

chrni strelec

prodal lok in

kupil liro.

Veter je vecher

in zarjavela ura je zhe povsem blazna.

 

(vrsta steklenih kroglic)

 

Jaz pa svojega sveta

ne morem vech shiriti

in, ko bezhim

so she daljave

vse preblizu.

 

(Vse shkoljke so z mano device-

Neptun, krichavi otrok,

zhe ve, kaj mislim)

 

Sredi aprila s shalom v pshenici

sam in odkrit,

ljubish.

 

Videla sem lunine krajce v valovih-

bili so beli galebi.

 

(Ali pa si je le Pozejdon strigel nohte?)

 

Sesuti se

v dolg zharek svetlikajochega se steklenega prahu

(pobliskavajo v dan zlate besede)

Misli so

zrcala soncu!

Zapodili smo se v morje-

midva in komaj rojene

zhelve.

Mislila sva, da ni

pravil,

ko sva se igrala s shkoljkami.

(Nikdar- in ti si vedel, da je dalech)

 

Potem sva se ljubila

in pokleknila sem

k tebi...

V odmevu vesolja-

prepojena s teboj.

(Zvezde in zhelve so mi pele svoj molk)

 

Sanje vodijo praznino,

ter bela stekla...

Bela stekla.

 

Ko bosh narisal moje solze

na papir,

mi poshlji mesec

in nori lotos.

(Vsaka kaplja

vsake solze kozmichni odmev)

 

SKARABEJ

 

(Osem zelenih hroshchkov je v krogu lezhalo na cesti)

 

Luch ima dve ochesi

in minotaver nochi

v lastni senci...(- - - -)

Veter, Veliki Manaue,

nam je tretjega sporochil,

da na tistih vratcih ni bilo

nichesar zapisanega-

nobenih smeri,

nobenega imena.

...le neko polkno je shkripaje

udarjalo ob steno.

(Sedem majhnih hroshchkov je mrtvih v krogu lezhalo

na cesti)

Iz davnine na levi mi

je s svetlobno hitrostjo

chrni vran priletel v obraz.

Imel je oko iz Zhada,

Zhad iz magichnih kril

Brezchasno je zrl vame

in shvignil chrn spet skozi zrak-

vdihnila sem ga vsega.

Samo she trenutek

bom vedela, da jutri

v karavani pridejo prek pushchave

in da Quatí v krogu

brez chrte ima pet rok.

On pa je zhe mnogo prej

napisal moje ime na vrata

in jih prebarval temno modro.

Samo to. Da vem.

(Mlini na veter ubirajo svoj 2Pr)

 

Rad bi jih nosil po svojih rokah

kakor belo grlico

nebesni pastir

 

Nosili so oni tebe po svojih belih rokah

kakor grlica

V sonce

tiho chez poljano planjavo

 

Ah veter

v odhodu

bi nas res hotel takole poljubljati she dolgo po

 

 

ZDAJ

 

(Mlini na veter ubirajo svoj 2Pr)

 

Odplesala sva tisti krmezhljavi tango

ter si zazhelela srechno pot.

 

Ko sem te drugich srechala,

si mi v dar poklonil ogromno belo rozho.-

 

Spodrsnilo ti je, ko si kasneje

iztegnil se po zvezdo zame...

 

Ni me strah praznih hish

in vzorchastih tapet.

Ni me strah razbitih ship

in temnih zvokov

(volkovi mesta).

 

Bojim se le,

da nekega dne najdem

tvoje ochi s plesnijo po zidu

in tebe lezhati tukaj-

z iglo v zhili.

 

P.S. Posvecheno vsem mojim prijateljem in njihovim prijateljem, ker tako in tako:

Les amis de mes amis sont mes amis.

 

Poljane opojnosti-

makovim popkom

poganjajo rdechi lasje.

Blizu cvetenje,

neizbezhno zhivljenje

to ljubezensko zrenje

je brezmejno letenje

(neustavljivo vrtenje)

Kradem ognjenost!

 

 

CLAIR-OBSCURE

 

nekoch bom izgubila svoj chrni klobuk

POTEM STECHEM BOSIH NOG K

SLONOKOSHCHENI OBALI

(TAM UMIRAMO BELI SLONI)

SEDEM MED SKALE

DA USTAVIM VRTENJE ZIDU

DA UMIRIM VALOVANJE OCEANA

(ELIKSIR PREHAJANJA)

 

dohitela bom bezhanje

SAMA V SVOJI BREZTEZHNOSTNI SVILI ZHIVLJENJA

POTEM IZZHARIM

JAZ MAGICHNO SVETLOBNO JAJCE

v chrni kozmos

da bom tih in dober

(da bom takrat jaz sama ta CHRNI MARMOR)