Revija SRP 29/30

Mihail Jurjevich Lermontov

 

BEGUNEC
/Gorjanska legenda/

 

Hitreje kot pred orlom zajec,
kot srna, plah Garún bezhi,
bezhi z bojishcha izdajalec,
kjer tekla je cherkeshka kri.
Za chast, svobodo tam so páli
mu oche, brata, drugih sto,
z glavámi v prahu so lezhali
pod zmagovalchevo petó.
Njih kri zahteva mashchevanja;
dolzhnost, sramoto zatají,
se zmede v prahu bojevanja,
odvrzhe pushko, mech – zbezhi!
Skril se je dan; s tanchico belo
poljane témne je odelo
valovje tájnostnih meglá;
hladnó je zapihalo z vzhoda
in nad pustinjami gospoda
zlat mesec se zalesketa!
Utrujen, ves bolan od zheje,
otrl si je pot in kri,
aúl domachi mu odkril je
med skálami tam lunin sij.
Prikradel se je neopazno...
Povsod je vladal mir in molk;
iz bitke vrnil v vas se prazno
edini on je – plachat dolg!
In pohitel je k znani sáklji;
doma je gospodar – luch sveti,
prikril je strah in kot junak
begunec stopil je chez prag.
Najprej poklical je Selíma,
a ta ga ni takoj spoznal,
molche in v hudih bolechinah
umiral je – ni se odzval.
"Za slavo Allah te je hranil," –
dejal Selim je konchno, – "glej,
pred zlom te z angeli je branil!...
Daj, vse novice mi povej!"
Obraz mu v upu zazharí,
ko konchno le odpre ochi...
Vzravna se, bojevita kri
pred smrtjo spet mu zakipi!
"Dva dni smo bili se v tokavi,
vsi moji tam so nashli mir,
edini sem se skril v pushchavi,
preganjan kakor divja zver.
Z okrvavljenimi nogámi
od ostrih kamnov in cheri,
po stezi hodil sem neznani,
po sledi veprov in zveri.
Sovrazhnik je povsod okoli!
Daj, sprejmi me, moj stari drug,
in pri preroku, teh uslug
pozabil ti ne bom nikoli."
"Izgini," – mu odgovorí,
"za strahopetca nimam strehe,
ne blagoslova, ne utehe.
Prezir mi v srcu le gorí..."
Osramochen in z bolechino,
brez jeze je sprejel ukor.
Garun je stopil nem v temíno,
zapustil je Selimov dvor.
Do druge saklje zhe prishel je,
tam za trenutek je obstal,
s spomini bezhen sen obdal
mu kot s poljubi vrochimi je
njegovo hladno, mrko chelo.
In v dushi mu je zazharelo...
Raznezhil se je. V mrak nochi,
se zdi, zhareche so ochi
prijazno blisnile pred njim.
Pomislil je: za njo gorim,
zhiví in diha ona zame...
In hoche k njej – a se zavzame,
ko slishi starke tih napev...
Kot luna ves je prebledel:
"Tiho, spokojno
mesec lebdí;
mladcu mudí
se zhe na vójno.
Orozhje junak si ostri,
a deklica mu govori:
Usoda vse vodi –
veruj na pohodu
in moli h gospodu
obrnjen le k vzhodu, –
in slaven tam bodi.
Kdor kriv je prevare,
izdaje krvave,
sovragov ne stare –
pogine brez slave.
Njegovih ran dezh ne izpira
in zver mu kost ne obzhira.
Gorjan ne prenese
sramote nikdár; –
plahuna odnese
vilinji vladar!"
Z glavó le sklonjeno obstane,
nato pa gre spet svojo pot –
za solzo solza grenka kane,
mu mochi grudi vsepovsod...
Pred njim belí od vétrov nagnjen
se rodni dom, glej, v nochni mir...
In z upom, ki ga dajo sanje,
Garun potrkal je na dver.
Tam zvesto vroche se molitve
dvigujejo zanj pod nebo,
in mati chaka sina iz bitve –
ne ve, da sam se vrnil bo...
"Sem ruskim kroglam se izmikal,
kam siromak bi shel drugam,
kaj bi tvoj mlajshi se potikal...
Odpri mi, mati!"

-Sam si?

"Sam!"

–A oche, bratje?

"Glas Gospoda

v nebo poklical jih je vse...
Vsi padli so, to je usoda..."
–A ti? Si mashcheval jih?

"Ne...

Odvrgel mech sem in v planine
odshel, brz kot pushchíce let,
da ti otrem solzé, da zgine
bolest, ki ti kalí pogled."
–Utihni, ti nevernik zviti,
hotel si se pred smrtjo skriti.
Edini si pobegnil zhiv!
Da bi v sramoti tej zhivela,
tegá bi nikdar ne hotela.
Ti suzhenj si, sramote kriv!
Utihnila je strashna kletev,
okolico je sen objel;
stok, poln proshenj in obetov
pod oknom dolgo je zvenel...
Kinzhála ost je odstranila
sramoto. – Ko je sínil dan
in mati ga je opazila,
ozrla se je mirno stran.
In trup izobchenca ostal je
she dolgo tam nepokopan,
pri njem domachi pes le stal je,
renché mu lizal kri je z ran.
Otroci so posmehovali
se truplu, vsak je chutil srd,
ljudem v spominu sta ostali
sramota in njegova smrt. –
A dusha pred ochmi Gospoda
se s strahom je splazila proch –
njegova ténja v górah Vzhoda
she vedno blodi v temno noch.
Pod oknom trka rano zjutraj,
vstopiti v sakljo hoche, glej, –
a ko zaslishi stih Korana,
v megló pobegne spet pregnana
mu tenja, kot pred mechem prej.
 

 

Prevedel Bogdan Gjud

 

Mihail Jurjevich Lermontov, ruski romantichni pesnik (1814 – 1841). Padel v dvoboju.