Revija SRP 29/30

Manrico Murzi

 

MOJE SVETISHCHE

 

MOJE SVETISHCHE
 
Moje svetishche nima zvonika
in njegova streha je zvezdnato nebo.
Kdor z mano stopi k izviru,
pozna kraj in ve tochno za uro.
Moj tempelj nima prochelja, kjer naj bi se
pogled zamujal ob umetnishkih oblikah
in niti zunanjih stopnic, po katerih se vzpeti.
Svoje svetishche zgradim vsakich,
ko moram vanj vstopiti,
s stenami iz tihega vetra
s ploshchadmi kot mirno morje
in luchmi brez plamena.
V roki drzhim malo prizhgano
baklo hrepenenja,
da lahko hodim po temachnih katakombah,
kjer se je davno skrivala preganjana
resnica,
vdelana nezhnost novega mandlja.

 

POVEZATI
 
Figa enaka lubju in sadovnjaku,
perje enako kosu in bivolu,
ustnica enaka besedi in blizhnjemu.
Enostavni izrazi
za preproste matematichne
operacije.
 
Vendar vzhaja drugachen kvas
in klic se obarva s prevaro,
chasti zvitost, sluzhi razumu,
ki mu ne zadoshcha to, " kakor pach pride" .
 
In glej,
figa enaka mesu in ocharljivosti,
perje enako pahljachi in blazini,
ustnica enaka ugrizu in kleveti.

 

VIDEZ
 
Kar shklocni in naredi fotografijo.
A ne posnemi moje dushe,
lepo te prosim.
Sramoval bi se je.
 
Zhivljenje jo krasi in preoblachi
brez zrcal in mazil.
Ko bo ostala brez shminke,
bo izginila v veliki ptichnici
nicha in vsega.

 

HISHE IZ BESED
 
Z besedami, ki sem jim vajeti privezal na ritem,
sem zgradil hishe s trdnimi temelji,
z okni, ki gledajo na zhivljenje,
z vrati shkripajochimi od bolechine,
s pragovi zgnetenimi z radostjo;
strehe se igrajo z domishljijo oblakov
in s hudomushnostjo zvezd.
Med njimi pa stoji pokonci drog,
ki vihra kot zastava
tegobnost zhivljenja.
 
Vchasih pa sem gradil hishe kot cholne,
ki jih je premetavalo divjanje valov
ali so jih pozibavale lenobne sapice.
Nekatere so se tudi potopile
v veselje pojochih rib.

 

SHE ENO VPRASHANJE
 
Ko se bom znebil svoje umrljive pletenke
kot ponoshene opne,
bo dogodek kakor pika na koncu stavka,
tisto negotovo vzpenjanje na vejo,
ki bo kot chrichkovo petje?
 
 
BRCANJE
 
Dechek z zhalostjo v ocheh,
zadovolji se. Trenutno je
zhoga, ki jo brcash, edini svet,
ki ga lahko nabijash po svoji volji.

 

BELINA VERZA
 
Bela je golobica,
prah ima golobichjo barvo.
 
Lahkotno krozhi mali odmerek
smrti, ki golobichje obarva.

 

LOGIKA
 
Da lahko pishemo,
moramo biti mochni.
 
Da postanemo mochni,
moramo jesti.
 
Da lahko jemo,
moramo imeti cvenk.
 
Da pridemo do cvenka,
moramo plesati.
 
Jaz sem
Sheherezada!
 
(Komentar: To je nekdo,
ki si sluzhi kruh in si
daljsha zhivljenje s pre-
pletanjem in razpleta-
njem besed.)

 

V KOSHARICI IZ PROTJA
 
V kosharici iz protja se machek
moje domishljije poigrava
s klobchichem sinje misli,
ki se vleche kot rahlo zabrisan
/intinerarij.

 

Ne popushcha pritezna vrv in ni moch
videti glave, kaj shele slutiti rep.
Nohtu chloveka, ki stika za cholnom,
ne preostane drugega kot reshilni molek.
Svet, slepa nebesna punchica,
se izmika chloveshkim krempljem,
ki ne umejo najti klobchastega konca.
V zhivljenjski torbici za rochna dela
se pomeni zvijajo
kot polipove lovke.
 

Prevedla Jolka Milich

 

 

O avtorju

Italijanski pesnik, kritik, esejist, pripovednik in prevajalec Manrico Murzi se je rodil leta 1930 na otoku Elba, zhivi pa v Liguriji, kadar ne potuje, saj je dobil naziv " potepushki pesnik" . Je chlan evropske zveze pisateljev, sodelavec pri vech chasopisih in revijah, pri nekaterih tudi sourednik. Izdal je dve knjigi chrtic, dve gledalishki deli in tri pesnishke zbirke, in sicer: Il cielo e caduto (Padlo je nebo), 1964, Forme nellī aria (Oblike v zraku), 1972, in Di porto in porto (Iz pristanishcha v pristanishche - prevedene pesmi so iz te zbirke), 1996. Pripravil je za objavo Filza di more (Niz robidnic), " magazin verzov in spominov" , che se omejim le na poezijo.

_______
(Op. prev. Jolka Milich)