Revija SRP 29/30

Lev Detela

 

ZHANR GROZLJIVEGA -
LITERARNE STRASHLJIVKE

 

V zadnjih desetletjih je tudi strogo seriozna literarna veda odkrila ZHANR GRO-ZLJIVEGA. Literarne " STRASHLJIVKE" so pridobile na ugledu. Nekateri avtorji, ki so v preteklosti veljali za izdelovalce pogroshne literature, se pojavljajo v velikih antologijah mednarodne knjizhevnosti.

Na svetovnem knjizhnem trgu se grmadijo knjige z grozljivo vsebino, toda zdaj so velikokrat vezane v platno ali usnje, torej primerna pasha za ochi in okras v domachi knjizhnici. “Horror” oziroma kompleks drazhí z literarno grozo je v Ameriki - pa delno zhe tudi v Evropi - predmet akademskih raziskav. Pri nekaterih avtorjih, ki so jih svoje dni oznachevali za trivialne, odkrivajo zanimivo temno fantastiko. Grozno in grozljivo sta nenadoma odsev blokad v chlovekovi podzavesti, izraz osebnih chloveshkih zablod in druzhbenega terorja, ki ogrozha posameznike in shirshe skupnosti, a je tudi slutnja blizhajochih se nesrech in mozhnih katastrof.

Za klasika novejshe literature groze velja H(oward) P(hilips) Lovecraft (1890-1937). Kdor od grozljive literature prichakuje le niz trivialnih obrazcev, kakrshne uporabljajo razlichni pisci slaboumnih broshiranih serij za vznemirjenje zhivcev, bo pri njem dozhivel precejshnje presenechenje. Literarne kvalitete so ob tem manj zanimive kot Lovecraftova zgodovinska “literarno-teoretichna” pomembnost. Dejstvo je, da je utemeljitelj zhanra grozljive literature v tem stoletju. Nenadoma se arhetipichna poshast iz novele Cthulhov klic, ki zhivotari na potopljenem otoku v Juzhnem morju (stara, nova Atlantida?), zabliska v popolnoma novi luchi. Njegovo “gospostvo nad sanjami” v podvodni trdnjavi, ki jo po avtorjevih besedah odlikuje “popolnoma napachna geometrija” stavbarskega nachina, ponazarja v primerjavi s chloveshkimi (antropoloshkimi) znachilnostmi povsem drugachno “mogochost” eksistence monstrozne “nechloveshkosti”. Ta je razpoznavni znak za tujstvo narave kot take, ki ji chloveshka druzhba po njegovem mnenju v konchni fazi nikakor ne bo kos. Chlovek namrech ni gospodar sveta ne gospodar narave. V resnici ni niti gospodar samega sebe. Ne obvlada podzavesti, ki rojeva strashne privide in prisluhe groze o mogochem unichenju chloveshke civilizacije. Jasno je, da v “filozofskem” smislu taka literatura ni posebno vzpodbudna za napovedovanje “lepshe in boljshe prihodnosti”. Dvomi v mozhnost chlovekovega mojstrenja bodochnosti in v treznost njegove “civilizacije”, saj nikakor ni izkljucheno, da ravno ta izpodkopava zadnje zdrave korenine naravnega razvoja. Lovecraftova diagnoza in napoved vsebuje privid shizoidno-strashnega: dogodki so opisani tako, da izredni posameznik (izvoljenec) v univerzumu odkrije nekaj pogubnega, chesar njegovi sodobniki v svoji omejenosti ne morejo spoznati. Postane “izvrshevalec” skrivnega groznega znanja, toda z njim ne more odreshevati, temvech le unichevati.

Hkrati Lovecraft podvomi v stabilno znanost, ki da ni sposobna mojstriti chlovekove usode. Chlovek je le epizoda na robu galaksije. Zakoni, ki jih znanost ugotavlja in absolutizira na Zemlji, so zgolj relativnega znachaja, z njimi ni mogoche razlozhiti univerzuma in njegovih silnic. Teza o pomembnosti chlovekove rase je navadna iluzija.

Lovecraftov pesimizem ni naletel le na navdushenje: Mnogi so ga odklonili iz filozofskih, verskih (Lovecraft je bil ochitno ateist) ali politichnih razlogov. V literarnem pogledu so Lovecraftove zgodbe solidno, v tradicionalnem slogu napisano branje. Njihov avtor je kljub demonichni atmosferi pogosto skoraj “avto-biografsko” predstavljene snovi ljubil jasnost izrazhanja in “racionalnost” pristopa, kot ju je spoznal pri grshkih in rimskih antichnih klasikih in pri angleshkih pesnikih in pisateljih 18. stoletja (imenoval ga je “zadnje civilizirano obdobje sveta” pred prihodnjimi katastrofami).

Lovecrafta bi lahko oznachili za tradicionalista in privrzhenca razlichnih politichnih restavracij. Toda je urejena civilizacija v obdobju groze sploh mozhna? Ochitno ne.V noveli Senca nad Innsmouthom prevzame oblast nad propadlim ozemljem Nove Anglije (shifra za razkroj Zdruzhenih drzhav Amerike in njene “megalomansko optimistichne ekspanzivne civilizacije”) neka navidezno zhe zdavnaj izginula rasa zhabam podobnih morskih bitij (morjakov), ki zna na uchinkovit nachin pomoriti vse tisto, kar je she ostalo od nekdaj ponosnega chloveshtva. Proti zlu iz morja sko-rajda ni pomochi. Prevech negativnosti se je razraslo po chlovekovi notranjosti, da bi se ji she lahko uprl. Pomagajo lahko le urejene, pomirjujoche sile disciplinirane tradicionalnosti, vchasih tudi (banalno) nakljuchje in (bistroumna) radovednost.

Podobno kot v 19. stoletju njegov amerishki rojak Edgar Allan Poe - pa tudi Nemec E. T. A. Hoffmann - si je H. P. Lovecraft pridobil chastno mesto v literarnem Panteonu sveta. Vendar veljajo vsi trije za izjeme, za literarne posebnezhe, ki se v literarnem podjetju niso mogli uveljaviti neposredno, temvech le prek shte-vilnih zaprek (in padcev) ter s pridrzhki s strani (tedanje) akademske znanosti.

Dejstvo je, da sta Poe in Lovecraft sprozhila plaz knjig s podrochja literarnega strahu. Stephen King, veshch pisec grozljivih zgodb v duktusu, nagibajochem se k trivialnosti, a z bleshchecho mochjo krizhanja klasichnega horrorja in znanstvene fantastike z realno grozljivostjo iz praktichnega zhivljenja, je tipichen amerishki nadaljevalec te tradicije - na nekoliko nizhji, bolj trivialni ravni.

King je spreten izdelovalec literarne grozljivosti za shirsho potroshnjo. Njegove knjige so nekakshna trgovska znamka, podobno kot znamenita amerishka Coca Cola. Posega k razlichnim modnim nadomestilom za resnichno religioznost, ki se - tudi pod oznako new age - uspeshno razrashchajo po svetu, she posebej pa po nekdanjih komunistichnih dezhe1ah, med drugim tudi po Sloveniji, ne da bi tu kdo to “tezhko prichakovano poplavo cenenih surogatov” objektivno ocenil. King med drugim ponuja vpogled v indijanske magije in vrachanja mrtvih med zhive, opisuje zaklinjanje urokov in chashchenje sil plodnosti pri pradavnih plemenih (Otroci koruze), razkriva grozljive sile prekognicije (The Dead Zone) in tako imenovane piromantije (Otrok iz ognja).

Grozljive zgodbe in fantastichna literatura se vedno znova dotikajo starih literarnih zhanrov, med drugim tudi pravljice. Roger Caillois trdi v delu Anthologie du fantastique (1958), da je v pravljicah predstavljen chuden, chudezhen, nenavaden svet, ki je nasprotje realnega, a ga ne unichuje. V nasprotju s to umirjeno pravljichno protiutezhjo h kontekstu realnega pa razodevata fantastichnost in grozljivost “shkandal, razpoko, skorajda neznosen vdor v realni svet”. Fantastichnost zato ni kompromis, je “agresivnost”.

Iz zhivchne prenapetosti, mrachnih sanj, paranoichnih dushevnih svetov, iz prislushkovanja tradiciji praznoverja, iz strahu pred nesrechami in boleznimi so stkane shtevilne grozljive novele Edgarja Allana Poeja, tudi njegova nenavadna melanholichna lirika temnih svetov (Krokar). Poe je oche literature groze. Cheprav je obstajala zhe pred njim, jo je stkal v literarno pomembnost, ki ji ni mogoche ugovarjati. Njegovi misteriozno-grozljivi literarni modeli psihichnih nenormalnosti in nadnaravnih vznemirljivosti (Propad hishe Usher, Maska Rdeche smrti, Izdajalsko srce; Chrna machka) so temelji literature strahu, kot jo pishejo tudi danes.

Drugi veliki avtor dolgo zapostavljenega zhanra je v Königsbergu (Kaliningradu) v nekdanji Prusiji rojeni E(rnst) T(heodor) A(madeus) Hoffmann (1776-1822). Nekatere njegove pripovedi, na primer znano delo Falunski rudniki iz leta 1818, prvich objavljeno leta 1819 v zbirki Serapionski bratje, so pretkane z romantichno poduhovljeno grozljivostjo. Za realnim opisom zgodbe v Falunskih rudnikih o mornarju Elisu Frobomu, ki se vrne z daljnih potovanj, na katerih je izgubil svojega ocheta, se skriva she posebna imaginarna raven. Na njej so predstavljene blodne sanje, fantazije in prividi glavnega junaka, ki mu je doma umrla she mati, to pa ga je naredilo dostopnega za “drugo stran bivanja”. Nenadoma ga zachne privlachevati mogochni shvedski rudnik bakra v Falunu. Poda se v globine zemlje. Te ga priklenejo z neznansko mochjo, ki si je ne zna razlozhiti. Ko hoche iz rova nevesti prinesti bleshchechi kamen almandin, se sprozhijo nevidne sile, ki jih v realnem svetu poznamo le iz prisluhov in sanj. Ogrodje zgodbe je resnichno. Leta 1719 najdejo v falunskem rudniku petdeset let staro truplo nesrechnega glavnega junaka v “vitriolovi vodi” in v “popolnoma odlichnem, konzerviranem stanju”. Ta dogodek je prava svetovna senzacija, ki najde pot tudi v shvedsko in mednarodno literaturo (Tieck - Runenberg, Novalis - Heinrich von Ofterdingen, Hofmannsthal - Das Bergwerk zu Falun). Hoffmann mu je dodal romantichno-misteriozni sklepni akord. Ko mornarjeva nevesta po petdesetih letih uzre mladostno nestrohnelo truplo nesrechnega zhenina, zgori v “naftnem ognju chiste ljubezni” in umre. Tudi Hoffmannov roman Hudichevi napoji chrpa svojo nenavadno posebnost iz “introverzij” glavnega junaka, v katerih se zrcalijo krize in razpoke svetovne civilizacije in chlovekove dushevnosti. Predstavljen je zadnji junak nenavadnega rodu z mnogimi lastnostmi, ki ga ne povezujejo le s pozitivnimi silami, temvech tudi z demonijami in katastrofami. V ospredju dejanja je vznemirljivo opisana “hibris”, ki ji tudi poslednji chlen rodu ne more uiti.

E. T. A. Hoffmann je osebnost nemshkega literarnega in glasbenega zhivljenja, ki ne sodi v kontekst generalne, “pozitivistichno-realistichne” linije nemshke knjizhevnosti. Za literarno kritiko svojega chasa je bil “grozljiv” in “poshasten”. Fantazije, s katerimi je odkrival zasute, tudi temne plasti v chloveshki notranjosti, so delovale v velikokrat malenkostnih, oportunistichnih birokratsko-fevdalnih nemshkih razmerah “subverzivno” in “dvoumno”. Niso si mogli predstavljati, da bi bile to lastnosti, iz katerih je lahko narejena dobra literatura. Podtalna ironija, ki jo zna Hoffmann spojiti s pronicljivimi fantazmagorijami in fantazijami in stkati v slogovno uchinkovite arabeske negotovega, ni nich za druzhbo, ki ljubi optimistichno pritrjevanje danosti in kratka, enostavna in podlozhna razmerja med ljudmi in institucijami. Odkrili so ga zato tembolj v Franciji, njegove temne zgodbe pa so nashle pot tudi v znamenito Offenbachovo opero.

Nemshki svet ima od nekdaj tezhave s fantastichno knjizhevnostjo. Zato ni chudno, da jo je literarna kritika (podobno kot njene zametke na Slovenskem) vedno znova marginalizirala. Vse prevechkrat se je pojavila le na robu kulturnega zhivljenja, oblozhena z (velikokrat kritichno) obtozhbo, da je trivialna. Nemshki in avstrijski avtorji z zachetka tega stoletja Hanns Heinz Ewers (Obsedeni), Karl Hans Strobl (Charovnishki sodnik) ali Georg von der Gabelentz (Rumena lobanja) so danes praktichno neznani. Vechjo priljubljenost so si priborili tisti avtorji, ki fantastichnost povezujejo z nekaterimi politichnimi in kulturoloshkimi temami chasa in ki v grozljivost vpletajo uchinkovite zgodovinske motive in mite. V ta kompleks bi mogli vkljuchiti roman o “umetnem chloveku - poshasti” iz Prage Golem, ki ga je napisal Gustav Meyrink (1868-1932), in shtevilne fantastichno-grozljive novele in romane Lea Perutza (1884-1958), o katerem je pokojna avstrijska avtorica Hilde Spiel upravicheno menila, da sodi v sam vrh avstrijsko-nemshke (judovske) knjizhevnosti 20. stoletja (romani Marques de Bolibar, Sneg svetega Petra, Mojster sodnega dne, Tretja krogla, Shvedski jezdec).

V Perutzovem romanu Sneg svetega Petra poskusi fanatichni “dobrotnik chloveshtva” s pomochjo posebnega kemichnega sredstva vzpostaviti nekdanjo srednjeveshko mistichnost kot osnovno relacijo druzhbenega in chloveshkega bivanja. Poskus “izboljshanja sveta” spodleti in vodi v katastrofo. Perutz se izkazhe kot odlichen kritik totalitaristichnih druzhbenih manipulacij in kot napovedovalec grozljivih obsesij in paranoichnih prichakovanj bolnega chloveshtva. Danes kritika skoraj enoglasno meni, da je suveren mojster peresa, odlichen nadaljevalec tradicij, ki jih je utemeljil Edgar Allan Poe.

Grozljive teme zhe od nekdaj privlachujejo razlichne mojstre peresa. Pri Francozih lahko govorimo o klasichni dedishchini groznega (Prosper Mérimée: Obraz Karla Enajstega: Gerard de Nerval: Zelena poshast: Guy de Maupassant: Horla: Pierre Mille: Ladja mrtvih). Pri Rusih je zhe Aleksander Pushkin (npr. Pikova dama) v svoje tekste vpletal groteskne in grozljive motive. Nikolaj Gogolj je “izgubo realnih tal pod nogami” dramatiziral in radikaliziral. Groteskno in patoloshko v njegovih romanih in novelah opozarja na nestabilna stanja v druzhbi, na sploshno ogrozhenost posameznikov. Njegova krajsha teksta Urocheni trg in Izgubljena listina s stopnjevanjem grozljivih motivov poudarjata psihotichno nerazpolozhenje in misteriozne nevarnosti, ki lahko dolete vsakogar, ki je nepreviden, ki izziva nesrecho ali pa ima smolo, ker je pach rojen pod “nesrechno zvezdo”. Pri Nikolaju Leskovu in Alekseju Remizovu dobi grozljivost nove razsezhnosti. Valerij Brjusov, Fedor Sologub, Andrej Beli in drugi znajo grozo tik pred oktobrsko revolucijo simbolistichno artificirati. Italijan Dino Buzzati je imeniten pripovednik z grotesknimi in mistichnimi stopnjevanji.

Bolj ali manj jasno dolochljive slutnje o “nekontroliranem”, “neobvladljivem”, “absolutnem” zlu strashijo po chlovekovi notranjosti. Strahovi in prividi, ki ogrozhajo javno in zasebno varnost in zdravje, so dobra snov za “literarni strah”, s katerim pisatelji vseh kakovostnih stopenj tkejo razlichno oblikovane tekste. Zhele vznemiriti zhivce (kot se jim zdi) vchasih premalo vznemirjenih sodobnikov.

Fascinacija groznega in nevarnega rojeva najrazlichnejshe literarne sadove. Temni motivi vdirajo v dela novih avtorjev tudi iz bogate zakladnice ljudskega pesnishtva in pripovednishtva, iz pravljic in legend.

Posledice “gotske” dezhevne nochi ob Zhenevskem jezeru leta 1816 so bile daljnosezhne in usodne. Lord Byron je tedaj z izzivajocho drznostjo v “uri strahov” v fragmentih oblikoval poetologijo vampirizma, medtem ko je Mary Shelley takrat rodila danes slovito grozovitost konstruktorja iz delov mrtvih ljudi sestavljenega novega monstruma (Frankenstein). John Polidori je v tistih strashnih trenutkih, ko se je rojeval angleshki “gotski roman”, vampirsko snov dobesedno izsesal iz Byronove fragmentarne podlage in leta 1819 sam objavil roman The Vampire. To je bila odskochna deska za razlichne zgodbe o vampirjih, v katerih so se z demonijo prekletega v chloveku in svetu spopadli tudi Rus Lev Tolstoj, Francoz Theophile Gautier ali Anglezh Sheridan Le Fanu (Carmilla). Carmilla se v srhljivki z istim imenom vrne nazaj v “sredishche” strashnega dogajanja, v balkansko Evropo. Na gradu na Shtajerskem si zna ta vampirka vedno znova poiskati voljne in naivne zhrtve. Vrh literarnega vampirizma, ki sega do danashnjih dni, predstavlja roman Dracula Brama Stokerja, ki je izshel leta 1897.

Snov je seveda stara in baje “klasichno balkanska”. Z njo so se iz “medicinsko-preventivnih razlogov” ukvarjale tudi avstrijske oblasti in njihova najvishja atoriteta cesarica Marija Terezija. Zhe leta 1730 je namrech neki hajduk pri Beogradu potozhil, da ga preganja turshki vampir (pravi krvoses). Poskusi obrambe in samoobrambe pred napadi nevarnega demona so propadli. Srbski hajduk je umrl in nato zachel novo, parazitsko zhivljenje po smrti. Shtirideset dni po njegovi smrti so zato ob podpori pravoslavne duhovshchine vampirsko truplo izkopali iz groba in prebodli z ostrim kolom.

Podobnih primerov se je pripetilo she vech. Zhe leta 1728 je Michael Ranft objavil legendarno medicinsko razpravo O zhvechenju in cmokanju mrtvih v grobovih (glej tudi novelo Fedorja Dostojevskega Bobok o zamiranju zavesti pri navidezno mrtvih v grobovih), leta 1751 pa je benediktinski menih don Augustin Calmet izdal osnovno delo o demologiji, traktat o razlichnih oblikah pojavljanja vampirjev med zhivimi ljudmi. Pojave je zachela raziskovati tudi posebna komisija, ki jo je sklicala sama Marija Terezija. Najuglednejshi dvorni zdravnik Gerard van Swieten je o preiskavi objavil dokument “proti praznoverju”, ki ga she danes hranijo v dunajski Nacionalni biblioteki. Tudi kralj vseh vampirjev Dracula, bojda doma v temnih romunskih gorskih gozdovih Transilvanije, je imel opravka s pogumno obrambo proti Turkom. Roke si je baje zaznamoval s krvjo, dusho pa s krvolochnostjo.

Vampir, ki je morda po izvoru slovansko bajeslovno bitje, ki ni “ne zhivo ne mrtvo in pije kri, da se lahko obdrzhi v tem stanju” (glej na primer sestavek Primozha Vresnika Slovanska mitologija, DIALOGI, Maribor, sht. 5-6/1994), do danes vznemirja shirsho javnost, ne le literate, temvech tudi medicince. Nedavno je shpanski nevrolog Juan Gomez Alonso predstavil tezo, da nakazujejo vsi “vampirski simptomi” (mrlishka bledica, strah pred svetlobo, hidrofobija zaradi nemozhnosti pozhiranja, nemir, nespechnost, obchasna nemotivirana agresija) znachilnosti stekline. Ta je bila po mnenju tega zdravnika zlasti v predelih nekdanje Vzhodne in Jugovzhodne Evrope obchasno razshirjena v velikih, strashnih epidemijah, ki so porodile bajeslovne mite o vampirjih in delno tudi o volkodlakih.

Vampirizem je v prenesenem pomenu prodrl celo v visoko politiko in v politichno filozofijo. V Marxovem Komunistichnem manifestu (1848) je burzhoazija predstavljena kot vampirski izkorishchevalec delavskega razreda, ki si sama (kot vampir v literaturi) koplje svoj grob. Nemshki dramatik Georg Büchner oznachi v igri Dantonova smrt ekscese francoskega revolucijskega terorja v letu 1789 kot chisti vampirizem. In konchno tudi osnovna teza fashistichno-rasistichne teorije o pra-mochi krvi in zemlje kazhe kar arhetipichno bistvene vampirske motive. Te je ideolog nacionalnega socializma Alfred Rosenberg v knjigi Mitos 20. stoletja oznachil takole: “Kri, ki je umrla, zopet ozhivi. V njenem mistichnem ZNAMENJU se razvijajo nove celice nemshke ljudske dushe. Sedanjost in preteklost se pojavita v novi luchi in rodi se novo poslanstvo za bodochnost.”

Motiv VAMPIRJA se vedno znova pojavlja tudi v slovenski knjizhevnosti, predvsem v ljudskem pripovednishtvu, v pravljici, v groteskni zgodbi. Sicer pa je pisatelj Franc Detela v povesti Vampir (revija MLADIKA, Gorica 1921, in ZBRANO DELO, VI, Celje 1972) motiv uporabil podobno kot druzhbeni kritiki, sociologi in politiki: kot metaforo izkorishchanja nedolzhnih zhrtev, ki jim “vampir” Jakob Lenart pije kri (Detela: “Kako ti pije gorko kri iz zhivega srcá!” ... “Srca nima, zato pije drugim kri...” ... “kakshnemu vampirju, kakshnemu krvosesu smo te izrochili!” ... “Ali bo vedno lezhal in spal! Ta lené bo umrl spochit, da she v grobu ne bo miroval. Nazaj bo hodil ljudem kri pit.”

V slovenskih grozljivih ljudskih pripovedkah je vampir (ali volkodlak) chlovek, ki po smrti vstaja iz groba, hodi po hishah, muchi speche ljudi in jim pije kri. V Trdinovih Bajkah in povestih o Gorjancih izvemo, da je “sin pastirice in volka” - VOLKODLAK, ki se mashchuje nad materjo, ker mu je ubila ocheta. V Zhupanchichevi dramski sliki Noch na verne dushe slishi tuljenje volkodlaka cerkovnik Madronich. Stresa ga groza, ker misli, da se oglasha mrtvi Bahor, ki so ga ubili zakrinkani roparji, med katerimi je bil tudi sam. Leta 1917 je v reviji Slovan objavil Fran Govekar meshchansko dramsko sliko Volkodlak. Bevkov Vedomec je mrtvi brat, ki se vracha iz groba in strashi svojega zhivega brata, da zblazni in umre. Tudi Ivan Cankar je leta 1902 na Dunaju snoval novelo Vampir. O tem je istega leta zapisal v svojo belezhnico: “O chloveku, ki mi pije dusho, moch, misli, zhivljenje”. Po tem zasnutku je pozneje napisal novelo Vedomec. Vampir (vedomec, volkodlak, krvoses) je v tem kontekstu (Cankar, Detela, Govekar) predvsem prispodoba o izkorishchanju sochloveka in socialnem parazitizmu, a z vech ali manj mochnim grotesknim ozadjem, kot se pojavi tudi v nekaterih slovenskih baladah in romancah, v svetovnih okvirih pa v chrni liriki in grozljivih romanih (H. Walpole Otrantski grad, A. Radcliffe Skrivnosti Udolpha, M. G. Lewis Menih, Ch. M. Maturin Melmoth).

Veliki mojster groze je bil amerishki pripovednik in satirik Ambrose Bierce (1842-1914). V Hudichevem slovarju, abecedno urejeni zbirki aforizmov in epigramov, je zapisal, da je “nechlovechnost znachilno znamenje chloveka”. Ni chudno, da je tudi svoje zgodbe, ki se delno dogajajo v amerishki drzhavljanski vojni, obsedeno pregnetel z grozo in strahom. V chasu, ko je vechina avtorjev vojno povelichevala kot dejanje pogumnih in velikih mozh in jo oznachila za najvechjo uchiteljico in prenoviteljico chloveshtva, jo je Bierce predstavil kot ubijanje, unichevanje in mesarsko klanje, skratka kot podlost in gnus. V eni od novel sin nehote ustreli na nasprotni strani borechega se ocheta, v drugi pa po chudnem, demonskem nakljuchju dvojchek ubije svojega brata. Osnovno Bierceovo spoznanje je, da je “homo homini lupus” (chlovek je chloveku volk), vendar pisatelj v svojih tekstih to ne le latinsko izkushnjo she stopnjuje do absolutne chlovekove negotovosti. Njegovi junaki niso varni niti v najbolj intimnih okoljih, pri mozheh in zhenah, pri bratih in starshih in drugih sorodnikih. Svetu ochitno vladajo sploshna korupcija, sebichnost in brezobzirnost, ki podira vse pred sabo in gre dobesedno chez trupla.

V polpreteklosti bi mogli odkriti she marsikaterega zanimivega avtorja grozljivih zgodb. Eden od teh je she vedno premalo znani Arthur Machen (1863-1947), avtor subtilnih, rafiniranih angleshkih tekstov o pogubljenih ljudeh in dushah ter strahovih, ki muchijo chloveshtvo, napisanih v impresionistichnem stilu “fin de siecla”. V delu Bele pojave (1899) opisuje v nachinu dnevnishkih zapiskov usodo shestnajstletnega podezhelskega dekleta. Tako rekoch v otroshki nedolzhnosti se ta seznani z oblikami chrnega charovnishtva, ki ubija ljudi, tako da si mora vzeti zhivljenje. Machen je bil eleganten stilist in sposoben kombinator, ki je znal zdruzhiti izpovednost Dickensa s pustolovsko mrachnostjo Stevensona (Dr. Jekyll in Mr. Hyde).

Dedishchina literarne groze je obsezhna. Tu ni mogoche omeniti vseh pojavov in znachilnosti, ki segajo od enega konca sveta do drugega, od evropskega Severa (shvedski mistiki, August Strindberg itd.) do daljav na juzhni polobli (tudi Argentinec Jorge Luis Borges je svoje zgodbe vechkrat pretkal z znachilnimi grotesknimi vzorci in nabil z univerzalno predstavljeno mitologijo groze).

Obchutek strahu se pojavi seveda zlasti tedaj, ko zaslutimo sami v sebi “prazne prostore in globoke prepade”. To so stanja, znachilna tudi za mnoge tezhke dushevne bolezni. Mejna stanja med patologijo v chlovekovi notranjosti in nevarnostmi, ki se pojavljajo v chloveshki druzhbi, znajo mnogi avtorji tega zhanra, ki se je posebno razshiril zlasti v Zdruzhenih drzhavah Amerike in Veliki Britaniji, vech ali manj spretno izkoristiti (Robert Bloch, Anne Riece, Clive Barker, Algernon Blackwood, John Savl). Groza je lahko pri tem razlichna, panichna, patoloshka, vesoljska, politichna, zgodovinska, seveda pa more koreniniti tudi v zlorabah znanosti in tehnike. Dean R. Koontz na primer v nekaterih novelah opisuje genetichne eksperimente z zhivalmi, ki rojevajo poshasti in ogrozhajo zhivljenje na Zemlji. (Zhe leta 1895 je v romanu Otok doktorja Moreauja podobno problematiko obravnaval tudi H. G. Wells.)

Ob poplavi literarnih grozljivk, ki pa so tudi po odkritju svojevrstnega zhanra pri mlajshi slovenski pisateljski generaciji, malo znane in redko dostopne v primernih slovenskih prevodih, se lahko vprashamo, zakaj se literatura strahu in temnih podzavestnih stanj ni bolj uveljavila in priljubila pri Slovencih. Smo bolj normalni kot preostali svet? Zdi se, da pri vechjem delu slovenske literarne kritike ta zhanr velja za trivialno nadlogo, ki se ji je treba izogniti.

Chudno in prevech pavshalno. Zhe v slovenskih ljudskih pravljicah se pojavi veliko grozljivih elementov, ki opozarjajo na nevarnosti. Te prezhijo na nas v zhivljenju in jih moramo mojstriti, che nochemo propasti. Nekateri pisatelji, med njimi Fran Milchinski v knjigi Jurko je iskal strahu, so grozljive motive iz slovenske in tuje literature zavestno (pre)oblikovali v nova literarna sporochila. Danes malo znana in v nekdanjem rezhimu prevech odpisana Lea Fatur je grozljive motive znala zelo spretno vtkati v svoje romane in fabulativno razgibane tekste z (delno) kriminalistichno ali pa pravljichno arhaizirano vsebino.

Zlasti v romantichnem, neoromantichnem in ekspresionistichnem predelu slovenske knjizhevnosti se vedno znova pojavljajo temni, depresivni elementi. V Podobah iz sanj (1917) Ivana Cankarja je vech ravni, blizu modelom, ki jih uporabljajo tudi avtorji groze (Gospod stotnik). Pri Stanku Majcnu in Slavku Grumu je tesnoba vedno znova eden osnovnih razpoznavnih znakov dogajanja.

Predvsem pa bi se morali zaustaviti pri vse prevech pozabljenem Milanu Puglju (1883-1929), ki je svoje dni sodil med vidneje uposhtevane avtorje. Cheprav je v svojih shtevilnih proznih zbirkah opisoval slovensko meshchanstvo pa podezhelje in njegove “mali ljudi”, je poudarek vendarle velikokrat obrnjen v romantichno intezivnost, grotesko, v misteriozno usodnost in fantastichnost. Omenil bi zbirko Ura z angeli in druge prigode (1912) z elementi grozljive baladnosti, vendar je slovenska literarna kritika prav to knjigo razmeroma malo uposhtevala, verjetno tudi zato, ker v njej pisatelj morda ni pokazal dovolj “napredka k realizmu”. Znachilni sta tudi zbirki Mimo ciljev (1914) in Chrni panter (1920), v katerih avtor zdruzhi naturalizem, stvarni zaris in analizo romantichno-podtalnih skrivnosti chloveshkih dush v dovolj zanimiv in v recepciji slovenske literature vse premalo uposhtevan literarni órganon.

Strah in smrt sta na sploh dva temeljna razpoznavna znaka nekaterih novejshih in najnovejshih slovenskih tekstov, na primer pri Gregorju Strnishi, Lojzetu Kovachichu ali Janiju Virku, Branetu Gradishniku in drugih.Vendar je pri vseh omenjenih grozljivo in fantastichno le del perspektive, ki v osnovi ne tezhi v imaginarno in iracionalno, temvech skusha za dvoumnostmi bivanja in razpokami v mehanizmih sveta odkriti objektivne silnice realne stvarnosti.

Jasno je, da je strah v stvarnem kontekstu 20. stoletja, ki je sicer tudi obdobje velikih (a nevarnih) vizij in utopij, izraz druzhbenih fantazmagorij, redukcij, represij in vojnih obrachunavanj. Ni chudno, da je poglavitna literatura 20. stoletja povezana s travmatichnimi dozhivetji njenih protagonistov. Mnogi teksti najrazlichnejshih zhanrov se zgoshchajo dandanes v shifre strahu, v metafore sploshne nedonoshenosti chlovekovih dejanj in snovanj, v sploshni strah pred smrtjo. Strah ima najrazlichnejshe obraze, od temnih metafor v mitologijah narodov pa vse do specifichnih upodobitev v sodobnih umetnostih in v znanosti. V romanu Kuga je Camus prek svojega protagonista zdravnika Rieuxa oznanil, da “kuzhni bacil nikoli ne izumre, da v sobah, kleteh, kovchkih, robcih in v svezhnjih starega papirja potrpezhljivo chaka...”. Kuga pri Camusu je metafora strahu, prav tako kakor tudi v znanem romanu Poljaka Andrzeja Szcypiorskega Masha za mesto Arras. Grozi nashih novih obdobij je she posebej vdihnil adekvatno podobo v romanih Grad in Proces nenavadni samohodec iz Prage Franz Kafka. Nasilja so chloveshko svobodo zozhila do absurda, svetovni prostor pa napolnila z grozo in strahom. Zato se nad zatonom 20. stoletja bochi mrachna mavrica borgesovske surrealne groteske. In tu so cankarjanske podobe iz sanj, kot jih je napisala vojna in nezadostna druzhba s svojimi protagonisti. Iz polteme se lushchijo obrazi Intrig, kakor jih je narisal James Ensor, in tu je metafizichna Nesrecha (sveta) s slike avstrijskega mojstra Alfreda Kubina (tudi avtorja grotesknega romana Druga stran). Strah veje s strani Petersburga, ki ga je zhe v nachinu asociativne tehnike napisal in objavil kot metaforo nervozne, eksplozivne in hkrati senilne dobe leta 1912 ruski pisatelj Andrej Beli.

Ko zaklenemo hishna vrata in se znajdemo med varnimi domachimi shtirimi stenami z zanimivo knjigo v roki, seveda velikokrat pozabimo na dejanske nevarnosti, ki gospodujejo svetu. Literarna groza, ki veje s strani knjig grozljivk, je pach tipichna za omenjeni zhanr, a je le GROZA NA PAPIRJU, smeshna srhljivka v primeri z dejansko druzhbenopolitichno GROZO PO SVETU. Cheprav vemo za te nevarnosti, pa bi pa se jim za trenutek radi izognili z begom v “fikcijo”. Zato nam je v naslanjachu kar prijetno, ko se nam iz knjige blizha “zlo”, ki baje ni real-no, temvech le razgrnjeno na papirju. Branje “groznega” je (psiholoshko) nadome-stilo za resnichno “pustolovshchino zhivljenja”. V arhaichni dobi jo je moral konkretno mojstriti “Jurko, ko je iskal strahu”, mi pa tega v “normirani”, a “agresivni” druzhbi ne bomo dozhiveli, che hochemo “ne-patoloshko” prezhiveti. Fikcija in pravljica (horror) imata pach zhal realne osnove v druzhbenih DESTRUKCIJAH in v PATOLOGIJI chlovekove dushevnosti. Porochila o chudnih dogodkih so zato vedno neke vrste NOTRANJA STVARNOST. Zgodbe o hishi, v kateri smo, a je zhe izginila iz chasa in prostora, imajo svojo moch. Zdi se nam, da so neresnichne, cheprav so verjetno na posebni ploskvi prihodnosti realnost. Ni chudno, da se je chas v literaturi strahu zato ustavil in je domachi stenski uri odpadlo nihalo. Zdaj se sanje dokonchno pomeshajo z resnichnostjo. So seveda le grozne “pravljice”, a tu v nas. Zato postane pisateljeva “literarna igra” s strahom tedaj, ko je napisana z veshchino in obsedeno intezivnostjo, odsev dejanske groze, ki jo vedno znova zadanejo resnichni dogodki, smrt nashih blizhnjih, bolezni, nesreche, vojne in katastrofe.

Zhe se nam zazdi, da je roka, ki se je nenadoma zasvetila iz teme, del mrtvega chloveka, ki lista filozofsko knjigo o Chistem nerazumu (na glavo obrnjeni Kant!). To se nam upira. Hochemo se zbuditi iz strashnih sanj, v katerih krichimo: Vrnite nam razum! Tedaj udari ura, kot v pravljici o strahu, eno po polnochi. Blodnja je mimo. Vsi strahovi so se porazgubili po temi. Ali res?