Revuja SRP 29/30

Jozhe Volarich

 

DVE ZBIRKI HAIKUJEV

 

Primozh Repar: ALKIMIJA SRCHNEGA UTRIPA

Zalozhba Littera picta, Ljubljana, 1998.

To je pesnikova peta pesnishka zbirka in prva s haikuji. Poskus prebiranja teh 78 haikujev, zajetih v michno urejeni in opremljeni zbirki, me je v zachetku dokaj zdramil, ker sem bil navajen prebirati "klasichne" haikuje. Ob bezhnem prebiranju so se mi zdeli drugachni, vzbujali so pomislek na nadrealizem, abstrakcijo in she kaj, celo: ali so to haikuji? Nisem nashel prave povezave s kanoni haikuja, a zdeli so se mi zanimivi, nekaj so v meni vzbujali in sproshchali, za kar nisem prvi hip nashel v zavesti odgovora in ne povezave z mislimi. To je bilo usodno, da jih nisem po prvem branju in povrshnem poskusu dojemanja zavrnil. Zavedal sem se pogoja: che se v pesmi ne vzhivish, jih ne bosh doumel, so ti tuje in si ti njim tujec. Pomislil sem, saj je zen filozofija, ki v vsem najde vse. Poskushal sem ugotoviti, katere med njimi bi na prvi pogled najbolj koketirale s kanoni klasike, navedel bom nekaj primerov, ki sem jih komaj izbezal, zmanjkalo jih je: Posoda polna / rozh prav na dnu tihega / prichakovanja , ali: Odsev svetlobe / v jezeru. Sveti obraz / velike ikone , pa: Zakleti spomin: / Naj ptice zhalostnice / kljuvajo chas zim., she: Beg - sam pred plimo: / razbichana skalnata / obala pramorja in: Stoka notrina, / iz votline se jezhi / orhideja ochi. Ni pomagalo, izbor me je begal. Ugotovil sem, da to niso izvirchki in jezerca narave, ampak tolmuni, globeli notranjosti in gejziri duha. Za teden ali dva sem zbirko odlozhil in se je potem lotil. Shele po lastni izpraznitvi predsodkov sem nashel stik, ugotovil sem, da so ti haikuji na istem ZEN listu s klasichnimi, toda z druge strani. Niso obrnjeni z gladine v globino, kot klasichni, ampak obratno, bralec mora zajeti sapo in iz potopitve v globino, ob bozhanju morskih tokov, pochasi izplavati na gladino, pa ne prehitro, da ne dozhivi dekompresijo. To GLADINO sem moral (to tudi svetujem bralcem) sam spesniti, po svoji duhovni mochi in srchni potrebi. Mogoche je to dobro in celo nujno po 3 - 4 stoletjih klasike, skozi katero poskushamo opazovati sedanjost in v katero jo poskushamo zajeti, da ne rechem stlachiti. Haiku je sicer na videz preprost, eni menijo: banalen, naiven - mogoche prevech razumljiv - res je takshen za tistega, ki plava na gladini v pasjem slogu in mlati z vsemi shtirimi, da od curkov in shuma ne slishi in ne vidi, pa kar vztrajno plava, z glavo nad gladino, kot jo lahko dvigne. Ob tem pomislim: Zakaj haiku ne bi lahko bil neracionalen, nedojemljiv na prvi pogled, vsaj po nashi presoji. Ko za prve, one "razumljive" ugotavljamo: to je preskromno, da bi lahko bila pesem, in za druge menimo: to je zlepljenka fraz, ki je she avtor ne razume. Ob tem pozabljamo, da je haiku spontano dozhivetje narave: pa naj gre za objektivno (zunanjo), ali subjektivno (notranjo - dushevno - globinsko) naravo. Haiku brez dvoma ni le tisto, kar vidi OKO in slishi UHO, ampak tudi tisto, kar chuti DUH, le poglejta: Vleka iskanja:/ nit daljnega pogleda,/ ki ishche klobchich.; Najina lutnja:/ zlato zvenenje glasov / na svitu molka; Modro ivje - na / gladini zlatega mostu / glas radosti; Neizrekljivost / Vechna reka obljub / ljubeznivi gozd; Sivo zrno na / modri skali neba kar / vznika in pada; Pesnil sem se med / zvezde in spesnil morsko / dno - v zhelo hitech.; v sobi odmeva / strah prejshnjih stoletij - bes / jutra na strunah.

Da bi lazhje razumeli to zbirko haikujev, je koristno ugotoviti pesnikovo duhovno globino v prejshnjih zbirkah, kjer je najti zgovorno utezh za tehtanje njegovega modernega haikuja. Kakor v vseh njegovih zbirkah, se tudi v haikujih srechujemo s poglobljeno chutnimi in filozofsko zamaknjenimi haikuji, ki se ne razdajajo z vsakdanom, ampak se poskushajo vzhiveti v njegovo onostranost. Rekel bi, da pesnika haiku trenutek toliko prevzame, da se sploshnost - preprostost v zavesti zdrobi in se IZNICHI. Tako nastajajo haikuji, katerih prebiranje ponuja obchutek, da se ob zmagi pochutimo she manj zmagovalca, kar nas zvabi in posesa v vrtinec, ki nam ga pesnik nastavlja iz pesmi v pesem. Kmalu ugotovimo, da se she bolj potapljamo, ko stremimo na gladino, kar je nedvomno vaba za nadaljevanje iskanja - zvedavosti kot najbolj mikavne chloveshke zhlahtnosti.

V eni svojih pesnishkih zbirk je pesnik zapisal: "To so dihalne vaje - nich vech in nich manj." Ugotovil sem, da mu je ta misel postala KANON tudi za haiku. Che dihanje enachim z duhovnostjo in vaje z molitvijo, se skoraj srecham z bistvom, sem tam, kjer ni nichesar in je vse. Ugotovil sem, da se v njegovih pesmih velikokrat srechujemo z besedami: PRAZNINA, IZNICHENJE in PASTI, ki delujejo kot potokazi, kam naj se podajamo, ko izgubimo smer.

Iz teh haikujev zvem, mi je jasno, koliko je chlovek pomemben za upesnjenje narave, on je, che je sposoben, njeno ogledalo, zvochnik in razlagalec za vrhunske chloveshke potrebe, razmere in zmozhnosti, pa ne s popachenjem, ampak z verno sliko obeh strani ZEN lista. Menda je to nasprotovanje Sartru, ki meni, da je v sestavu narave chlovek odvech (pustimo ekologijo ob strani). Kako to lepo zazveni v naslednjih haikujih: Ko listje pada / z vej, potrti duh blodi / v goli samoti., ali kar zakrichi: Moje bolne ochi / ishchejo mazilo pod / gorechim grmom., pa se odmev vrne: V norosti sveta / sedi samomorilec / in si ne upa dalj. in refrenom: Strmo se vzpenja / samomorilcheva vrv / v ljubechi objem. Ti haikuji so manj ontoloshki in bolj psiholoshki, celo filozofsko nadrealistichni in segajo v navidezno abstraktno razlago bistva bivanja. So intuitivno sintetichni in manj analitichno deskriptivni. S svojo poglobitvijo in kratkostjo se priblizhujejo MOLKU kot prvemu bistvu ZEN modrosti. Imam obchutek, da so v smislu SREDNJE POTI - med JA in NE, ne TRDIJO in ne ZANIKAJO, le NAKAZUJEJO, kam in kje naj hodimo, a nam ostane naloga, nazadnje celo v veselje, da se nauchimo hoditi. Delujejo kot SATORI = prebujenje! Ko preberem haiku, me zbudi ali vsaj zdrami, da se vprasham, kaj neki je pesnik hotel sporochiti, rekel je NICH in VSE, na meni je, da najdem SEBE, ker sem preprichan, da se je pesnik NASHEL. Ti haikuji niso prevedljivi v znanje, niso JA in ne NE, ne postavljajo vprashanja, ampak ga v nas vzbudijo, postavijo nas nekam, kjer nashe znanje nima vrednosti, a neznanje (praznina) v nas strmi, kliche za krikom in odmevom. Poskushamo z intuicijo poiskati odgovor - zachnemo misliti z lastno praznino. Tako (pre)blisk povzrochi satori = samospoznanje, potem sledi sprostitev (nirvana) kot nevsiljeno (brez znanja) zadovoljstvo, ker smo sami sebe, svojo izpraznjenost, ki jo je povzrochil haiku s svojim sunkom - presenechenjem, trenutno nedorechenostjo, ker nam ni ponujal ne JA in ne NE, kreirali in smo se nashli v dorechenosti. Ta, za nash vsakdan navidezna nedorechenost in nevsakdanja kompozicija v teh haikujih je bistvo ZENA, saj tudi narava teche, je nedorechena. Saj so tudi klasichni haikuji nedorecheni, to vsi trdijo, le da jih "prevajamo" z nekoliko mehkejsho vsakdanjostjo pojmovanja in izrazoslovja. Ti haikuji z nevsakdanjostjo iz nas zvabljajo preprostost, v nas brishejo, izganjajo kalupe, v katere bi jih hoteli vliti, in ishchejo, celo zahtevajo nashe videnje in chutenje. V tem je njihova univerzalnost: so za vsakogar, ki se potrudi znebiti predsodkov; in vechnost: niso omejeni na zdaj - trenutek, ampak techejo, so CHAS.

Zanimivost v zbirki so "dvojni haikuji", ki jih je slishati, kot da prvi zakrichi in drugi zashepeta, in videti, kot da se za prvim vleche senca s slabsho ali mochnejsho temachnostjo in vechjo ali manjsho deformacijo, kar je odvisno od nashega gledanja: Mrezha divjanja:/ razbeljena ost nemosti / konec razpara. - Opominjala te / je nezhna mesechina / mojih ochi, veruj!, ali: upanje se mrachi / nochne svetilke spijo / v zhalostnih urah - vrba zhalujka / vseh src stoletni kamen / ubozhni so chasi in: Skrivnostna blaznost:/ srogost chistih zvezdnih / namigov - mami. - Krizha trenutek / se z vechnostjo. Sonce / chez obraz razpela.

Prav te haiku pesmi potrjujejo, kako narava lepo odmeva skozi chloveka, ki to hoche in zmore, pa zato priporocham poglobitev v njihovo izpoved.

 

Dimitar Anakiev: LASTOVKE

Drushtvo APOKALIPSA, Ljubljana 1998.

Ponujena nam je avtorjeva deveta zbirka haikujev, ki predvsem izpostavlja bivanje, dihanje in zhivljenje haijina v Sloveniji, na Primorskem ali natanchno v Tolminu, Brunov drevored 19, ki ga v dolini Soche obdajajo zeleni in kamniti hribi. Prav ti kraji s svojim naravnim bogastvom: od lastovk, galebov, prek skal do ruja in z njegovo ljubeznijo do haikujev, prijateljev in shaha so nosilne teme prichujoche zbirke. V haikujih je avtor zelo nazorno izprichal svoje zhe svetovno znano duhovno bogastvo in moch sestopa v mikavnost narave, kar nazorno izprichujejo naslednji primeri: Shtrcelj sliive / skrivljen pred barako / ves razcveten., ali: Pisani metulj / je poljubil stari / cvet deteljice., pa: Iztegnil je rogove / raztegnil je vrat - polzh / se vleche po dezhju., she: Cigansko naselja:/ ruj, brin, trni, in gruche / belih kamnov. in: S svojega kamna / martinchek gleda isto / lepo pokrajino. To so haikuji, ki nosijo pechat klasike in magichnost sodobnosti - modernega haiku pesnjenja, so razumljivi in poglobljeni, tihi in zakrichijo, ko je to nujno, pa ne z grobostjo, ampak z ritmom, so preprosti in skrivnostni, umirjeni in igrivi, resni in shaljivi, vse takrat in le toliko, kot je najbolj primerno in potrebno. V njih je vse - vsi kanoni haiku pesnjenja, kar naj bi dajalo zhlahtnost tej najlepshi cvetlici, ki jo jaz najraje primerjam z OSATOM, ki v skromnosti kamna, askezi vishine, hudournikov in nevihtnih oblakov, v tujosti samote, ponuja ob skromnosti bogastvo oblike (kompozicija) in barve (ubesedenje). Prisluhnimo kako opisano lepo izzveni v naslednjih haikujih: Nad bujno travo / bujno razcvetele / kroshnje jablane. ali: Jata belih ptic / ure in ure krozhi nad / zeleno reko., pa: Po nevihti / iz enega potochka so / nastali trije., she: Pod skalovjem / Osojnice prstasti / izvir Tolminke. in: Veliki kazalec / kazhe na goloba / ki priletava. To so haikuji, ki nas v nashih domovih, iz udobnih naslanjachev mizhe vodijo, najpogosteje kar ponesejo na mesto dogajanja, pa naj gre za planino: Zhile Julijcev / mrzle vrejo: Planina / pod Osojnico. ali za zheleznico: Vse kar se vidi / iz potujochega vlaka / takoj izgine.; pa haikuje nad shahovnico: V Caro - cannu / brez hrupa in razkoshja / zhivi chrni kralj.; za jutro nad Socho: Na piknik placu / divja rachka sedi / na jajcih.; za njegov Brunov drevored: Brunov drevored./ Na obrazu prijatelja / je nasmeh.; pa she LASTOVKE: Shchebet lastovk / odteka z zhuborjenjem / pomladne reke. in: Ne obstanejo niti / za trenutek - lastovke in / planinska reka. Cheprav sem v zachetku opredelil, da so to pesmi zhivljenja in bivanja v nekem okolju, pa ne pomeni, da so le lupina ali ostanki ponujene narave, imajo she kako trdni ogrodje, bogato tkivo, zdravo kri in veder duh. V njih je toliko globine, koliko je bralec sposoben in voljan se v njo potopiti, v ta svet skrivnosti lepot, ki jih je pesnik nakazal in zamolchal. Kljub kratkosti in jedrnatosti pa kompozicija ponuja izziv domishljiji in ritem izrazhanja izvablja povechano pazljivost. Vneta radovednost in vzhichenje pesnika nad odkrito izpovednostjo enostavnosti se obrestuje, nastajajo she boljshi - bogatejshi haikuji: Pika polonica / z mejnega kamna / odletela., ali: Na obeh straneh / meje letajo beli in / rumeni metulji., pa: Komenski kras./ Obchudujemo ruj / v novembru., she: Skupaj zhivijo / v istem grmichevju: hrast, brin in jablana., in: Vse sveti: sonce,/ oblaki, kamnita pot / in rdechi ruj. Pred nami se razkriva otroshko radovedni duh v zrelih letih, ki ne zna in ne more mirovati, se zadovoljiti z dosezhenim, pa cheprav je tega zhe veliko. V tem je vrednost velikega duha pravega haijina, ki odkriva in zaznamuje klice narave s trajnostjo v neskonchnosti. Nevsakdanjost v vsakdanjosti nam avtor ponuja v svojih samorodnih kristalih, ki jih le toliko obdela, mogoche le obrishe, da zableshchijo v vsem sijaju: Zaspali kaos./ Tisoch velikih skal je / pod Osojnico., ali: Na kapnikih v / Poloshki jami zbran / odteka chas. in: Ledenik je odshel / in za sabo pustil / chudoviti kraj. Ostalo, kar je namenoma zamolchal, pa prepushcha, da si sami upesnimo.

Zanimivo je spremljanje haikujev, ko chutish, kako DUH pesnika raste, se bogati in najde nove izvire ISTOSTI, jih plemeniti in nadgrajuje, preprosto postane oko in uho narave - narava sama, a kaj drugega sploh chlovek je? Preprichan sem, da sem premalo povedal o 142 haikujih iz zbirke. Ali je sploh mogoche in ali je potrebno veliko govoriti o njih, ko nam sami ob vsakokratnem branju povedo she vech. Zato bom to ovratnico iz naravnih biserov zakljuchil z vsaj po moje idealno klasichnim haikujem: Pod sivim nebom / beli cvetovi cheshenj / in zelena trava.