Revija SRP 29/30

Jozhek Shtucin

 

IZVLECHKI IZ LUNE

 
 
VECHERNI AVE
 
Mati spi. Noch je umrla in odshla
na daljno pot do lune.
Telo se v sanjah uchi ostrine,
um prepleta deblo strune.
Kdo si, ki preganjash ptice?
Kdo si, ki v zrak zabijash kline?
Vse se suche v pochasnem tempu:
vrisk otrok, poboj levinj,
vse, ki raste in ki mine...
Vecher bo vrgel luno s tira,
svet nataknil na zhareche pline,
pobozhal bozhje vrste iz obzira
in s temo zalil kotline.
 
 
JEZERO IN ZVEZDE
 
Jezero srka zvezde v chrne globine,
voda, zasuta z odpadki brez sanj,
gladina trepeche od svetle jasnine,
a modrina je ubita, prelita zaman.
Nekoch je brstelo v kitastih rebrih,
potoki so tekli po bedrih kraljic,
je chuvalo zlat zvezdni sij v vedrih,
pojilo ptice, pralo solze z zhalostnih lic.
Jezero jemlje zvezde v svoje globine,
vse bliske vesolja krade z neba,
ne vrne jih, ne zrcali nazaj,
pogoltne jih, posushi za vekomaj.
 
Je mrtvo in samotno,
zaklano s chlovekovo roko cvilechih sil,
posusheno z roko pohotno,
zaklenjeno z ihto fotonskih tesnil.
 
 
VILE
 
Vile iz svile hrepenijo po soncu,
vile papirnate, vile radozhive
cingajo se na zhivem konopcu,
vile iz svile, presojne in mamljive,
lebdijo v etru, dehtijo po koncu.
Luna je njihova zhalostna kri,
sanjajo zvezde, pijejo sneg,
v zraku se zdijo kakor brez ochi,
vile ovalne, vile brez chloveshkih zadreg,
zaljubljene v svetlobo vesoljskih poti.

 

LUNINI KRAJCI
 
Krajci razmetani po licih deklet,
lej, kako sijejo v shpici,
kako vedrijo zvezde besed!
Modrasi pikajo njihovo srce,
chepijo pod kamni, prezebli in leni,
kakor zhive niti skozi mah polze.
Lunini krajci v sami srajci,
cepetajo z rokami vesoljskih snovi
in se pretakajo med planeti
kakor sanjachi brez posvetnih skrbi.

 

VABA
 
Prva lunica velike Lune
je zharecha Vaba, plaha luchka
na obrazu mrzle nune.
Kot zaslon, kot bela krvnichka,
ki se cedi po ozhilju neba,
sveti v prazno narochje matrone,
ishche sonchne zharke v ozvezdju psa
in brizga v prostor omamne fotone.

 

HALUCINACIJA
 
Sopara je na vrhuncu vulkana neznosna:
v meso se zajeda prah, zemljina kri
brizga v ognjih, dusha se dushi,
slika na vrhu piramide je pegasto rosna.
Velik valj se kotali po pobochju:
drobilnica chloveshkih podob,
z ognjem za smrt in razplod,
pljuva freske po korteksovem lochju.
Dim ust se upira nasilju prividov:
bljuva strah, mesari motive iz sanj,
podi krote po ustju deklishkih kotanj,
gradi mesta iz obrambnih zidov.
Halucinacija je begavi bolid
na krozhnici ihtave Lune.
Je simptom samote in Fortune,
obraz potunkan v Kentavrovo bit.

 

PAVLINCHEK
 
Plaho plahuta skozi zrak
lunin vetrc ga nosi,
kot lahen puh je mehak,
s krilc bel prah trosi.
Pavlinchek nima tezhe,
v telescu nima kosti,
zhiv je brez zhilne mrezhe,
in nima niti zhivih ochi.
Lesk nochne svetlobe
ga vodi po skrivnih poteh,
zemlja, to polje resnobe,
mu s senco rishe nasmeh.
Sam preletava poljane
in plava v zrachnem etru,
sam shteje lune neznane
in budno sanja o vetru.