Revija SRP 29/30

Jozhek Shtucin

 

BASEN KOT BASTARD

Jozhef Shkof: Trinajsto prase, pravljichna basen, Zalozhba Skledar, Ljubljana 1996

 

Chlovek se, ko prebira knjigo s potroshnishkim naslovom Trinajsto prase, sprashuje, kje so meje dopustnega, kje ugasne pravica do javnega glasu, do knjizhne besede. Toda tudi v primeru te borne knjizhice, ki se me je nekega dne sluchajno dotaknila, se zhal izkazhe, da je obzorje duha le nevidna chrta, ki ji zlepa ne moremo dolochiti koordinat, vsaj ne tistih, ki nekaj pripustijo h koritu, nekaj pa prepovejo kot neestesko in amoralno. Shkoda. Ostaja samo vzdih: Oh, kje se neha nasilje abotnosti, javnega nastopanja in neumnosti, ki jih nekateri "fabricirajo" v inertni zhelji po slavi, po gloriji lavreatstva? Knjige, ki postanejo javne tako, da jih nekdo natisne in distribuira v svet, she zdalech niso garant za uspeh in njihov "peh", literarni napor, ki to v principu ni, ampak je le revezhev spor z jezikom, je vchasih pach zaman, in chlovek se na koncu, po bralnih mukah in ihti, ki se sproshcha ob iskanju kvalitet, sprashuje, a ni shkoda jelk, ki padajo za tako popackane liste. In ne dá se drugache odreagirati, kot she enkrat prav hudobno pripomniti: Ni vse literatura, kar si nadene podobo literarne forme. Sicer pa, naj tiskajo, bodo zhe odgovarjali pred vishjimi instancami!

Odkar se je knjizhno trzhishche sprivatiziralo in odkar tistih tristo zalozhb in zalozhbic na Slovenskem hrepeni po zasluzhku, se je tudi podoba knjizhne ponudbe radikalno spremenila. Popolnoma jasno je, da se je "rumena" literatura razbohotila do mere, kjer bi bilo zhe zdravo prekiniti z demokracijo, uvesti nekakshen nov kazenski chlen, ki bi preprosto shchitil tudi besede pred neveshchimi "rabitelji". Zhe res, da je tezhko postaviti mejo, ampak poskus bi bil vreden vsakrshnih rezultatov. Che drugega ne, je ponavadi zelo ochitno vsaj dejstvo, da literatura ne more biti duhovno mashilo histerichnih razocharancev; kdo ni poklican in nikoli tudi ne bo izbran, se pa tudi dá, vsaj po zakonih literarne vede, dokaj natanchno predvideti.

Eden teh je nedvomno Jozhef Shkof, kmetijski strokovnjak, chigar stanovske knjige Gospodarska reja koz sicer ne bomo ocenjevali, mimo pa (zhal) ne bo shla pravljichna basen Trinajsto prase, ki ima literarne ambicije. Zapishimo kar na zachetku: tekst ni vreden nikakrshne pozornosti, kot literatura je popolnoma brezvreden, nesmiseln in do skrajnosti reven, ima pa nekaj znachilnosti, ki v sploshnem pri podobnih "projektih" prevladujejo - gre za potrebo, ki bi jo lahko uzakonili s sintagmo "da se shlishi tudi moj glas", glas, ki torej ve vse, celo to, kaj je v drzhavi prav in kaj narobe, glas, ki je superiorna kategorija Resnice, chista elokvenca duha s prizhnice vedenja.

O knjigi na sploshno pa le to: Trinajsto prase je trivialno nakladanje, pripovedovanje brez kanchka daru, brez inventivnosti in jezichne okretnosti; besede se kotalijo po papirju brez repa in glave, vse pa aludira na nasho domacho Dezhelo (tu je potrebno omeniti, da neprestana raba besedne fraze "po domache" - pojavi se vsaj dvakrat na stran - uchinkuje le she kot "tekstfuter", kot mashilo in vrivek za prazne stavke, ki tako ali tako nichesar konsekventnega ne sporochajo), na politichno realnost, na tradicijo ne-uma. Chlovek je, to se iz knjige zhe she dá izdolbsti, politichno resigniran "navaden" smrtnik, ki mu je preprosto prekipelo in je sklenil "vse povedati". Svojo eksemplarno pravico odchitavanja realnosti pa je sklenil zaviti v literarno formo basni, da bi lazhje izrekel besede, ki mu silijo skozi usta ob vechernih morah, ko prebira chasnik ali zre v televizijski ekran, da bi realnim politikom pogumno nadel imena, ki jim pritichejo. No, saj se ve: bik, krava, svinja etc. Neumnosti je takó delce prepolno, za vzor, in kot corpus delicti stilne revshchine zapishimo naslednji citat, ki je pravzaprav izbran popolnoma nakljuchno: "Trinajsto prase je hitro odrashchalo in se razvijalo. Vedno bolj pokonchno se je sprehajalo po sobi. S prednjimi nogami, po domache rokami, je ploskalo in se pogosto vsedlo na stolchek in dvignilo desno nogico, po domache rokico, kot kak poslanec v parlamentu, ki je za ali proti kakshnemu, bodi oproshcheno domachi besedi, svinjskemu predlogu". To Trinajsto prase se v knjigi izkazhe kot nekakshen odreshenik, deus ex machina, politik nove ere ali nekaj takega, ki naj bi odresheval. No, pa saj ni vazhno. Na tem nivoju je popolnoma deplasirano misliti, da je karkoli "zadaj", da je neka poanta, da se nekaj prebere med vrsticami. Tega, podpisani zhe zlepa ni prebral chesa tako povrshinskega in brezupnega, preprosto ni. Je le bastard bestialne basni, ki se razburja popolnoma v prazno.

Od tu naprej so komentarji tega populistichnega izdelka popoln nesmisel, she vech, zhaljivo se je z njim ukvarjati in mu s tem pripisovati (zhal je s tem zapisom, ki pa se mu avtor ni mogel upreti, Jozhef Shkof le vstopil v obmochje literarne kritike, chetudi skozi drobcena stranska vrata) neko vsaj posredno pomembnost, se pa vendarle vsiljuje misel, da bi na plechih tega morechega zvezka besed zakljuchili: Ko postanejo knjige truge za drevesa, je z narodovo kulturo poprek nekaj hudo narobe.