Revija SRP 29/30

Janez Premk

 

SAJ ZHIVLJENJE NITI NI TAKO SLABA STVAR
 
"Odpelji ki si nalozhil" in "Zavetje na prezhi" Rodefa Glorije de Zhigija,
zalozhilo omizje Messing, Ljubljana 1991

 

Saj zhiveti niti ni tako slaba stvar, bi chlovek pomislil, pravkar na dushek prebravshi romana " Odpelji ki si nalozhil" in " Zavetje na prezhi" izpod peresa Rodefa Glorije de Zhigija. Pravzaprav bi bila oba romana lahko en sam roman, ali pa tudi ne.

Avtor ima ochitno " vsega dost" in zato pishe iz uzhitka, ko razpadajoche nechedno postavlja na piedestal, omogochujoch si s tem podaljshati, tako rekoch, zapozneli postklimakterichni orgazem. Nekateri ga dozhivljajo ob vinjaku in kavici, sedech v lokalu, imenovanem " Messing bar" , kar jim daje obchutek trdnosti, ko jim mednozhni ud ne stoji vech, bi rekli " po meri chloveka" . A postavljanje razpadajoche nechednosti na piedestal ni zgolj kilavo dionizichno, je tudi reflektivno - meditativno - apolonichno, rekli bi skoraj kalimerovsko. Chesh, kaj morem, saj naredim vse, kar je v moji mochi, ni ravno chisto zlato, le mali drekec - pekec na shibici je pravzaprav.

Malo vam smrdi, kajneda, ki pridigate o ljubezni in se slinite. Zraven pa she nekaj pospeshene znanstvenosti, da ob njej prava znanost zlahka spozna svojo koruptnost in izkrivljenost.

Bodi dovolj za zachetek. Zato se vprashajmo: Ali je to pochetje umetnost?

Kaj bi na to odgovoril? Skoraj bi vprashal mrliche individualce s Plechnikovih Zhal. Ti bi nam, che ravno ne shchijejo ali ne pijejo v blizhnjem bifeju, to lahko pojasnili. Kaj pa mi, ki nas chaka, po letih varchevanja, stradanja, pogreb izpred garazhnega boksa Novih Zhal? Kaj pa mi? Mar se ni pisatelj s svojim pochetjem uprl ravno temu?

Sprashujmo se torej dalje. Je nesporen humor v obeh romanih prevladujoch element, vzpostavljen ob tragichnosti, kjer se sprenevedanje glavnega junaka Nogizha koncha dosledno in pristno. Ta tragichnost se prevesha v katarzo in samoochishchevanje, morda pa preves lahko razumemo kot pozo Don Juanovega sindroma, cepljenega na Casanovovo prekrokano omlednost in nezmozhnost avtokastracije. A zhivljenje teche dalje in zhenske so zhe tako dalech prishle, da natikajo orgazme na shpichaste, s soncem obsijane vrhove Alp. Kaj pa naj revice store, ko poslednji Bonvivani, Galani, Tristani in Nogizhi za orgazme nich vech ne postore in umirajo molche. Oh, kakshen bjuti nju ejdzh!

A zmerom znova vstane Nogizh kot ptich Feniks, otrese blato s sebe in osramoti navzoche, ki s pogledi stran gledajo tega vsiljivca, kako si upa pocheti to, kar pach pochne. In ne samo to, nenadoma je v njem, kot bi rekel veliki Ivan Fjodorovich, sin chlovekov. Saj le on se je razgalil ves pred nami, in stoji tam, sin chlovekov: "Blagoslovi me, oche". In oche, tudi sam nakazen in poln grehot tega sveta, duhovnik cerknishki to stori. Revezh nima druge mozhnosti. In o, chudezh, tudi kritik ne more drugache. Ti nesrechni Nogizh, ti nesnaga in pokora, usojeno ti je biti nesmrten. In s teboj omizju - shtamtishu v Messingu.

Rodef Gloria de Zhigi in njegov Nogizh tako dosledno prichata o zhivljenju in hkrati o njem modrujeta, da bi lahko trdili, da je efekt presezhena fotografska odslikava, ki jo uporablja zvrst, imenovana Faction. Presezhena fotografska odslikava je vechpomenska. Po eni strani bi Nogizh rad imel vse, ker pa vsega imeti ne more, bi vse zhivinsko zasvinjal, umazal. Najlepshi, najsvetejshi prizori, tisti z Natanom in Leonido, so zapacani, zasvinjani, zagravzhani. Preteto, nich mu ni sveto, bi re-kel Foerster. In svoje bi dodala tudi Spomenka Hribar. Huje je, kot pishe Dostojevski o chudoviti Wagnerjevi stokilski Izoldi in pritlikavem, kilavem Tristanu, ki ga njen nezhnosladki objem ob navdushenem ploskanju delavskega razreda v zadnjem dejanju, ob chudoviti glasbi - zadushi. Tristan, obsojen na izumrtje. A ob tej sceni in tudi skozi njo se svet kazhe tudi drugachen:

Kot instinktivno sochutenje z ubogo, vechno Leonido, hrepenecho, noro in nezadovoljeno. Ali jo bo zadovoljil Nogizh, Natan ali znanstvenik z novo paradigmo in briljantno inovacijo (exitus letalis je gotovo napredek od efekta rirus mimicus traumaticus)? In ubogi Leonidi, vsi jo varajo, razen Nogizha, on je edini tak, kot je, saj se ne pretvarja, tudi v svojih dionizichno obarvanih umskih ekscesih ustvarja videz nedolzhnosti, edino on sam. Nohte ji ostrizhe. Ko ji bojo zrasli, vemo, jih bo spet postrigel. Ubogi Sizif.

Kako opazuje posilstvo v tretji kleti. Le posiljevalci bodo zares v tretjih kleteh osvojili zhenske in njih otroci bodo zemljo posedli. In nato se dogodki odvijajo v spirali. Vechplastni so kot novodobni Maelstremov vijak. Vleche na dno. In Nogizh junak, vechplasten in nezgreshljiv tudi kot eden izmed nezakonskih sinov nesmrtnega don Kihota, se znajde pred vrati pekla. Kaj ishchesh tod, ga vprasha general, mar ne vesh, da smo v pekel zaprli vse mline na veter, da potomci don Kihota ne bi mogli izvrshevati svoje rushilne dejavnosti?

Sprashujem se o usodi nas vseh, o praznini Plechnikovih Zhal. Kaj pojemo garazhnim boksom, vsem enako, neodzivno, kaj romansira de Zhigi le she o UDBI, ki nas " prati ko alva" , vse po meri chloveka. Bo vidna mikroprocesorjem vechplastnost paradoksa in zanikovanja hkrati, che imajo le enopredalchni kodirani program. Programiranci niti ne reagirajo s smehom, le funkcionirajo, na paradigmatichen nachin. Ali pa she imajo smisel za humor, tako redek dandanashnji?

Na koncu se she vprashajmo: Je pisateljeva odkritost, njegova poetichnost, pretresljivost, pristnost, ki jo v romanu chutimo, dovolj preprichljiva, da bi jo lahko doumeli kot svojo poslednjo usodo? Je znotraj in kjer smo, rezha, ki bo skoznjo posijal pramen svetlobe in bo slishati " oche blagoslovi nas" ? Ali pa se je oche zaradi pokvarjenosti umaknil iz krajev, kjer smo mi? Bo angel zla ta KRIK pometel izpred nebeshkih vrat, preden bo preshel vrata nesmrtnosti?

Vprashanja, na katera she ni ali ni vech odgovora.

Vseeno pa bodimo za prichevanje, pogum in tveganje Nogizhu hvalezhni, pa she za njegov zhlahtni humor, tako malo nas je, ki se znamo smejati samemu sebi.