Revija SRP 29/30

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE:
SHE “MACBETH”
 
 
 
UJETOST V KONTEKST
 
I

TVS 1 je 29. 11. 1998 (predzadnji november je bil glavni drzhavni praznik SFRJ, t.im. "Dan republike", torej je shlo za "55-letnico" drugega zasedanja AVNOJ) predstavila dokumentarni film Jabolko v snegu s podnaslovom: Televizijski portret Dushana Pirjevca - Ahaca (scenarij Rudi Sheligo, rezhija Brane Bitenc). Naslov se zdi glede na temo nekoliko nenavadno poetichen; mogoche njegova utemeljenost v Pirjevchevem dnevnishkem zapisu 21. julija 1975 (spomin na chas vojne, ko je ob treh mrtvih partizanih v zasnezhenem gozdu nashel jabolko; gl. NOR 1986/ 45, str. 52) ni bila dovolj poudarjena. Sicer pa je film v danem okviru zachrtal dovolj plastichno podobo izjemno kompleksne, she zmeraj markantne in tudi aktualne, po svoje kar legendarne osebnosti iz danes zhe (pol)preteklega socialistichnega chasa in kulturno-politichnega "obmochja". Tisti, ki so osebno poznali Pirjevca kot profesorja in filozofa, so si v svojem spominu lahko osvezhili njegov "dushevni in telesni obraz" (kot bi rekel Pirjevchev uchitelj Anton Ocvirk, gl. Razgovori, uvod, 1933), kajti "strashna charovnija" filma je, da omogocha znova uzreti in poslushati ljudi, ki so zhe zdavnaj zapustili svet zhivih. V tej zvezi bi si pisec prichujochih vrstic dovolil nakazati osebno spominsko "impresijo".

Druga polovica 60. let (globoko v "svinchenih chasih"). Pirjevec, visok, dolgovrat, vojashko postaven, dinamichnih kretenj, zmeraj v temno modri obleki z belo srajco in kravato, z nazaj pochesanimi lasmi in brchicami v stilu, ki asociira "glamour" okoli 1940 (npr. E. Flynn, C. Gable, oba tedaj znova odkrivana v nedavno odprti ljubljanski kinoteki), na ulici s klobukom, pomaknjenim na tilnik, in z dezhnim povrshnikom, zhe chisto "vizualno" izstopa iz pretezhno v tako ali drugachno sivino "zamaskiranega" zbora profesorjev Filozofske fakultete v chasu jugorealsocializma. Najbolj ochiten Pirjevchev kontrast pa je bil prav Ocvirk, njegov predstojnik na oddelku za "svetovno knjizhevnost" (kot se je tedaj she reklo, malce bombastichno) in utemeljitelj slovenske primerjalne literarne zgodovine (komparativistike): droban mozh kot britev ostrega uma, briljantne elokvence in klasichno temeljitih evropskih razgledov. Slikovito se je razlikoval njun predavateljski nastop. Pirjevec je odlochno vstopil v veliko predavalnico, ostro ("po vojashko") premeril mnozhico slushateljev, natlachenih do zadnjega kotichka k stropu stopnichasto vzpete dvorane, z obema rokama zgrabil mali premichni govornishki pult in zachel govoriti z zamolklim glasom, svoje besede pa je neredko pospremil s kretnjami in poudarki, ki so vchasih malce asociirali na "partizanstvo". Njegova predavanja niso bila obichajno "podajanje snovi", temvech miselno zahtevni problemski diskurzi, zaradi nujnih ponavljanj in krozhenj vchasih nekoliko ekstenzivni. Na Pirjevchevo ime se je navezovalo nemalo govoric, zgodbic in anekdot (o nekakshnih slabih vplivih na mladino, o partizanskih in povojnih "boemskih" ekscesih itd.), vendar je vse to v glavnem ostajalo v ne posebno zanimivem ozadju njegove poglavitne ustvarjalne in miselne avanture, ki je, zlasti glede na dane razmere, resnichno enkratna v svoji avtentichni razpetosti med osebni in skupinski (soborchevski) triumfalizem in njegovo radikalno, a sebi vendarle zvesto avtorefleksijo. Ocvirkova drugachnost je bila zlasti za brucovske zelence skoraj bolecha: potem ko ga je tezhko prizadela bolezen, so ga za predavateljsko mizo zmeraj privedli asistenti. Mozh meshchansko-profesorske urejenosti se je s svojo jekleno voljo kar razzhivel med predavanji, ki so bila zmeraj suvereno na ravni poglobljeno uravnotezhenega pozitivizma.

Kot med vsemi nasprotji seveda tudi med Pirjevcem in Ocvirkom obstajajo povezovalni elementi. Zhe na ravni biografskih podatkov je znachilno, da sta oba rojena v Posochju, Ocvirk pred prvo svetovno vojno, Pirjevec po njej, torej sta Primorca z najbolj zahodnega slovanskega roba, eden "romansko" droban in drugi "germansko" visokorasel. Opazna je bila njuna krashevska ("kosovelovska") raznihanost med tishino in izbruhom, kar se zdi (genetichno) povezano s t.im. mediteranskim temperamentom, pa tudi s spominom na italijansko zatiranje slovanstva (slovenstva). Upornishtvo je ochitna stalnica Pirjevchevega zhivljenjskega nastopa, kakor tudi Ocvirk ni brez dolochenih polemichnih potez (zaradi sodelovanja z OF poslan v Dachau, njegova stroka pa bolj ali manj sumljivo svetovljanska tako tradicionalnim "narodnjakom" kot njihovim realsocialistichnim modifikacijam). Sicer pa je Ocvirk kljub svojemu "prenovljenemu pozitivizmu" (po Hazardu) sprejemal in cenil Pirjevchevo izrazito filozofsko ("metafizichno") obravnavo literature.

Podobna se zdi tudi njuna temeljna razpetost med umetnostno ustvarjalnostjo (Ocvirkova poezija in proza, Pirjevcheva proza in drama, zhelja po shtudiju slikarstva) in znanstveno meditacijo: slednja pri obeh prevlada. Pirjevchev "nihaj" ima tako po notranji kot po zunanji plati bolj viharnishke, dramatichne poteze (razpon od revolucionarno-vojashke zagnanosti do prislushkovanja liriki in poglabljanja v filozofska vprashanja med kupi knjig). Oba sta sprva shtudirala "nekaj drugega" (Ocvirk chisto filozofijo, Pirjevec agronomijo), bila sta komparativista, pravzaprav slavista. "Trst - Vladivostok, to je zdaj os sveta," je zapisal Pirjevec leta 1946 (Novi svet, str. 464). Se pravi: revolucija, partizanstvo, pesnishtvo, mishljenje - vse je ujeto v (slovanski) kontekst.

 

II

To vprashanje konteksta se zastavlja tudi kot vprashanje stroke, ki ta kontekst raziskuje. Tudi danes, v chasu nekakshne prozahodne, evropske in globalne (internetovske) evforije ostaja dejstvo, da je raziskovanje slovenske literature (in jezika) pach le slovenistika ali eo ipso slavistika in Ocvirk je bil po shtudiju slavist, Pirjevec pa prav tako (primerjalna s slovenistiko). Zadnja desetletja slavistika seveda ni "modni shtudij" (nekateri bi celo radi slovenistiko "lochili" iz slavistike, da bi poglavitno domoznansko stroko naredili bolj avtonomno in "zahodnjashko"), pravzaprav marsikdo v njej vidi le brezperspektivno meshanico sentimentalnega kmetavzarstva in abotnega dlakocepstva, skratka chisto "bedo uma". Razshirjanje stroke s primerjalnimi vidiki je seveda dobrodoshlo, ne more pa v smislu nekakshnega visokoletechega "evropejstva" in "svetovljanstva" ukiniti osnovnih dolochnic in razmerij stvarnega konteksta z vso njegovo usodno neizbezhnostjo (vsak "beg" je v bistvu le varianta primarne z/a/vezanosti), ki sta se je, kot kazheta njuna opusa, tako Ocvirk kakor Pirjevec jasno zavedala. (Zhe Dostojevski se je npr. sprasheval o "kemichni zvezi" chlovekovega duha z domovino).

V smislu te "tainovske" (na Taina se na Hazardovi sledi sklicuje tudi Ocvirk, medtem ko je Pirjevec s filozofsko analizo literature nachelno skushal presegati tradicionalni pozitivizem) bioloshko-socioloshke zavezanosti geohistorichnemu kontekstu je pri Pirjevcu opaziti nekaj pozornosti vrednih znachilnosti. V zadevnem dokumentarcu o njem je namrech navedena njegova izjava, da ga je zhe pred drugo svetovno vojno v socializem usmerjal oche (Avgust, 1887-1943), ki je bil prav tako po shtudiju slavist (tudi on je sprva shtudiral "nekaj drugega", namrech tehniko), literarni zgodovinar in simpatizer marksizma, naposled pa she chlan partije in zhrtev konclagerja, kjer je umrl v 56. letu zhivljenja (tudi sin je umrl enako star, 1921-1977). V medvojnem pismu ochetu Pirjevec izrecno poudarja svoj ponos na ochetovo chlanstvo v partiji (gl. Interpretacije, 1998, str. 28). V tem primeru torej zaradi komunizma ochitno ni prishlo do spora med ochetom in sinom, temvech do dolochene identifikacije sina z ochetom. Morda je tu iskati izvor Pirjevcheve zavezanosti "ochetovski simbolizaciji" konteksta, ki se v luchi primorskega odpora zoper italijanski fashizem podaljshuje, kot nakazuje zgoraj zhe navedeni citat, vse do Vladivostoka (mladi Pirjevec je najvech prevajal ruske avtorje, dramo Chehova Tri sestre je prevedel skupaj z ochetom; kot kuriozum naj bo omenjen “blizhnji” ruski priimek, npr. sovj. rezhiser I. A. Pirjev, film Idiot, 1950).

Za Pirjevchev odnos do (slovanskega) konteksta je tudi znachilno zhe zgodnje distanciranje od Balkana; to je razvidno npr. iz razshirjenega zgoraj zhe navedenega citata ("Chas nas je z mogochnim vzvodom prestavil z mrachnega in zavrzhenega Balkana na tisto mesto v svetu, kjer se ustvarja zgodovina. Trst - Vladivostok, to je zdaj os sveta.") in iz intervjuja z M. Dolencem, kjer pravi, da se mu je zhe pred vojno zdelo nepotrebno, da se "mi komunisti tako odlochno in dolochno sklicujemo na Jugoslavijo" (cit. NOR 1993/ 132, str. VI). Se pravi, da je bila zanj kot mladega komunista nekakshen "pravi ideal" velika Rusija ali Sovjetska zveza, ne pa morda "velika Srbija" ali Jugoslavija (cheprav je oche dal sinu "srbocentrichno"ime, pach po srbskem carju, verjetno iz juzhnoslovanskega navdushenja ob prvem zdruzhenju v skupno drzhavo, kot je bilo takoj po drugi vojni "moderno" otrokom nadevati ruska imena). Od Romanov in Germanov ogrozheni Slovenci so se v svoji neznatnosti chisto naravno ozirali na slovansko zaledje; ko balkanski Beograd ochitno ni izpolnil prichakovanj, so se nekateri zacheli preusmerjati proti Moskvi, nekako v smislu znanega chrnogorskega rekla: "Nas in Rusov je 200 milijonov". Pirjevec je balkanski unitarizem zavrnil tudi na zachetku 60. let v polemiki s srbskim pisateljem D. Ćosićem, sicer pa je bil v zrelih letih predvsem evropsko orientiran, saj sta Orient in Amerika v glavnem zunaj njegovega interesa. V smislu usodnosti konteksta pa je seveda pomembno, da je pri njem vseskozi navzocha misel o narodu (prim. zlasti razpravo Vprashanje naroda, 1970), ki se mu kazhe kot vprashanje organizirane mochi. Ochitno je kot predvojni najstnishki komunist zaslutil, da je za mali slovenski narod mozhnost organizirane mochi, potrebne pri "ustvarjanju zgodovine", v revolucionarni navezi z ruskim "velikim bratom"; ta pojem je seveda pozneje dobil orwellovski sopomen, na sploshno pa se je pokazala navezanost na Balkan kot mnogo bolj zapletena zadeva, kakor tudi to, da med Balkanom in Rusijo pravzaprav niti ni kakshne bistvene kontekstualne razlike. Pirjevec je v svojih filozofskih meditacijah vse probleme nachelno reflektiral v luchi pojma krize (npr. o slov. filmu je pisal v chlanku z naslovom Kriza, Ekran 1973, str. 261); pri tem je izhajal tudi iz Husserlovih predavanj o krizi sodobnega evropskega chloveka (pred drugo svetovno vojno), kakor se je Ocvirk navezoval na Hazardovo Krizo evropske zavesti (o prelomu !7./18. stol.). Ravno pretezhno slovanski kontekst pa se she danes, v chasu t.im tranzicije iz realsocializma "nazaj" v kapitalizem kazhe kot podrochje permanentne kriznosti. Dvajset let po objavi Pirjevchevega Vprashanja naroda (po dvajsetih letih je zmeraj marsikaj bolj jasno), v katerem je razvijal svojo tezo o "koncu naroda", se je slovenski narod "poslovil" tako od Balkana kot od Rusije in s samostojno drzhavo konchal svoj status "zgolj naroda" ter postal t.im. nacija, kot menijo nekateri, vendar po svoje she naprej deli skupno (tranzicijsko) usodo. In Slovenci se v samostojni Sloveniji pospesheno uchijo zlasti nemshchine (angleshchina je bila pach dovolj navzocha zhe doslej), kakor je Pirjevec skoraj izzivalno citiral nemshke verze v svoji noveli s simbolichnim naslovom Most, v kateri sicer govori o partizanskih bojih zoper Nemce (gl. zgoraj zhe omenjeni tekst v reviji Novi svet, 1946). Ob tem se asociativno ponuja vparashanje, ali je "most do Nemcev" slovenska "prava usoda" v ZDE (Zdruzhene drzhave Evrope). (Pre)tesna blizhina severnih sosedov namrech opozarja, da je novi slovenski "most do Nemcev" lahko tudi stari nemshki "most do Jadrana" (kakshne mostove do Nemcev prek slovenske "krpice" nachrtujejo Italijani ali Hrvati, je tako ali tako vprashanje zase), to pa pomeni, da je za tako majhen narod, kot je slovenski, drzhavno-pravni preskok iz "naroda kulture" v "nacijo politike" zgolj na podlagi uvrstitve med chlanice OZN dokaj relativna zadeva (chlanice OZN so npr. tudi razlichne arabske drzhave ali vechnacionalna BiH itd.). Se pravi, da z nastankom drzhave nekatera bistvena eksistencialna vprashanja niso preprosto "izginila", kot vchasih meni kakshen dnevnopolitichni navdushenec, temvech so se po svoje celo zaostrila.

 

III

Sicer pa je poanta dokumentarca o Pirjevcu izzvenela v smislu: revolucija ne, partizanstvo da. Mogoche je ta poskus poudarka na razlochevanju Pirjevca kot revolucionarja in kot partizana prevech prirejen dolocheni aktualnopolitichni rabi, kajti Pirjevec ni prikrival utemeljenosti svojega partizanstva v revoluciji. V zgoraj zhe omenjenem intervjuju z M. Dolencem namrech izrecno pravi, da je shel v partizane zato, ker je z okupacijo nastala prilozhnost za izvedbo revolucije, to pa je povsem v skladu z znanimi tezami in izkushnjami Marxa, Engelsa in Lenina (prim. A. Bajt: Vojna, chas za revolucije, Delo, SP, 30.5.1998). Prav tako Pirjevec ni prikrival stalinizma znotraj revolucije, cheprav je bila tudi modifikacija "revolucija da, stalinizem ne" v dolochenem chasu nadvse popularna. V tem smislu kazhe omeniti zbornik o aktualnosti misli Hegla, Marxa, Engelsa in Lenina (Teorija in praksa, 1972), v katerem je tudi Pirjevcheva razprava Med Marxom in Stalinom. Na zachetku te razprave, ki je Pirjevchev prispevek k tematsko dolochenemu simpoziju, je recheno:

"Stalin in stalinizem ohranjata na eni strani status zgodovinskega dejstva, na drugi strani pa pomen napake, deviacije in zastrashujochega opozorila. Tako sta kljub vsem zanikanjem she vedno neodtujljivi del nashe sodobnosti, sta she vedno ochitno realna zgodovinska mozhnost, to se pravi tista, ki je ne smemo in ne zhelimo izbrati. V tem smislu sta nedvomno tudi najbistvenejsha pobuda za povratek k Marxu, tako da se ves sodobni marksizem dogaja pravzaprav na chrnem ozadju stalinizma, ki je takorekoch njegov realni zgodovinski izvor. Zato ima seveda tudi ta nash simpozij v Stalinu svojega neprisotnega gosta: Stalin je tu kot Banquo na slavnostni pojedini pravkar okronanega Macbetha." (cit. n. d. str. 63).

V tej metafori je Pirjevec naredil dolochen premik, ki se pri mislecu takega formata ne zdi nepomemben ali nakljuchen. V Shakespearovi drami se Banquov "duh" pojavi na pojedini kot morilcheva, tj. Macbethova slaba vest, na Stalina pa ni obichajno gledati kot na zhrtev, marvech danes na sploshno velja za diktatorskega morilca milijonov. "Macbethovski" ubijalec ruskega carja pa je bil vendarle Lenin, glavni iniciator revolucije, Stalin je bil le njegov "najboljshi prijatelj", izvajalec ukazov in nadaljevalec zachetega dela. Kot tak je bil, she zlasti v luchi poznejshega (posmrtnega) zanikovanja, zanichevanja in zamolchevanja, ki je bilo v dokaj grotesknem obratnem sorazmerju s predhodnim chashchenjem, po svoje res nekakshna "zhrtev razmer" in "slaba vest" marksistov. Biti "zhrtev razmer" pa seveda ne pomeni nich drugega kot biti ujetnik dolochenega prostorsko-chasovnega konteksta, ki v tem primeru zajema, naj je to komu vshech ali ne, simptomalni prostor "od Trsta do Vladivostoka" in simptomalni chas od revolucije do tranzicije (gledano z danashnjega vidika, medtem ko je v chasu objave zadevnega citata, namrech leta 1946, Pirjevec z izrecnim poudarjanjem dolochenega chasa in prostora seveda mislil tedanji prostor-chas ustvarjanja zgodovine, tj. iz Rusije razshirjene, z jugoslovanskimi izvirnostmi Rusiji pridruzhene, zmagovite komunistichne revolucije). Ko Pirjevec v zgoraj zhe omenjenem intervjuju z Dolencem poudarja revolucionarno ozadje svojega odhoda v partizane, dalje pravi tudi naslednje:

"Zato lahko rechem, da me je zhe v partizanih zachela preganjati neka chudna praznota. Odkril sem, da nisem to, kar bi moral biti, da nisem z vsem svojim bistvom revolucionar, komunist, chlan partije itd. Da me to ne izpolnjuje v celoti in da nisem samo to in samo to. Te praznote me je bilo groza: junak moje novele, kapetan Shtefan, naredi zaradi tega samomor. Torej, ni bilo identitete, nenadoma se je odprla neka razlika." (cit. NOR 1993/ 132, str. VIII).

Cheprav razmeroma zelo mlad, je torej Pirjevec kot senzibilen intelektualec, kljub temu, da je bil she sredi najhujshega revolucionarnega zagona, pravzaprav nujno moral zachutiti razpoko med sabo kot subjektivno, idividualno identiteto in krutim, "objektivnim" mehanizmom vojne in revolucije. Mogoche se je tej psihichni "nachetosti" pridruzhevala tudi fizichna; po nekaterih spominskih porochilih sodech, je imel Pirjevec zhe v partizanih dolochene (bolezenske) tezhave s srcem. Vsekakor pa je Pirjevcheva usoda dovolj paradigmatichna za usodo intelektualca v revoluciji; pri tem nikoli ni mogoche spregledati determinant konteksta, ki je v tem primeru najprej slovensko-slovanski in shele nato (zahodno)evropski. Zacheti s t.im. materialistichno teorijo revolucije v povezavi z realnim mladostnim bojnim aktivizmom in v srednjih letih konchati kot profesorski "knjigozher" v meditacijah o preseganju (tainovskega) determinizma, o planetarni kibernetichno-rachunalnishki civilizaciji in o zadnjih metafizichno-mistichnih vprashanjih, torej zacheti s pogledom, uprtim v Stalinovo Rusijo, in konchati kot nekdanji partizan (borec proti Nemcem) s pogledom, uprtim v Heideggrovo Nemchijo - vse to pravzaprav ne pomeni nich drugega, kot biti "zhrtev razmer". Ali je v tem kaj (menda narodno znachilnega) slovenskega "chrtomirstva", ki naj bi simboliziralo mladostno zagnanost in nato zgodnji prelom in preobrat (polom), o tem bi bilo mozhno posebej razpravljati, nedvomno pa je Pirjevec nashel dobrshno mero lastne identifikacije v filozofskih analizah usode junaka novoveshkega evropskega romana (subjekt v objektu raziskovanja spoznava samega sebe, pravijo filozofi). Ta junak primerno izbranih romanov naj bi bil "obsojen" na silovit zachetni zagon v osvajanju sveta in na neizbezhni konchni polom svojega nihilistichnega aktivizma; koliko je ta "romaneskna usoda" resnichno ustrezna vzporednica z usodo posameznika (intelektualca) v revoluciji, je tudi vprashanje zase. Mogoche pa je slikovito rechi, da se je Pirjevec s poistovetenjem Stalina in Banqua z njima "izenachil" tudi sam: pojedin revolucije se je udelezheval le kot "neprisotni gost".

 

MACBETH, KUROSAWA, MIFUNE

Razmishljanje o uprizoritvah Shakespearovega Macbetha prej ali slej privede do Kurosawovega filma Krvavi prestol (Dvorec pajkove mrezhe), posnetega po njem; toliko bolj, ker mnogi kritiki menijo, da je prav to najboljsha ekranizacija omenjene drame. Slovenska gledalishka sezona 1997/1998 je bila nedvomno v znamenju grandiozne Pipanove rezhije Macbetha na velikem odru CD. Ta predstava se je z nekaterimi, zlasti scenskimi in kostumografskimi reshitvami ochitno navezovala na Kurosawovo filmsko priredbo (morda tudi z vechkrat slabo razumljivim ali sploh nerazumljivim, "japonsko" zadirchnim govorjenjem nastopajochih). Ker Macbeth velja za "magichno" igro, skoraj ni mogoche spregledati she nekaterih zanimivih, sicer bolj zunanjih, a po svoje morda tudi pomenljivih "zvez" med zadevno japonsko in slovensko varianto.

Premiera v CD je bila 2. nov. 1997, zadnje predstave pa sredi oktobra 1998 prav tam. Leto te premiere je zaokrozhalo 40-letnico z letom nastanka Kurosawovega filma (1957), v letu med premiero in zadnjimi predstavami pa sta umrla tako glavni igralec kot tudi rezhiser japonske filmske variante. Znameniti igralec Toshiro Mifune, ki je v Krvavem prestolu nastopil v vlogi Macbethu ustreznega samuraja Washizuja, je namrech umrl konec leta 1997, veliki rezhiser Akira Kurosawa pa v zachetku septembra 1998. Njuni imeni ostajata za vselej povezani; Mifune je svoj markantni igralski lik zgradil z glavnimi vlogami v Kurosawovih filmih. Ponuja se vprashanje, kaj jima je bilo skupno, da sta ochitno uspeshno sodelovala. Iz njunih biografij izstopajo predvsem razlike: Kurosawa je bil rojen v Tokiju, torej v japonski prestolnici (23.3.1910), Mifune v Tsingtau na Kitajskem (1.4.1920), prvi v ugledni druzhini samurajskih potomcev, drugi kot sin fotografa. Che ju na prvi pogled formalno povezuje zgolj (mogoche komu zanimiva) kurioziteta, da sta po zahodnem horoskopu oba "ovna", se neka druga povezava zdi pomembnejsha. Gre namrech za dovolj znano dejstvo, da so bili njuni najbolj slavni skupni filmi (Rashomon, Sedem samurajev, Yojimbo itd.) bolj cenjeni v tujini kot na Japonskem; Kurosawa je zaradi razmer v japonski filmski industriji celo poskusil samomor (1971). To dejstvo pa poleg evokacije izreka, da nihche ni prerok v domovini, asociira she nekaj drugega, namrech "globlji pomen" originalnega naslova Kurosawovega Macbetha, ki se pach glasi: Dvorec pajkove mrezhe. Simbolichna vrednost tega naslova za bistvo ne le japonske, marvech svetovne institucionalizirane mnozhichnomedijske mrezhe (seveda z ustreznimi lokalnimi modifikacijami) je razvidna tako rekoch sama po sebi, zato v okviru prichujoche spominske (in memoriam) belezhke niti ne potrebuje shirshih razlag.

Morda pa bi kakshno "dodatno razlago" potrebovalo dejstvo, da so slovenski mnozhichni mediji praktichno povsem prezrli smrt takega igralskega velikana svetovnega filma, kot je Toshiro Mifune, chetudi vchasih dovolj opazno zabelezhijo od-hod kakshnega tretjerazrednega glumacha, in da nobena od domachih televizijskih hish v vsem letu, ko je iz CD po Sloveniji gromko odmeval "slovenski Macbeth", ni zmogla med poplavo vsakrshnih filmskih repriz predstaviti tudi njegovega "ja-ponskega brata". She posebno zanimive pa bi bile najbrzh "razlage" na vprashanje, kakshne so mozhne vzporednice v pomenljivosti priredb Macbetha glede na slovenski in glede na japonski sociopsiholoshki kontekst: Slovenci so se v svoji do-lini neredko klali med sabo in “metali” s prestolov (tuje) vladarje, otochani Japonci, tudi stoletja vojskujochi se le med sabo, prave revolucije niti ne poznajo.

(dec. 98)