Revija SRP 29/30

Irena Zherjal

 

PESEM NA RAZLICHNIH SHAHOVNICAH

(Poezija Milene Merlak Detela)

 

Milena Merlakova je ustvarjalka srednje generacije, pesnica z vech kot tridesetletnim " stazhem" . Na Trzhashkem in Gorishkem jo zelo dobro poznamo, ker je stalna sodelavka Mladike. Zhivi na Dunaju, navzocha pa je v vseh avstrijskih koroshkih literarnih revijah, zlasti v slovenskih. Vztrajno pesnikovati trideset let, ne da bi chlovek ob tem prejel kake vidnejshe nagrade v osrednji Sloveniji, je verjetno usoda prav te generacije, kateri pripada Milena Merlak: prezhivetje in podozhivljanje vojne iz otroshtva, leta odpovedi po vojni, upanje v najrazlichnejshe vrednote, ki se razcvetajo samo v mirnem chasu, spopad z zmotami svojega in tujega sveta in najrazlichnejshe oblike literarnega zhivljenja. Pa je vendarle lepota pesnishke besede Merlakovo privabila v krog literarne revije Nasha sodobnost, ko je v Ljubljani shtudirala primerjalno knjizhevnost v vznemirljivem letu 1957. Za vedno je odshla Lili Novy in na " njeno mesto" sta se nekako premaknili Milena Merlak in Svetlana Makarovich. V Nashi sodobnosti to ni bila silno opazna stvar, vendar je v literarnem dogajanju to lahko znamenje neke nove smeri ali celo nov pojav v slovenski zhenski liriki. In Milena Merlakova je ubrala svojo lirsko besedo na pretirano pesimistichno obchutje. Sicer pa je bilo prav takrat na pohodu odpiranje novih pesnishkih vidikov. Mlada pesnica se je soochila z idilichnim, tudi otozhnim, a naivnim pesnikovanjem ter na drugi strani z rezkim, skrajno kritichnim in celo agresivnim eksistencializmom. Sprva se je oprijela trdnega, varnega, zhe preizkushenega pogleda na umetnost, a to ni moglo odgovarjati na vprashanja, ki si jih mlado dekle zastavlja ob vstopu v zrelo obdobje: v najvishji svet Umetnosti (z veliko zachetnico). Tradicionalizem zadostuje ljudem, ki jih je strah pred novimi pojavi ali pa jih zanima samo trajno dobro pochutje, da ne rechem karierizem. Merlakova je hotela vech, in imela je predhodnico Lili Novyjevo, katero je nasledila v Sodobnosti, pa she sovrstnice, zlasti Sasho Vegrijevo in Svetlano Makarovichevo!

Leta 1957 je v Sloveniji prishlo do nevsakdanjih politichnih dogodkov, ki so bili izraziti in vidni predvsem v knjizhevnosti, saj je bila svoboda knjizhevnega izrazhanja okrnjena iz neznanih vzrokov. Revija 57 je bila ukinjena s pompoznimi obredi, ki se na srecho pozneje v tako shkandalozni obliki niso vech velikokrat ponovili. V tistem dogajanju so Merlakovi pri Nashi sodobnosti objavili naslednje pesmi: BREZ RDECHEGA SENCHNIKA, MODERNA ROMEO IN JULIJA in presunljivo PRAZNINO.

Prihajajo v imenu Romea,
prihajajo po vsak svojo Julijo,
prihajajo chudashki kot pustolovci,
ki si zhele zhiveti v enem kraju.
Chakajo v imenu Julije,
chakajo na trden korak Romea ...

(cit. MODERNA ROMEO IN JULIJA)

 

Da se je Merlakova med tolikimi znanimi mladimi in takrat manj mladimi poeti znashla, kot bi lahko rekli z metaforo, " na vrhu piramide" , je pripisati izredni svezhini njenega pesnishkega jezika. V chem je bila takrat, leta 1958, Milena Merlak moderna? Razodevala je svojski nihilizem, zlasti pa zgodnjo deziluzijo. Verzi Milene Merlakove so she po tridesetih letih, kolikor jih je odtlej minilo, v opoziciji z umirjenimi, skoraj izumetnichenimi kiticami velike vechine poetinj in poetov. Njene pesmi so uchinkovale laichno, stvarno in odgovorno; in zato so bile zahtevnejshe do bralca. Naslednje leto je Milena Merlakova v osrednji reviji prav tako kot leto prej objavila kratke in uchinkovite pesmi. Pravzaprav sta bili objavljeni le dve: GORSKO JEZERO in SLOVO OD ANGLIJE. Vechji delezh je takrat odmerila poetizmu, saj je lirsko obchutje zachelo prevladovati nad silovito epskostjo.

 

Na ochishchenih prsih
ziblje
jutro brez meglé
ziblje
sonce za prechuto noch
ziblje
s tihimi nasmeshki
vsak trenutek
bolj sinje
bolj toplo.
Ziblje ...
Tesno
se pritiskajo
k njemu
ptice
zhejnih peruti ...

(cit. GORSKO JEZERO)

 

Merlakova je ob teh pesmih, objavljenih leta 1959, dogradila svoj prvenec, ki pa ni takoj izshel, kakor si je sama zhelela. Pesnishki zbirki je dala najprej naslov S SONCEM SVA SI PODOBNA (pozneje SODBA OD SPODAJ), a je v Sloveniji nikakor niso hoteli sprejeti, zato je knjiga zagledala beli dan shele pet let pozneje v Trstu. To dejanje si je Merlakova lahko privoshchila, ker se je s svojim mozhem preselila na Dunaj. Svoje pesmi, tiste iz zbirke in she druge, je zachela tiskati v raznih zdomskih in zamejskih chasopisih in revijah, vse od Trsta do Avstralije. Tam, kjer so se Slovenci vse do danashnjih dni oglashali (in se she oglashajo) na ravni literarnega prizadevanja! Ko je SODBA OD SPODAJ leta 1964 izshla, je dosegla velik uspeh. Shirok odmev pa je Milena Merlakova povzrochila tudi s svojim modernistichnim slogom. V emigrantskih revijah takega nevsakdanjega pesnishtva niso bili vajeni. Najmanj bi tako poezijo pripisali zhenski! Zato pa so imele nekatere kritike omalovazhujoch pristavek. Avtorica se tradicionalistichni poetiki ni priblizhala niti pozneje, saj je bil njen pesnishki izraz dograjen v hudi preizkushnji ljubljanske dobe! Takrat so bile izpostavljene hudim preizkushnjam tudi moralne mochi mlade pesnice. Kljub temu, da se je v Avstriji privadila na nemshchino in je she od prej delno obvladala angleshchino, tema dvema jezikoma " velikih" ni zhrtvovala slovenshchine. Take dileme namrech niso znachilne za njeno, marvech za naslednje generacije. Da se je v morju nemshko govorechega bralstva tako pri Levu Deteli kot pri zheni Merlakovi ohranil slovenski " otok" , je pripisati njuni navezanosti na dogajanje v slovenski kulturi, na globljo moralno dimenzijo, ki se je uresnichila v ustvarjalnosti.

V pogovoru, ki je bil objavljen v trzhashki Mladiki, je Merlakova zapisala:

" Velemestni Dunaj je bil najprej zelo zahtevno dozhivetje tujega, shirnega sveta, toda kmalu sva z mozhem navezala shtevilne stike s slovenskim chlovekom v svetu nasploh. Sledilo je tudi nadaljevanje v Ljubljani zachete avantgardne literature."

Taka literarna stalishcha je bilo najlazhe zagovarjati (zunaj Slovenije seveda) v trzhashkih revijah Most in Zaliv kakor tudi v prekoceanskem argentinskem Meddobju. Te revije so vspodbudno sprejemale nove impulze. Merlakova je v Mostu in Meddobju sodelovala sporadichno, v Mladiki pa vseskozi do danes.

Ne, ne maram na konec svetá,
tam lahko luna pade z neba,
tam je vroche, bojim se iti tja.
Ne, na konec sveta ne grem,
tam so hude bolezni domá;
kuga, prehlad in leden hlad.

(cit. OTROK NA KONCU SVETA)

 

Merlakova zheli predochiti lepoto, kakrshno pozna in v katero veruje, zato podozhivlja otrokovo stisko, kot bi podozhivljala instinktivno umikanje hudemu ...

Rad bi shel v planetarij, ko bo noch;
tam bi videl Jupitra skozi teleskop,
Marsov satelit, Saturnov ognjeni obroch ...
Vse zvezde na nebu bi videl rad ...

(cit. 0TROK NA KONCU SVETA)

 

Kakor otroci so tudi starshi zhalostni, che chutijo v zhivljenju negotovost. Ko zremo v nepregledna obzorja, ko zachutimo bogastvo spoznanj, se moramo omejevati, ukinjati in poslavljati, nismo srechni. Vsako slovo je grenko. Zato otrok, in z njim tudi mati, noche na konec sveta. Toda - obadva potujeta v neznano.

Odhajanje v neznano je tudi slovenskim pesnicam in pesnikom v tujini zelo znana stvar. Merlakova je soochena s svojo usodo in nanjo pripravljena. V nekem pogovoru, ki je bil objavljen v Mladiki, se pesnica primerja z LOKOM, KI JE RAZPET MED DVEMA SKRAJNOSTIMA. To pomeni, da se mora nenehno soochati z nasprotji, odlochati, ocenjevati svoja dejanja in tvegati, vchasih kar nenadoma - svoje bistvo ...

 

Tebe bi rada pozabila,
ne bi te mogla pozabiti ...
Dolgo te nisem pozabila,
zdaj se te ne spomnim vech.
Le kako sem te mogla pozabiti?

(cit. POZABLJENJE)

 

Sredi tujega mesta se chlovek na lepem spomni na nekaj, kar je moralo biti ohranjeno v spominu, toda zhivljenje bezhi in spomini, ki se kopichijo na spomine, izrinjajo bezhnosti! Vse je minljivo in samo to je resnichno ...

 

Si tudi ti na to pozabil?
Jaz sem pozabila ...
Pozabljam ...
Pozabila bom na vse ...
Tudi na to,
da si ti,
da sem jaz,
da smo vsi zhiveli,
bosh ti, bom jaz, bomo vsi
enkrat pozabili.

(cit. POZABLJENJE)

 

Pred nami so nanizane bezhne podobe nekega dogajanja, ki ga zaslutimo tako kot avtorica in ga obchutimo prav tako kot ona z obzhalovanjem, ker minljivosti kot take ne moremo dojeti racionalno. Za strashnim spoznanjem, da bezhno pozabljeno stvar lahko asociiramo samo s smrtjo, ker je le-ta absolutni pojem minljivosti, se odpro tezhavnejsha vprashanja, kot je v zachetku poezije nakazani dialog. Le otrok lahko reche: " Ne maram na konec svetá, ker konca svetá nikjer ni ..." in ob tem misli, da je vse vechno! Odrasli, razmishljajochi chlovek pa ve, da kljub navidezni neskonchnosti minljivost obstaja in se temu spoznanju ne moremo izogniti. Merlakova skusha to absurdno tesnobo prekorachiti z vero. She bolje se ji to posrechi v pesmih ob prazniku upanja, kar je zachetek Novega leta.

 

Najlazhe odpremo vrata, vrata prvega dne,
v praznichni zasnezheni novoletni dan,
za nami je prechuta noch, Silvester preplesan.

 

....................................

 

Za vrati se teshejo nove zibelke, stare popravljajo,
zveste in nezveste neveste se v predpustu belo
napravljajo;
hitro se v uradih zvrstijo porochni obredi,
pochasi se ob pokopalishchnih zidovih pomikajo pogrebi ...
Najlazhe odpremo nova vrata, vrata prvega dne ...

(cit. VRATA V NOVO LETO)

 

Novoletne pesmi so ponavadi tako muchno prilozhnostne, da nas Merlakova s svojo transcendentalno mislijo presenecha, saj je vdahnila v poezijo pristno vzhichenje, upanje in preprichljivo veselje. Ne gre vech za obichajno prepoznavanje, ampak za prenovljeni praznik!

 

Kako skrivnostno,
kako neslishno
prinesejo angeli
jutro Novega leta
na zemljo ...
Kako plaho je upanje
v prihodnost,
ki na nas
tiho snezhi ...

(cit. ZA NOVO LETO)

Pesnica zheli poudariti misel, da je prihodnost pomembna, zato poudarja voshchila, cheprav nikakor ni prilozhnostna pesnica, ampak ugledna literatinja. Prihodnost je skrivnost in chlovekovo srechanje s skrivnostjo je lahko povod za enkratno praznichno vzdushje.

 

Novoletni dnevi so kot neodprti paketi,
katerih vsebine she ne poznamo,
a smo zelo radovedni ...
Odvijamo enega za drugim dan za dnem
na mizi od preteklega leta:
kaj nas chaka v teh zavitkih,
kaj se nam tristokrat obeta?
Boj za mir smo podedovali,
Silvester ni zbrisal raket s svetá.
Tudi paket brezposelnosti pred nami
bo kdo odprl s tresochimi rokami ...
 

(cit. NOVOLETNI PAKET)

 

Med objavljanjem pesmi v najrazlichnejshih slovenskih glasilih po svetu in v osrednji Sloveniji, zlasti v Dialogih, je Merlakova kljub nezavidljivemu literarnemu polozhaju izdala vech pesnishkih zbirk. Naj omenimo nekaj naslovov: BESEDA BREZ BESEDE, ZIMZELENE LUCHI in KAJ JE POVEDALA NOCH. (Leta 1997 je pri celovshki Mohorjevi zalozhbi izshel she shirshi izbor pod naslovom SVET SVITANJA.)

Proza Milene Merlak Detelove je izshla v knjigi SKRIVNOST DREVESA. In prav ob tej poetichno napisani knjigi o gozdu so nekateri podvomili, ali je avtorichina ustvarjalnost dovolj mochna! SKRIVNOST DREVESA je namrech zbirka pesmi v prozi, umetnina skratka, ki jo nekateri na videz nachitani kritiki tezhko sprejmejo, ker verjetno niso brali niti Kosovelovih poetichnih proz. Merlakova nikogar ne posnema, marvech je s tovrstnimi literarnimi prijemi zachela novo poglavje z ekoloshko motiviko.

" Vsako drevo, vsak gozd shumi v tvojem glasu ali v glasu potujochega pevca, kot bi govorila mnozhica ..."

(iz SKRIVNOST DREVESA)

 

Prehod od druzhbenokritichne, avantgardno stilistichne pozicije v tako rekoch " novo ideologijo" kazhe na sprashevanje vesti zhe povsem zrele pesnice. Redkokatera osebnost v slovenski literaturi je napravila tako dolgo pot in je svojo zhe ustaljeno pesnishko slavo izpostavila za nove ideale. Mar so zares vedno isti ljudje, ki se postavljajo v bran vrednotam? Mar ni nobenega novega vala, ki bi videl smisel v zoperstavljanju, ko gre za obrambo chlovekovega areala? Dejansko je varstvo okolja postalo temeljni motiv okoli leta 1980. Takó za Mileno Merlak kot za njenega mozha, ki je priznan pisatelj. V Koledarju Mohorjeve druzhbe iz Celovca sta prikazala nekakshen manifest v obrambo zelenih povrshin.

 

Zavesh se,
da si chlovek,
chlovek, ki ne zhivi samo od kruha.
Minljiv si, s podarjeno vechnostjo v svoji dushi,
vedno znova si muchen, a z bozhjo ljubeznijo spet pozdravljen,
kolikokrat si porazhen, a z Jezusovim vstajenjem spet zmagovit.

(Milena Merlak Detela)

_______
(Tokrat prvich natisnjeni esej Irene Zherjal, znane trzhashke pesnice in pisateljice ter prve zhene politika in sociologa Jozheta Puchnika, je oddajal slovenski RADIO TRST " A" /RAI/, 5. julija 19988. - Op. ur.)