Revija SRP 29/30

Igor Korshich

 

IDENTITETA IN PREPOZNAVNOST

 

V zelenem gozdu visi krasna zlata kletka z odprtimi vrati.
Notri pa lepi, pisani in zhalostni ptichki obupani hodijo v krogu.
(sanje avtorjevega sina)
 

Skupina Shvedov, mojih prijateljev in kolegov, je v sedemdesetih letih v Stockholmu po nekaterih tamkajshnjih lokalih prepevala "Zvedel sem nekaj novega...". Pesmi sem jih seveda nauchil na shtudentskih veseljachenjih jaz sam. Pevski zborchek je potem gostom samoumevno, kot da bi vsi vedeli, za kaj gre, razlagal, da gre pach za tisto znano slovensko narodno ... Geg je deloval prav zato, ker nihche ni imel pojma, kaj pridevnik “slovenski” pomeni. Predvidevali so lahko le, da gre za nekaj zemljepisnega.

Prijatelji so ochitno razumeli neko mojo zadrego. Najvechkrat je bilo govoriti o Sloveniji in “slovenskem” nesmiselno, ker namrech to nikomur ni nich pomenilo. Uporabljati pridevnik “jugoslovanski” pa je bilo neprimerno, che ne kar dezinformativno, she posebej za dolochene stvari, vechidel povezane s kulturo in zgodovino.

S takimi dilemami so se morali Slovenci, ki so potovali ali zhiveli v svetu, od nekdaj ukvarjati. Verjetno imajo podobne tezhave danashnji zamejci. (Izseljenci lahko danes vsaj pokazhejo na drzhavo svojega porekla.) Biti Avstrijec ali Italijan se slabo prilega slovenskemu Trazhachanu ali Koroshcu. Verjetno jih tudi navajanje (stare) Avstrije kot domovine ni prevech zadovoljilo, tudi pred Napoleonom in pred zachetkom razvoja narodne zavesti. Pa naj je bila avstro-ogrska drzhavna tvorba zaradi turshke nevarnosti she tako samoumevna in tudi sicer gospodarsko smiselna. Seveda so bila v takratni Evropi pravilo mnogoetnichna kraljestva prej kot nacionalne drzhave.

Ko sem zhivel v tujini, sem se torej razveselil, che sem kje zasledil zhe omembo obstoja Slovenije in Slovencev. To se praktichno ni dogajalo. Ko sem v Stockhol-mu brskal po raznih knjizhnicah sem odkril, da slovenstva, razen v obliki gesla v slovarjih in kakshni enciklopediji, ki je morala biti zhe kar obsezhna, ni bilo nikjer.

Na Shvedskem je nekdo zadnjich, che seveda izvzamemo dogajanja ob osamosvojitvi seveda, malo vech pisal o nas na prelomu stoletja. Ob smrti Carla Snoilskega leta 1905 - takrat je veljal za najvechjega shvedskega pesnika, she danes pa velja za najvechjega mojstra soneta na Shvedskem in za najbolj rodoljubnega shvedskega pesnika - so odkrili njegovo slovensko poreklo.

Nekoch, ko sem raziskoval njegov primer, sem naletel na pomenljive podrobnosti. Zdelo se mi je, da je bil ugledni Shved she vedno nekako po slovensko v zadregi, kar se svojega porekla tiche, cheprav je njegova protestantska rodbina pred protireformatorji zhe v shestnajstem stoletju pribezhala na Shvedsko. Prva sluzhba pribezhnika Znojilshka iz Ljubljane je bila diplomatska, za shvedskega kralja, za kar ga je le-ta takoj povishal v plemishki stan. Rodbina je delovala v diplomaciji nepretrgano dobra tri stoletja vse do poslednjega Znojilshka - Snoilskega, Carla, ki je bil, kot recheno, pesnik.

Carl je dobro vedel za svoje poreklo. Vendar, kot da ne bi bilo zanj dovolj ugledno. Denimo, pritozheval se je “saj niti ne vem, ali je moj priimek dvo ali trozlozhen”. Che ne bi bilo neke poplave v severni Italiji, Slovenije tudi ne bi nikoli obiskal. V sili pa jo je in se je ob tej prilozhnosti tudi srechal z ljubljanskimi literati, denimo z Ashkercem. Ashkerc je poskushal pridobiti uglednega Shveda za slovensko narodno stvar. Vendar ga je slednji z rahlo patetichno pesnitvijo o prevladi shvedske narodne pripadnosti v njem zavrnil: “Tvoj juzhni utrip she vchasih se v meni oglasha, vendar me nich ne more odtrgati od moje shvedske dedishchine.” Takole si morda danes poje tudi kakshen Peter Handke pa she kdo, ki je imel mozhnost izbire svoje etnichne pripadnosti.

V mestni knjizhnici v Stockholmu pa sem nashel tudi pravo slovensko knjigo: prvo izdajo Ashkerchevih Poezij z avtorjevim posvetilom v slovenshchini. Domneval sem, da je knjiga zashla tja kot del kakshne zapushchine, morda prav Snoilskyjeve, in da je verjetno vsaj kakih osemdeset let nihche ni vzel v roke. Ukvarjal sem se z mislijo, da bi jo "ugrabil". Upam, da je she vedno tam.

Torej sem moral, kot vsak izseljeni ali potujochi Slovenec, tudi zase razreshiti dilemo, ali sploh razlagati ljudem, da sem Slovenec. Moral si kar dosti povedati, da si opravichil tako nadrobnost. Kar pogosto so sogovorniki potrpezhljivo poslushali, dokler se jim niso zasvetile ochi in so olajshano povedali, da zhe vedo, za kaj gre, saj imajo, denimo, na Shvedskem (ali v Franciji ali na Angleshkem) tudi razlichne pokrajine in province. Che si she vztrajal, si delal vtis nacionalnega gorechnezha. Che pa si vso stvar zamolchal, so odgovori na morebitna vprashanja o konkretnostih razkrivali sploshno, zgolj politichno ali kvechjemu (pan)slovansko vsebino imena Jugoslavija. Nich hudega slutechim, vljudno zainteresiranim ljudem si pa nehote zapletal njihove preproste, za zahodno umevanje razumno posploshene in povrshne slike. Che si se pa svoje slovenstvo odlochil zamolchati, si tako zatajil svojo etnichno identiteto. Ta pa je, kot vsaka druga, del tebe, che to hochesh ali ne, che to priznash ali ne. Morda je celo tako, da manj ko jo priznash, bolj te bo dolochala.

Schasoma sem prishel do uporabnega pravila: svoje poreklo razumno natanchno razlagati tistim, ki pokazhejo zanimanje za to, druge pa pustiti pri miru. Tedaj sem tudi svojo, sicer kar brezhibno shvedshchino, zavestno toliko pokvaril v izgovorjavi, da so ljudje imeli povod, da so me vprashali, od kod sem.

V Franciji zaradi notorichne nacionalne samozaverovanosti Francozov in njihovega tradicionalnega mistificiranja Slovanov, posebej Balkancev, takshno razlaganje najvechkrat ni imelo nikakrshnega smisla. Neka moja parishka prijateljica, srechala sva se na ulici kot prodajalca chasopisov (jaz¸ New York Herald Tribune, ona Le Combat), mi je z neskritim navdushenjem pripovedovala, da ji je babica, ki je zanjo skrbela, preprosto prepovedala druzhiti se z mano, saj da smo Jugoslovani vsi gangsterji. Babica je bila iz ugledne meshchanske druzhine in konzerva-tivna. Za levicharske upornike iz meshchanskih druzhin je "jugoslovanstvo" pomenilo dobrodoshlo provokacijo za meshchanski okus, saj je tako jugoslovanstvo pomenilo pristno in kar najbolj spontano ignoriranje vseh nachel meshchanske spodobnosti ... "Jugoslovanski bicikl" tako v Franciji verjetno she danes pomeni neki ljubezenski polozhaj. Gre za dovolj simpatichno podobo samosvojih, civilizaciji neprilagojenih razbojnikov, ki so blizhje naravi kot kulturi.

Miloshević je chrpal naklonjenost dobro vzgojenih, a naprednih izobrazhencev Evrope, posebej Francije, prav iz te podobe. Tudi Kusturica na primer se je okorishchal s tem dejstvom. Che bi bila zmerna, oba, Miloshević in Kusturica, in ne bi pretiravala, bi jima to uspevalo she danes. In ni nakljuchje, da sta se v nekem trenutku nashla Kusturica in Handke. Od nekdaj so bili razbojniki, posebej she literarni, neprimerno bolj zanimivi in priljubljeni od dobro vzgojenih fantov. To je mogoche razumeti. In izkorishchati.

Tudi sam sem na vso “jugofolkloro” gledal pravzaprav estetsko, kot na igranje. Domneval sem, da se igre igralci zavedajo. Priznam, da nisem nikoli prichakoval, da se bo pokazalo, da to ni bila igra. Che pa je le bila igra, da bodo prebivalci Balkana nenadoma pozabili na razliko med igro in resnichnostjo. Tiste, ki so na to opozarjali, sem sumil preganjavice. Sam sem se prevaral verjetno zato, ker sem se shele po izbruhu pobijanja na Hrvashkem in v Bosni zachel zavedati dolochenih odtenkov. Humor, ki smo ga imeli, denimo, za juzhnjashkega, morda celo srbskega, in smo jim ga mnogi Slovenci upravicheno zavidali, je izviral pretezhno iz urbanega Sarajeva. Danes je seveda jasno, da ta humor nima nich opraviti z onimi, ki so stali za topovi v hribih okrog Sarajeva.

Vsekakor so anksiozni Slovenci, srednjeevropski doppelgengerji, ki trepetajo, da ne bi bili dovolj evropski, zadnje, kar hochejo Evropejci videti. V njih vidijo karikaturo samih sebe. Do sebe pa so Evropejci, tako kot mi, ambivalentni, che se zhe ne prezirajo. Zhe zato bi kazalo priznavati in gojiti svojo svojskost, identiteto, che hochete.

Etnichno in vsakrshno zapletenost svoje takratne drzhave sem sicer dozhivljal kot prednost. Gotovo je shlo za bogastvo v primeri s Skandinavijo, v vsakem pogledu dolgochasno poenoteno, kar konchno velja vechidel tudi za ostalo Evropo. Vsakrshna nepredvidljivost in mnogopomenskost vsega, kar je povezano z Jugoslavijo, je imela, che zhe drugega ne, velik estetski naboj. Partizani, tajne policije, politichni umori, ustashi, chetniki, obichajne mafije, Turki, Cigani, Vlahi, Albanci, Makedonci, Boshnjaki, slikovito razkoshni Tito ... Jasno je, da je tudi nepredvidljivo podalspko vreme zanimivejshe kot veliko lazhje predvidljivo vreme na severni strani Alp. Skratka, Jugoslavija je bila v Evropi labilne in vodljive "osamljene mnozhice" sijajna izjema, drzhava z mnogoplastnim, protislovnim in bogatim znachajem. Nekaka anti-Shvica, Shvica pa je v Zahodni Evropi globoko in iskreno prezirana drzhava, kar pri nas malokdo ve.

Seveda sem vedel, kaj prichakuje od mene, che me je parishka simpatija povabila na Zbiralce perja ... V takem primeru bi bilo tako neumno kot kruto zacheti razlagati in opozarjati, gospodichna, vi se motite, jaz nisem balkanec, mi smo podalpsko zadrti, mi smo resnobni, trudimo se ohraniti svojo evropsko omiko.... Namesto tega sem se pach trudil iskati preprichljive variante alpske slovanske eksotichnosti.

Torej balkansko razkoshje v svoji konkretni pojavnosti in najbolj razvpiti obliki, kot vemo, ni imelo kaj prida opraviti s Slovenci. Slovenija je bila sicer res za razmere, v katerih je vladal socializem, gospodarsko in socialno nenavadno malo nacheta, torej urejena, vendar zakotna provinca na robu Balkana z okni na druge zakotne province Zahodne in Vzhodne Evrope.

Zdi se, da si tega sami nismo nikoli priznali. Obratno, obstaja neka nasha samozavest, ki se nanasha verjetno na v mnogih pogledih urejene razmere in na velikost in pomembnost nekdanje monarhije.

Represija je bila na primer v Sloveniji, kot kazhe, vedno uradnishko pedantna, torej uchinkovita in diskretna, pa kljub temu sposobna kar spodobnega pokola evropskih razsezhnosti, kot je bil tisti v Rogu. Verjetno si ne bi smeli dovoliti izgovora, da je tisto prishlo iz Beograda, saj kazhe, da to ni res. In tudi che bi prishlo od tam, che bi imelo slovensko vodstvo kaj proti, bi vsaj poskusilo dejanje preprechiti. Ne gre zgolj za empirichno vprashanje, ali je dejansko kdo poskushal preprechiti pokol. Gre za to, da je pokol logichen glede na nachin razmishljanja in emocije, ki sta jih nachrtno gojili tako revolucionarna evropska levica kot desnica vse od francoske revolucije naprej. Torej si moramo priznati, da gre, etnichno gledano, za pravi bratomor najbolj krutih razsezhnosti. Tega dejstva nich ne spremeni predzgodba, denimo Urh in turjashke zhrtve. Prej nasprotno. Zmozhnost fratricida, levega in desnega, nas dela Evropejce. Ta greh delimo denimo s Francozi, ki so poklali svoje Vendejce in komunarde. Tudi tam so en pokol zagreshili levi, drugega desni.

Torej smo po potencialni brutalnosti, dolgochasni preprostosti in predvidljivosti gotovo zhe dolgo Evropejci. Vchasih se mi zdi, da vidim ljudi brezupno krichati, ker travica rase v zanje neprichakovano smer, ob tem pa se jim ne zdi vredno vznemirjati se, che jim podirajo hisho, she posebej, che je ta "skupna", che gre torej za blok ali mesto ali celo drzhavo. Kot tisti, ki se silno razburja zaradi napachno postavljene vejice v diagnozi, ki mu napoveduje skorajshnjo smrt. Kako evropsko! Zares Evropa v malem.

Zaradi iracionalne trme in provincionalne prepirljivosti pa Slovenci she dolgo ne bomo Evropejci. Posebej she zato ne, ker je ta iracionalna, torej popolnoma nekoristna, kljubovalna kmechka trma zhe morda uspela preiti v proces osmoze z balkansko asocialno samovoljo, imenovano "inat".

Ob tem pa neka priljudnost do tujcev, ki jo izkazujejo tudi slovenski podezhelani, v primeri z Zahodnimi Evropejci osupljiva sposobnost prilagajanja na npr. spremenljive ekonomske in politichne razmere. Kljub pregovorni varchnosti in podjetnosti ima chlovek obchutek, in razlika se pokazhe takoj chez mejo v Trstu ali na oni strani Karavank, da gospodarstvo kljub temu she (?) ni dobilo metafizichnih razsezhnosti, da ni nadomestilo vseh ostalih odmrlih vrednot v zavesti ljudi. (Natanko to pa se je seveda zgodilo z bivshimi komisarji, ki so postali podrepnishki in klerikalno enodimenzionalni pridigarji trga in brezobzirnega kapitalizma.)

Vedno, kadar prechkam reko Piavo na avtocesti proti Benetkam, z dolochenim obchutkom dolzhnosti obudim spomin na pripovedi starega ocheta o tem, kako je po znanem prodoru avstrijske (in nemshke) vojske pri Kobaridu in po zlomu te ofenzive v pozni jeseni leta 1918, tik pred koncem prve vojne, Piavo osemnajstkrat preplaval. Zaradi lakote je baje jedel surovega, verjetno crknjenega konja. Seveda je imel neznasko srecho, da je prezhivel.

Danes si to zhe lahko nekako predstavljam, dolgo pa so mi bile te grozote nedostopne, nepredstavljive. Morda smo zato, ker so pretekle katastrofe takih razsezhnosti, da jih preprosto ne moremo ponotranjiti, taki bebci, in se delamo, kot da pred nami ni bilo nichesar, posebej ne tega stoletja z gorami mrtvih in pohabljenih, lachnih, ponizhanih, izkoreninjenih in preseljenih.

Delamo se, kot da nam kar nekako pripada udobno, meshchansko zhivljenje. Sicer smo kar hudi.

Tudi moja babica po ochetu je bila v severni Italiji kot begunka prav tedaj, ko je bil stari oche po materi na soshki fronti. Leta 1916 je umrla za jetiko. Moja zahodnoevropska dedishchina? Vsaj v zahodnoevropskih katastrofah smo zhe davno udelezheni.

Kot vojake, rudarje, zheleznicharje, nune, uchiteljice glasbe, enologe, kmete ... lahko she danes najdem razno blizhnje in daljno sorodstvo po vsej celini, od Nizozemske, Nemchije, Italije do Dunaja in Madzharske. Seveda gre predvsem za ostanke Evrope, kakrshna je bila pred dvema katastrofama, ko je predstavljala she samoumevno odprt in enoten prostor. Ko je bil she samoumeven obichaj, da so vajenci odshli "v fremd", v tuje drzhave nabirat zhivljenjskih in poklicnih izkushenj. Takrat bili smo samoumevno del Evrope. Medtem pa, ko smo prezhiveli sedem desetletij zunaj nje, tudi z njeno odprtostjo in prehodnostjo ni bilo nich. Konchno pred drugo svetovno vojno tudi za Italijane in Nemce ne bi mogli rechi, da so zhiveli v Evropi. Ochitno imam v mislih drugachno in ne zgolj zemljepisno Evropo. Che bi Hitler zmagal, Evrope ne bi bilo vech.

Sredi petdesetih let je fotografija, ki nam jo je poslal sorodnik iz Gorishkih brd, povzrochila vznemirjenje v druzhini. Povedali so mi, da je na njej moj oche s svojo prazhnje oblecheno materjo. Fotografija je bila posneta v begunskem taborishchu v Novari leta 1916. Oche ima shtiri leta in zachudeno strmi v kamero, usta ima polodprta, ker prvich vidi fotografski aparat ali pa zato, ker sluti blizhino materine smrti? Babica je shtiri dni pred smrtjo edinokrat v zhivljenju shla k fotografu, torej je svojo smrt slutila, so govorili odrasli. S pogledom, ki mesha odlochnost in nezhnost, zhalost in morda "igrano" vedrino, skusha premagati neizprosno sodbo chasa in blizhino smrti. Obchudovali so njeno elegantno dolgo krilo, ki se nekako ne sklada z velikimi kmechkimi rokami. Tudi oche je kot mali begunchek v dokaj brezhibni obleki. Oba ochetova chevlja sta enaka, nich eden levi, drugi desni. Ali je to znak revshchine ali mode, so ugibali. Odrasli so takrat domnevali, da je shlo v obeh primerih za obleke, izposojene od fotografa. Pa je bila to verjetno babichina lastna, prazhnja obleka, ochetova pa je bila begunska uniforma.

Pred smrtjo mi je oche pravil, da se natanchno spomni, ko ga je triletnega, spomladi leta 1915, ko so Italijani prodrli do Soche, italijanski vojak nosil shtuparamo chez hrib (Kanalski Kolovrat) nad Socho proti italijanski strani do zheleznice na drugi strani. Pod nekim previsom, kamor sta se umaknila pomladni plohi, je vojaku zagrozil: "Bosh zhe videl, bom ochetu povedal!" Mladi Italijan se mu je le smehljal in ga bozhal. Oche si je dogodek verjetno zapomnil zato, ker ni razumel nenavadnega Italijanovega odziva, saj vojak ni razumel, kaj mu je otrok povedal.

Seveda z mashchevanjem ni bilo nich. Ko se je ded vrnil s fronte v Galiciji, ga je kmalu, zhe po desetih letih, z ricinusom in palicami, z druzhino vred pregnala v Jugoslavijo italijanska drzhava. Nisem she ugotovil, ali je bil vechji vzrok za preganjanje protifashistichno glasovanje v obchinskem odboru ali dejstvo, da je stari oche zgradil velik skedenj. Redki she zhivechi se tega skednja she spominjajo, ker je bil baje izvrstna plesna dvorana za vsakotedenske plese, navado, ki jo je prinesla vojna in je cerkev ni mogla vech pregnati.

Oche pa je nacionalno mashchevalnost kljub dodatnim, sicer za Slovence obichajnim, vendar grozljivim izkushnjam ochitno prerasel. Italiji je oprostil kljub temu, da ga je prepoved javne rabe slovenshchine, ki ga je doletela v sholi, neizbrisno globoko prizadela in ponizhala. Spomin na to je bilo edino, kar mu je pripeljalo solze v ochi.

Z Italijo se je nekako spravil. V tej drzhavi je videl predvsem svetovljanstvo, "napredno" kmetijstvo in trgovino. Razveselil se je liberalizacije mejnega rezhima na zahodni meji, ko sva v sedemdestih letih hodila v njegovo Gorico: "Ma to je Evropa!" je rekel na tej meji tri leta pred smrtjo.

Nekaj ur pozneje so mu jugoslovanski cariniki vzeli vechjo vsoto denarja, ki jo je nezakonito imel pri sebi in s katero je nameraval plachati rezervne dele za svoje, v tistem sistemu nezazhelene kmetijske stroje. Zakonit nachin namrech ni obstajal. Prav ta dogodek ga je, ker je prekinil prvo kratko povojno obdobje brez dolgov, dokonchno pahnil v alkoholizem in na pospesheno pot v smrt .

Ko sem te stvari pravil kolegu z neke znamenite, katolishko napredne, "alternativne" italijanske filmske shole, je ta na moje presenechenje odgovoril z rahlim ochitkom: "In vi kljub temu ne znate italijansko!" Pred tem sem celo vech ur kar prizadevno resheval njegovo popolno jezikovno izolacijo ob anglosashkem omizju s svojo francoshchino in pasivno italijanshchino, ki mi je vseeno omogochala, da sem ga prav dobro razumel, in posredoval med njim in jezikovno pestrim omizjem! (Na njegovo proshnjo namrech.) Na takshno samozagledanost in nadutost se obichajno ne znam odzvati, ker mi nekako zapre sapo. Se je pa sposhtovani kolega ukvarjal z internacionalistichnimi, panevropskimi utopistichnimi nachrti preseganja ozkih drzhavnih, predvsem pa narodnih meja.

Stari Spengler je bil preprichan, da se evropska nesposobnost razumevanja drugega vleche she od starih Grkov naprej. Pri teh po njegovem mnenju menda ni bilo niti sledi take zmozhnosti.(Morda je neumno grshko politiko do Makedonije razumeti v luchi te domneve?) Vsekakor je posledica te nesposobnosti samozadovoljna oshabnost Zahodnjakov nasploh. Tu bi se morda celo lahko govorilo o malenkostni razliki med Zahodno in Vzhodno in Srednjo Evropo v prid slednji.

Cheprav prebivalci Zahodne Evrope mislijo obratno. Zaradi vulgarnega razumevanja fenomena Hitler se jim zdi leglo netolerance in totalitarizma v Srednji Evropi prikladna projekcija, ki jih odvezuje lastne odgovornosti. Sicer so shtevilne zunajevropske kulture zgrozhene zhrtve nasilnega in solipsistichnega evropocentrizma nasploh, zato je te malenkostne razlike, v to ali ono znotrajevropsko smer, nesmiselno omenjati .

Recimo Slovenci, razen Primorcev, gledamo na Italijane she vedno z pretezhno avstroogrskimi ochmi. Ocheta so kot primorskega prishleka, pravzaprav pregnanca, Shtajerci pogosto imenovali kar "Lah", "maharc" ali "makaronar". Seveda za hrbtom , nikoli iz ochi v ochi. Morda zato, ker je z svojim novatorskim sadjarstvom prehiteval svoje sosede in takratno kmetijsko politiko. Ironija je seveda v tem, da si je ochetova druzhina izgon s Primorske prisluzhila z protifashizmom, ki je izhajal iz slovenske narodne zavednosti. Tako sem shovinizem na svoji kozhi izkusil kot nestrpnost do Italijanov, zaneteno she z avstrijsko vojno propagando v prvi svetovni vojni.

Od takrat sem voljnost mnogih Slovencev za stigmatiziranje, zaznamovanje, izlochanje, izobchenje, zhigosanje, iznichenje, marginaliziranje, opravljanje, sumnichenje, likvidacije tudi, morda predvsem, drug drugega she dodobra spoznal. Pri tem jim pride prav karkoli: geografske, politichne, nazorske, estestke, kakrshnekoli pach razlike. Gre za nesrechno lastnost, ki, kot kazhe, temelji na trajnem in mochnem obchutku osebne ogrozhenosti, za nezrelost, sparjeno z avstro-ogrsko, germansko robato oshabnostjo. Nezaupanje in nagnjenost k namernemu povzrochanju shkode drugemu je razshirjena med vsemi sloji, od kmetov do izobrazhencev, med kmeti bolj spontana in slikovita, med "vishjimi" sloji bolj zadrta, bolj neizprosna, bolj uglajena in prefinjena. V svetu, v katerem vse uchinkovito delo temelji na sodelovanju in timskem delu, to verjetno pomeni resno oviro. Zdi se, kot da bi ta iracionalna nagnjenost, vidna zhe v specifichno slovenskem obnashanju na plochnikih, izhajala neposredno od med sabo sprtih rodovnih skupnosti v zakarpatskih zemljankah.(Pred chasom sem v nekem chlanku zasledil, da se je neki Moskovchan pritozheval nad isto lastnostjo svojih someshchanov.)

Svojska slovenska brutalnost, zachinjena s provincialnostjo, se seveda kazhe tudi na podrochju kulturnega zhivljenja. V nashih dolinah in kotlinah, manj tudi na vzhodnih ravninah, res obstaja neotesanost, ki pa najpogosteje nima zveze z vztrajanjem pri strogih merilih kakovosti. Pri nas so mnogi ljudje, tako imenovani kritiki, do umetnosti, posebej domache, robati in neprijazni kar tako, iz chiste oshabnosti. Kot vsi parveniji ne poznajo mere in tako pride do zlocheste kombinacije provincionalnega nastopashtva in samozadostnosti znanstvenih in paraznanstvenih diskurzov. Odpovedujejo se lojalnosti do vsega, predvsem pa do umetnishkega dela in obchinstva. Ostanejo torej sami s svojo samovoljo v vlogi najvishjih razsodnikov. Tisti redki, ki so sposobni spregledati njihovo pochetje, so tiho, ker tako razbijashtvo vedno nehote sluzhi she raznim drugim, bolj ali manj pritlehnim osebnim interesom, recimo, da prizadene kakega konkurenta.

Tovrstne zahodne, morda pa gre predvsem za urbane navade, so neprimerno bolj omikane, produktivne, morda celo subtilne. Produktivne zato, ker so zadeve kulture in umetnosti v tistih krajih nachelno she vedno delno stvar uzhitka, vsaj v bolj tradicionalnih, "burzhuazno dekadentnih" krogih, medtem ko se pri nas odenejo v tako ali drugachno dolzhnost in prisilo. V teh krajih smo kulturni zato, da dokazujemo svojo evropskost, svojo evropsko kulturnost, svojo civiliziranost. Mi smo sitno kulturni, strogo se oziramo okoli sebe, ali imajo vsi roke na hrbtu in primerno zlikane hlache (ali primerno nonshalantno garderobo iz jeansa.) Mene nasha kultura vedno znova spominja ali na cerkev ali na kasarno.

Kar je she najbolj zaskrbljujoche, mnogi Slovenci, pogosto, zlasti she v zadnjem chasu, te lastnosti, brezobzirnost, gospodovalnost, neiskrenost, prerachunljivo grabezhljivost, nenachelno koristoljubje pri drugih obchudujejo in sposhtujejo. Temu pravijo, da se sposobni znajdejo. Poleg tega prevech dobesedno jemljejo reklo, da v shpanoviji she pes crkne, da bi lahko uchinkovito delali v druzhbenih razmerah, kjer brez delitve dela in sodelovanja pach ne gre.

Sodech po redkih opisih Slovencev v potopisih, tudi tujci take slovenske posebnosti opazijo. Tisti naklonjeni slovensko robatost pripisujejo dejstvu, da smo hribovsko ljudstvo. Morda jo razumejo celo kot nestrpnost ali nezaupljivost do tujcev, ker ne vedo, da se Slovenci s sumnichenjem, osornostjo in vsakrshno zoprnostjo obdelujemo predvsem med sabo. Med drugimi se je Luis Adamich v Ljubljani tridesetih let chudil nasilni sovrazhnosti, s katero so se obdelovali klani, zbrani okrog razlichnih literarnih revij.

Cheprav me iracionalne slovenske posebnosti motijo (in pri delu tudi nenehno ovirajo), sem jih po drugi strani verjetno tudi vesel. Ali ne kazhe ta norost tudi na neki potencial, na neko mozhno pokonchnost in neuklonljivost, na neko energijo, morda celo potencialno duhovno moch? Vchasih se mi zdi, kot da bi shlo za v tisochletju spervertirane oblike trmaste neupogljivosti in upora, za zadrto oshabnost. Vse, kar je bilo nekoch usmerjeno, denimo, v zavojevalca in se je zhe zdavnaj usmerilo na cilje, ki s prvotnim nimajo nobenega opravka, je kljub temu kot vir energije morda neprecenljive vrednosti. Iracionalna nezaupljivost in trma sta morda she najblizhja nechemu, chemur bi lahko rekli nasha nacionalna identiteta.

Zdi se, da slovenska trma izvira majhnosti. Slovenci smo zafrustrirani vashchani v majhnih mestih. Vas ima svoj char: organske, intimne solidarnostne skupnosti, intencionalne familiarne vezi. Veliko mesto ima svoje, pogodbene, neosebne, zgolj formalne medchloveshke povezave. Malo mesto je nesrechna vmesna stopnja, bastard, in Ljubljana zhal she sodi tja, vsaj po moji izkushnji. Vechina slovenskih mest pa zagotovo je malomestno zarobljenih. Hochem v kino, vendar je prvinski uzhitek anonimnosti takega obiska pokvarjen, ker vem, da poznam prevech ljudi in obratno. Pravzaprav ni shtevilo ljudi tisto, ki je odlochilno, ampak njihovi odnosi med sabo in do mene, ki jih iz izkushnje poznam.

Pri nas prevladujejo tako imenovani “zoprnishki” odnosi. Beseda natanchno opredeljuje fenomen, kup predsodkov, odnos, ki ga v velikem mestu ni. Gre za obchutek, ki sem ga imel kot otrok v vashki cerkvi, obchutek, da me nadzorujejo in ocenjujejo, ali sem dovolj pobozhen, ali se primerno obnasham, ali kazhem dovolj konvencionalnih znakov pobozhnosti, ali kazhem, da naklepam kaj nenavadnega, torej nevarnega ... Na vasi nadzirajo sosedje, ki imajo za nadzor mnogo razlogov, povezani so z mojo druzhino ali celo rodbino vech kolen nazaj in jo dobro poznajo, tako so mi nenaklonjeni ali naklonjeni, vsekakor pa odlocheni, da me ne pustijo pri miru, da zhivijo z mano v “organski” skupnosti. Kar ima tudi dobre plati, obchutek pripadnosti skupnosti na primer. Pogosto vem za razloge njihovih odklonilnih ali pritrdilnih odnosov do mene in imam v sebi svoj odnos do njih urejen in po potrebi pripravljene protiukrepe. V Ljubljani sem v Gogi. Ljudje o tebi ne vedo skoraj nich. Kot duhovni vashchani imajo pa she vedno potrebo, da bi vedeli vse. Zaradi tega opravljajo, si izmishljajo. In ker to pochenjajo predvsem iz svoje negotovosti, gre za negativne projekcije, ki jih potem obchutish kot nerazumno sovrazhnost. Ob tem pa she obchutka pripadnosti nimash, slej ko prej obratno. Tvoj obchutek osamljenosti je spricho manifestacij sovrazhnih projekcij stopnjevan. Zato se she danes pochutim neprimerno bolj domache in prijetno v Stockholmu, Parizu ali Köbenhavnu kot v Ljubljani. Kljub temu, da sem v Ljubljani prezhivel precej vech chasa kot v onih mestih. Morda je frekvenca smamomorov na Slovenskem povezana s tem fenomenom?

Omenil sem avtohtoni slovenski povojni teror, poboj domobrancev in naprednih intelektualcev in partizanov. Pri tem tukaj ni pomembno, kdo je koga. Pomembno je dejstvo, da se je to sploh zgodilo in da so mnogi za to vedeli, pa so molchali zaradi lojalnosti do svojih "cerkva". Mnozhichni, organizirani, "drzhavni" zlochini se dogajajo in so se zgodili v vseh kulturnih krogih, vsaj v vechini evropskih narodov. Pramodel naprednega genocida je revolucionarni pomor, brutalni masaker tudi otrok in zhena, skoraj vseh prebivalcev Vendeje, ki ga je zagreshila francoska revolucija. Dvesto let so obrachun tudi opravichevali z naprednostjo. She prej pa so bile zhrtve cerkvene pravovernosti heretichni katari in bosanski bogomili v imenu univerzalnosti rimskokatolishke cerkve. In prav rimskokatolishka cerkev je verjetno razvila pramodel za nasilno izobchevanje in unichevanje posameznikov in skupin.

Vendar to seveda ne more biti opravichilo za zlochine na Slovenskem. Taka opravichila za sistematichno pobijanje po enem od meril, opravichila za genocid, sem vechkrat poslushal in bral v zadnjem desetletju. V glavnem so jih izrekali izobrazheni Srbi, pa tudi kakshen praktichen in trezno mislechi Slovenec, chesh, saj so Americhani tudi Indijance, Anglezhi Irce ... taka da je narava stvari. Problem z njimi, Srbi, so govorili, pa je prav to, da so imeli, ko bi lahko to v miru postorili, kot so Turki z Armenci, Rusi z Judi itd., moralne pomisleke. To so mi govorili “bratsko”, “(jugo)slovansko” zaupljivo iz samoumevno izkljuchujoche, iz "nashe" perspektive. Prvich sem na to misel naletel v zachetku osemdesetih let, ko je ugledna beograjska drushchina modrovala, da so nam Srbi pomagali ochistiti Istro, zdaj, ko je pa treba opraviti posel she s Kosovarji, smo Slovenci potuhnjeno odpovedali.

Takrat sem na take stvari gledal kot na nedolzhno in neumno chvekanje. Gre pa vsekakor za zanimiv miselni model, po katerem so vse trenutne tezhave v Evropi posledica dejstva, da se she nismo do konca in uspeshno med sabo etnichno pochistili. Nekoch mi je napredni kolega iz Münchna, ko ochitno ni imel popolne oblasti nad sabo, dejal, da je ta balkanska zmeshnjava posledica nemshkega oklevanja, da bi nekoch na Balkanu uvedli red. Kaj jaz vem, morda pol Evropejcev razmishlja na tak nachin, ko so med svojimi.

Razlika med tem, kar danes gledamo na Balkanu in med evropskimi pokoli, pa je v tem, da se tem “nashim” ljudem nezaslishanosti svojega pochetja niti ne zdi potrebno skrivati, ampak so se z njimi poistovetili. To ne govori samo o njih, ampak tudi o odzivu Evrope na njihovo pochetje. Evropejci - tudi Le Pen, ko govori o Judih - masakre skrivajo, jih zanikajo. S tem le priznavajo, da moralno in etichno niso sprejemljivi. Danashnjim militantnim Balkancem, denimo srbskim shovinistom, se to ne zdi vech potrebno. Prav nasprotno, vse svoje "posege" so napovedovali vsaj desetletje prej, preden so jih zacheli izvajati.

Praksa, da so meshchani srbskega porekla zapustili svoja mesta in someshchane (Sarajevo, Karlovac...), ki so jih potem iz okolice unichevali, se jim iz te perspektive zdi samoumevna.

Verjetno je res urbanost, obchutek urbane pripadnosti tista, kot ponavlja zgrozheni Bogdan Bogdanović, ki je Evropejce odvrachala, da se v svojih mestih doslej kljub vsemu niso med sabo pokonchevali. Vemo, da je Hitler imel tezhave z nemshkim javnim mnenjem, cheprav je operacija holokavst potekala v tajnosti. Morda je she najblizhja Severna Irska. Vendar je tam zhe v shtevilu zhrtev ogromna razlika. Na Irskem jih je bilo vsega nekaj tisoch v nekaj desetletjih, na Balkanu nekaj stotisoch v nekaj letih.

Seveda so v dvojni morali ena nachela, ki veljajo zaupno, za “nashe”, in druga, ki so za javnost, ena za slavnostne govore, druga za krvavo prakso, za “dejanske potrebe in interese naroda”. Srbi z dvojno moralo niso sami, ampak so del stare evropske prakse, imenovane stvarna politika, "Realpolitik". (“Stvarna” pomeni tukaj brzhchas politika brez motechih vrednot, sentimentalnosti, social-dar-vinizem, pravica mochenejshega, politika umazanosti, ki jih lahko priznamo samo svojim.) Prav nazorno so stvarno politiko nedavno kazali Anglezhi in Francozi s svojo balkansko politiko. Vendar prikrito, zahrbtno, hinavsko, dvolichno v dvojnem smislu: javno in nachelno delajo za Evropo in humanistichna nachela, dejansko pa za svoje nacionalne interese, ki v spremenjenih razmerah niti niso vech to, ampak so nekakshni fantomi takih interesov iz preteklosti, geopolitichni fosili.

Rog in Urh pa bi nas morala opominjati, da smo tudi mi potencialni mnozhichni morilci. Pred tem dejstvom nas ne bo reshilo zgolj lahkotno distanciranje od Balkana. Nasprotno. (Bratomor ali ne tu sploh ni vprashanje, saj masaker she tako etnichno tujega ni nich bolj sprejemljiv kot pomor sosedov. Poglavitno je, da chloveka fizichno unichimo, mu vzameno zhivljenje. Razlogi, pa naj bodo kakrshnikoli, svetovno nazorski, etnichni, rasni, koristoljubni, tega temeljnega dejstva ne spremene.)

Urh in Rog nam, cheprav chloveshki in nacionalni katastrofi, zdaj lahko, morda celo morata koristiti. Che ju ne bi bilo, bi bilo she lazhe vzdrzhevati utvaro o brezmadezhnih Slovencih, o she enem izvoljenem ljudstvu. Che ne bi bilo terorja tako na levi kot na desni, bi se kakshna izmed strani lahko izvzela. Samoidealiziranje, izzvzetje sebe iz domene zla, projiciranje tega zla na drugega in demoniziranje drugih je tisto necivilizirano, nesprejemljivo, v bistvu pa infantilno, nezrelo, kar v balkanski mentaliteti radi opazimo, pri sebi pa ne.

Gre za zanikanje vedenja o "izvirnem grehu", o brezdajni chloveshki naravi, odprti tako za zlo kot za dobro, vedenja, ki ga vsaka kultura goji predvsem v svoji umetnosti, vchasih morda tudi v religiji, vedenja o razponu chloveshkega v vsakem chloveku od bestialnega do sublimnega, od zla do dobrote, od resnice do lazhi in od ostudnega do lepote. Projekcija zla v drugega je tudi tisto neurbano v zavesti, saj urbano sozhitje pomeni zaupanje v drugega, tudi che je v mestu, v nasprotju z rodovino in sosedi v vashki skupnosti, anonimen.

Balkanci vedenje o chloveshki naravi zanikajo mnozhichno in naivno. Obstajajo pa bolj prefinjene, anglosashka, francoska, italijanska, ruska, srednjeevropska razlichica te iste slaboumnosti. Gre torej za pomanjkanje, odsotnost kulture v smislu vedenja in za priznavanje chloveshke narave, ki sta del "resnice", "spo-rochila" vsakega kakovostnega umetnishkega dela. Zato je kulturna, umetnishka, duhovna pavperizacija sveta zaradi diktata politike ali trga umetnosti ali sociologov mnozhichnih medijev in kulture, ki k svojem delu pristopajo tako, da probleme, ki naj bi jih razreshevali, she utrdijo, za chloveshtvo skoraj gotovo usodna. Prava, pristna Evropa pa je lahko samo pristna umetnost.

Slovenci smo bili dobrih tisoch let brez pravih mest pa tudi brez politichne mochi. To verjetno ni golo nakljuchje ali zgolj pomanjkanje zgodovinske sreche. Tudi nasha majhnost verjetno ni razlog, prej posledica. V izhodishchu smo ochitno bili, kar se velikosti tiche, primerljivi z velikimi ali vsaj vechjimi evropskimi narodi. Najmanj sprejemljivo pa je samopomilovanje, tisto tarnanje, da drzhave nismo imeli, ker smo posebno dobrosrchni, strpni, miroljubni in kar je she podobnega. Posebno priskutna razlichica slovenstva kot izbranega ljudstva chrpa iz takega lazhnega chustvovanja. Kajti tudi za nas velja, da smo imeli tako drzhavo, kot smo si jo zasluzhili.

Danes, ko smo jo komaj odnesli iz katastrofe in ko v nashi okolici in v svetu vse prej kot dobro kazhe, obdelujemo drug drugega, predvsem pa tiste, ki so prisebno ravnali v odlochilnih trenutkih in bili nanje pripravljeni. Unichujemo se z raznimi sumnichenji in podtikanji v imenu partikularnih svetovnonazorskih, pravzaprav pa skupinskih oblastnishkih interesov, legalnih navez za medsebojno podporo pri koritu, kar politichne stranke v najslabshem primeru so. Nimamo modrosti, da bi razlikovali med temeljnimi, nedotakljivimi skupnimi interesi in tistimi podrochji, kjer se moramo boriti drug proti drugemu za parcialne interese in resnice. Delezh v oblasti kot povrachilo za pokornost pa je bil temeljni in od druge svetovne vojne naprej vse bolj edini mehanizem selekcije politichne elite .

Da se lahkomiselno, da ne rechem skrajno brezumno vedemo do varnosti svoje nove, majhne in krhke drzhavnosti, morda ni nakljuchje. Kako sicer razlagati, da lahko nekomu pade na pamet, da sploh nachenja vprashanje orozhja, ki si ga je Slovenija zaradi embarga, pomislite, nelegalno nabavila. Je mogoche, da she danes to ni jasno, in to ljudem, ki se oglashajo v javnosti?

Ali je mogoche, da ni jasno, da bi brez nashega orozhja zhe drugich v kratkem chasu vse potekalo chisto drugache, kot je? Ali pa se tistim, ki so takrat ali situacijo napachno precenili ali podlegli paniki, mudi pospraviti z javnega prizorishcha priche njihovih dejanj. Histerija in popolno podcenjevanja javnosti jih sili v to, da so afere chedalje vechji blefi, chedalje bolj prozorno nastavljene lazhi in konstrukcije, katerih edini namen je odstranjevanje politichnih nasprotnikov, posebej takih, ki jih zaradi nedavnih zaslug lahko ogrozhajo.

Liberalizem je ideologija uspeshnega, premochnega in zato varnega biznisa, tudi v kapitalizmu primerna in uporabljena samo v dobrih chasih. Dokler Americhani nadzorujejo 80 do 90 % medijskega trga, so lahko za liberalno nachelo "free flow of information". Tako dolgo bo tudi ostali svet za zakonsko regulativo, ki bo ta trg pred Americhani skushala zashchititi. Liberalna nachela veljajo za sicer zakonsko regulirani trg, za duhovno sfero, za civilno urbano drzho, ne pa kar krizhem in pochez za vse skupaj, kot so to razumeli nashi iz skojevcev svezhe prebarvani liberalci. Churchill, na primer, ni bil liberalec, cheprav je bil verjetno eden najbolj zadrtih demokratov.

Vse bolj je jasno, da je fenomen, ki so ga nekateri poimenovali "udbomafija", ki v neki, morda mehki, neformalni, familiarni obliki vendarle obstaja, natanchno tak uspeshen biznis. Organizirana ali spontana kraja skupne (drzhavne) lastnine skrbno izbranih "nashih ljudi", za katere bi bilo po vseh letih sodelovanja chudno, che ne bi bili med sabo solidarni, je praksa, za katero je lazhiliberalizem primerna ideologija. Slovenske politichne elite ali ne razumejo, kaj drzhava je in jo lahkomiselno unichujejo, ali pa to she kako dobro razumejo, morda zato, ker nezavedno ostajajo zvesti svojim starim nachelom in jo unichujejo in ropajo nachrtno: ker bi jo radi spet kam integrirali, ker je biti integriran pach napredno, za kapital pa se she splacha povrhu.

Sistematichno unichujejo skoraj edino komparativno prednost, ki jo premoremo in katere temelje je postavila za nas she Marija Terezija - sorazmerno dobro izobrazheno prebivalstvo. Kulturi in sholstvu oblastniki namenjajo toliko kot nerazviti v Afriki, knjige prepustijo trgu, da se temu primerno podrazhijo, uvajajo sholnine, ki bodo preprechile zhe tako chedalje bolj obubozhanim nizhjim slojem dostop do sholanja, in novo negativno selekcijo, plutokratsko namesto zhelatinokratske. Medije bivshi komisarji naravnost rinejo v narochje multinacionalkam, verjetno za skromno nagrado, narodno bogastvo vrachajo cerkvi, ki ga je po pravilu dobivala za zvesto sluzhbo razlichnim oblastnikom, nazadnje beograjski charshiji ...

Tako imamo drzhavo od danes do jutri, zachasno drzhavo, drzhavo z omejenim trajanjem. Prav tako pa so Slovenci v davnini morda zhe imeli. In jo za tisoch let izgubili.

Da so drzhavo ponovno pridobili, so najmanj zasluzhni Slovenci sami, kljub partizanstvu, ki je edino res prispevalo k ponovni pridobitvi slovenske drzhave. Che ne bi bilo igre veslesil, ki s po pred, med in po prvi svetovni vojni nacionalne konflikte podtikale druga drugi, bi Slovenci o svoji drzhavi, celo avtonomiji znotraj drugih drzhav lahko le sanjali.

Liberalno je vsakemu dati svoj prav. So vprashanja in so trenutki v zgodovini, ko se to pravilo nachelne shirokogrudnosti, vedno pravilne za intelektualno razpravo, kot politichna drzha izkazhe za pogubno. Liberalna toleranca do Hitlerja je prav tisto, kar je neizpodbitno napaka slovenskih kolaborantov, ne glede na to, kako so se imenovali in v kaj so verjeli.

Prav ta liberalni odnos zaznavam pri evropskih izobrazhencih, ko gre za balkanski konflikt. Na znajo vech postaviti meje, kjer se ne sme vech dopushchati nobenega dialoga, kjer neke stvari postanejo preprosto nedopustne in se jim moramo zoperstaviti z vsemi sredstvi. Rezultat je teorija ekvidistance. Ker ima v konfliktu vsak svoj prav, so vsi enako krivi in odgovorni. Absolutnih nachel ni.

Tak liberalizem je ideologija lagodja. Krivichnemu nasilju se chlovek lahko nasmehne, saj se zaveda, da obstaja tudi druga stran, ki ima tudi svoj prav. Zato se liberalcem ni treba vznemirjati, kaj shele posegati v krvava dogajanja in se izpostavljati. Tako so bivshi levi antiliberalci v novih razmerah postali liberalci. Morda zato, ker je v novih razmerah to edina politichna praksa, ki ne pomeni nobenih tveganj.

Da je veliko shtevilo Slovencev predstavljalo izjemo v liberalno pasivni Evropi v boju proti fashizmu v zadnji svetovni vojni, je nekaj, na kar moremo biti upravicheno ponosni. To celo moramo biti!

Moj oche se je zavedal omejenosti komunizma, pa je kljub temu med vojno nosil titovko z "ocvirkom", tako je ves chas komunizma imenoval rdecho zvezdo. Govoril mi je, da je bil ta "ocvirk" predvsem nekaj, kar te je oznachevalo, da te lahko sovrazhniki brez milosti pobijejo, da si zhivljenje "nosil v torbi", kot je rad rekel. Strah je utapljal v decilitrih zhganja in zavedal se je, da mu je tudi to nachelo zdravje. Vendar o pravilnosti svoje odlochitve ni nikoli dvomil, vsaj omenil tega ni nikoli.

Eden mojih stricev je vso vojno okleval, ali naj obuje shkornje, ki jih je imel vech let pripravljene za odhod v partizane in jih je vestno zloshchil vsakich, ko je prishel na dopust iz sluzhbe na zheleznici v dunajskem Novem mestu.Pravi, da ga je enkrat odvrnilo to, da je slishal, da so v partizanih ushi, on pa je bil na to obchutljiv. Drugich pa je slishal za brutalnosti, ki so jih zakrivili partizani. Pa tudi sluzhba ga je zelo zadovoljevala, saj je bil pred vojno kar nekaj let brez nje. Po vojni se je odlochil za emigracijo, tako zaradi grobih krshitev chloveshkega dostojanstva komunistichnih oblasti, ki jim bil pricha v novi Jugoslaviji, kot zaradi slabe vesti, ker ni bil "zraven" pri odporu.

Povedano da slutiti, dá je pozitivno vrednotenje slovenske "norosti" bolj upanje, morda nora zhelja, kot kaj drugega. Za zdaj smo pretezhno priche malega pridobitnishkega in zahrbtnega oportunizma in zavisti, ki je za svoje malenkostne cilje pripravljena posluzhiti se vsakrshnih, tudi najbolj gnusnih sredstev ovajanja in javne denunciacije ter liberalnega toleriranja vsega tega.

Dokler je razlika med lastnim stanovanjem in skupnim stopnishchem razlika med svetim prostorom in "Briga me!", se tudi lastna drzhava ne bo kaj prida obnesla in je vsako distanciranje od Balkana le pobozhna zhelja in/ali veliko bolj pogosto ozkosrchna oshabnost. Simptomatichno je, da o Zahodni Evropi najvech pridigajo tisti pri nas, ki govorijo o "zapadu"; kot je zabavno, da skandinavizacijo omenja ravno hrvashki predsednik Tudjman.

Veselje, s katerim mnogi Slovenci spodnashajo dejanske avtoritete vseh vrst, in trdovratnost, s katero hkrati vztrajajo na lastni nezmotljivosti, ter nori strah, ki jih obseda pred prevrati in zarotami, kazhe na neko posebno nacionalno nezrelost. Shtevilo zarot, naperjenih proti temu ali onemu profesorju, ki so se zvrstile v preteklih desetletjih na ustanovi, kjer delam, je osupljivo. Spletkarjenje je do te mere modus vivendi v teh krajih, da se vsaka pobuda, vsaka pripomba tolmachi kot spletka. Ljudje si nemudoma postavijo vprashanje, proti komu in za koga je kdo kaj rekel ali naredil in s kom je povezan. Razmishlja se izkljuchno o “navezah”. Kdo stoji za kom? Vsak konflikt, ki ga kdo spochne zaradi stvari same, zaradi nachela, preprichanja ali chesa podobnega, kar ne prinasha zagotovljene koristi, pospremijo Slovenci z zachudenimi, pogosto kar ochitajochimi obrazi: "Kaj se pa gre ta norec!?"

Zarotam pogosto pripisujejo tudi dogodke, ki jih sami ustvarijo. Kar nekaj ljudi mi je zhe slovensko osamosvajanje opisalo kot nemshko-vatikansko zaroto. Pri tem ne gre samo za ugotavljanje geostrateshkih dejavnikov, ki seveda vedno delujejo in jih pametni izrabljajo sebi v prid. Gre za redukcionizem zarotnishkega modela. Zdi se, da to tudi ni zgolj ponavljanje znane srbske propagandne formule. Vse kazhe, da ljudje mislijo iskreno. Kot da gre za avtohtono slovensko miselnost, ki izvira prej iz katolishtva, iz daljnega spomina na ochitno dolgo in muchno izganjanje luteranstva?

Seveda je sistem, ki je temeljil na sistematichnem ovajanju na eni in na pravni neurejenosti na drugi strani, naredil tako paranoichno obnashanje nujno in na svoj nachin normalno. (Sicer kazhe, da je pravna urejenost v marsichem bila v prejshnjem rezhimu le vechja kot je danes.) Taki vzorci so se v shtiridesetih letih komunistichne oblasti, med vojno in v slej ko prej antidemokratichnem obdobju med obema vojnama izpopolnili in razvili. Kljub temu se danes cela mnozhica piscev in govorcev trudi, da bi prikazali, kako zelo nedolzhen in normalen je bil tisti represivni sistem pod komunizmom.

Zaskrbljujochi pa so predvsem paranoichni miselni vzorci kar tako, naperjeni na soljudi. Ko pa se pojavijo dejanske nevarnosti kot, denimo, omenjena genocidna tendenca pri zahodnih sosedih, pa nismo sposobni oceniti obsega nevarnosti in nujnega in brezkompromisnega protiukrepanja. Protiukrepanja, dokler se to she dá storiti za primerno ceno, dokler smo she na svojem in dokler she ne muchijo, ne streljajo, nam ne prepovedujejo govoriti v svojem jeziku in nas ne izseljujejo.

Znachilen je nash odnos do lastnih drzhavnih simbolov. Nedopustno neodgovorno je, da nismo ob vsej mnozhici najrazlichnejshih strokovnjakov izkoristili prilozhnosti, da bi kvalitetno uredili drzhavne zastave, grbe in te stvari. Imeli bi lahko brezhibno kakovostno “celostno likovno podobo” drzhave. Da je z denarjem uspelo, je pravo chudo. Kako je vendar mogoche, da na bankovcih nismo dobili klasov, ovekovechenih z zhanjicami in poljem ob morju pod Triglavom! Najbrzh smo hoteli imeti denar podoben nemshkemu. Zaradi trmoglavih, zadrto politikantskih, znachilno slovenskih prerekanj o zvezdah in grbih smo ochitno zamudili prilozhnost, da bi imeli trobojnico brez dodatkov, ki ne bi bila nujno v panslovanskih barvah, ampak predvsem funkcionalna. Zmazek od grba, ki smo ga dobili, prekosi vsako podjetje, ki kaj da nase. Vsako solidno podjetje se namrech dobro zaveda chisto praktichne funkcije simbolov, ki so vse prej kot zgolj dekoracija. Posebno, dokler podjetje na trgu she nima svojega imena, kot she vedno velja za drzhavo Slovenijo. Nerazpoznavnost in odsotnost zunanje identitete je celo eden njenih najvechjih problemov. Funkcija simbolov pri ustvarjanju identitete je nezamenljiva in kljuchna. Pri tem ne gre toliko za zgodovinsko ali politichno primernost ali neprimernost sestavin simbola. Precej vseeno je, kaj naj bo na njem, zvezda, gora, rastlina, zhival, chlovek, kamen, panslovanske, dezhelne, izmishljene ali ukradene barve.

Kanadska zastava menda nima kdove koliko tradicije, a imam obchutek, da od-lichno sluzhi svojemu namenu. Tudi heraldichna in veksioloshka pravila, po vsem videzu sodech, niso toliko pomembna, kot trdijo veksioloshka in heraldichna drushtva. Poglejte si drzhavne simbole Italije, ZDA, Francije... ali pa amerishko zastavo. Zastava po pravilih baje ne sme imeti nobenih dodatkov, zvezd in podobnega. Amerishka zastava ima kljub mnozhici zvezdic odlichno razpoznavnost.

Kljuchna je namrech funkcija, to je, da je grb likovno kakovosten simbol, se pravi bogat s pomeni, gospodaren v izrazu in razpoznaven. Dobro, che je kako povezan s preteklostjo ali sedanjostjo, mu je to v prid, ni pa odlochilno. Posebno, che je drzhava nova, che ima slej ko prej neslavno preteklost, se pravi, che se ji ni uspelo ohraniti, si lahko privoshchi povsem nov simbol, obrnjen bolj v prihodnost, v ambicije, kot v preteklost in neobstojecho slavo. Zdaj je v vsem, razen v slednjem, obratno. Shvedi imajo odlichen drzhavni simbol, tri krone. Ne pomeni nich izvirno shvedskega, saj so ga nekoch ukradli Dancem, pa she pri Dancih je pomenil fiktivna tri kraljestva, ki naj bi jim danski kralj vladal, pa jim nikoli ni.

Omalovazhevanje drzhavnih simbolov, na primer izobeshanja zastav na drzhavne praznike, bi moralo skrbeti she koga poleg ekstremnih nacionalistov. Kljub temu, da smo z drzhavo nedvomno z nemalo sreche (in nekaj spretnosti) dobili izvrsten instrument za zashchito svojih nacionalnih interesov, nekaj, chesar dolga stoletja nismo imeli, tega instrumenta, te drzhave ne znamo ceniti. Niti simbolno. She pred destletjem so zastave vsi ubogljivo izobeshali. Verjetno je bilo tako tudi v predvojni Jugoslaviji in v stari Avstriji. Navajeni so pach ubogati, bi rekel Cankar.

Kmechka ohcet, lipov list ali nekakshen pisani mak, ki naj bi ga zamenjali kot turistichni simboli slovenstva, menda tudi ne bodo vzdrzhali. Morali se bomo spomniti chesa vsaj tako pretresljivega, kot so shvicarske ure s kukavicami ali nizozemski tulipani ali mlini na veter ali skandinavski lososi ... Morda bi se kazalo odlochiti za stopicajoche lutkarsko pishche v obliki zemljevida Slovenije (simbol mednarodnega lutkarskega festivala).

Che se spet vrnem k jugoslovanstvu, je bilo glede tega kljuchno vprashanje, ki mi ga je pred nekaj leti postavila novinarka Daily Maila: "Kaj ste najprej odgovorili, ko so vas vprashali po narodnosti, ko ste bili she v Jugoslaviji, Slovenec ali Jugoslovan?" Cheprav je odgovor tujcu zaradi navedenih praktichnih razlogov bil tak ali drugachen, mi je bilo vedno jasno, kako usoden je bil pravi vrstni red.

Zhe prve tedne mojega bivanja na Shvedskem leta 1965 je romala s tamkajshnjega jugoslovanskega veleposlanishtva v mojo matichno obchino ovadba, da delujem nacionalistichno. (Potem so ocheta opozorili na to.) Za to je poskrbela budna Vojvodinka "na studijama v Londonu", hchi visokega oficirja sedaj svetovno znane JLA. Dekle se je hudo razburilo, ker sem v mladinskem prenochishchu, potem ko so me vprashali o narodnostnem vprashanju v Jugoslaviji, "nich hudega slutech", prostodushno razodel obstoj Slovencev. Preden je nesla ovadbo naprej, me je pouchila, da smo v tujini najprej, pravzaprav edino Jugoslovani, ono drugo pa da je nasha interna, "jugoslavenska" zadeva. Menda sem rekel, da imamo she kar znosno diktaturo. To lekcijo o jugoslovanstvu mi je deset let kasneje pri zaslishanjih ponavljal podpolkovnik KOS-a, ki je omenjeno ovadbo, skupaj z lepim shtevilom drugih, verjetno imel v svoji mapi, ki naj bi predstavljala moj dosje.

Roko na srce, do nedavnega je narodno pripadnost v imenu internacionalizma zatajeval tudi marsikateri Slovenec, ki ni hotel biti malenkostno in nacionalistichno, ampak bolj napredno in svetovljansko nastrojen, ki je hotel pokazati, da mu take podrobnosti niso pomembne in da ni, kot ostali Slovenci, vase zaprt in drobnjakarski. Napredni tujci, kot Peter Handke, so to uposhtevali. Njihovo razocharanje je bilo neobvladljivo, ko so spoznali, da se je plebiscitarna volja Slovencev pokazala za drugachno. Zatekli so se v razne razlage. Da nacionalno nekaj pomeni peshchici starcev, da je mladina zagotovo drugachena itd. Marsikdo se je s takim sprenevedanjem, da on namrech ni on, res resheval slovenske utesnjenosti. Morda tako razmishljajo koroshki Slovenci ali pa tisti Slovenci, ki potujejo na Koroshko in se kopajo v Wörtherseeju in nakupujejo v Klagenfurtu, vozijo pa se skozi Verlach, Maria-Rain in Velden.

Nekoch sem z angleshkim prijateljem v neki koroshki gostilni prebil ves popoldan in vecher v pogovorih z gosti v angleshchini in moji polomljeni nemshchini. Bili so prijazni, pogosto so govorili, da so zhe slishali za Slovence. Ob polnochi pa so kot na skriven znak vsi ti "Nemci" zacheli govoriti in celo zelo buchno peti v koroshki slovenshchini. Ta dogodek, ki je tako nezaslishan, da mu celo sam komaj verjamem, mi je potrdilo vech koroshkih Slovencev kot znachilno vedenje Koroshcev.

Razlogi za njihovo obnashanje ne morejo biti ekonomski. Tudi nasilje nad njimi ni opravichilo, chesh Nemci jih tako hudo sovrazhijo in o njih tako hudo tudi mislijo. Ne podcenjujem nasilja, ki se je dogajalo na Koroshkem, vendar je to normalno za vse etnichne sosede. Res smo mi za mnoge ozke, omejene Nemce in Italijane Chushi in Shchavi, vendar menda tudi mi poznamo Shvabe in Lahe, da Bizantincev ne omenjam. Tudi socialna razslojenost, dejstvo, da so Slovenci pretezhno revnejshi kmetje in proletarci, je chudna, materialistichna in malomeshchanska razlaga pravzaprav etichne kapitulacije. Chlovekovo dostojanstvo in samosposhtovanjene bi ne smelo biti odvisno od teh stvari. Jokati in stokati nad tem je chudna in specifichna reakcija Slovencev. Jaz bi zhe sposhtoval samega sebe in svoje poreklo, che bi se to splachalo, govorijo. Teh stvari se je treba uchiti od Romov.

Da zhivijo zamejci pozabljeni od matichnega naroda, celo od vladnih uradnikov, odgovornih za te stvari, da se morajo s sonarodnjaki v svojih trgovinah pogovarjati v polomljeni nemshchini ali italijanshchini, ker so ti sonarodnjaki preprichani, da so v tujini, v Italiji in Avstriji, tam pa se govori nemshko ali italijansko, to je zhe druga zgodba. Slavni ekonomist, chlan prve demokratichne vlade pri nas, je, ne da bi trenil, v neki televizijski oddaji mimogrede povedal, da so seveda takoj, ko so prevzeli vlado, pipice v zamejstvo zaprli. Pika. In je preshel k drugim pomembnim zadevam. Recimo, kako nekoristno je narodno bogastvo razdeljevati med ljudstvo, ko pa zgolj menazherji znajo gospodariti z njim itd. Vsi taki Slovenci tostran in onstran meje so zhe zdaj pravi Evropejci.

Moj oche, ki je imel dobre razloge, da se je ukvarjal s temi vprashanji, mi je pripovedoval, da je enega prvih dni okupacije leta 1941 po radiu poslushal nekoga, verjetno samega Hitlerja, chisto razumno govoriti o tem, da smo Slovenci tako majhni, tako rekoch zanemarljivi v primeri z mogochno Nemchijo in da je za nas preprosto nepraktichno vztrajati pri svojem jeziku. Vse to je nedvomno res in velja za najvechjo shtevilo svetovnih narodov in jezikov, tudi za Nemce same. Stvar je seveda v tem, da razlogi za ohranjanje lastnega jezika niso praktichni, kvantitativni, utilitarni.

Taki razlogi so v prvi vrsti lahko seveda samo kulturni, estetski, aksioloshki: ohraniti she eno posebnost, she eno razlichico fenomena jezik, she eno stvaritev generacij in generacij prednikov, she en bozhji chudezh. Ne ohranjamo ga zaradi sporazumevanja, ker je zamenljiv s preprostejshimi, predvsem pa univerzalnejshimi jeziki. Utilitarnim razlogom se zachenjamo blizhati, che se zavedamo, da bi, che bi neprostovoljno izgubili svoj jezik, izgubili tudi pomemben kljuch do dolochenih globin svojega bitja. Kaj to pomeni, lahko vidimo, che pozorno pogledamo v ochi "bivshega" Slovenca, ali bivshega karkoli zhe. Nekoga, ki ni shel po lastni volji v asimilacijo, ampak se je za to ali ono prodal.

Obstaja she en mazohistichni obrazec za zatajevanje svojega porekla in politichnih interesov svoje etnije, na katerega je morda rachunal Tito in njegova kamarilja. Svojemu poreklu in svoji politichni subjektiviteti naj bi se bili odrekli zavoljo jugoslovanske skupnosti, ki ni sposobna demokratichnega sozhitja niti med narodi niti znotraj narodov. Dopovedovali so nam, da Jugoslavija ne bo prenesla vech strank, da se bo takoj zachelo klanje. Zato bi bili morali potrpezhljivo prenashati represijo, ki nas je shchitila pred nami samimi in pred nasho politichno nezrelostjo in nesposobnostjo. Danes se na prvi pogled zdi, da je bilo to razmishljanje celo pravilno in da bi z vech potrpljenja udelezhencev v jugoslovanski drami lahko ohranili na sto tisoche zhivljenj. Seveda je veliko bolj verjetno, da je prav obratno. Potrpljenja je bilo prevech. Nikoli, denimo, nashi predstavniki, kakorkoli zhe so bili voljeni, ne bi smeli sprejeti odvzema avtonomije Albancem. Takratno popushchanje je bilo prvo v vrsti, ki je krepilo srbski fashizem. Strpnost do fashizma se ni she nikoli obrestovala, zato ker fashizem gradi na zanichevanju shibkosti. Kljuchno dejstvo pa je, da razen Srbov ni nihche kazal tezhenj po " klanju" . Oni so klanje tako napovedovali, ga izvajali, sprovocirali in na ta nachin inscenirali resnichnost svoje propagandne parole "Jugoslavija demokracije ne prenese", ki ji je sledila seveda neizgovorjena: "Zato ji moramo vladati mi".

V nekem chlanku je neki nash slavni nachelno "proti-nacionalistichni" psihoanalitik priznal pomembnost etnichnega za posameznika, hkrati pa ugotovil, da gre tako rekoch za prazno kategorijo, za "rech", "fantazmo", za banalnosti, ki kot vchasih sanje dajejo videz pomembnosti. Slovencem so po njegovem skupne navade to, kaj radi spijemo in jemo, kranjske klobase, goveja juha z rezanci, drugachne navade pa to ogrozhajo. Tako so te posebnosti objektivno odvech, pravzaprav samo mozhen vzrok za medetnichne konflikte. In nobenih razlogov ni, da jih ne bi zamenjali ali homogenizirali. Omenjeni avtor je, kot kazhe, ugotovil, da se to ne da ali pa da je pretezhko.

Ko sem sam predaval zgodovino filma na univerzi v Stockholmu, je oddelek kot gostujochi profesor obiskal eden najvechjih idolov. Karizmatichni newyorshki Jud, sivolas in ocharljiv, je napisal mnogo knjig o vpletenosti medijev v graditev in utrjevanje "amerishkega imperija". Njegova posploshitev medijskih sporochil na shest tochk, katerih skupna funkcija je indoktrinacija Zahoda o njegovi vechvrednosti, je bila preprichljivo postavljena v prepletenost interesov velikega kapitala, amerishke vojske in CIE. Vendar so se vse moje filmske mojstrovine po njem znashle v kategoriji sporochil, ki so utrjevala svetovni kapitalizem, che ga niso zelo eksplicitno zanikale.

Pa mi je profesor izdal izjemo, katere sem se malo zlobno veselil. Annie Hall, film Woodyja Allena, ga je navdushil. Sprasheval se je, ali lahko tak film razume tudi nekdo, ki ni kot judovski otrok odrashchal v New Yorku.

Gospod Paul Parin - tudi ta je psihoanalitik, ki ga citiram na drugem mestu glede psiholoshke razlage krvolochnosti Srbov v Bosni - je bil rojen in je odrasel na enem slovenskih gradov, zdaj pa zhivi zhe chez 50 let v Zürichu. Slovensko ne zna. Prishteva se izrecno k razsvetljenskemu humanizmu. (V Jugoslaviji se je udelezhil partizanskega odpora.) V eni shtevilk Razgledov pomena domovine ne zanika radikalno, ker je razumen in je videl, da fenomen pach obstaja, in to ochitno ne vedno v maligni obliki. Vendar ga odsvetuje, razen v klinichnih primerih, ko pacienti potrebujejo okrepitev svoje samozavesti. Patriotizem kot plomba za samozavest, pravi, morda kot aspirin. Zdravi ljudje domovine ne rabijo ali pa rabi vsak svojo. Sam zhivi v Zürichu zato, da mu domovine ni treba imeti. Razmishljal je, ali mu Slovenija pomeni kaj posebnega, ali je kaj posebno ganjen zaradi prijaznosti ljudi, ki jo kazhejo do njega, ali se mu zdi posebno lepa, ali ga napolnjuje s posebnimi chustvi. Ugotovil je, da ne, saj so tisto, za kar je menil, da sodi v chutenje domovine, chutili do Slovenije tudi njegovi prijatelji, ki sicer z njo niso imeli nich.

Gospod Parin postavlja “razsvetljensko svetovljanstvo” proti “postmodernistich-nemu” vrachanju k pripadnosti. Na videz dobronamerno pokroviteljsko, v resnici pa z znachilnim diskretnim znmenjem zavesti o vechvrednosti lastnega preprichanja polemizira s Slovenci, ki so ga na neki slavnosti imeli za "svojega". Njegov pokroviteljski ton je znachilen za “razsvetljeno” Evropo. Ponujeno domovino, do-locheno vljudnostno gesto slovenskih gostiteljev, tolmachi s potrebo Slovencev, da bi povezali svojo zgodovino z Avstro-Ogrsko in z Zahodno Evropo, prav to oboje pa po njegovem za Slovence predstavlja prav on.

Zhe mogoche, da kdo v Sloveniji razmishlja, da se je treba navezati na staro Avstrijo, vendar ni kaj dosti stvari, ki bi kazale na to. Res ni potrebe, saj je bilo te Avstrije v nashi zgodovini toliko, v dobrem in slabem, da nam je ni treba graditi, obujati kot nekakshno posebno vrednoto. Tudi o pretirani evforiji po Zahodni Evropi ne bi mogli govoriti, razen med liberalci in reformiranimi, ki verjamejo da pomenijo vodijo vse integracije nujno v svetlo prihodnost. Tako je drobna pripomba gospoda Parina, morda predvsem majhna nevljudnost, tudi izraz znachilne zahodnoevropske oshabnosti. Ob tem zhelim poudariti, da gre za izjemno omikanega, pokonchnega in zhlahtnega chloveka. Hochem rechi, kakshni so shele drugi!

Ko sem omenil nekemu kolegu s Shvedske filmske shole, da smo zhiveli pod Nemci nekako od Karla Velikega naprej, mi je morda ne z najslabshimi nameni odvrnil: “She srecha!”

Ne da bi imeli posebne razloge za to in ne da bi Slovence kaj prida sprashevali o njihovem lastnem mnenju ter ne da bi uposhtevali neka dovolj zgovorna zgodovinska dejstva o na primer protifashistichnem odporu od prve svetovne vojne naprej, so Zahodni Evropejci v prvem chasu po osamosvojitvi Slovencem pripisovali razne motive, med drugim servilnost do Nemcev. Tako pomagajo Milosheviću, vse v duhu Emira Kusturice, in postavljajo osamosvojitev Slovenije v sumljivo luch ter nas tlachijo v irhaste hlache in nas slishijo jodlati (Newsweek v juliju 1991). Ob tem pa po vech kot tisochletnem sobivanju z Nemci ali zhivljenju pod njihovo nadoblastjo, kakor vam pach drago, niti ne bi bilo chudno, che bi prav vsi jodlali in hodili v lederhosen. Obravnavajo nas, kot da smo pravkar od nekod prishli in da se nekam rinemo, da se nekaj sprenevedamo, pa nam morajo pomagati in nas opominjati na nashe poreklo in nas uchiti evropskih manir.

Menda ni nesporno, da so tako Bavarci, Habsburgerji kot razni Kusturice prishli nekam, kjer so nashi predniki zhe nekaj chasa bivali in kjer so se zhe davno shli neki obred, ki je sluzhil celo kot eden navdihov tvorcem toliko opevane evropske liberalne demokracije. Ne gre se s tem napihovati, se je pa koristno takih stvari spomniti, ko se komu zdi, da nas mora o tem in onem pouchiti.

Sicer dobronamerni Parin ishche chutenje domovine v svojih chustvih s skepso, primerno za podvige racia, med katere pa gotovo ne spadajo chustva. Rad bi ga videl postavljati podobne probleme, kot si jih je postavljal o posebni privlachnosti Slovenije, na primer o svoji ljubici. Vprashljiv je tudi Parinov postopek lochevanja jezika in dezhele. Che bi ga zares zanimala Slovenija, bi ga skoraj morala malo mikati tudi slovenshchina, cheprav je svojo Slovenijo gotovo dozhivljal pod drugimi imeni, s posredovanjem nekega drugega, nemshkega jezika. Ali ne pomeni to, da pravzaprav ni zhivel v Sloveniji?

Na Shvedskem sem prezhivel kar velik del svojega zhivljenja. Poleg soochenja moje slovenske dushe s shvedsko geografijo, me je predvsem zanimala preteklost ljudi, ki so tam zhiveli, zato me je zanimal njihov jezik, prek tega lahko do neke mere delim njihovo pripadnost njihovi dezheli in njeni kulturi. Zlorabljeni izraz “domovina” tukaj res zveni nepristno. Tudi táko moje ravnanje je neke vrste internacionalizem. Domishljam si, da gojim radovednost in naklonjenost do drugachnosti, tudi etnichne in kulturne.

Da bi nekako ugledali neko nezamenljivo nacionalno identiteto, do katere nismo zgolj instrumentalno nastrojeni, moramo spremeniti nachin gledanja. Identiteto morda odkrijemo, che to tako imenovano domovino v mislih odpravimo. Seveda pomaga, che se dejansko odselimo v tujino. Potem pridemo do nechesa, morda res tezhko opredeljivega, kar nam razkriva predvsem vsa slovenska umetnishka tradicija: stvari, ki se jih "od znotraj" pogosto celo ne zavedamo; tisto, kar izrazhajo, recimo, pesmi Franceta Presherna, Svetlane Makarovich in Tomazha Shalamuna, romani Lojzeta Kovachicha in Draga Jancharja, drame Ivana Cankarja, filmi Boshtjana Hladnika, Janeta Kavchicha in Vojka Duleticha, skulpture Jakova Brdarja ... Gre seveda za popolnoma nakljuchen izbor in vrstni red.

Zavrachanje gledanja na "tisto" kot na nekaj izrazito praktichnega in utilitarnega, celo banalnega ne pomeni, da je nujno razlagati in opisovati "rech" kot nekaj onostranskega, kot "pravo slovensko naravo" ali "slovenski krshchanski etos", she manj seveda kot "Blut und Boden". Gre preprosto za tisto neponovljivo in enkratno, ki je kakor vino nastalo kot splet dolochenega podnebja, pokrajine in prsti, dolgoletne selekcije trte in njenega prilagajanja na specifichne pogoje. Torej gre za kulturno in materialno zgodovino, za vse kulturne stike, ki smo jim bili izpostavljeni, zlepa in zgrda, za vse genetske in kulturne sestavine, ki nas sestavljajo. Gre za nekaj izrazito dinamichnega, v vechnem spreminjanju, kot pri vinu ali osebnosti, ki pa kljub temu ima neko tezhko dolochljivo in izrazljivo stalnico, ki jo imenujemo identiteta. Tako pri osebnosti, nimamo nobenih tezhav, da prepoznamo enkratno identiteto posameznika, cheprav jo je nachelno zelo tezhko opisati. Celo pri avtomobilih je to mogoche.

Fatalnost objektivistichnega humanizma je v tem, da v skrajni konsekvenci po-meni, da pravichni in mirni svet ogrozhajo vse razlike. Komunizem, najbolj kitajski in kamboshki, je shel najdlje v opreracionalizaciji takega humanizma, ki se je seveda takoj prelevil v nezaslishani teror.

Tako je tezhko vedeti, kaj bo slovenstvo chez dvesto let, che ga ne bodo, predvsem Slovenci sami, nasilno ukinili. Bo pa gotovo nekaj, kar bo rezultat preteklosti in vedno novih dejavnikov, ki se porajajo okoli nas. Tako postane etnija zelo mesena, materialna, pa vendar ne okleshchena drugih ravni, denimo izraza, psiholoshkega, socialnega, seveda tudi duhovnega. Torej klobase in rezanci, zakaj ne, in ajdove njive, vsekakor tisto, kar ljudje, ki tukaj zhivijo in ki so se sem naseljevali in se sem naseljujejo, iz tega sveta naredijo, kako ga dojemajo, kako se odzivajo nanj, kako izrazhajo svojo simbiozo z njim.

Neki moj prijatelj meshanega porekla zheli verjeti samo v krvno, genetsko identiteto. Ko mu ugovarjam, da tega ni, pa vzklika: " Kaj se pa potem gremo?!" Morda se gremo najprej to, da si zagotovimo, tisti ki zhivimo tukaj, pravico soodlochati o tem, kako se bomo meshali, kakshno imigracijsko politiko bomo imeli, s kom bomo komunicirali, s kom bomo trgovali. Da ne bomo tega nujno pocheli samo s tistimi, ki se nam predstavljajo kot nashi osvoboditelji in zashchitniki nashe prave slovanske dushe. Da se ne bomo nujno meshali samo s tistimi, ki so nas s svojo samoproklamirano vojashko in kulturno superiornostjo poskushali izolirati od ostalega sveta in nas nekako pod prisilo osvoboditi nas samih, nashe povezanosti z Evropo, kakrshnakoli zhe ta je. Prav to so nam kljub vsemu vse bolj histerichno dopovedovali v zadnjem desetletju skupne drzhave. Rusi bodo odreshili Evropo, oni pa vsaj nas. Ali ni to zgolj njihov problem, problem njihovega obchutka manjvrednosti?

Seveda obstaja tudi neka genetska identiteta naroda, vendar je po vsej verjetnosti samo statistichna slika dolochenih povprechij, dolochene stratifikacije, torej meshanica. Kajti za genetiko je drugachnost in razlichnost absolutna zahteva. Ne dá se za nekoga rechi, da genetsko ne more biti pripadnik nekega naroda, ne da bi zapadli v nesmiselni rasizem, katerega posledice so nam dobro znane. Medtem ko kulturno zagotovo lahko govorimo o tem, ali nekomu pripadamo ali ne.

Ker sta si kategoriji nacionalizem in internacionalizem razdelili levica in desnica, she najbolj ekstremna pola, kot sta si nekatere druge temeljne stvari, kot je druzhina, se vedno sprashujemo, za kaj smo ali proti chemu smo, ne pa, kaj neki tak pojav, kot sta narod in druzhina, pomeni, kako deluje, chemu sluzhi.

Internacionalizmu se torej ne sluzhi z lastnim etnichnim samozatajevanjem. Pri slednjem gre zgolj za prerachunljivo servilnost, za moledovanje za nagrado, za prijaznost ali za kakshno ugodnost, ker tujcem nismo dali razloga, da bi na nas stresli svojo nestrpnost in predsodke. Che me ne slishijo govoriti slovensko, morda ne bodo pomislili, da sem "chush", "shchavo!" ali "shvabo!" Mogoche taki samozatajevalci upajo, da jih bodo tujci, che se bodo potuhnili, imeli za Americhane, Nemce ali kaj takega!

Nashi srbski sobesedniki so pogosto zavestno in uspeshno igrali na izenachevanju razlike med narodnim dostojanstvom in shovinistichno oshabnostjo, saj je defenzivna drzha, tudi etnichna, nehvalezhna, nekako skopa, stiskashka in sitna. Shirina, odprtost, nemalenkostnost so razumljivo neprimerno bolj simpatichne. Vendar si jih je veliko lazhje privoshchiti, che ima narod, ki mu pripadash, v svojih rokah vojsko in policijo. Na to umazano podrobnost so pozabili tisti moji prijatelji iz Beograda, ki so mi skoraj ochitali, zakaj nismo Slovenci bolj ekspanzivni, zakaj se ne razshirimo s svojimi ambicijami po vsem jugoslovanskem prostoru, ki nam je (bil) na razpolago. Che nadzorujesh policijo in vojsko, lahko shirish svoj vpliv, pa she o nacionalnem vprashanju ti gotovo ni treba posebej in pogosto razpravljati. Skratka, lahko si velikodushen.

Ne rechem, da ne bi lahko tudi Jugoslavija prishla na prvo mesto in narodna pripadnost na drugo v odgovoru na prej omenjeno vprashanje, che bi se bili tako res domenili, che bi bila taka politichna volja in odlochitev Slovencev, che bi starojugoslovanski jugoslovenarji zmagali, che bi se torej kot narod odrekli suverenosti in che bi imeli tako ustavo in zakonodajo. Ker pa tako ni bilo in so nas skushali goljufati, je vztrajati pomenilo ne samo ne zdrsniti v narodno izdajo, ampak tudi braniti chloveshko dostojanstvo in pravico do razlikovanja med resnico in lazhjo. Za "njih" je to seveda pomenilo "slovenski nacionalizem".

She danes nekateri moji znanci srbskega rodu menijo, da so le bili vechji, bolj lojalni "Jugoslovani", kot sem bil jaz, ker so se zatekali k takemu nadnacionalnemu "jugoslovanstvu". Verjetno so si tudi nemshki Avstrijci lastili vechje domoljubje, ker so bili bolj za Avstro-Ogrsko kot nenemshki narodi. Gotovo so tudi oni sodili, da so zato bolj internacionalnistichni, bolj shiroki, bolj odprti, nemara tudi bolj humani kot najbrzh zhe takrat zadrti, vase zagledani Slovenci. Kdo ve, che je z "jugoslovanskega" stalishcha sploh mogoche sprevideti, da so s prevech gorechnim jugoslovanstvom, vede ali nevede, spodkopavali prav tiste krhke temelje, na katerih je Jugoslavija sploh lahko obstajala.

Tudi tisti potomci meshanih zakonov in migranti, ki so imeli dobre zasebne razloge za svoje jugoslovanstvo, bi nachelno brez veljavnih ugovorov mogli zagovarjati svoje nadnacionalno jugoslovanstvo v razmerah popolne enakopravnosti, predvsem pa v odsotnosti jugoslovenarske opcije v politichnem zhivljenju takratne Jugoslavije. Ker je bila taka opcija she kako prisotna, mochna in agresivna, so jo s takim deklariranjem morda nehote vendar le podprli. S tem pa sprenevedanje, da gre zgolj za nekaj osebnega, ne vzdrzhi kritike. To je, denimo, zachutil filmski rezhiser Lazar Stojanović in se je takrat ob nekem shtetju baje deklariral za Eskima, danes pa vztraja, da je Srb. Seveda pa ljudem, ki so se razglashali za Jugoslovane, s tem ni mogoche vedno pripisovati sumljivih, za politichno nadnacionalno jugoslovanstvo zagretih namenov, a najvechkrat so bili prav to.

Nedvomno so tudi v nekdanji Avstriji obstajali taki "nadnacionalni ljudje". Vemo, da so bili predvsem takratni drzhavni birokrati samo Avstrijci in nich drugega. Tu gremo lahko dalje navzgor. Ali storim kaj protirasistichnega, che se pripishem enotni chloveshki rasi? Ali pa navzdol, in zanikam dejstvo, da sem pol Primorca in pol Shtajerca? Naj se uprem, chesh, jaz se zhe ne bom delil, jaz sem Slovenec in nich drugega! Meni je neizmerno produktivnejsha obratna pot, ki so jo pred leti ob ljudskem shtetju ubrali nekateri pametni Dunajchani, pa so avstrijske oblasti na Dunaju nashtele vech Slovencev kot na Koroshkem. Nedavno bi se morali vsi deklarirati kot bosanski Muslimani, tako kot bi morali biti pred in med drugo svetovno vojno Arijci Judje. Seveda pod nacizmom to ni bilo preprosto. Poleg tega so bili ogrozheni vsi Nenemci.

Neki priseljeni igralec je she nedavno tega zapisal, da je toliko prispeval k slovenski kulturi, da je ta tudi njegova in da ga je zato Slovenija dolzhna obravnavati enakopravno. To pa je v tem primeru verjetno pomenilo dati mu dolochene privilegije. Ta dobri chlovek se vseeno ni zavedal, da vechina tako imenovanih kulturnikov, tudi velikih, v Sloveniji ne dobiva samodejno privilegijev, stanovanj in podobnega, zato je morda nehote, poleg dolochenega lazhnega chustvenega izsiljevanja, vsiljeval tudi neki kulturni vzorec, ki pri nas, daj bog, da bi bilo res, ni tako samoumeven. Vsaj jaz poznam kar nekaj pomembnih ustvarjalcev, ki te sreche niso imeli. Podobno sem slishal govoriti Srbe o Dubrovniku, Jadranu. Imajo pravico do solastnishtva teh stvari, ker so v skupni drzhavi postale delno tudi njihove. Gre za neko znachilno oshabnost, ki jim ne bi padla na pamet, che bi shlo za kakshen drug narod, kot meni ne pade na pamet, da lahko od shvedske drzhave zahtevam kaj vech, kot mi po svojih zakonih lahko daje, chetudi sem " prispeval k njenemu bogastvu med mojim petnajstletnim bivanjem tam" .

Meshano poreklo je bilo pogosto uporabljeno kot bojno sredstvo za unitarizem in jugoslovenarstvo. Polagali se nam na srce, da moramo razumeti one nesrechnike, ki da so z izginotjem Jugoslavije izgubili mozhnost, da se narodnostno deklarirajo kot Jugoslovani. Etnichna meja v sredini zakonske postelje je menda ja absurdna in podobno. Vendar gre za demagogijo, zgrajeno na nepravilnih rachunih s sumljivimi nameni. Posebno veliko samoprevaro pomenijo narcisistichna jadikovanja, da se ne morejo opredeliti za nobeno stran v jugoslovanskem konfliktu, saj njihovi starshi zhivijo v Beogradu, otroci pa v Zagrebu. Rad bi jih videl tako govoriti leta 1943 o, denimo, Berlinu in Parizu. Tukaj pa to ni pomenilo nich drugega, kot izenachevanje zhrtve in agresorja, podporo tezi o medetnichnih spopadih in zato objektivno podporo agresorju in njegovim nachrtom.

Narodna pripadnost nekoga z meshanim izvorom pa je tista, za katero se odlochi. Lahko je tudi sestavljena. Ni nujno, da je treba zanj izumljati neko nadnacionalno kategorijo. Tudi che gre za druge pripadnosti, se verjetno odlochamo. Jaz sem dejansko Shtajerec, saj sem otroshtvo prezhivel na Shtajerskem. Zaradi nekih razlogov pa hochem biti tudi Primorec. In kdo mi kaj more za to, cheprav si Primorci lahko mislijo svoje, Shtajerci pa tudi!?

Hchi mi odgovarja na vprashanje, kaj je, da je shvedsko - slovenskega porekla, pol - pol. Nisem opazil, da bi ji to povzrochalo probleme ali jo motilo. V sholi je od prvega razreda vestno hodila na svojo "slovenska", cheprav to ni njen materni jezik, ker pach odrashcha pri materi na Shvedskem. Z ochitnim veseljem prihaja na pochitnice v Slovenijo od najzgodnejshega otroshtva in kazhe, da je njen edini problem v tem, da pochitnice niso dvojne, da bi lahko ene prezhivela na Shvedskem, druge pa pri nas. Ne vidim nobenih znakov misli, da je treba te posebnosti, njeno dvojnost, odpraviti, da se bo lahko izjasnjevala kot Evropejka ali kaj drugega nadnacionalnega in da bodo ona ali zadeve sveta zato kakorkoli bolje urejene. Celo v tistih krajih res nepraktichni priimek je, kot kazhe, ni nikoli motil.

Nasprotno. Nedavno sem ugotovil, kakshno vrednost ji predstavlja njena dvojnost. Ker nisem nikoli zhivel z njo, je, kot je to menda obichajno, najin intimni, jezik ostal shvedski in jaz sam sem jo rahlo shchitil pred preveliko nestrpnostjo do jezikovnega prilagajanja na njenih vsakoletnih pochitnicah. Nedavno se je pokazalo, da sem imel prav. Potem ko praktichno nikoli ni z mano spregovorila slovensko, mi je v svojem shestnajstem letu nenadoma predlagala, naj odslej govoriva samo slovensko. Ko je to storila, se je pred mano pojavila chisto nova, doslej meni neznana osebnost. Zdelo se mi je, da vidim nov izraz, nov glas, nov odnos do sveta ...

Najvechkrat je vprashanje, kako se kdo izjasni, odvisno od tega, kje zhivi. Ne vem, v chem bi bil problem obstoja srbsko-slovenskega, slovensko-makedonskega porekla vechji od nemshko-francoskega, hispano-amerishkega, norveshko-amerishkega ali turshko-nemshkega? Pri popisu bo Shved amerishkega rodu verjetno vpisal pod narodnost shvedska, che se je rodil in odrasel na Shvedskem, in amerishka, che bo zhivel v ZDA. Ni pa nujno, lahko se chuti in deklarira za Americhana s shvedskim drzhavljanstvom. V chem naj bi tu bil problem?

Kljuchno je demokratichno pravilo: posameznik ima zadnjo besedo pri odlochanju, kdo da je, tudi etnichno (kar pa ne more veljati za drzhavljanstvo, ki je nekaj drugega kot etnichna pripadnost.)

Problem pri nas so bile seveda skupine, ki so pokazale gorecho pripravljenost igrati peto kolono. S tem so sozhitju, sebi kot manjshini in vsem manjshinam naredile neprecenljivo shkodo. Ob sumljivih potezah italijanske vlade tako vztrajno molchecha italijanska manjshina, ki pa se je lotila kar resnih borbenih sredstev, ko je shlo za shtrajk na Televiziji Koper, dela isto shkodo. Nasproten uchinek imata gospoda Tomizza in Parovel. Oba sta meshanega porekla, ki ga tudi priznavata. Ljudje, ki zapushchajo svoja mesta in someshchane, da bi jih potem unichevali, predstavljajo na vseh straneh signal za previdnost z manjshinami, ki se je she rodovi ne bodo otresli. Zato taka dejanja niso sama po sebi podla in nizkotna, ampak pomenijo sejanje nezaupanja v medchloveshke odnose nasploh, napad na mukoma dosezhene civilizacijske vrednote.

Toliko chasa sem zhivel na Shvedskem, da sem bil zhe dodobra integriran. Ob tem mi moje poreklo ni delalo nikakrshnih problemov. Hote sem ga ohranil, z drzhavljanstvom in "pasoshem" vred. Tako sem se pach odlochil. Lahko bi se bil seveda drugache. Vedel sem, da zhivim v nekakshni skupnosti s Shvedi kot gost, saj sem se odlochil, da se bom nekoch vrnil. Zato sem bil dolzhan jemati njihove interese kot svoje. Che bi se bil odlochil ostati za vedno, bi bila lojalnost skupnosti, ki jo predstavljajo Shvedi, she bolj samoumevna. Vendar bi tudi moralno, ne samo legalno, pomenila tudi vech pravic.

Danes moramo priznati, da je enakopravnost narodov, podarjena od zgoraj od cesarja ali marshala, ki naj bi zrasla iz nekakshne skupne drzhave, kot sta bili Avstro-Ogrska in Jugoslavija, naivna utopija. To lepo potrjuje zdruzhevanje Evrope, ki je nachelno verjetno edina pot do skupnosti vsaj pravno enakopravnih narodov, pa she ti bodo enakopravni toliko, kolikor jim bo to dovoljevala “stvarna politika”.

Che se posebne narave Jugoslavije, to je skupnosti, take ali drugachne, suverenih narodov, ni zavedalo ali se je vsaj tako sprenevedalo pol Jugoslavije (to velja vsaj za srbsko polovico), je bil notranji ustroj drzhave she manj jasen tujini. Pravzaprav je tudi Zahod zhelel spregledati pravo naravo Jugoslavije, vendar iz svojih, drugachnih, pritlikavih, kratkorochnih, vedno enako sumljivih razlogov.

"Progresivni" kolegi v vodstvu svetovne organizacije filmskih shol CILECT so she 1989. leta karajoche momljali o nacionalizmu in separatizmu, potem ko sem jim, vsaj po lastnem mnenju, poudarjeno uravnotezheno in suhoparno ustavnopravno razlagal takratne jugoslovanske konflikte in zdrahe. Mogoche je bilo to zato, ker Slovenci in drugi juzhni Slovani, che sploh kaj, predstavljamo v njihovi zavesti predvsem obrambo pred Nemchijo na njeni juzhni meji.

Vodstvo te organizacije se pozneje ni vdalo niti skoraj popolni enotnosti javnega mnenja v svetu po uvedbi embarga ZN proti Srbiji in je vztrajalo pri preprichanju o enaki odgovornosti vseh v konflikt vpletenih strani.

She avgusta 1993 je predsednik CILECTA (sicer Shkot!) v svojem porochilu izvrshnemu komiteju predstavil vztrajanje hrvashke filmske shole leta 1992, da so chlani CILECTA kot Hrvashka in ne kot Jugoslavija, za poglavitni, che ne celo edini problem v zvezi z "balkanskim konfliktom". Che so Americhani nasprotovali " nashemu reshevanju iz balkanskega kotla" zaradi pragmatizma, je vechina evropskih izobrazhencev to delala iz preprichanja.

Moj prijatelj, shvedski slikar, ki je vechino svojega zhivljenja prezhivel v Franciji in Angliji v levicharskih krogih, me je zadnja leta otozhno gledal, ker je vedel, da se njegov nachin razmishljanja in interesi mojega naroda po prezhivetju usodno krizhajo. Pred chasom mi je poslal chlanek uglednega angleshkega publicista Basila Davidsona na temo bosanske vojne, ki je bil konec leta 1992 objavljen v London Review of Books. Naslov chlanka je bil Lutfijeve kafane ne bodo vech odprli.

Davidson je bil v zaveznishki misiji v Jugoslaviji in ga je to verjetno kot marsikaterega Anglezha ali Americhana usodno zaznamovalo s simptaijo do jugoslovanstva in do socialne revolucije. Zato je sporochilo njegovega chlanka preprosto. Evropa, beri Nemci, so s prezgodnjim priznanjem odcepljenih "fragmentov" zhe drugich v tem stoletju naredili usodno napako. Prvich je to storila Avstro-Ogrska z aneksijo Bosne in Hercegovine. Obe dejanji sta namrech sprozhili "nasrshen" pan-srbski nacionalizem. Tega je bilo treba v njegovem spechem stanju ochitno bolj sposhtovati.

Davidson opisuje Bosno do fatalnega avstro-ogrskega posega kot v bistvu mirno mejno turshko provinco, kjer je vsak molil svojega boga v skupnem, srbskem jeziku, Srbe kot svobodoljubne ljudi, ki nikoli niso dolgo trpeli tiranije, tamkajshnje partizane pa kot tiste, ki so poskrbeli, da je mir trajal v Bosni tudi zadnjih shtirideset let. Zdaj pa so na povrshju tiste sile, chetniki in ustashi, proti katerim so se bojevali partizani in pobijajo Boshnjake.

Razumna slika, v katere bistvene poteze smo tudi sami do nedavnega pogosto verjeli. Hudich pa je, kot pogosto, v detaljih, ki jih napredni ljudje radi, da bi lahko ohranili chistost nachel, zhrtvujejo. Zaradi tega se ta primer seveda ni mogel zacheti s prezgodnjim priznanjem "odcepljenih fragmentov tistega, kar je nekoch bila Jugoslavija".

Nedavna bosanska vojna se je zachela zhe takrat, ko Bosna ni bila tako mirna in ko Srbi niso bili tako svobodoljubni, kot bi bilo koristno za zgodovino, ko partizani po vojni niso bili samo "osvobodina vojska" in ko angleshka pomoch ni bila samo pomoch okupiranim svobodoljubnim narodom Evrope.

Davidson ima svoj problem: upravichenost angleshke pomochi partizanom se danes v Zahodni Evropi postavlja pod vprashaj in mora jo braniti. Vendar z neznatnim in kljub temu za razumevanje sedanjosti usodnim retushiranjem zgodovinske slike dela prav nasprotno. Odstranjuje prav tiste packe in madezhe na bleshchechi sliki partizanske federalne juzhnoslovanske idile, ki so skoraj chez noch spremenili to idilo Lutfijeve kafane v apokaliptichno razvalino.

Istega leta (1992) je bil dalj chasa v Sloveniji angleshki kulturni menedzher z levicharskimi simpatijami. Kot dobremu poznavalcu nekdanje jugoslovanske kulture so mu stvari v Sloveniji postale presentljivo hitro jasne. Zachelo pa ga je skrbeti nekaj drugega: "Pa se zavedate, da v svetu prevladuje srbska razlichica zgodovine in ne vasha, pa naj bo she toliko resnice na vashi strani!? Tako bo tudi ostalo, che ne boste svoje zgodovine napisali sami, kar se vam, presenetljivo, zdi popolnoma nepotrebno!"

Skoraj ni tujega turistichnega vodicha po Sloveniji, ki se ne bi zachel z ugotovitvijo, da je TO leta 1991 namerno sprovocirala, JLA v vojashko akcijo, nakar se je Slovenija odcepila. Primerjajmo táko stanje z Izraelom. Zhidovski avtoji so se zhe lotili preuchevanja problema zgodovinske progresivnosti srbskega naroda in zashchite, ki naj bi ga zhidovska skupnost uzhivala v Srbiji med zadnjo svetovno vojno. Nashli so she en mit, skregan z dejstvi. Odpovedovanje iskanju resnice o konfliktnih zadevah zaradi ljubega miru ni samo shkodljivo za tistega, ki mu neresnica shkoduje, ampak je tudi sicer nedopusten oportunizem.

Kje so razlogi za to, da se tudi samoumevna dejstva v zvezi z nekdanjo Jugoslavijo tako tezhko prebijajo v evropsko zavest? Morda je kriva za to stara levicharska formula, zhal ne samo boljshevistichna, po kateri obstoj partikularnega ogrozha univerzalne vrednote, kot so enakopravnost, pravichnost in take stvari. Svetla prihodnost tej ideologiji narekuje odpravo partikularnosti, etnichnih, krajevnih, na koncu tudi individualnih. Pri tem povrshno meshajo socialne in vsakrshne druge razlike. Slovenija in Hrvashka tako postaneta "fragmenta", ki si ne zasluzhita poimenovanja. Seveda bi bilo napachno vse to naprtiti samo levici, saj gre za "napredno" stalishche, napredno v smislu evropskega racionalizma in scientizma, ki ga bodo zagovarjale tudi druge, bolj desne politichne usmeritve.

Obstaja tudi ena najbolj nevarnih, levo liberalnih vulgarizacij, ki si prisvoji vse privlachne vrednote, mir, svobodo, enakopravnost, pravichnost, internacionalizem, pri tem se pa v tem nepopolnem svetu nikoli ne opredeli, ampak se na pisanem balonu svojih lepih vrednot dviga nad vse te umazane chloveshke konflikte in zdrahe. Kdorkoli pa se do chesarkoli konkretnega opredeli, je pristranski, neliberalen in nazadnjashki, torej sovrazhnik vsega dobrega.

V svojem nastopu v "KUD France Preshern" (leta 1994?) se je tudi Vanessa Redgrave zelo previdno izogibala razlaganju dogajanja v nekdanji Jugsolaviji, torej tisti razlagi, ki omogocha poseg, razlagi, na podlagi katere je mogoche zahtevati poseg, ki bi morijo zaustavil. Svojo nastop je skrbno ochistila imen narodov in drzhav. Govorila je le o mestih in "republikah", z implikacijo, da gre za enakovredne partnerje, pach s pretvezo, da je trpljenje otrok takó tu kot tam enako... Tishchanje glave v pesek, ki je tipichno za Evropsko levico. Zame je to tako, kot da bi kdo, ki je vedel za nacistichna koncentracijska taborishcha po takratni Evropi, tudi v Nemchiji, uprizarjal dobrodelne koncerte v dobrobit otrokom, zhrtvam Hitlerjevih koncentracijskih taborishch. Tudi ugotovitev, da imajo tudi Srbi nereshene legitimne interese, ne spremeni. Tudi Nemci so jih imeli.

Seminarja iz zgoodovine filma na AGRFT se je udelezhil leta 1987 Dushan Makavejev, potem ko je slovenski pomladi v Cankarjevem domu posvetil jugoslovansko premiero vseh svojih filmov, tudi WR - misterij organizma. Bozhichni vecher sva prezhivela v kar nekaj ljubljanskih cerkvah, konchala pa sva ga zgodaj zjutraj v Pen klubu. Razpolozhenje v cerkvah - bilo je táko, kot sem ga od nekdaj poznal, meni se je zdelo kar precej pogansko, morda zaradi parchkov, ki so se stiskali - ga je skrbelo. Bilo je tik po znamenitem bozhichnem voshchilu Jozheta Smoleta. Makavejev je menil, da gre za partikularizem, ki bo nujno prishel v konflikt z ostalimi partikularizmi v drzhavi. Vendar je ta patikularizem seveda predstavljal tisochletno tradicijo, s katero se je takrat zgodilo samo to, da je politika javno priznala njen obstoj. Zdelo se je, da se Makavejev tega dejstva ni zavedal in je kar veliko govoril o nevarnosti “Blut und Boden” ideologije. Po drugi strani se je kot turist pritozheval, da se je Ljubljana le prevech pobalkanila. Makavejev je tudi v tem bozhichnem jutru leta 1987 presentljivo zgodaj in jasnovidno prishel do zakljuchka, da slabo kazhe, da so problemi v Jugoslaviji nereshljivi in da Slovenci in Srbi preprosto nikoli ne bodo razumeli drug drugega.

Emira Kusturico sem spoznal, s posredovanjem Vilka Filacha, po njegovem prvem filmu, she pred njegovimi najvechjimi uspehi. S Filachem in njim sem shel v Pariz na premiero "Se spominjash Dolly Bell". Ko se je v intervjujih predstavljal kot “otrok s sarajevske ceste”, se mi je to zdelo duhovito, vendar mu nisem verjel. Nedvomno je bila ta poza uchinkovita za pretezhno levicharske novinarje, ki so ga sprashevali. Pozneje se mi je zdelo, da je odlichno prestal skushnjavo, ko je predstavljal za sorazmerno mladega chloveka neverjeten niz uspehov na beneshkem in cannskem festivalu.

Zmotil sem se. Che danes pobrskam po spominu, se spomnim kanchka balkanske arogance, zanichevanja Chehov in kar je she takih civilizacijsko degeneriranih evropskih (slovanskih?) narodov z vidika nekega izvornega panslavizma in zavrachanja demokracije, ki naj bi bila v bistvu problem prenazhrtih. Kar se je najprej kazalo kot izraz ulichne folklore, je bilo ochitno nekaj globljega. Dokonchno sem spoznal, da je Kusturica stopil na chudna pota na festivalu v Celju, tam okrog leta 1985. Takrat je zachel napovedovati, da bo posnel jugoslovanskega Andreja Rubljova, rekel je " nekakshen film o jugoslovanski dushi" , kot je bil oni ruski Andreja Tarkovskega. Pripomnil sem, da to ne bo mogel biti en sam film. Odgovoril je, in to je bilo za dolgo chasa zadnje, kar sem slishal od njega, da imamo vendar eno, jugoslovansko, pravzaprav slovansko dusho. Danes lahko domnevam, da so mu predstavljali merilo za táko dusho bosanski Srbi, in iz tega neizogibno sledi, da vsako odstopanje pomeni izdajo te pramatrice. Da so Slovenci nemshki hlapci, kichasta podalpska deviacija, kar je pozneje tako rad izjavljal v intervjujih, je ena logichnih izpeljav iz takega razmishljanja.

Danes se se vsega tega spomnim, ko mi znanec, ki je Kusturico na zachetku razpada Jugoslavije “resheval” v New York, zatrjuje, da je Emir Kusturica najnizhje chloveshko bitje, kar jih je srechal, celo med zhivalmi … Znanec je namrech zvedel, da ga Kusturica takrat, ko ga je prosil za pomoch, da bi se lahko reshil iz sarajevskega pekla, ni klical iz Sarajeva, amapak iz Las Vegasa.

Kaj pa desnica? Evropska desnica tradicionalno seveda ni bila konzervativna zato, da bi varovala chloveshke vrednote pred napredkom, ampak zato, ker je shchitila predvsem svoje ekonomske in politichne privilegije. Na to jasno kazhe socialna stratifikacija evropskih volilnih teles. Morda je celo nehote, zaradi narave svojih nachel, danes ostala neprimerno bolj dosledna kot zmedena levica. Levica je bila v svojem delovanju radikalnejsha, najbolj nestrpna in najraje se je sklicevala na znanost in napredek kot na univerzalne in temeljne vrednote. Preganja(la je) meshchanski individualizem, idealizem in iracionalizem, s tem pa (morda nehote, kar tukaj ni pomembno) tudi individualnost, chloveshko intimo (v umetnosti in nasploh), duhovnost in etichno odgovornost.

Neredko pa Zahodnjaki zavrachajo partikularnost iz chiste duhovne lenobe, chesh, kdo bi si zapomnil vse te narode in narodiche, ko pa imamo toliko pravih, velikih, evropskih problemov. Dejstvo, da to ne shkodi mnozhichnemu trgu, pomeni samo, da gre za zelo rezistenten trend na Zahodu, ki je samo na videz protisloven.

Informiranost o obstoju etnichnega dejstva, imenovanega Slovenci in Slovenija, je sedaj kljub vsemu zhe znatno vechja od nich. Pojavlja se na zemljevidih, v turistichnih vodichih in tu in tam tudi v kakshni tuji knjigi, redko v medijih.

Seveda dosti Evropejcev, da o Americhanih sploh ne govorim, kljub temu za Slovenijo ne bo nikoli zvedelo. Tudi zato, ker obstaja tudi mentalna geografija, v tej pa smo bili vedno na obrobju. Neka izraelska shtudentka mi je priznala, da so po njenem Benetke neprimerno blizhje Izraelu, kot je Slovenija. Zaprepadenost zahodnih kolegov na festivalu v Münchnu nad dejstvom, da je Ljubljana oddaljena le shtiri ure avtomobilske vozhnje od Münchna, je zgovorna. Ta mentalni zemljepis utegne biti pomembnejshi za nas od onega objektivnega. Vsaj glede gospodarskega sodelovanja s tujino bo to odlochilni problem. Evropski izdelki so namrech kvalitetni in dragi, drugi ne. Da se Evropa she vedno koncha na dunajski Lantstrasse, in tako bo she lep chas, je sicer, vsaj nachelno, vechji problem tistih, ki v to verjamejo, kot je nash. Nachelno!

Zaradi vsega povedanega bi lagal, che ne bi priznal, da mi dejstvo, da smo se kot etnichna enota v kratkem chasu izkopali iz popolne anonimnosti, ne pomeni dolochenega zadoshchenja. Ta anonimnost je kazala na nasho neupravicheno narodnostno ali etnichno neenakopravnost.

Oche pa je bil etnichno zatiran predvsem kot Slovenec in ne kot Jugoslovan. Globo je v italijanski (fashistichni) sholi placheval za izgovorjene slovenske besede in ne za jugoslovanske. Za vse to pa ni imel niti zadoshchenja, da bi ga zmerjali z Slovencem. Posploshevanje Slovencev v Slovane je za shovinistichne Italijane pomenilo dodatno ponizhanje Slovencev.

Mi pa smo v izpostavljanju svoje posebnosti pogosto bili tako skromni in sramezhljivi, da se marsikateremu tujcu ni zdelo vredno poimenovati nas, ali pa enostavno tega ni mogel, ker ni imel podatkov, potrebnih imen. Prav to se je morda zgodilo Hemingwayu, Wittgensteinu, Musilu in drugim, ki so v prvi vojni kolovratili po nashih krajih, pa niso tega nikjer zabelezhili, razen z nemshkimi ali italijanskimi imeni “nashih” krajev (krajev pretezhno naseljenih z Slovenci).

Moj nachelni univerzalizem tako temelji na podpori vsakega partikularizma, ki ne temelji na zanikanju drugih partikularizmov. Ne gre samo za nachelno stalishche, ampak za veselje, za uzhitek nad obstojem razlichnosti. Zmago vsakega takega partikularizma shtejem kot svojstven napredek sveta, uspeshen odpor proti kulturni homogenizaciji.

Che ne bi bilo tako, unichenje Sarajeva ne bi predstavljalo tudi nezaslishane kulturne katastrofe. Podobna okolja, kot je Sarajevo, lahko najdemo tudi drugje. Vendar je bilo Sarajevo in konchno tudi vsa Bosna nekaj enkratnega, neponovljivega, nezamenljivega prav zaradi svoje posebne identitete, ki je vech kot skupek banalnosti, skupnih navad itd. Bosno je ochitno zhelela nadomestiti homogena Srbija. Ne vem, kako naj bi se chlovek tega veselil.

Seveda gre tu tudi za neke ekonomske in politichne zakonitosti, ki so delovale v prid homogenizaciji. Nashe stoletje doslej gotovo ni bilo naklonjeno partikularizmom samo zaradi preprichanja, ampak zaradi narave (dosedanje) tehnologije, zaradi mnozhichne proizvodnje, mnozhichnega trga, kar vse je potrebovalo mnozhice: proletariat, volivce, vojake, potroshnike...

Morda res vse to danes nadomeshcha kvaliteta? Recimo, da po mnozhici ni vech (tolikshnega) povprashevanja. Nakljuchno prezhivele partikularnosti bodo morda postale vech vredne. Recimo, da je majho tudi lepo in da se z osvajalskimi vojnami shibkejshih ukvarjajo samo she zgodovinsko zaostali narodi. Potem prave nevarnosti za moderni svet homogenih mnozhic ne predstavljajo vech bojevniki, klavci, ampak razsvetljena retrogarda te kolone napredka. Kaj che nas bodo uspele pet pred dvanajsto pregovoriti, da bomo opustili vrednote, ki bodo, popoldne na novo odkrite, postale najdragocenejshe v novem stoletju chloveshke modrosti, miru in sreche? Che bo res lepota odreshila svet, kot je napovedoval Dostojevski, bodo med partikularnostmi nekaj veljale tudi etnichne. Recimo, da se kljub vsemu priblizhuje konec zgodovine. Vsekakor je ta konec she zelo dalech.

Brez lazhne samozagledanosti bi morali priznati, da ochitki o nashem ozkosrchnem nacionalizmu, in to kar pogosti, prihajajo iz okolja, kot so Francija, Zdruzheno kraljestvo in ZDA, kjer je plehkega, kichastega nacionalizma neprimerno vech, kot ga je pri nas. Ne gre zgolj za nekak nepomemben predsodek, kajti razgreti balkanski nacionalizmi, med njimi tudi slovenski, so she vedno kljuchni del lazhne razlage balkanske vojne. Zato ni vseeno, che se trudimo take malenkosti nashim zahodnim sobesednikom dopovedati. Lazhne skromnosti si ne moremo privoshchiti zato, che zaradi drugega ne, ker je ta lazh she vedno pomemben diplomatski in vojashki dejavnik. Praviloma pa so tisti tujci, ki jugoslovansko tragedijo razlagajo z podivjanimi in v vsem enakimi nacionalizmi, bolj nacionalistichni od povprechnih Slovencev. Kar pa obichajno prikrivajo s kakshnim primerno nebolechim liberalnim preprichanjem.

Daneta Zajca, ki je svojo narodno zavest opredelil s prispodobo o kozhi (na eni proslav Preshernovega dne), vechina zahodnih izobrazhencev (ti menda niso niti intelektualci niti razumniki!?) gotovo ne bi razumela: na poreklo ne moresh biti ponosen, saj je del tebe brez tvojih posebnih zaslug ali krivde. Vendar ga tudi ne moresh zanikati. Lahko sprejmesh novega, vendar staro za vedno ostane s tabo.

Te trezne drzhe v Evropi nisem slishal. Na Shvedskem je na primer najpogostejsha zavestna tolerantnost po razumno pesimistichni luteranski formuli, da je pach dejstvo, da smo vsi greshni, da imajo obchutek nacionalne vechvrednosti in izjemnosti o sebi tudi drugi narodi. Zato sami obchutek svoje nacionalne izjemnosti, ki ga najvech Shvedov nedvomno goji, primerno relativizirajo. Zajchev odnos do svojega naroda je kvalitativno drugachen od takega protestantskega samonadzora. Gre za etichno pristnost, ki izkljuchuje zadovoljstvo in veselje v zvezi s svojim poreklom, vkljuchuje pa skrb in odgovornost.

Kako dragoceno vrednoto lahko predstavlja protestantski samonadzor nam, je lahko postalo jasno v luchi dogajanj na Balkanu. Vprashanje je samo, koliko je tak samonadzor tudi obstojen.

Sicer so pa ljudje ali nacionalisti, pravzaprav shovinisti, ali pa antinacionalisti. Nachelno. V praksi so tako in tako vsi nacionalisti. Skupno prvim in drugim je namrech, da oboji precenjujejo pomen nacionalnega. Zamenjujejo vzrok in posledico. Nacionalno ni vzrok za nasilne konflikte, prav tako, kot to nista vera in ideologija, cheprav je verjetno res, da se v imenu naroda, ideologije in vere najbolj pogosto ubija.

Vzroki so obichajno drugje: socialna beda, izkoreninjenost, tudi razduhovljenost. To slednje je morda celo nekaj, kar naj bi bilo podobno pravzroku. Vsi se najprej znajdemo kot drzhavljani v Blakovi dezheli Ulro.

Prerekanje o nacionalnem je tako prerekanje o oslovi senci. Enim predstavlja absolutno vrednoto, drugim vir zla. Nacionalisti na podlagi nestrpnosti do drugega gojijo narcisistichno samoobozhevanje in opravichujejo svoje privilegije. Antinacionalisti pa drugachnost, priznavanje in poimenovanje te drugachnosti pojmujejo kot vir zla. Zato slednji, pogosto neiskreno, preganjajo etnichne partikularnosti, da bi izkoreninili nacionalne konflikte. Vse to se pochenja z naravnost versko gorechnostjo v imenu nekih vzvishenih vrednot, ki pa to niso. V filmu Stalker Andreja Tarkovskega znanstvenik nosi bombo v nahrbtniku v "sobo", v prostor duhovnega, kjer je vse mogoche, zato da bi to potencialno duhovnost unichil, da je ne bi kdo zlorabil. Po drugi strani je reakcija na to evropska liberalna drzha, nihilizem, neprizadeto, vzvisheno opazovanje konfliktov, ki se bijejo v imenu vrednot, in to z na videz brezvrednotnega stalishcha. Tako dobimo kozmichno zgubljenost kakega lorda Owna, Carringtona ali Chamberlaina. Vsi tukaj nastopajo seveda samo kot prispodobe sodobne Evrope.

Seveda je problem toleranca drugachnosti, ne pa obstoj drugachnosti. Partikularno pa ni napoti samo sodobnim naprednjakom, ampak tudi vsakrshni birokraciji in mnozhichnemu trgu. Da partikularnemu trda prede, vidimo tudi v prevladujochem odklonilnem odnosu evropskih izobrazhencev in pretezhnega dela evropske levice do slovenskega osamosvajanja. Nashi zavezniki so bili najkonzervativnejshi krogi v Evropi, Margareth Thatcher, Otto von Habsburg, papezh, gotovo iz razlichnih vzrokov, vendar verjetno tudi iz neke pristne tradicionalistichne morale. Razlika med "Maggie" Thatcher in njeno stranko, ki je do bosanke vojne vodila katastrofalno politiko, nam morda govori o razliki med zasebnim moralnim preprichanjem in stvarno politiko interesov (trga, drzhave), ki jih njena stranka zastopa. Morda se tudi konzervativci, po svojih preprichanjih pravzaprav previdni pesimisti, bolj kot drugi zavedajo dejstva, ki v dolochenih zgodovinskih trenutkih postane kljuchno, namrech, da civilizacija pomeni tanek sloj sposobnosti reshevanja konfliktov brez nasilja na chloveshki naravi, v temelju ubijalski. Po drugi strani je v dolochenih okolishchinah nasilje, torej oborozhen odpor, edino etichno sprejemljivo dejanje. (Tega so se denimo dobro zavedali nashi partizani.) Liberalna Evropa se totalitarizmom nikoli ni upirala ali pa se je upirala zgolj nachelno in z besedami.

Fashizem, ki se je razvil v Srbiji, je svojski, saj ni izshel iz pregovorne germanske in malomeshchanske avtoritarnosti, ampak iz lumpenproletarskega chustvovanja, iz novokomponiranega kicha in gusel, iz opankarske, ljudske izkoreninjenosti. Izkoreninjenost, strah (upravichen ali ne, je tukaj manj pomembno) pred izgubo identitete, pa je tisto, kar srbski jogurtarji delijo z nemshkimi in italijanskimi malomeshchani, nosilci "historichnega" fashizma.

Che se bomo delali - to nam je zelo blizu - kot da tiste Jugoslavije ni bilo, kot to pochenjajo Krlezhevi junaki v "1918", se nam utegne lep kos zgodovine ponoviti. V kratkih zgodovinah Slovenije, na primer v "flight magazinu" Adrie Airways, smo tako dosedanjo luknjo, namrech odsotnost stare Jugoslavije med obema vojnama, zamenjali z odsotnostjo Jugoslavije kot take. Sedemdesetletnega obdobja Jugoslavije in shtirideset let socialistichne Jugoslavije preprosto ni. Bojim se, da tako zgodovino pishejo vedno isti ljudje s posebno pretanjeno obchutljivostjo za tisto, kar se sme in ne sme. Tuji bralci pa se lahko ob tem samo nasmehnejo, kajti vechinoma je she vedno tako, da je vse, kar vedo o Sloveniji, to, da je bila nekdaj del Jugoslavije.

 

Avtorjeve sanje

Sem na poti na nekakshno srechanje v svoji hishi, kjer naj bi se sestal z vsemi svojimi prijatelji ali morda z vsemi ljudmi, ki jih poznam. To je v blizhini Rozhnika in Baltishkega morja, na nekem otoku.

Opozorijo me, da bi moral pred srechanjem s prijatelji na hishi obnoviti streho. Meni se to ne zdi potrebno, saj se mi zdi streha solidna in celo lepa. Vendar se kljub temu lotim dela, cheprav me preganja chas. Mudi se mi na srechanje, pa tudi noch se blizha. Odstranim staro kritino in ugotovim, da je zhe lesena podlaga strehe tako solidna, da bi vzdrzhala in da se mi torej ni nichesar bati. Ko lezem z novo kritino po lestvi nazaj na streho, zaslishim nekje za sabo smeh. Ugotovim, da so to tisti prijatelji in znanci ali kaj so zhe. Ko jih vprasham, zakaj se smejejo, se oni muzajo in mi namigujejo, naj si ogledam streho, na katero lezem. Ko pogledam, ugotovim, da hisha ni moja. V zadregi poskusim z drugo hisho, pa tudi ta ni moja. Ko lezem na tretjo, se mi poleg tega, da ni prava, polomijo klini na lestvi. Jezim se na muzanje tistih, ki moje pochetje opazujejo. Raje bi mi povedali, ali vedo, kje je moja hisha, ali jo od tam, kjer stojijo, morda vidijo. Sam je ne uspem najti in postanem rahlo obupan.

Zato zapustim vas, ki je krashko strnjena, in si jo ogledujem od zunaj, da bi morda tako ugotovil, katera od hish je moja. Preseneti me, da je zgornji zaselek na pobochju sestavljen iz hish, ki so keramichne in stozhchaste, z malimi nepravilno zaobljenimi odprtinami namesto oken, kot hishe kakshnih domorodcev, morda kje v Aziji. Gre za zelo michne hishe. Vendar si rechem, da je pa verjetno moja primorska, krashka hisha kljub vsemu bolj praktichna. Ampak, kaj mi pomaga, ko pa ne vem, kje je.

 

(Iz neobjavljene knjige “V Evropo!”)

V Evropo II