Revija SRP 29/30

Fedor Zhigon

 

NIKO LEHRMAN
* 1939 + 1998

SPOROCHILO

 

Arhitekt Niko Lehrman se je rodil 22.08.1939 v Ljubljani. Skromno zhivljenje. Drobni passer-par-tout z izredno gibkim mishljenjem, obchasno nagnjen k meditativnemu lenarjenju ali hiperaktivnem delovanju, che je shlo za uresnichenje kakshne zhivljenjske shanse, kar je bilo nujno spremljati s kratkorochno uspeshno manipulacijo. Tedaj kot lovec na prezhi. In che ni bilo velike divjadi (arhitektura in urbanizem), so bili dobri tudi svizci ali divje kure.

Gimnazija v Kranju, shtudij arhitekture v Ljubljani. Seminar prof. Mihevca. Pridobiva dobro obrtnishko znanje blefiranja z lepo risbo nachrta in samozavestnim nastopanjem pred investitorjem.

V tistem chasu sta bili v Ljubljani dve arhitekturni sholi: shola (seminar) prof. Eda Ravnikarja in shola (seminar) prof. Mihevca, prav tako Eda. Znachilnost prve je bilo svetobolje, porojeno zaradi nerazumevanja velichine arhitektovega uma in umetnishke vizije, vse skupaj zachinjeno s cinichno distanco, znachilnost druge shole pa vzgoja profesorjevih izbrancev v narcisoidnost, ki se je sesedala v epigonstvo. Cheprav je po svojem znachaju N. Lehrman vse prej kot epigon, se vse svoje zhive dni ni mogel otresti obchudovanja prof. Mihevca. Kadar je bil na ocheh javnosti, je bilo kazno, kako imitira geste, nachin izrazhanja citiranega profesorja in se ob tem dobro pochuti.

Obchudovanje profesorja, imitacija in dvom ter shepet skushnjavca: “Zakaj ne bi smel, she v sholi sem vsaj nekaj sprojektiral po svoje, pa cheprav “na chrno”, che se drugache ne da?”

Zhe v chasu shtudija na arhitekturi je N. Lehrman dosegel enega izmed svojih “vrhov”. Profesor ga je imenoval za vodjo svojega seminarja, dobil je eno izmed nagrad pri natechaju Drushtva arhitektov za urbanistichno ureditev centra mesta Ljubljane, kupil si je fichota in ne nazadnje dejavno sodeloval pri shtudentskem listu Tribuna, kjer je tehnichno urejal, pisal satire in risal. Lep spisek uspehov za tako mladega chloveka. Zato mu hudo zraste samozaupanje, kar pa je dvorezen mech, kadar samozaupanja ne spremljata potrpezhljivost in skromnost.

Poleti se Mihevchev seminar seli v Koper, na morje. Lehrman projektira Taverno v Luciji. Profesor mu da navodila v zvezi s projektom, nato odide na daljshi oddih. Skushnjavec: “Zakaj nebi sprojektiral po svoje, po svojem notranjem bistvu?” In Niko mu podlezhe. Ko se profesor vrne, se po nachrtu zhe gradi. Profesor je jezen in zameri. Tako si je onemogochil napredovanje v stroki “po Mihevchevi liniji” in diplomiral, saj profesor ni bil neumen.

To so bila shestdeseta leta, ko je vsak mlad chlovek nujno moral biti upornik proti oblasti, nomenklaturam, etablirancem, manipulatorjem (to besedo je imel posebno rad), skratka proti vsem in vsemu, kar je oviralo svobodo, pa naj je bila to svoboda besede, morale, seksa, troshenja ali vojashkega sluzhenja... Seveda vse to zaradi “plemenitih ciljev in ljubezni do blizhnjega” . Tudi partijska doktrina o odmiranju in odmrtju drzhave je bila nadvse vshechna. In samoupravljanje, vendar tako, kot si ga je vsak sam zamishljal, posebno Partija. Partija se je zato kar tako, zaradi svoje ideologije marsikomu zdela samo deloma sposobna, shvohcena in morda potrebna pomochi pri uresnichevanju “pravega samoupravljanja” in odmiranja oblasti - drzhave ter vsesploshne osvoboditve chloveka - v komunizmu. V ta namen se je N. Lehrman, s sramezhljivostjo priznam tudi na moje prigovarjanje, lotil ustanavljanja Stranke za podporo Zvezi komunistov in zachel navdushevati za svojo idejo nekatere vplivne chlane nomenklature. A so mu odlochno odsvetovali. Seveda, saj so oni komunizem razumeli kot kimanizem.

V tem podiplomskem chasu se je Niko udelezhil vrste arhitektonskih in urbanistichnih natechajev, od katerih morem posebej omeniti njegov natechajni projekt za stavbo Centralnega komiteja Zveze komunistov Makedonije v Skopju. Zasnoval jo je dvonamensko, v nasprotju z ostalimi natechajniki. Dvonamenkost je bila v tem, da bi bila v prvi fazi stavba namenjena pisarnam partijskih funkcionarjev, v drugi fazi pa bi se te pisarne sukcesivno, skladno z odmiranjem drzhave spreminjale v grobnice poslednjih chlanov avantgarde delavskega razreda - junakov socialistichnega samoodpovedovanja in avtokastracije. Tako bi v konchni fazi iz CK-ja nastala nekakshna nekropola, v katero bi romali zahvaljevat se in junake slavit vsake oblasti odresheni - srechni samoupravljavci. V tistem chasu smo idejo o odmiranju drzhave jemali smrtno resno, saj jo je propagirala sama Partija, le da se pri N. Lehrmanu chlovek ne more znebiti vtisa, da gre v tem primeru spet za eno izmed njegovih satir ali pa za klovnovstvo prezgodaj pojochega petelina. Podobne tematike v projektiranju moderne arhitekture ne poznamo in je v celoti originalna.

Zaradi umanjkanja natechajnih nagrad in dohodkov iz nagradam sledechih izvedbenih projektov pa se ni dalo zhiveti. Zato se je Niko ukvarjal s propagandnim designom najprej pri ChP Delo in nato pri Agensu, katerega soustanovitelj je bil, zakaj ob koncu shestdesetih let za arhitekte spet ni bilo dovolj dela, posebno she za tiste, ki niso hoteli tlachaniti v projektivnih birojih in zapravljati dragocenega zhivljenja.

V na novo ustanovljeni propagandni firmi Agens g.g. Ljubljana smo se zaposlili predvsem arhitekti, od katerih je vechina razmishljala o tem, kako bi prishli do narochil za projekte hish. In nato je prishlo narochilo za projekt zabavishchno -gostinsko - hotelskega kompleksa Argonavti v Novi Gorici. Tu je potrebna originalnost, si reche Niko, ki arhitekta dvigne nad sivo povprechje. In kot glavni odgovorni projektant si dejansko izmisli originalno reshitev streshne konstrukcije in njeno prezentacijo v smislu tedaj modernega neobrutalizma, ki bi mu lahko rekli tudi tehnichni ekshibicionizem. Reshitev je bila skrajno tvegana in funkcionalno niti ne dovolj upravichena. A to niti ni bilo tako vazhno. Veljalo je: arhitekt, ki si ne izmisli nich novega, predrznega, je plagiator in tako rekoch mrtev arhitekt. L´ esprit de l´ epoque - kaj tu moremo, she danes strashi po arhitekturnih birojih, spodbujan obchasno na nashi arhitekturni sholi. In vampirski individualizem, organiziran v neformalnih skupinah.

Projekt in izvedba Argonavtov predstavlja za N. Lehramana drugi “vrh” v njegovi karieri arhitekta, saj po projektantsko organizacijski zahtevnosti spada med vechje dosezhke. In bi mu tudi prinesel priznanje, che ne bi bilo tiste strehe, ki je venomer pushchala. In nelagodja, ki so ga nekateri obchutili, gledajoch “odkrito” konstrukcijo in inshtalacijske cevi. Streho, ki je pushchala, so potem podrli brez projektantovega soglasja, kar je bilo zhaljivo in kaznivo.

V svojem nadaljnjem zhivljenju N. Lehrman “popusti posvetno rabo” in se umakne v pretezhno “neuporabno” umetnost, z redkimi izjemami, ki so ostale na konceptualni ali kruhoborski ravni. Iz tega obdobja so posebno omembe vredni: skupinski multimedialni 8 mm filmi, kemoterapija filmskega traku, elektrografija, akvareli, plastike in dematerializacija Velike piramide. Lotil pa se je tudi literarnih tem, izmed katerih posebno izstopa satira z naslovom Dnevnik prihodnosti, ki je izhajala v nadaljevanjih v Pavlihu leta 1981. Omenim naj she njegovo sodelovanje pri “kolektivni poeziji” Natana Feonika.

Za to njegovo umetnishko obdobje je znachilen tudi vpliv grupe OHO oziroma Marka Pogachnika in njegove “religije” energije, energetskih polj, tochk, oblik itd., ki je dajala vtis metafizike, skrite mochi, pri chemer je ostal pojem boga - osebnosti zunaj zaznavnega polja, tako kot deset bozhjih zapovedi in pojem greha. O tem se bo sprasheval nazadnje.

Osemdeseta leta oznachujejo njegov odlochnejshi preokret v akvarel in kiparstvo, pri chemer je v akvarelu (ki ga je imenoval alkorel) z uporabo bronce in s posebno pripravo strukture delovne povrshine (zmechkan papir) dosegel vishek originalne samosvojosti in jo lahko primerjamo z originalnostjo T. Lapajneta in njegovih zemljic na polivinilu. Znachilnost tek akvarelov je abstraktni estetski kaos, ki asociira na bujnost podrasti in korenin dezhevnega gozda. Vladimir Gajshek - Veselonc vidi povezavo njegovih akvarelov s poezijo Li Tai Poja, zato ni chudno, da so se slike slovenske Kitajke, slikarke Wang zachele spogledovati z njegovimi. Obdobje akvarelov je njegovo najbolj plodno obdobje, saj je imel v devetdesetih letih v povprechju shtiri razstave letno. Cheprav spontanost akvareliranja estetskega kaosa in s tem povezana notranja satisfakcija in uzhitek N. Lehrmana do konca nista minili, je vendar chutil neko nedolocheno pomanjkljivost, ki jo je skushal odstraniti tako, da je zachel v akvarele vslikovati najprej krizhe, kasneje ogrlice geometrijskih likov, kakor da bi s tem kotel kaos kontrapunktirati z racionalno geometrijsko simboliko, ki je analogno z Veliko piramido v sebi imela magichne sile. In z magijo si je obetal obvladati kaos, ki v praktichnem zhivljenju, cherav je lahko estetski, redno povzrocha razne nevshechnosti in onemogocha samouresnichevanje.

Njegovo kiparstvo v tem chasu nosi satirichno sporochilo, kakor ugotavlja Andrej Pavlovec, cheprav je vsebina lahko tudi krizhev pot, slavnostna seja ali dance macabre. Kot da sta v satiri skrita nemoch in drazhenje mochnih. Tudi to je mogoche umetnishko izraziti.

N. Lehrmana sta vsaj zadnjih nekaj deset let spremljala strah in jeza na militantne zhenske, da ne bi bil zmanipuliran. Kljub temu ali pa ravno zato je bil odlichen gostitelj in tudi pomagal je rad. Vendar se ob tem marsikdo ni mogel znebiti obchutka, da so vse te dobre lastnosti le igra, taktika, ki sluzhi povsem drugim strateshkim ciljem. Morda se motim in sem tudi sam zhrtev manipulatofobije. Ali pa ne. Naj bo tako ali drugache, tak segment dushevnega pejsazha mochno stimulira spekulativno mishljenje in soustvarja gibkost duha, ki se ne omejuje z religijskimi postulati niti z “cotract social”, kadar ti nimajo praktichne zasebne koristi. Kdor je boljshi, naj prvi vrzhe kamen!

Spricho bednih razmer, skozi katere se morajo dandanes prebijati likovniki (v nasprotju z igralci, simfoniki in drugimi uzhivalci drzhavnih sinekur), nerazumevanja in drugih tegob je skladno z zheleznimi zakoni psihologije vztrajala Nikova ambiciozna zaverovanost v lastno izjemnost, s ciklichnimi stanji akutne samozadostnosti. Pa ne misliti, da bi lahko govorili o psihopatoloshkem stanju. Nikova metainteligenchna humorna avtoreflesija se je spogledovala s Hvalnico norosti Erazma Rotterdamskega.

Pospesheno stopajoch v svoje shestdeseto leto, si je lani Niko uspel z bozhjo pomochjo in ljubeznijo blizhnjih pridobiti penzijo. In kako je bil vesel chlovechek, ko je dobil prvo nakazilo ZPIZ-a. Rekel je: “Prvih shestdeset let sem trpel, drugih shestdeset let bom pa samo uzhival,” ve povedati Zhizha, njegova zhivljenjska sopotnica skozi 28 let.

Zadnje dneve svojega zhivljenja je prebil na svoji “letni rezidenci” na otoku Krku. Gradil je, cheprav bi moral pochivati, zakaj vedel je, da je hudo bolan. Pospesheno je gradil Piramido. Piramido, znotraj katere chlovek chudezhno ozdravi, v kateri ni trohnenja. Piramida ga je ubila.

V poslednjih trenutkih svojega zhivljenja je vedel, zato je zapisal:

“Zares je zhe chas, da vzpostavim Piramido, ker je bolechina angine pektoris najvechja bolechina, ki sem jo v zhivljenju spoznal. Prosim za pomoch, ker sem dober chlovek.

Religije, che se zanimash zanje, zgolj potrjujejo, da ta, v kateri sem prejel vse zakramente, poseduje vsa navodila KAKO ZHIVETI.

Che pomislim - priznam, da sem greshil z naglavnim grehom - NAPUH.”

TO JE VELIKO SPOROCHILO!

P.S.: Te besede sem namenil tebi, Niko, v slovo. Vem, da morda ne bodo vshechne marsikateremu meshchanu. Vem pa, da bi veselo dopadle tebi, o moj tovarish, srcu dragi sopotnik na tej ladji norcev. Skupaj s teboj se veselim, ko si na koncu uvidel nichevost gloriae mundi in nashel vechni izvir, ob katerem utrujena dusha v miru pochije.

Requiescat in pacem!