Revija SRP 29/30

Carlo Marcello Conti

 

POGOVORI

 

 
PESNITEV ZA VSE
 
 
Tukaj v Berlinu
sedim pod drevesom
od koder komajda vidim vhod
na U Bahn Dahlem-Dorf.
Spet se sprashujem zakaj so se pred
nekaj dnevi v DAADu zachudili
mojemu prostovoljnemu prihodu z vlakom.
Predvidevali so tudi letalo,
mi je rekla frau Richter
ki je zdaj na dopustu
za tri tedne, plachali bi.
V dveh urah bi bili tu.
Jaz pa sem ji razlagal
da v teh shtiriindvajsetih urah
od katerih sem prezhivel
samo petindvajset minut tako
da sem se pogovarjal tri minute
v angleshchini z nekim Turkom
ki me ni sploh razumel in
trideset sekund z rusko gospo
ki mi je ponudila pishkot
najbrzh zato ker me ni videla
jesti zhe dvanajst ur
in preostali chas v italijanshchini
s Franco Ingo in Ezro
iz Münchna po telefonu
ki je konchno deloval
na tisti postaji ko sem
chakal na vlak ki odpelje
ob dvaindvajsetih in petnajst.
Da, vlak in shele ob zori
mi je bilo dano
da vidim iste popolnoma
enake hishe vzhodnega dela
skozi okno in
enake avtomobile in
napol prazne tovarne
z zapushchenimi dvorishchi
vchasih ograjenimi
z delno podrtimi zidovi
che pa so bili she celi z zvito
in odlepljeno barvno prevleko.
Vidim jo z vlaka ki zamuja
che stegnem vrat.
Imamo zhe uro zamude
in zakasnili se bomo she za uro.
Vlak se je tudi ustavil
tik ob zidu.
 
 
Voposi so pregledali vse
preden smo konchno le dospeli v Berlin.
Eden me je celo vprashal
che potujem s hcherama
ker je opazil da sta vpisani v potnem listu.
V zahodnem Berlinu so vsi
avtomobili drugachni,
che ne napishem nich po Berlinu
mislim vedno na zahodni del,
in krozhijo kar naprej.
tudi parkirani so
na drugachen nachin
malo dlje od teh
dreves na srecho
od koder komajda vidim
tistega Japonca, ki je razdeljeval
verske tiskovine
prav pred izhodom
podzemne zheleznice
ki je tukaj pod milim nebom.
Prelep okop sredi zelenja
in vhodna vrata kot pri
kmechki hishi
z lepo rastlinsko streho
podobno ribishkim hisham
v gradeshki laguni.
 
 
Ko sem narochil kavo zhelite dolgo
na nemshki nachin je zinil natakar
ki je Italijan.
Da, mu odgovorim, she rajshi brez kofeina.
Jaz bom previdno pach
znova poskusil s kavico
Samo zato ker ne vem kaj bi pil
in sem malce utrujen.
Skratka gre za izgovor da lahko tukaj posedim.
 
 
Ne, obzhalujem Mi odgovori.
Po letih in letih zhelodchnih tezhav
Nich ne de - Potemtakem le zelo dolgo
tule v Berlinu po mnogih letih.
In spet pomislim na drugega Italijana
vcheraj na Kurfurstendammu na kolesu
ki se pred menoj ustavi
ko stojim pred vhodom
na U Bahn na Uhlandstr.
in gledam sprevod stavkajochih
in ne razumem zoper kaj protestirajo
in me po nemshko sprashuje
o restavraciji na tej ulici
na shtevilki dvesto osemindvajset.
Odgovorim mu po angleshko da zadostuje
gledati shtevilke
a istochasno opazim
da dekle ki ga spremlja
in bo vsak chas padla s kolesa
ko vstane izusti kletvico
iz katere zvem da je Italijanka.
Tedaj ogovorim fanta
Si Italijan
Ne mi ogovori
s poudarjeno rimskim naglasom.
Zares ne razumem
zakaj so tu v Berlinu
ti vrabci pod drevesom
kjer she vedno sedim
pred U Bahn Dahlem-Dorfom
tako lachni
da poskusijo in jim uspe
pozobati s krozhnika priblizhno
petnajst centimetrov dolg shpaget
ki ga neki Nemec ta hip zelo
zavzeto ovija okrog svojih vilic.
Jaz pa nisem nashel
nikogar na italijanskem oddelku
Free University
nikogar
in che na to spet pomislim me obide
obchutek deprimiranosti
tudi ob misli na Franco in Ingo
ki v tem trenutku gotovo nista
pod kakshnim drevesom
v Pasian di Prato
kot morda Ezra in jaz
in she vedno mislim na tistega fanta
s poudarjeno rimskim naglasom
ki ni bil Italijan
a prav gotovo kakshen punk
in je vozil kolo
malo bolje kot njegova spremljevalka
na Kurfursendammu predsinochnjim
ko je ravno zachelo dezhevati.
Spominjam se ga tudi zdaj
ko sem ponovno na vlaku
in zhe v blizhini Firenc
le dvaintrideset ur dalech
od tistega drevesa v Berlinu
ko zachujem Toskanca govoriti
na vlaku rimsko narechje
in ga ne vprasham od kod je
tukaj v Italiji
ko se peljem v Pratolino
na neki festival
samo s to pesmijo
napisano na Waldstr. petinpetdeset
mislech da sem
zares v Berlinu z osnovnim znanjem jezika
ki mi bolj malo pomaga da izrazim
vse te skrbi in bojazni
ki jih dozhivljam ko potujem
ki jih vnovich pregledujem in prebiram
le zato, da si krajsham razdaljo
ki je med mano in tistim ki bere
Skoraj bi bil napisal
med mano in Berlinom
medtem ko mislim
she vedno premishljujem
na to oddaljenost in se spominjam
da samo pred dvema dnevoma v Berlinu
sem spet videl Erwina Wurma z Dunaja
ki ga nisem srechal zhe sedem let
in z njim popil steklenico francoskega vina
pa z Natini ki je Indijka
in tekoche govori po angleshko
a se odrezhe tudi v francoshchini
in z njima sem govoril o Bisingerju
pa o Ernstu Carmelle
o katerem sem mislil da ga dobim tu
oba pa mi povesta da sta se
vrnila na Dunaj zhe davno.
 
 
Tukaj postaja vse skupaj zhe dolgochasno
potemtakem kot ta pesem
no ja
Srechno pot
No ja.

 

Berlin junija 1987

 

Prevedla iz italijanshchine Jolka Milich

 

 

O avtorju

Italijanski pesnik, slikar in zalozhnik Carlo Marcello Conti se je rodil v Bellunu leta 1941, od leta 1969 pa zhivi v Furlaniji. Leta 1978 je v Pasian di Prato (Videm) z zheno Franco ustanovil zalozhbo Campanotto (po njenem priimku) in pesnishko revijo Zeta. Kasneje she nekaj revij. S slikarstvom se je zachel ukvarjati zelo mlad, ko je bil star 17 let, zlasti so ga pritegovali abstraktni tokovi. Leta 1961 se je zachel druzhiti v Bologni s pesniki in tudi pisati pesmi. Izdal je zbirko Fuori di cassa (Zdoma), chez nekaj let pa Eliminazz/zzione (Elimininacc/ccija). Leta 1967 se je zachel resno zanimati za vizualno poezijo. Ves chas veliko potuje po Evropi in zunaj Evrope. Leta 1987 je konchal zbirko Bocia Passatore, ki je kmalu nato prevedena tudi v angleshchino, skupaj z zhe omenjeno zbirko Zdoma. V Kanadi je izshla francoska izdaja zbirke ¼ et` a della politica (Politichno razdobje). Pripravlja pesnitev Cinesi in Il consumo del presente (Poraba sedanjega chasa). Skupaj s knjizhevnikom Lambertom Pignottijem je leta 1986 uredil antologijo Il nuovo in poesia (Novosti v poeziji). Maja 1998 pa je izdal pri svoji zalozhbi pesnitev Berliner. Kazhe omeniti, da je bil dlje chasa v Belfastu za lektorja na italijanskem inshtitutu tamkajshnje univerze in prav tako leta 1987 pri D.A.A.D.D. v Berlinu.

She bolj intenzivno kot s " klasichnim" pesnishtvom se ukvarja s slikarstvom in vizualno poezijo. Seznam razstav, samostojnih in skupinskih nastopov, udelezhb itd. je malodane neizchrpen. Prevedeni Pogovori (Dialoghi) so iz zbirke Berliner.

 

(Op. prev. Jolka Milich)