Revija SRP 29/30

Andrej Medved

 

UMETNOSTNI " CITAT" IN " UTELESITVE"

(Ob skulpturah Jakova Brdarja)

 

Zdaj vstopamo v sliko, v prostor, ki ima v nachelu le dvoje dimenzij; v prostor, ki pripada drugemu prostoru, chasu, drugachnemu obdobju, neki pretekli in - morda vendarle she ne - pozabljeni epohi. Obujanje podob iz neke druge in drugachne scene in scenografije, ozhivljanje teles, postav, telesnosti, ki v izvirniku zhivijo le na platnu. Ponovna re-nesansa, se pravi ozhivitev bitij v trenutnem in re-ligioznem (v prvotnem smislu te besede) stanju naslikanih postav, v bivanjski, eksistencialni drzhi, stanju, polozhaju; vendar le delno, parcialno, kot izpostavljeni dogodek, kot Er-eignis, v posebni razsvetljavi, luchi, osvetlitvi; v Odprtem, v Jasnini:

“Bivajoche je stopilo v neskritost svoje biti. Neskritost bivajochega so Grki imenovali aletheia. Mi pravimo resnica in pri tej besedi prav malo mislimo. V delu je na delu dogajanje resnice, che se v njem dogaja razkrivanje bivajochega v tem, kaj je in kako je. V delu umetnosti se je postavila v delo resnica bivajochega. 'Postaviti' tukaj pomeni: spraviti v stanje. Bivajoche (...) se v delu postavi v sijanje svoje biti. Bit bivajochega stopi v stalnost svojega sijanja. (...) Umetnishko delo odpira svet in drzhi odprto Odprtost sveta. (...) Umetnost je torej: ustvarjajoche obvarovanje resnice v delu. Umetnost je tedaj neko nastajanje in dogajanje resnice. Resnica je resnica biti. Lepota se ne godi izven te resnice. Che se resnica postavi v delo, se pokazhe. Prikazovanje - kot ta bit resnice v delu in kot delo - je lepota. (...) Sredi bivajochega v celoti biva neko odprto mesto. Neka razsvetljava je. Samo ta razsvetljava nam ljudem daruje in jamchi prehod k tistemu bivajochemu, ki nismo mi sami, in pristop k tistemu bivajochemu, ki smo mi sami. Po tej razsvetljavi je bivajoche v dolochenih in spremenljivih merah neskrito (...). Razsvetljava sama pa je bit.” (Heidegger, Izvir umetnishkega dela).

Torej izsek slikarske postavitve, kot citat (Rembrandt, Masaccio, Piero della Francesca), kjer lik shele - ponovno - zazhivi v svojem krchu, v spazmatichnem zanosu, ekspresivnem stanju. Ponovna, tokrat ozhivljena, " dejanska" renesansa, po Renesansi: nouvelle révelation de l'ętre. Navidez klasichna, a v resnici (zhe) moderna, post-postmodernistichna vizija, se pravi postavitev v prostoru, ki ga ni in je zhe zdavnaj izpuhtel, ki za-zhivi samo v nashem notranjem spominu, reminiscenci. Kipar pred nami uresnichi chutno, telesno predstavitev nekega prostora in dogodka, ki je she vedno zvezan s Krstom in Izgonom in Anatomijo dr. Tulpa, a vendar je to le chisti preostanek - remanenca - v drzhi, v postavitvi izbranih in iz-lochenih postav. Pomembno, v ospredju, je telo, ki pod Brdarjevimi rokami zazhivi po svoje, svojsko in novo, notranje-zunanje, reinkarnirano (pra)bitje.

To ni citat v postmodernem smislu niti posnemanje kot Re-produzieren, ampak dosledna, chista empatija, kakrshne v sodobnem svetu skorajda vech ne poznamo: dosledno vzhivljanje v telo slikarstva, ki zazhivi kot lik - kot predmet empatije - v dobesednem smislu kot telesnost, kot utripajocha, chutna podobitev; se pravi, da ni vech podoba, likovnost kot taka, ampak telesna, krchevita zhlindra, ki se sesirja v kozho in meso in kost ta hip, pred nami, v stanje, ko telo zapushcha dusha in je dushevnost she (she vedno tu, prisotna) in okoli nas, v prostoru, ki ga naseljuje " likovni citat" . Brdarjevi kipi so duhovno-chutno dozhivetje, v katerem so vsi slogi, ki transcendirajo vse likovne pristope, pa vendar vsakich prepoznamo izjemen in enkraten avtorski pristop, izvirno brdarjevsko gesto. Pred nami raste, vstaja in se krchi " duh kraja" , ki si ga izbere avtor za izrazhanje kiparske zhelje (kajti vse nas v principu vodi neki temni in temachni predmet Zhelje), se pravi: genij - genius - ki si za svojo vprostoritev - loci - izbira tokrat le umetnostne citate. Zato je pri ogledu teh skulptur na delu notranji pogled, lacanovski Pogled, ki o njem beremo v Shtirih temeljníh konceptih psihoanalize:

“Pogled me preseneti toliko, kolikor spremeni vse perspektive, vse silnice mojega sveta; kolikor iz tochke nicha, kjer sem, ta svet ureja (...) v nekakshno mrezho organizmov. Kot kraj odnosa med jazom - nichechim subjektom - in vsem, kar me obdaja, naj bi pogled imel tolikshen privilegij, da bi me celo prisilil, da jaz, ki gledam, oslepim za oko tistega, ki me gleda kot objekt. Kolikor sem pod pogledom, pishe Sartre, ne vidim vech ochesa, ki me gleda, in che vidim oko, potem zgine pogled. (...) Toda ali to pomeni, da izvirno v odnosu subjekta do subjekta, v funkciji eksistence drugih, ki me gledajo, dojamemo to, za kar gre v pogledu? Ali ni jasno, da pogled tu posezhe samo, kolikor ob njem ne obchuti presenechenja ta nichechi subjekt, ki je korelativen s svetom objektivnosti, pach pa subjekt, ki ga nosi neka funkcija zhelje? (...) Privilegij pogleda v funkciji zhelje torej lahko dojamemo samo, che se spustimo, che se tako izrazim, vzdolzh zhil, po katerih se je podrochje videnja vkljuchilo v polje zhelje.”