Revija SRP 29/30

Andrej Lutman

 

ZAPISI O KNJIGAH

EROTIKA BREZ EROSA
Franjo Franchich: DOBRO JUTRO, CHARLES BUKOWSKI!
Oprema Ivo Frbezhar
Zalozhila in izdala Mondena KK, d.o.o., Grosuplje, 1998

Franjo Franchich je izbral med v sedmih letih napisanimi erotichnimi zgodbami in jih ponudil v branje Charlesu Bukowskemu za zajtrk. Pravzaprav kar drzno dejanje, ki zhe daje slutiti tokratno avtorjevo naravnanost. Avtoriteti dati alternativo, nasprotje, se z njo uravnotezhiti.

Kratke zgodbice, stran, najvech tri, so vseskozi temeljito in do konca socialno obarvane. Tako naturalistichne erotike zhe dolgo ne. Med branjem sem se sprasheval o Franchichevem fetishizmu do socialnega dna, do vseh scaganih in prepitih ter preshpikanih teles, ki imajo ravno she dovolj mochi, da se spravijo fukat. Vsaj tako poimenuje Franjo ta pochetja, ki jih zreducira na oddajanje vsakovrstnih sokov, izlochkov, sluzi, sline, shvica, bruha. Pa kri in solze. Popolna odsotnost kakrshnegakoli uzhitka. Vsa erotika, ki jo junaki in junakinje Charlesovega zajtrka premorejo, je nekakshen nauchen gon, da je pach treba pójati telesa, cheprav kake posebne prepotrebne slasti ali strasti ni. Je le nuja izlochati, pa spet vase tlachiti. Karkoli, da le prime. Erotika kot zasvojenost?

Temeljno chustvo, ki prezhema osebe teh erotichnih zgodb, je srd, da sploh zhive, da sploh trpe in se kakorkoli onegavijo po tem svetu. Tvorijo zdruzhbo, kar obchestvo zgub. Osebe so mala podjetja, ki pochasi in zanesljivo poslujejo z vedno vechjo izgubo. Izgubljajo svoje imetje, svoja chustva, svoj razum. Nato zachno izgubljati she svoje telo in tla pod njim. Franjo Franchich opisuje nastanek popolnega chloveshkega artikla.

Zgodbice so branje za chas na avtobusu, v chakalnici, kjerkoli, kjer je mnogo ljudi, saj iz njih veje dobrshna mera ljudomrznishtva , saj je gnus v parjenju z ogabo, in bo dozhivetje tovrstnega erotichnega udejstvovanja nemara pristnejshe. Prenasichenot z mesom je ta paradigma, ki dela to pisanje za tako nedvoumno in hkrati vzbuja nelagodje ob misli, da je to kar lahko erotika nekega naroda, vsaj dolochen delezh. Ko ni vech namen uzhitek, potomstvo, ljubezen. Ko vlada zgolj she ostanek gona.

S tem ostankom se druzhi jamranje in zatekanje v lastne ostanke, v ostanke sebe. Ves patos, ki drzhi zhivljenje in ga razvija, je le she vznesenost na lastnim odtekanjem. Menim, da knjizhica nudi celovit vstop v chlovekovo kanalizacijo.

 

ODLOCHEN RAZKORAK
Tamara Laris: ZHENSKA
Izdala Zveza kulturnih drushtev Ilirska Bistrica, Ilirska Bistrica, 1998

V besedilih, ki spremljajo verze, zvemo, da je Larisin prvenec nastajal sedem let, da je Tamara Laris psevdonim, Tamara pa posvecha svoje pesmi sinu in (nav.): vsem ljudem ki nosijo v svojih srcih svetlobo in ljubezen ter ju shiri po svetu; she Marjan Tomshich v spremni besedi Invokacija Ljubezni napishe par svetopisemskih. In smo pri sami poeziji, tokrat zhenski. Tokrat, pravim, saj Tamara na zhenstven, se pravi trpen, pasiven nachin prinasha svojo zhenskost in zhenstvenost med nas: skozi poezijo, skozi ustvarjanje, ki si ga je moshkost sveta lastila in si ga she hoche. Stvarjenje in ne posnemanje torej.

V dolgih sedmih letih zorenja so pesmi dobile svojo dovrsheno obliko: neposrednost v nagovarjanju, preprostost v izrekanju (nav.): Prihajali so in odhajali, / medlo in neopazno / so posamich ali skupaj / kakor zahajali v mojih / tezhkih vekah, / se je kdaj primerilo. Podobno dobrshen delezh verzov preveva ta nachin brezchasja, ko se razum ob branju oziroma prebiranju kar ustavlja skupaj z verzi in jih znova razbija. Pesmi postajajo pesem, ki se preliva iz pesmi v pesem, (nav.): Najlepsha / so jutra / ko mi sonchni zharki / izmijejo meglo iz ochi / ko mi ob kavi zaigra / najliubsha melodija, / ko so vsi delci / moje pozornosti in ljubezni / razprsheni naokrog / in / znova zahrepenim po njihovi zdruzhitvi.

Mislim, da sem z navedki ujel vsaj nadih, ki smo ga delezhni, ko razpremo Larisino pesmarico. V njej je mnogo pesmi o dogodkih dveh, ki tvorita ljubezen, ki je lahko sin, lahko pa tudi knjiga. In zhenska se znajde pred moshko odlochitvijo: oboje. Zhenska, ki jo priporocham.

 

VZLET V NOVO GNEZDO
Marjana Moshkrich: CHADAVEC
Zalozhilo in izdalo Podjetje FRANC-FRANC, Murska Sobota, 1998
Oblikoval Franc Mesarich

Mladinski ljubezenski roman v pismih je iskreno besedno tkivo, ki razkriva soochanje sedemnajstletnice s svetom pred domachim pragom in znotraj sebe. V pismih, ki jih pishe mami, ki je odshla, opisuje splet okolishchin, ki jo privede na materin naslov: grob. Tu naj omenim prvi vrivek v svet otroshtva: aids. Vrivka sta she ljubezen z beguncem z vojnih podrochij Balkana in macheha ter polbrat. Ti vrivki doprinesejo mladoletnici, da se bo lahko spopadla z vsem, kar nosi zhivljenje. Je kot chadavec: kristal, ki je navzven oster, navznoter pa temen.

Roman je speljan v srechen konec, odplakne pa zhalost in vse neprijetnosti, ki so she v zhivljenju od otroshtva do vstopa v svet, kjer odlocha le chastna odgovornost. Je obrachun z modelom klasichne druzhine, klasichnega zhivljenjskega sopotnika. V zaprt meshchanski svet butne razvpita bolezen in etiketiranje v smeri drugachnosti in izpostavitve.

Srednjesholka pishe pesmi pod moshkim psevdonimom. Konchno pride pravi. Ne sicer kot princ iz sanj, pach pa iz krajev v vojni nadaljevat sholanje. Domachi moshki svet ji ni nudil prvega in pravega. Kot je bil fiktiven moshki skozi psevdonim, tako je bila fiktivna naslovnica pisem. Avtorica ni vedela, ali ju srecha. Ko je bila delezhna vpogleda, je bila razzhaloshchen in vzradoshchena.

Obedve chustvi sta pripomogli, da je iz osebka stopila na pot osebnosti. Ko lahko suvereno odlocha, s kom bo, ko lahko sprejme she tako neobichajne pogoje v druzhini za svoje, ko postane tako odgovorna za svoja dejanja, da pochne le tista, ki so res njena.

Svet, ki jo je prikrajshal za mamo, jo soochi she z vojno in okusom minljivosti. Izgube torej. Izgube, ki te lahko prisilijo, da sebe zachnesh imenovati vechna porazhenka, ali pa te tako otrde, da z ostrino navzven prezhivish. Navznoter je temina neke neimenovane zhalosti, ki je pogojena s temi izgubami, ki so zgolj nujne in od tod jim srhljivost, s katero se lahko soochish le z rezkostjo robov.

Morda kar pretezhke besede za roman, ki sem ga oznachil za mladinskega. Je pach zelo tekoche branje, ki avtorico kar zavezuje na she kako delo, in po strukturni plati nudi pestro paleto zapletov ter mozhnosti za vzporedna branja. To pa pri tovrstni ponudbi ni ravno odlika. Tako predstavlja Chadavec Marjane Moshkrich svetel primer izpovedne mochi besede.

 

RAZPLOD V TISHINI
Klemen Pisk: LABAS VAKARAS
Opremil Jure Janchich
Zalozhba Mladinska Knjiga, Ljubljana, 1998

Z nago lepotico, ki na naslovnici teche proti bralstvu, uvede Klemen Pisk v sprehajanje in tek s pesmimi, ki sestavljajo njegov prvenec.

Pesmi prostega verza prehajajo v pesmi v prozi, prva oseba moshkega spola prehaja v prvo osebo zhenskega spola, slovenshchina se mestoma spogleduje z litvanshchino, pesmi o ljubezni z zachetka zbirke se prebirajo do pesmi o pushchavnishtvu na koncu zbirke. Klemen suvereno uporablja motive in osebe iz literature, zgodovine, popularne glasbe in she od kje ter jih vpleta v svoje pesmi ali plete pesmi iz njih in z njimi. Pesem Na dvoru jugoslovanskega kralja se koncha z (nav.): Pogrnejo dolgo mizo za dvajset oseb zraven Petrove / postelje. Vstopi angleshka sluzhinchad. V dvorano privedejo / litvanskega kneza Pranasa Zatorskisa, ki ima zvezane roke. / Star kralj ukazhe: "Pridni!" Zatorskis prdne. Potem se zachne / vecherja.

Poetika Klemena Piska temelji na absurdu, sprevrachanju namenov, nadrealistichnih prijemih, lahkotnem pristopu, ki je v nevarnosti, da postane prestop v cenenost in papigiranje. Obchudovanja vredna je poza, ki jo kot pesnik (tisti, ki pesni) nudi: je veshch in brezkrben sestavljalec besed, ki trdno verjame v svoj prav in svoje pochetje - pesnjenje. Tako v pesmih nastopajo: objestni shkratje pozhelenja, doktor Bizon in cehetanje in chrvichasta podgana.

Plehkost se pari s filozofsko odmaknjenostjo, svet se krchi na shtevilo chrk; pesnik opravlja svoje poslanstvo kot vedno. Je vesel in celovit pregledovalec sveta in pesmi. Naj v klic k branju navedem she uvodne verze pesmi Teh malo besed: Govorite za nami teh malo besed / kibernetichne tishine. Govorite nam / o kruhu, moki, kako se meshata z vodo, / o tem da je neurje izpod oblakov / utrgalo koshchek v lavi odvrtenega neba.

 

LEPOTA KOT SPOZNANJE
TRIJE TIBETANSKI MISTERIJI
Prevedel, spremno beaedo in opombe napisal Ivo Svetina
Opremil Rajko Vidrih
Zalozhila Zalozhba Mladinska knjiga, Ljubljana 1998

Tibetanski budizem je Iva Svetino tako prevzel, da izpod njegovega peresa prihajajo njegova besedila, ki so oplemenitena s tem vplivom, ali pa posloveni kljuchnejshe tekste tibetanske kulture.

Trije tibetanski misteriji, Chrimekundan, Dzhroazanmo in Nansal, so obogateni z mnogimi opombami, ki zelo jasno in tudi temeljito razlozhe tuje pojme, in s poglobljeno, z mnogimi referencami in bibliografijo opremljeno shtudijo. Zbirka Kondor tudi tokrat ne razochara.

Misteriji, vsak na svoj nachin, opisujejo chudezhno rojstvo, zhivljenje in vzhichenje treh oseb, moshkega in dveh zhensk, ki ponazarjajo vzor ali vzorec, kako pravilno zhiveti, da zhe za chasa zhivljenja lahko postanesh Buda. Predvsem so to verska besedila, ki si jih je nujno predstavljati ob glasbi, plesu, vzdushju in veshchinah, ki jih nash - evropski - svet komajda prepoznava, le sluti. So nasledek tradicije, kjer predstava (v najshirshem smislu) ni razpadla na posamezne sestavine. To sobivanje veshchin, ki so se na zahodu razvile v umetnishke oblike, seveda zahteva popolnoma drugachen tip osebe, ki nastopa v takem gledalishchu. Morda bi lahko rekel, da je drugachno tudi obchinatvo.

Tovrstni misteriji pach ne streme po katarzi, ochishchenju, kakor smo vlogo predstave, teatra, prevzeli od starih Grkov. Ni pomemben konflikt chloveka z bozhjim, temvech imperativ harmonije.

Vsekakor pomeni soochenje s tibetanskim misterijem soochenje z nekim spominom na mit, na misterije, ki so prednjachili gledalishchu. Ko je bil svet celovitejshi, saj je bil tudi takratni chlovek celovitjeshi. Che zapishem takratni, mislim tudi na zdajshnjega, ki zhivi svet, ki se ni spremenil zhe zelo dolgo.

Tako se slovenska knjizhevnost soocha z besedili, ki bi jim morda lahko uvrstili kar med pravljice, saj zgolj z besedami sporochajo dolocheno znanje, ki se je skozi te predstave - obrede prenashalo. Nash odnos do pravljic je tudi odnos do mita in misterija. Do tistega, ki je v nas, a le redko zazhivi. Najvechkrat vse to vezhemo na otroshtvo in rano mladost, che pa se to kasneje pojavi, kaj radi poimenujemo z norostjo. Gre torej za vero, da je mozhno ohraniti tisto, kar nas krepi, osrechuje, spravlja v stanje, ko chudezhi niso presenechenje, ko je namen lepota, ne pa pravilnost ali dobro. Se pravi estetika nad etiko.

Trije tibetanski misteriji zelo naravnost vnashajo svezh izziv v nashe pojmovanje celovitega ustvarjanja.