Revija SRP 29/30

Andrej Lutman

 

VOZLISHCHE

 

Vesh za vez. Vez, ki zeva, in prav s to lastnostjo - zevanjem - vezhe, vezhe sebe, svoj obstoj in tvari, katerih splet je, katerim nudi vso mozhnost za prepoznavanje sebe v njej. Tvari, stvari, osebe, bitja. Kot da je she nekaj vmes. Vrshi se pretakanje, vrvenje mnozhice. S tishinami moteno brnenje ulice. Z lastnimi premiki pospesheni premiki mimoidochih oseb. In znotraj spomini na zhe isto pot, na she isto osebo.

Nebo v divji gluhoti megle v zahajajochem soncu. Bolj nadih zharkov, bolj igre odsevov in presevanj svetlob jeseni. Vlaga jutranjega dezhja in tezha mlaja; peza dneva. Ulice, opremljene z ljudmi, ki so tekali naokrog po res nujnih opravkih, opravilih in obiskih. Postopanja so bila sicer redka, ne pa izjemna.

Ko vrane posedajo po konicah anten, po plochevini strelovodov, ko po nadstreshkih posedajo zdolgochaseni in zasanjani golobi, ko je prshenje vode kot olje na priprti veki, ki zastirata poglede na drugo stran ceste in preko, proti koncu ulice; in druga stran je prav takshna.

Najnizhji oblaki in vecherna megla v siju oranzhnih odtenkov. Kozha neba je godna. Vonj zemlje je trpek.

In srechanje je nujno. Z dezhnikom v roki ali pod pazduho, v dezhnem plashchu ali pelerini, po luzhi ali pod streho: se najdesh, ko se najmanj nadejash, ko zresh venomer v eno mero, ki te meri in dolocha, ko je po tvoji meri, ki nadte meri in ti nanjo. Zares zresh in vidish, da si vedno v boju z njo in zanjo: s to nujo, da dochakash. Srechanje. Ki ni nasledek dolochene gostote ljudi na dolochenem prostoru. Srechanje, ki ni skrbno pripravljen ogled drug drugega z vmesnimi postanki, ki jih spomin kasneje oznachuje kot dolgchas. Srechanje, ki je sad limanic zhivljenja.

Kakshen je lahko vecher, ki se v bozhjast seseda?

Zarja nosi hlape hlipov in spreletavanja senc. Koraki kot drmec in shelestenje kot razprtje pavovega repa. Obotavljivost rakov. Kako sechi izven sebe? Chezse zhe, a semkaj, tu, tja, prav blizu, najblizhe. Tanka chustva piskajo. Najtanjshe strune z milino nochnih metuljev, prvih znanilcev mraka, sezhejo skoz zrak dotika: roki sezheta v kor rok. In stisk telesa ni vech tako dalech.

Sprva zgleda, da bo shlo. Da je jalovost privzgojene inertnosti presezhena. Da je preobilje pomenov, ki jih povzrochi srechanje tiste vrste, ki je tako redka, da to vech ni - so le she primeri. Je le she primer, pojav, ko gre za tako zares in za res srechanje, ki pushcha sledi: usmev kot prva guba mumifikacije pri zhivem telesu ali pa plapolanje vzhichenja. Srechanje, ki spremeni, pa chetudi do njega ne pride.

Trenuten razpust vzdushja le pospeshi razvoj dejanskih namigov in nedvomnih, iskrenih vzvodov za razcvet stika. Ko vlaga vechera izpade iz igre pozornosti in postane kulisa, platno za sence izpod kandelabrov. Zrak je prechishchen z zanosom. Visoko v krila neba sega vrisk srca in ritem zhil je tekochina pogledov. Pravi chas se ustaviti, se postaviti na sechishche poti, se vstaviti med shprice zhlindre vsakdana in obstati, stati v prezhi, da ne mine, da se she kar godi in razvija. Naj ne neha.

Do kod vodi predajanje? Shchebet vrshichkov misli, da je spet na delu slab obchutek, popushchanje slabostim, suzhnjem v sebi, da je vse le splet prepushchanj, ki meje na upanje, usmiljenje, do sochutja s sobitjem, z osebo teh chakanj in prezhanj. Korenito sezhesh nazaj vase, v svoj spomin, v svoje spone. Vrhovni zor nadzira misli: do kod misliti?

Brezbrizhen nalet. Ponavljanje nauchenih gibov, namigov. Kot zhe tolikokrat doslej. Prav nich novega. In vsota stremljenj? Sesedanje pod kupom jeze in razhajanj. Nepoteshena potreba po takojshnjem zavojevanju; izraz mochi zasenchi namen, brzdanje daljsha uzhitek. Tek na mestu, iz chiste radosti. Sesedanje chasa. Vsekakor. Chez ulico pripelje dolgo visoko vozilo shkrlatne plochevine. Luchi zastrte s svezhim blatom. Ropot razdivjanega motorja. Temina stavb v somrmranje. In telesi. Klepet ne zadostuje. Vech pomenov izgublja pomen. Vse je naravnano na vzlet chebel pogledov in slachenja.

Nich od tega. Razcharanje v razocharanje. In vse je tako dobro kazalo. Do kod sega usoda, kam meri namen? Potujochi prishleki raztepejo ozrachje utripov mishic in lojnic in sprijetih las. Kozha je opna chustev. Kot boben v vodi. Ni glasu od zunaj. Topot korakov, pa cmoki mokrih podplatov in luchem izmikajochih pet, shum ustnic. Se gledata. Kot prvich. Kot se she nikoli nista.

Vedrina v sprijaznjenju.

Vztrajati. Navkljub! Ostati v stanju vedrenja, iskrenja, kot zhar, ki je razcvet isker v svoji skromnosti, kot tehtanje mochi. Ni zakupa. V vsej chetrti ni zastavljalnice. Vzdrzhnost naspram troshenju in vrlost v predanosti. Napotki naklepov zachetka. Zakletev, da se gre do konca, tokrat, da tokrat ne bo kot takrat, kot vse do zdaj, da bo tu zachetek.

Siljenje, korakanje v korak, sledenje, naslajanje nad senco, nad senco dogodka, ki je bil mejil na srechanje, ki je omejeval sam sebe v izvrshevanju..., pa - nich misliti! Nich deliti in chleniti! Kar slediti in dalje riniti. V nochi so barve druge.

Oba sta delezhna pozornosti. Tako rekoch popolno. Pozornost. Vse ostalo je na meji znosnega. Kaj spravi ljudi skupaj? Res le gon. Zhe, a gon po chem ali kom...? Tako pogled nagoni predvsem chas, ki kar otrpne, zachutita valovanje prostora, kjer se nahajata, in barva nochnih temin postaja zavesa ulice in trdo zharenje neona more razfrchkati svetlobe zvezd, saj je nebo krepko skrtachil vecherni prepih vetra, ko se je dalo zachutit jug in morje. Postajata druga drugemu namen in domet. In kaj ostane od takshnih trenutkov druzhenja? Stekleni pogledi in mezhikanje v jutra, ko je utrujenost, in sledi budnosti so pogubne.

Nikakor nocheta tega. Dovoliti, da je izraz druge posoda drugemu , da si ne bosta imela chesa ochitati, nichesar za obzhalovati, ne bo ne smiljenja ne tolazhbe; sij zvezd je pil pogleda in pozornosti. V stenj zviti telesi, v gmoti teme zhdechi senci. Tako je krog dosezhen, krog, ki se razsredishchi v elipso kot vdih skupne volje in skrchi v kroglo brez oboda, ko je zvezdno nebo edini svod, zastor in platno. Kako se she objeti, da roki z rokama spleteta nov redosled dotikov na kozhi, da je shchemet, mejech na skomine. . Blizhajochi se kolesar ne moti.

Kako spregledati, kako zavestno spustiti mimo dogodek, da ne zaznamuje zavesti? Takshna stegnjenost in razprostrtost chez razprostranjanje, da te ni. Da se v dosegu svojega obsega shirish; kar puhti iz tebe vsemogochna sla odseva sebe v nasprotju. Brnenje transformatorja v steni, zraven vrat na desni strani, pokljanja zvokov in poskokov shumov. V naduhu mlade nochi sta v skremzhenih sragah prvega jesenskega mraza pripoznavala lastno toploto blizhine. Ob samoti je ni, te topline, ki se tke ob mozhnosti derochih pretokov, z butanjem krvi rovarjenj in gonjo po sledovih lastnega.

Kaj druzhi? Drzhi razprto topnost sanjavosti telesa, povzrocha srh po hrbtenici v svetlobo tretjega ochesa, nenehno seje trushch ledenih kapljic jedrc src; ne pozna pohlepa.

Skozi hlepenje se kazhe. Onkraj in preko sili, svoj spredaj je zadaj. Ni misli. Je spoj svetilnosti zavesti, je brizg sochevja v razklechene poti duplin.

Govorila sta s sopenjem.

Je umik v prostor sredi gneche in trushcha. So brezmejna pribezhalishcha pochitka in razvezanosti... stresanje preprog, iztepanje... sesanje... zrachenja. In vse ju zvodi v ochishchevanja poti nazaj, da se bo dalo naprej. Postrgat vse! Zapechatiti s krvjo vsakega mesca. Pustiti slini, da sama ishche veter, na katerem se posushi do prahu poljuba. Prestol chasa vabi do sprehoda krog vogala, skozi ulico, ki je pravokotna glede na zhe omenjeno. Vodi navzgor, po poti proti vrhu hriba. V nochi je luna zharela v svoji mlechni milini. Stopala sta enotno, kot eno bitje v mesechini in sencah.

Spet met v prostor. Proti vrhu hriba spremstvo psa. Je lajal, kot bi bili trije. In vonj dozorelih poljshchin. In smeh, obrnjen vase. Zadovoljstvo v tishini preveva in shchiti telesi. Zhar polti kot lupina jajca, kot razprtje chasa, kot pogled v novi tekokrog. Zorenja.

Biti na vrhu visokega hriba. In vrh je plan prostor, posut s potresavanji vetra, petjem nochnih glasov, shchemeti gnijoche trave in ovelega listja. Zachetni zadihi zatohlosti jesenskega obilja. Svetlobi zenic kot sonce v kristalu klasja, v rojih mrchesa, v sunkih in krepkih butanjih sopare teles. In tipanje zaznojene kozhe, slana slina, kreposti oblin.

Je res zhe vse postorjeno? Je utrujenost izgovor, prevleka za lenost? Ko krona dogodek pechat pripadnosti, zaveze, so vsa nadaljnja pochetja, stremljenja smiselna in docela logichna, kar nujna. Zavest ni vech ena, sama, edina. Dvojni zhar je zmozhen vzleta in spreleta. Do tja in she dlje. Kot se komu da. In kar zmore. Zasuki so nujni, so narava tvari, moka dotika. Ples na ravnici, v preletih poznih ptichev, shelestenjih teme, vriski v dlaneh, vrochica v licih, rajanje okonchin.

Nato zastoj stalnega v mislih: trenutni cvet mozhganov.

V megli in vonju zemlje, prepojena z mrazom, zdaj, po prepotenju kozhe, v chakanju na jutranji svit, morda, se sestriti z meglo. Blatni chevlji, zasopli grli, prsa, pljucha, omet lis v temi, v mastni kaji mozhnosti dogleda ochi, in prve jutranje blodnje, ko je blaznost kompliment. Zasanjanost, ko telo samo sili v svoje gibe in na lastna pota, ko je vsa zbranost vezana na ukvarjanje s kar se le da preudarnim razporejanjem mochi za nadzor sebe in sploh, vsega krog in krog. In medlenja kandelabrov v svitu zore, v dvigu sonca chez orkane njiv in stanovanjskih blokov.

V tezhishchu lastne misli je ravnica v obliki kroga, kot dno vrtache, kjer se zachne preja spominov, kjer se vrshi izbira in razlikovanje, kaj pozabiti, do kod si na boljshem - ni v tehtanju skrivnost. Ko je poteshitev osnova za vnovichen sklic razuma v prezho, da razishche, kaj se je pravkar res zgodilo, in do kje je pravkar, se lahko sprashuje: kaj she traja, si le mislim? se le silim v misli?

Brezupen stroj je v teku: je mlad dan kot rez v ochi namenjen, je ostrina vriskov mesta razprtje raz pomnenja. Vrednotenje za nove podvige, sesekanje oklepov pritiskov istega ranga: kaj in kam hoteti.

Zdaj so besede tiste, ki naj ponazorijo zadrego nad dejstvom, da sta prepoznavanje in pripoznavanje vzajemen proces, ko tishina terja svoje. Kje so zdaj hropi in kako tokrat dishi dlan? V nasmeshek in shirok utrip srca odeta lastna radost, da noch ni blodnja, topi vso navlako vsakodnevnih in vsakonochnih prigod utechenih sosledij. Razbremenitev je kot jutranji prigrizek. Z dostojanstvom in vnovichnim priporochilom v svezh dan. Tesno objeti roki, telesi kot brshljana, postavi kot sohi.

Ko sta stopila narazen, se je mochvirje njunega odnosa kot duh slasti razlivalo in valovilo v dotikih blizhin hitro stopajochih postav ljudi v opoldanskem vrvezhu; uchinek she traja.