Rodef Gloria de Zhigi
ODPELJI KI SI NALOZHIL
UVODNA MARNJA PISATELJA
"Seveda, saj sem vedela!" je bevsknila madam Espelia, uradna prevajalka pravljic in obchasna chlanica shtamtisha. "Tipichen primer zapoznelega mladostnega narcisizma, zakompleksanosti pubertetne osebe, zaverovane samo vase in v svoj jaz, kar se kazhe kot pisanje dnevnika ali v zachetnishkih literarnih poskusih, napisanih v prvi osebi."
Da, tako brezobzirno in neumno
je nalagala, zhe vnaprej v nich devala moj nesebichni dar na
oltar umetnosti in drugih chednosti. In to prej, preden je sploh
kaj prebrala. Pa kaj samo to, s tem je v svoji nevednosti
brezobzirno onechedila tudi tako velichastna literarna dela, kot
so Goethejev Werther, Zupanov Menuet za kitaro in Kocbekov Strah
in pogum. Kaj to pove? To pove, da pisanje v prvi osebi ni znak
nezrelosti, ampak znak strahovitega poguma zrele osebnosti, ki ga
spremlja strah pred tvornim vmeshavanjem v karkoli in veshchina
ubiranja strun na kitari. Zato sem nemudoma sklenil pouchiti
nesramno nevednico, sod brez dna za shpricarje, ki misli, da vse
zna, ker pozna tisoch in en nachin, kako priti do pijache, kadar
nimash denarja. Pouchiti njo, po videzu blodno devo iz starih
viteshkih romanov, ki je zhalostne in hrepeneche pesmi, zapete z
nezhnim deklishkim glasom, zamenjala z nakladanjem neumnosti pri
omizju, rosne planinske pashnike in livade z lokali za lokanje
shpricarjev, nedolzhne ovchice pa za zapite stare desperadose pri
shankih. Nesramnico sem torej sklenil pouchiti ali najvech
starshevsko pokarati, je nisem hotel kratkomalo nadreti, kaj
chveka neumnosti, in se razburiti, saj bi v tem primeru chlani
omizja lahko posumili, da zaradi take moje reakcije le morda ni
kaj resnice v njenih besedah.
Zachel sem torej mirno, kakor vedno, kadar me kaj razjezi,
zavedajoch se, da zhenska take klati samo zato, ker ji zhe dalj
chasa nisem plachal shpricarja in je zato proti meni
nashcheperjena. Zategadelj sem, cheprav nerad, preventivno
narochil dvojni shpricar za madame E. in prichel z razlago.
"Draga madame E., tvoje mishljenje je napachno, zakaj moj
pristop k ustvarjanju, k umetnishkemu izrazhanju v besedi ne
temelji na kakshnem zapoznelem recidivu pubertete pri
petdesetletniku ali retardirani adolescenci, ampak na povsem
drugih razlogih. Shpricar je prishel! Kar srkni!... Poglej,
slavni pisatelji vechinoma res pishejo v tretji osebi in sami
sebe niti ne omenjajo, kakor da jih ni. Vsaj tako izgleda na prvi
pogled, vendar je to samo videz. Za vsemi temi izmishljenimi ali
resnichnimi osebami in dogodki v romanih so oni sami, le da so
obichajno preleni, pa zato preganjajo svoje osebe po sceni gor in
dol, nad prepade, v postelje zhensk dvomljive preteklosti in v
druga nevarna razmerja, zhivljenjske skushnjave in skushnje.
Torej so tudi bojazljivi in zato raje sedijo doma na toplem in
mazhejo papir. Junaki pa naj garajo zanje in se izpostavljajo
nevarnostim.
Poglej na primer Dostojevskega, chesa vsega se ni spomnil, da bi
junakom svojih romanov zagrenil zhivljenje. Pa to she ni vse.
Svojim slovnichno tretjim osebam grdobe pisateljske zvito
podtikajo svoja chustva in misli, svojih namishljenih junashtev
in zatajenih vzdihov zlochinskih nravi pa se, psiholoshko
gledano, znebijo le tako, da jih podtaknejo drugim. Vse to pochno
tako zakrito in rafinirano izza okopov svobode umetnosti, da jih
prizadet civil iz romana niti tozhiti ne more, iskati
zadoshchenje na sodishchu ali jih pozvati na dvoboj, ne da bi se
vnaprej osmeshil in bil tako she na slabshem, kot je zhe.
Spomnite se samo, kako se je osramotila in osmeshila drzhava v
svoji zasebni tozhbi zoper pisatelja Marjana Rozhanca.
Seveda pa vse osebe iz romanov nimajo civilnih navad in ne
ishchejo svojega zadoshchenja na zakonite nachine. Naj spomnim
cenjeno omizje na pisatelja Jozheta Javorshka - tudi Samotno
Jezdilo imenovanega, kako ga oni s pestjo po glavi, tako da je
revezh vechino svojega zhivljenja prezhivel v nezavesti. Ali
pisatelj Vitomil Zupan, kako se je kar sam dal zapreti in se
prepustil policijskemu varstvu, samo da bi se izognil
mashchevanju prevaranih soprogov oseb iz svojih deloma
literariziranih ljubezenskih romanc.
In dalje: zakaj so se literati kot Edvard Kocbek, Matej Bor in
drugi do zob oborozheni skrivali dolochen chas po gozdovih? Zato,
da osebe iz njihovih romanov mine najhujsha jeza. In tako naprej
in tako naprej...
Iz teh nachelnih razlogov, sposhtovano omizje, ljubljena madame
E., sem se odlochil, da pishem roman v prvi osebi, da sem sam
glavni in edini pravi junak svojega romana, zato da lahko skromno
napishem, kaj sem videl in dozhivel. Moralno sem pred sabo in
chloveshtvom chist ter neomadezhevan, reshen ochitkov vesti in
pesti oseb iz romana, zasebnih tozhb in drugih tegob, chakajoch
blago smrt v postelji."
To rekshi, sem pogledal po poslushalcih, chlanih omizja, kakshen
vtis sem napravil. V glavnem je bil vtis ugoden, le madame E. se
je kar videlo, da bi rada nekaj zinila, vendar ni, ker je vedela,
da pije zhe moj drugi shpricar in se to ne bi spodobilo. No, vsaj
v tem pogledu je prishla do izraza njena sicershnja, v hlape
sublimirana nravstvena trdnost. Je bil pa tu she drzhavni
pravdnik, ki si je brisal ochala in ga je spet vznemirjala
njegova inteligentnost. Zato je rekel:
"Samo to bi she rad vprashal, potem pa moram takoj
oditi."
"Vprashaj!" mu velim.
"Ti pravish, da pishesh roman v prvi osebi zato, da bi se
izognil ochitkom oseb iz romana, chesh, podtikash nam svoje
misli, chustva in pripisujesh izmishljena dejanja, ki jih nismo
storili, delash nasilje nad nashim osebnostnim profilom z zlim
namenom postati slaven, zasluzhiti s prodajo romana in si
pridobiti she druge ugodnosti na nash rachun. Opozarjam te, da je
to kaznivo! Zakaj raje ne pishesh vse po resnici, objektivno? V
podkrepitev dejstev si preskrbi materialne dokaze: priche,
korpora delikti, kadar je po sredi kakshen zlochin, umor ali
verbalni delikt. Vse to pa seveda v romanu mora biti, ker
umetnina vedno pravilno reflektira zhivljenje."
"Dragi drzhavni pravdnik, vse in prav je, kar pravish,
vendar vzemi prosim v obzir, da sem pisatelj in ne policaj ali
drzhavljan P. P. Bozhjak, ki zase trdi, da je slovenski pisatelj,
da chlovek res ne ve, kaj naj si misli. Ta drzhavljan se res bori
s peresom. Napisal je nekaj kakor roman z naslovom Lolita, kjer
opisuje zhivljenje neke bedne prostitutke in slachipunce iz
Nebotichnika. Pa kaj je za to pochel!? Da bi prishel resnici do
dna na nachin, kakor ga ti predlagash, je Loliti placheval
pijacho, nadlegoval njene stranke z neumestnimi vprashanji,
shpegal skozi kljuchavnice v sobe, ko in kjer si je uboga reva
sluzhila bridek kruh, brskal po sodnih arhivih, njenih
zdravstvenih kartotekah in pochenjal she druge norosti in
policijska dejanja, cheprav je sam sovrazhil policijo kot le kaj,
in jo she zmerom.
Menda tega ne bom she jaz pochel in v hinavshchini segal v intimo
zhivega ali rajnkega chloveka, ki je vsakomur sveta. Che hochesh
kaj povedati, je poshteno in prav, da povesh o svoji intimi, o
svojem dozhivljanju sveta in skrivnostnih vzrokih svojih dejanj
in nehanj, o grozljivosti in blazhenosti svojih nagonov in
odlochitev. Tako bodi, to je tvoja pravica. Kaj pravica, sveta
dolzhnost! Tveganje umetnika. To sem jaz. Taka je moja dusha. To
sem storil. Potem streljajte! Chetudi!"
Za trenutek sem zastal, uzhival v izvirni tragichnosti
umetnishkega bivanja in kar pozabil, kako si zhelim umreti
naravne smrti v postelji, sredi dragih, in ne v kakshnem gulagu,
pred pushkino cevjo, na kakshen drugachen nachin ali na kakshnem
drugem nepredvidenem mestu. Zato sem zanosno nadaljeval:
"Moja umetnost je zatorej umetnost prichanja, prichanja v
prvi osebi. Edino prichanje je prava pot resnichne resnice o
mukepolnih in odreshujochih dogodkih in pojavih, kakor so se res
dogajali po resnici ali pa bi se morali, che bi bilo kaj pravice
na svetu."
Medtem, ko sem tako govoril, sem zhe opazil, kako se nasproti
sedechi Silvo Dovgan zvito hahlja. O njem nisem vedel veliko, bil
je kakor zaprta knjiga. Drugache pa ni bil slabega srca, cheprav
je bil vchasih chisto malo tudi policaj. Pravzaprav niti tega ne
bi bil vedel, che ne bi po skrivnih poteh zvedel od
fotografichnega laboranta in vampirologa Luke Segliaccija, ki mi
je prishepnil, da je Silvo Dovgan delal na Slaviji. Tam pa ni
preganjal zlochincev in kontra-revolucionarjev, kot je to navada,
ampak je opravljal specialne naloge. Skrbel je za to, da grehi
vladajoche kaste niso prishli na dan. Prav zato je bil najbrzh
kot penzionist tako razumevajoch in konspirativen, kadar smo se
udje omizja hvalili s svojimi lumparijami. Silvo se torej zvito
zahahlja in reche:
"Ja, Nogizh, pa res ti v svojem romanu nastopash chisto sam,
ni nobene druge osebe, ki bi kaj govorila ali mislila. Se ti ne
zdi, da je to nekoliko dolgchas? Zamisli si, da bi pri nashem
omizju govoril samo ti! Saj bi vsi stran ushli."
Potem se je spet usmehnil v pest, kar sem namenoma prezrl.
"No, da," sem rekel in skoraj sramezhljivo povesil
ochi. "V celoti se nisem mogel odpovedati konvenciji, zato v
mojem romanu nastopajo tudi nekatere druge osebe. Vendar so vse
podrejenega znachaja, skorajda niso omembe vredne."
"Che pa so tudi druge osebe," je nadaljeval upokojeni
policaj, "potem pa tudi govorijo, skratka, nekaj pochenjajo.
In lahko so s svojimi opisi nezadovoljne. In che je temu tako,
tudi te docela nepomembne osebe lahko na nelep nachin polozhijo
roko nate."
"Jih bom pa tozhil! Zakaj pa imamo policijo," sem
refleksno ugovarjal. "Pravzaprav, pa saj ne bo treba. Saj so
skoraj vse osebe iz romana dobrodushne in kratke pameti."
Potem sem za hip pomislil. Kaj pa, che ti nepomembnezhi le niso
tako maloumni?... "Pa kar naj me tozhijo in bums po glavi.
Bom pa takoj napisal she en roman, v katerem bom zhe v prvem
poglavju poskrbel, da bodo moji tozhniki in nasilni nadlegovalci
vsi po vrsti umrli grozovite smrti ali padli v prepad. Potem bo
mir!"
Vtem se oglasi prof. Dim Chishek, ugledni kulturni animator in
manager, tudi chlan omizja, zaokrozheno in prefinjeno rekoch:
"Z vsem sposhtovanjem do novega upa slovenske
knjizhevnosti," s tem je ochitno mislil mene, "bi
utegnil pripomniti, dajoch vso podporo njegovim umetnishkim
naporom, da se je avtor spricho neugodnih okolishchin v nashi
kulturni politiki odlochil za pisanje romana in ne na primer za
pisanje zgodovine ali etnologije."
Debelo sem pogledal in bleknil: "Zakaj pa ravno
zgodovine?"
"Razumljivo," se je nasmehnil, "che bi napisal
zgodovino, bi moral napisati she eno zgodovino, da bi lahko
zaradi osebne varnosti pokonchal cele narode, armade ali
druzhbene sloje."
Od omizja se je zaslishalo veselo hahljanje, jaz pa sem se
zgrozil, saj sem se spomnil, da v romanu res omenjam neke narode,
vojskovodje in strokovne profile. Vendar sem tesnobo pregnal v
podzavest, zakaj po prestanem smehu se je zhe oglasil Lipe Logan,
lepotec tretje stopnje svezhosti iz chasov pokojnega Clarka
Gablea, ki je she zmerom imel tezhave z zhenskami. Vprashal je:
"Pa v romanu, che zhe pishesh o sebi, gotovo pishesh tudi o
zheni, saj vesh, mozh in zhena, ena dusha, eno telo, zdruzhena v
ljubezni. Pa she hudo zheno imash, se slishi!"
"No, da, hm, hm, res sem hude zhene. Sem se bal, da bi
jeznoritila. Pa sem ji posvetil celo poglavje. Takole se je
zachelo: Ona in jaz sva hodila po zelenem travniku, bogato
okrashenem z majskim cvetjem. Drzhala sva se za roki. Zachutil
sem zlat prstan na njeni levici, prstan, ki naju je zvezal za vse
vechne chase in katerega si je nesebichno sposodila. Gledal sem
ji v nedolzhne modre ochi in lepota njenega stasa je podarjala
prelestnost, razkoshnost vsemiru in zelenim travam, vkljuchno z
grintavim grmovjem na obrobju".
Tu bom pa kar nehal s
pripovedovanjem, kaj je prinesel pogovor v Messingu, saj bi, che
bi nadaljeval, vse zvedeli in vam ne bi bilo treba brati knjige.
Zhe iz tega pa, kar sem do zdaj napisal, in sluzhi kakor
predgovor pisatelja samega, se dovolj jasno in nazorno vidi
pisateljev pogled na svet in umetnishko ustvarjanje, na njegovo
namembnost in zavozhenost in druge vidike, o katerih se obichajno
obracha v predgovoru na bralca, da bi se mu razlozhilo vse tisto,
kar ni zhe vsesploshno znano, ampak shele bo, skladno z razvojem
chloveshkega uma in drugih tehnichnih izumov.
Ne chisto na kraju bom omenil she nepremostljive tezhave, na
katere naleti slovenski pisatelj v pogledu jezika, v pogledu
neverjetne dvoumnosti vsakega zapisanega ali povedanega stavka
kot sintaktichnega fenomena ali, bolje recheno, sindroma. Kaj
samo stavek, zhe vsaka posamezna beseda je problematichna. Prav
srh me spreleti ob misli, da je bila na Zachetku beseda, kot
pishe v Svetem pismu. In da je beseda meso postala. Zato pa smo
tam, kjer smo! In je meso slabo. Zato chloveshtvo potrebuje
znanstveno analizo stanja in novo sintezo, velichastno novo
odkritje. Kar prostopim k stvari, da ne bo shlo vse v pozabo.
Vzemimo besedico - vprashalni
zaimek KAJ, ki ga Ljubljanci, Francozi in zhabe izgovarjajo KVA
oziroma QUA. Che nekdo vzklikne besedico KAJ, vsakdo takoj
pomisli, da prodaja chasopis, che pa kdo reche KVA, je koj jasno,
da je iz Ljubljane in je nekaj ukradel, kot smo videli na TV. Tu
niti ne bom omenjal zhab, ki s svojim vechnim kva, kva vnashajo
she dodatno zmedo. Za obupat, boste rekli, ob vsem tem pa je
slovnicharjem docela in nedvoumno jasno, da izustish topogledni
vprashalni zaimek le v primeru, che chesa nisi dobro slishal, pa
she takrat te pokarajo in rechejo, da je v takih primerih olikano
rechi prosim, zato se te besedice pravzaprav sploh ne bi smelo
uporabljati in bi bilo bolje, che je sploh ne bi bilo.
Jok! bo rekla mlada generacija, mi se brez besede kaj ne znamo
adekvatno izrazhati. Kako naj mlad moshki, poln zhivljenjskih
sokov, reche zhenskemu osebku, katero besedo naj uporabi, da ji
bo pokadil in jo tako kar najhitreje spravil v posteljo. Mladi
mozh zato obchudujoche reche: Kaj si ti ena v redu mrha... Tukaj
ni mogoche pogreshati besede kaj, saj shele le-ta da izrecheni
sodbi ustrezen smisel, feeling in usmeritev. Ne in she enkrat ne!
bodo rekli starejshi obchani in slovnicharji. Che bi bil ti,
mladi mozh, v sholi priden in ne bi shprical pouka, bi moral
vedeti, da ni pravilno rechi - kaj si ti v redu mrha, ampak -
joj, kako si ti lepo dekle. Nehajte tezhit, antikvitete, bi jih
zavrnil sokapolni mladec - kaj pa vi veste, kako se zhenske
hakla, ko vam pa vech ne stoji.
Kva, kva, se je zaslishalo iz mlake, kot bi dotichni ne verjel,
da je res tisto, kar je pravkar slishal na lastna ushesa.
"Ja kaj bi pa spet rada vedela?!" zarohnim proti
zhivali v mlaki. "Ali ne vidish, da delam!"
Vidish, tako je zmerom, dragi bralec, pri delu me vedno kdo moti.
Kar domov bom odshel. V naravi she pravega miru ni vech. To
rekshi, vstopim na avtobus za v Rozhno dolino in sedem.
Pred menoj sta sedela stonoga in shkorec ter se nekaj
prijateljsko nagovarjala. "Kaj imash ti veliko nog..."
reche shkorec stonogi zachudeno. "Joj, koliko nog imash, bi
moral rechi shkorec!" takoj pomislim, on pa: "Kaj je to
prshutov..." se oblizne in jo pohrusta. Pogledam naokoli po
drugih potnikih. Nihche ni tega shkorchevega bulimnega dejanja
niti opazil, kaj shele, da bi ob tem krutem dejanju protestiral v
humanem smislu. Kaj che se meni zgodi kaj podobnega, sem z grozo
pomislil. Da pride prelestna deva in mi reche: "Kaj si ti
cheden!" in zhe bi vzdihujoche chofotal v njenem zhelodchnem
soku. Take tezhke in grozljive misli so se mi podile po glavi,
zato sem si podprl glavo in sklenil, da zadevo resno razmislim. A
kaj, ko sem se ob tem ponevedoma prijel za spodnjo cheljust in
zhe otipal izdatno in neutolazhljivo praznoto: "Kaj zob je
tebi zhe izdrla klesha..." sem nesrechno zasonetil nalik
Preshernu in njegovemu verzu: "Kaj znancev zhe zasula je
lopata,/ odprta dan in noch so groba vrata." Spet ta kaj!
Jaz in Presheren ne bi smela v verzu uporabiti kaj, ampak - joj,
koliko zob..., joj, koliko znancev... Ob tem bi se morala
chuditi. Vendar se tu ni kaj chuditi. Verza "Kaj znancev zhe
zasula je lopata,/ kaj zob ti zhe izpulila je klesha" sta
vendar chisti izjavi, trdilna, ugotovitvena stavka. Torej kaj v
tem primeru ne pomeni "joj, koliko" ampak mnogo, kar
nekaj, marsikateri, veliko, nemalo, precej, morda celo ogromno,
brez shtevila, she in she, morje... Pa tudi feeling celotnega
stavka oziroma obeh verzov, zachetih s kaj, ne izrazha
vprashevanja ali chudenja, ampak zgolj zhalosten in obzhalujoch
sentiment, ki ga chlovek obchuti zaradi pomanjkanja izpuljenih
zob ali pokopanih znancev, ki jih ne bo vech nazaj, da bi ti dali
za pijacho.
Zadeva se mi je zmerom bolj zazdevala zamotana, nisem vech vedel,
kaj kaj pomeni, se pravi, kaj beseda kaj pomeni, kaj sploh besede
resnichno pomenijo, posebno politikom, zato sem si rekel: Kaj
(vendar ne tisti kaj, ki ne vem, kaj pomeni) pa che besedam da
njihov pravi pomen shele stavek, torej njihova medsebojna
povezava, che tam najdejo svojo enosmiselnost? Torej je morda
reshitev v semantiki. Potem sem takoj vzel v pretres stavek, kjer
se je treba chuditi - kaj imash ti veliko nog - in se vprashal,
zavedajoch se dvoumnosti tega stavka, kadar ga vidish napisanega,
che nisi oznachil pomena tega stavka z ustreznim lochilom.
Vprashaja na koncu ne bom stavil, saj sem zhe rekel, da ni smisel
stavka sprashevanje, ampak chudenje, zachudenje nad dejstvom, da
ima stonoga toliko nog. Naj dam klicaj? Mar klicaj? Saj ni
shkorec stonogi nich zaklical, nich ukazal in tudi nadrl je ni
zato, ker ima sto nog. Prav nasprotno, zashepetal ji je skoraj
obchudujoche, kot Rdecha kapica, ko je rekla volku: "Kaj
imash ti velike zobe, babica..." Kaj torej?
Le mirno kri, si potem rechem. Saj si ti tukaj, ni she vse
izgubljeno. Samo malo pomislim... Seveda, treba je poleg ostalih
lochil uvesti she lochilo CHUDAJ in poleg vprashalnih, velelnih,
trdilnih in kajshevem kakshnih stavkov je uvesti tudi chudilne
stavke. Tako sta resheni gramatika in semantika, v tem primeru
shele besede v stavkih dobijo svoj nedvoumni smisel, chlovek pa
tisto mesto, ki mu, kot vishku stvarstva, pristoji.
Vidite, kako je to preprosto in enostavno. Seveda, che smo zraven
pravi Ijudje, ni res? She nekaj me muchi. Saj ne vem, kaj,
vendar... Treba bo uvesti she krohotaje, hahljaje, pa tudi jokaje
ali vzdihovaje, tako da bo jasno razvidno, ali gre za stavek s
humoristichno ali tragedichno vsebino, kar ljudje vse preradi
zamenjujemo in tudi drugache meshamo venomer. She nekaj, she
nekaj! Treba je popraviti gramatichno semantichno shlamparijo s
tem, da se ukine pojem lochila. To, kar omenjeni fusharji danes
imenujejo lochila, sploh niso lochila, ampak pomenska dolochila
stavka ali kratko pomenila. Tako na primer vejica pomeni, da
moramo iti z glasom navzgor, pika, da si nehal z nalaganjem,
vprashaj to, da si na policiji, kjer te zaslishujejo, narekovaj
spodaj to, da bosh povedal nekaj silno pomembnega in je treba
zapisati in tako naprej do chudnikov in vzdihovalnikov. Morda bi
spadali zraven she norilniki - pa pustimo to, si rechem, naj
ostane she nekaj dela za druge, zakaj bi ravno jaz moral vse
postoriti, medtem ko drugi lenarijo in si delijo velike plache.
Tako, problem je razreshen.
Bom pa she malo pochival in se naslajal nad svojim velichastnim
odkritjem, s pomochjo katerega sem izgnal iz gramatikalno
semantichnih struktur poslednjo dvoumnost in zlaganost. Potem ko
sem se krajshi chas naslajal in obchudoval samega sebe in svojo
pamet, mi je stvar zachela postajati zoprna, pa tudi nisem vedel,
kaj bi pochel, in mi je bilo zato dolgochasno in she zoprno
povrhu. Pravgotovo si ga kaj polomil, kaj pozabil ali kako
drugache zashushtral, sem si rekel, da bi se malo razvedril, pa
tudi strah me je malchek postalo, lahko sem se kje zmotil, bil
premalo pazljiv in natanchen. Zmotiti se je chloveshko, sem ga
skushal odgnati, pa ni dosti pomagalo, saj zavistni nechimrni
Ijudje tvojo she tako majhno napako takoj napihnejo, samo zato,
da bi te vsega velichastnega zlobno potegnili v bedne nizhave
svojega duha, che je temu duh sploh she vredno rechi.
Tako je! Vsi so bedniki in lazhnivci! In sem se spomnil tistega
napihnjenega mozhakarja, vsega v kolajnah in drugih dekoracijah,
ki sem ga slishal takoj po vojni in she dolgo potem, ko je vpil
in na ves glas izjavljal: "Mi bomo ta narod popeljali v
srechno prihodnost!" In kam je prishel potem ta narod? Na
berashko palico seveda! Da! Ha, boste rekli z besedami, stavki in
lochili, oziroma pomenskimi dolochili stavka, se da kar dobro in
nedvoumno izrazhati, samo lagati se ne sme, pa je! Oni pa je
ochitno lagal! Je res lagal? me vprasha z druge strani moja vest,
ki je zadolzhena za objektivnost. Takisto kot on so trdili
njegovi kompanjoni in niso jim mogli dopovedati ali dokazati
nasprotnega, dasiravno so jih zato streljali kot zajce, che so
jim le prishli na muho. Za svojo resnico so dali svoja
zhivljenja, kdor pa da za resnico svoje zhivljenje, vendar ne
lazhe.
Kaj pa logichni paradoksi, dalje ugovarja vest. Z njihovo
pomochjo je znanstveno nedvoumno dokazano, da tisto, kar ni to,
ni tisto, ampak to. Pusti to. Kaj bi tisto. Ne komplicirajmo!
Uvedel bom v gramatiko she legalni stavek in pomenilo legaj, pa
bo problem enkrat za vselej ad acta.
Kaj je zdaj to, dragi bralci, zakaj takshno razburjanje in
trushch? Od kod ti izrazi gneva? Ah da, jezite se in vpijte, tega
pomenila da zhe ne boste uporabljali, ker nikdar ne lazhete.
Lazhejo samo drugi. Torej naj drugi oznachujejo svoje legalne
stavke, tisti, ki lazhejo. To je pa res nerodno, si rechem, ko
zaslishim satanski glas, pa she po zhveplu je zasmrdelo. Naj ti
ne pride na misel uvajati kakshnih legalnih znakov, drugache...
zabobnelo je, da se je zemlja stresla. Takrat sem iz vishav
zachul angelski glas: Pusti jih, naj lazhejo, saj bodo zato
trpeli, tebi pa ni treba lagati, saj si bozhje dete, ne pa
politik in verizhnik. Kaj sem res bozhje dete? Kaj res nich ne
lazhem, mar sta moja misel in beseda res jasni, nedvoumni,
vseskozi resnichni? Malo me je zaskrbelo. Kaj vem kaj spet
naklepa moj alter ego, katerega glas sem morda pomotoma zamenjal
z angelskim. Kar takoj bom svoje pisanje prvich prebral, da
vidim, che se tudi pri meni ni morda kaj zasukalo v nepravo smer.
Prebral bom to, kar sem napisal, prebral bom, cheprav to ni moja
navada, doslej she nikdar nisem tega delal, saj ni, da bi chlovek
dvomil o tem, che so njegove besede jasne, nedvoumne, sploshno
razumljive, resnichne, pa naj so mishljene, izrechene ali
napisane.
Bom vseeno prebral. Berem...
Mar je res, kar vidijo moje ochi? O groza! Ne vem vech, ali se mi
blede ali sem she pri zdravi pameti. Zdaj tudi meni, ki sem vse
to napisal, ni vech jasno, zajebavam li jaz druge ali drugi mene;
in bog ne daj, zazdelo se mi je, kot da sam iz sebe norce brijem.
In to she ni vse, poglej, tu ni vech jasno, ali lazhesh samo
samemu sebi ali tudi drugim. Morda pa vse to ni lazh, le
bozhanska imaginacija je, bozhji navdih.
Ne! Ne bom vech bral. Ne bom se vech sprasheval.
Utrujen in v sebi razdvojen odlozhim she ne do konca prebran
rokopis. Razdvojenost se pochasi prevesha v melanholijo narave in
globoko upanje v bozhje usmiljenje.
Dragi bralec, ne sodi prehudo, naj ostane blago tvoje srce, v
tvojo presojo prepushcham svoje delo, ki sem ga napisal, hudo
bojujoch se sam s seboj in v iskanju poti iz nevednosti,
zamotanosti zhivljenja in neizbezhnosti. Ne bodi prehud, vzemi
to, kar je dobro, in zavrzi tisto, kar bi te lahko pripeljalo na
kriva pota ali v slabo voljo. Zanesem se na tvojo presojo in
blagost. Ohrani me v veselem spominu in che bog da, da me kdaj
srechash, me povabi na kozarchek, dva... Ne bom se branil.
PRVO POGLAVJE
Ni lahko chloveku biti zoprn. Kdaj in kje se je pravzaprav vse zachelo? In kako sem rinil v Stranko. Zakaj chlovek misli tako, naredi pa drugache? Spet Sokrat, kuhanje kosila in odpushchanje grehov. Che she nimash mod v moshnji, se ti ni treba bat kastracije.
Danes je zoprn, chemeren,
dezheven dan. Dan, ko mora it chlovek obiskat svoje Bosanke za
shanke, da she uzhije malo upanja, miline in zhenskosti in se
pogrezne v fotelj pomirjujoche istosti. Ker pa je vsega lepega
enkrat konec, se mora chlovek zapoditi v Messing, razborito
izpostavljat in blagohotno norchevat se iz majhnih profanih
slepil, ki grejejo razgovore zapushchenih starchkov poznih
srednjih let, srkajochih vsak svoj deci.
Pri shtamtishu so sedeli: vitkostasi obrabljeni lepotec Lipe
Logan, ki je kdovezakaj danes pozabil strazhiti svojo mlado
prijateljico iz juzhnih krajev, fotografichni laborant Luka
Segliacci, nek arhitekt, ki je spominjal na sestradanega Lovrota
Kvasa, in tovarishica Rosinanta, do konca predana chlanica
Stranke, proslavljajoch svojo vnovichno razbistritev duha - z
novo dozo.
Ko sem pristopil k mizi, nisem opazil kakshnega posebnega
navdushenja iz naslova mojega prihoda. In ko hochem oprezno
vprashati, ali smem prisesti, me prehiti Luka, rekoch, da se
lahko dol vsedem samo, che bom tih. Potem sedem in ga vprasham,
kaj je mislil s tem "che bom tih". Sunkovito se je
obrnil k meni:
"Tvoje besede jemljejo chloveku she tisto malo upanja, ki ga
priklepa na zhivljenje. Tvoje besede rojevajo samomorilce. In tu
sedimo sami taki, sedimo v krogu, da s svojimi telesi branimo
vetru ugasniti tisti poslednji, komaj she plapolajochi plamenchek
upanja in miru. Sovrazhimo in bojimo se te. Jemljesh nam zadnje
zatochishche, poslednjo oazo, zaradi katere zhivimo."
Neprijetno so me dirnile te besede, bil sem prizadet, tako da sem
kar olesenel na stolu. In vedel. To, kar je Luka povedal, je
hudichevo resno mislil, v njegovih besedah je bila zaresnost kot
smrt. V njih je bilo nekaj, kar chloveka v hipu na nek nachin
strezni, ga prisili k umiku, v hromecho pasivnost. Zamislish se
in zachnesh iskat greh pri sebi. Zakaj che se ljudje nochejo
pogovarjat s teboj, che se te bojijo, te tudi na nek nachin
mrzijo. In che te ljudje mrzijo, si zagreshil greh. Ali pa morda
ne? Tudi Cankar je psoval domovino s kurbo, pa ta zato ni delala
samomora, ga je kljub temu Ijubila. Ali morda pach. Sokrat je
svojim someshchanom Atencem, posebno she uglednim, dokazoval, da
so ali nemoralni ali neumni, da delajo v nasprotju s svojimi ali
priznanimi resnicami in vodili, ker se ne znajo sprashevati.
Zamrzili so ga in obsodili na smrt. Kaj pa sveti Franchishek? S
svojim revnim, ubornim zhivljenjem je naravnost provociral,
obtozheval, proglashal za greshno bogato, razsipno in v mesenosti
sprijeno Cerkev. Ta toliko, da ga ni ekskomunicirala, vsekakor pa
so ga njeni dostojanstveniki mrzili, po smrti pa proglasili za
svetnika, da bi si izboljshali image.
Tako sem mislil sam pri sebi, taka vprashanja sem si zastavljal.
Nisem si znal odgovoriti, vprashati pa tudi nisem hotel, saj mi
je bilo recheno biti tiho. Pa chetudi bi prashal, bi rekli: Ni mu
dovolj, da nam jemlje poslednje zatochishche, da povzrocha
samomorilska nagnjenja, she domishljav je, primerja se s
Cankarjem, Sokratom, s svetim Franchishkom. Shemi se z oblachili
plemenitih velikih duhov, zlodej. Apage satanas.
Che se danes dobro spomnim, se
vse skupaj sploh ni zachelo v Messingu, ampak she davno prej.
Takrat na Pochetku je bilo seveda mrakobno razpolozhenje,
obchutek zoprnosti in odrinjenosti. In nekdo je moral biti kriv
za krivichnost.
Preprichan sem bil, takrat, da je svet docela zgresheno in
nepravichno urejen. Ni mi bilo prav, da so eni ljudje na svetu
lepi, drugi pa grdi, eni izkorishchajo, drugi so izkorishchani,
eni inteligentni, drugi neumni, eni svobodnjaki, drugi suzhnji,
bogati in revni, uspeshni in neuspeshni, da bi nekaterim vse
zhenske dale, drugi pa poti krvav pot zato, da mu da vsaj ena, pa
she ta nerada.
Stvar, ki me je prav tako takrat okupirala, je bilo dejstvo, da
pa znanost velja za vse primere enako. Pri isti bolezni penicilin
deluje enako, ne glede na to, che si lep ali grd, reven ali
bogat. Znanost kot da izenachuje ljudi, kot da bo pregnala
krivice, odkrila in iznichila vire zla. Znanost zna tudi izdelati
stroje, v katerih se vsi strojni deli gibljejo slozhno v dobrobit
konchnega, vsem koristnega cilja. Vsak del je temu cilju podrejen
in s tem ciljem oblikovan, zato noben del ne more biti grd,
nepotreben, izkorishchan. Le ljudje smo razlichni. Tisti, ki so
grdi ali se sebi zdijo grdi, bi bili radi lepi, revni bogati,
osovrazheni priljubljeni, zoprni simpatichni, neuspeshni
uspeshni. Zato se gredo vojne, da bi nadoknadili tisto, za kar
mislijo, da so prikrajshani. Povsem logichen zakljuchek je, da
bodo vse nepravichne razlike in vojne na mah izginile, ko bo
chloveshtvo postalo stroj, ki bo proizvajal lepo stvarnost. Stroj
kot znanost, znanost kot druzhba. In kdo bi mi zameril, mlademu,
kot sem bil, upov poln, zhelja po boljshem svetu in gnusobe do
nepravichnosti, da sem se zapisal marksizmu, znanstveni
dialektichni metodi, Stranki.
Preden sem vstopil v Stranko, se pravi v partijo, preden so me
kandidirali, sem bil nesrechen, da vsi, ki smo shtudirali
arhitekturo, nismo enako uspeshni, zato ker profesorji
kompozicije nochejo in ne znajo obrazlozhiti razumsko in
pedagoshko, kako se projektira, samo zato, da lahko ostanejo na
oblasti, se pravi, profesorji. Che bi znali to razumno razlozhiti
in povedati, kot so to znali profesorji pozitivnih znanstvenih
predmetov, kot je statika (na primer), bi to tudi povedali, in
chlovek, ki je na kolokviju ali izpitu padel, bi vedel, zakaj je
padel. In zakaj je naredil. Pa she to po vrhu! Iz izjav
posameznih profesorjev kompozicije o drugih profesorjih
kompozicije je povsem jasno izhajalo, da so oni drugi nesposobni
in bi prav gotovo padli na diplomi, che bi sami imeli kaj besede
pri tem. Skratka, kaj je dobro in kaj je slabo v arhitekturi, je
bil pravi misterij, vsak profesor kompozicijeje zase bog,
shtudentje pa primitivno pleme, ki mora plesat ritualne plese,
opravljati obredno zhrtvovanje in samokastriranje, potem pa bo
dezh ali pa ga ne bo.
Pa to itak ni vazhno, che bo dezh ali ne, vazhno je, da bodo
obredni kastrati enkrat za vselej in za vse vechne chase varovali
enkratno neoskrunjeno profesorsko dusho, kot evnuhi sultanovo
zheno.
Cheprav so vse te liturgije imele isti cilj - kastriranje - sta
prevladovali dve razlichni liturgiji. Prva je bila nasilno
lumpenproletarsko macchiavelistichna, druga pa rafinirano
mazohistichno schoppenhauerska, ki ni mogla zakriti svojega
nietzschejanskega jedra. Pozneje se je zachuda pokazalo, ne samo
v arhitekturi, tudi v politiki, da je bila tista mazohistichna
uspeshnejsha; pa tudi, da sta mazohizem in sadizem v bistvu isto,
saj oba zasledujeta isti cilj - kastracijo drugega.
No, takrat vsega tega she nisem vedel, nekako podzavestno sem se
uprl kastraciji v sholi prej, drugje kmalu zatem, kot da bi
vedel, da je kastracijski kompleks nekaj zlega, kar chloveka
ponizhuje. Zhal danes opazham vsaj v povojni domachi arhitekturi
in urbanizmu, kako dalech chloveka pripelje ta kompleks. Pogosto
povezan z narcisoidnostjo. Pa pustimo to! Raje se vrnimo nazaj v
tiste chase. Takrat sem bral Lenina, Leonova, Rozentala, Ziherla,
Lukacsa in druge iz istega vica.
Zachuda, takrat so se mi vsi ti zdeli logichni, notranje
konsistentni, znanstveni, vsaj tako sem se uchil v sholi. Ne teh
avtorjev. Logichne konsistentnosti. To je tako, da vsaka trditev
pashe skupaj z drugo trditvijo, obe si ne nasprotujeta in se
vkljuchujeta v nekaj sploshnih trditev brez problemov. Predvsem
trditev, da che ne opazish izkorishchanja, ker izkorishchash, ne
moresh vedeti, kaj je prav in kaj ne, in si zato neumen.
Sklepanje iz sploshnega na delno in urejenost delnega, kot bi
bral Sokrata. Res je, da sem v teh filozofijah, pa saj to niso
bile vech filozofije, bile so blagovesti, odkril, da pomen besed
zozhujejo ali razshirjajo, na nek nachin tudi krotovichijo. Pa
saj to ni vazhno. Vazhno je, da celota izgleda lepo, saj lepih
slik, njihove lepote ne sodimo po tem, che je slikar narisal
prste na roki nekoliko shlampasto ali pa jih sploh ni narisal.
Vazhen je sploshen vtis lepote in to, da tudi drugi mislijo, da
je to lepo. Ne bosh se vendar z drugimi kregal in shpetiral. She
zamrzijo te lahko.
Potem, ko sem tiste knjige, kot recheno, prebral in bil
nezadovoljen sam s seboj in s celim svetom, ker she nisem zraven,
tam, kjer se izboljshuje svet, sem shel v brigado. Delat cesto na
Unec. Pravzaprav smo zravnavali cesto, rezali nek ovinek med
Rakekom in Cerknico. Zhal je bila na tistem mestu zhiva skala, mi
pa smo imeli samo krampe in lopate. S temi orodji skali ne
pridesh blizu. Zato smo sedeli ob skali in zmedeno gledali v
zrak. Pa pride nek obchinar iz Cerknice in nas nadere, ker nich
ne delamo. Pa rechemo, da se na da, zhe deset krampov smo
zlomili. Potem je rekel:
"Skrijte se zadaj v goshchavo, da vas nihche ne bo videl, mi
pa bomo rekli, da delate drugje."
"Kaj pa, che nas bo kdo iskal tam drugje, pa nas ne bo
nashel?" sem prav neumno vprashal obchinskega funkcionarja.
"Potem mu bomo rekli, da delate tu! Razumljivo!?"
Potem smo sedeli v goshchavi kakshnih shtirinajst dni in se
zezali. V zachetku, ko smo zacheli delat, je bilo drugache.
Posnemali smo zgornjo plast humusa nad skalo, pulili grmovje in
dosegali neznanske delovne zmage. Nek moj prijatelj, ki je hotel
biti zmeraj najboljshi in smo mu rekli Kastro, je nek dan zvozil
reci in pishi 200 shajtrg ali she raje nekaj vech. Ravno v chasu
takih zachetnih delovnih uspehov je meni zachel rasti modrostni
zob, nato se mi je vnela cheljust. Revezh she jesti nisem mogel,
komaj sem za kak centimeter, dva, z muko odprl usta. Pa naj
chlovek dela in presega normo! Saj se komaj na nogah drzhi.
Rechem, da ne morem jest, ker me boli. Ali mislite, da mi je kdo
rekel, naj revezh pochijem? Ni ti treba delati! Kaj she! To ni
nich! Che ne verjamete, pa nich! Vam bo pa zdravnik povedal, sem
rekel, vedoch, da naslednji dan pride zdravnik iz Cerknice
pogledat, che se v brigadi ni razpasla kakshna bolezen - tifus,
kolera ali she kaj hujshega. Pa bo pogledal she mene, v kakshnem
bednem stanju sem.
Naslednji dan, ko je prishel zdravnik, sem bil na koncu mochi.
Lezhal sem v Franinem narochju in cuzal napolitanke, namochene v
doma napravljeni shabesi, zato da jih ni bilo treba gristi in so
shle kar same dol. Takega me je nashel zdravnik. In ravno, ko mi
je Frana nezhno tlachila novo kapljajocho napolitanko v usta in
me je bozhala po glavi. Glavo sem imel v njenem bogato razkoshnem
narochju. In veste, kaj je naredil zdravnishka zverina? Zarezhal
se je in odshel. She vprashal me ni, kaj mi je. Tedaj sem se
zavedel, da mi gre za zhivljenje, za biti ali ne biti. Che she
dalje ne bom mogel jesti, razen dveh, treh napolitank na dan,
kolikor mi jih je dala Frana - rekla je: treba je shparat! - se
bom pri tezhkem napornem delu zrushil in prav gotovo umrl.
Treba je shparat?! Kar poskochil sem, namesto da bi se zrushil.
Frana, ta zgrajena partijka, je rekla: " Treba je
shparat!" Le kako ji more priti kaj takega na misel!? Ko
bomo enkrat v komunizmu, bo vsega dovolj in she prevech, ne bomo
shparali. Menda se ne bomo s shparanjem vadili za obilje, saj se
tudi s polezhavanjem chlovek ne pripravlja na tekashko
tekmovanje. Kdo bi si mislil, si rechem, tudi nekateri udje
avantgarde si she niso docela na chistem. Tedaj mi shine
odreshujocha misel. Napravi predavanje iz marksizma! Grem h
komandantu brigade in rechem:
"Tovarish komandant Vili, jaz bom napravil predavanje o
marksizmu za celo brigado. Brigada je brigada, mora biti tudi in
predvsem shola marksizma in novih druzhbenih odnosov. Samo
potrebujem teden dni chasa, da naredim pripravo in uredim
zapiske."
"Seveda, Nogizh," je rekel komandant, "samo she
izobrazhevanje iz marksizma nam manjka, da bi bili najboljshi,
samoupravljanje smo tako zhe uvedli s tem, da smo odstavili
ekonoma, ker je bila hrana slaba. Kar pa se tvojih predavanj
tiche, bom takoj sporochil v Ljubljano, da si ti preskrbel za
marksistichno vzgojo."
Tako sem potem lahko mirno dopoldne pochival, ko so drugi delali
ali pa so se delali, da delajo, zhvizhgal in razmishljal o lepih
zhenskah. Ugotovil sem, da se v omari skriva dobra kapljica.
Omara je bila last krajevne skupnosti Unec, mi pa smo stanovali v
zadruzhnem domu Unec, kjer je bila omara v pisarni omenjene
krajevne skupnosti. Ne bodi len, sem z nekaj napora in nemalo
spretnosti odprl omaro. Potem sem ga v miru po malem srkal. A
tudi drugim sem dal, kaj sem pa hotel, ko pa so me zalotili pri
odprti omari...
V dopoldanskem chasu, ko so se drugi delali, da delajo na terenu,
sem se motovilil po brigadni kuhinji, pravil vice kuharicam, jim
prepeval ruske romance, pokushal jedi in jedel mehko kuhana
jajca. In takrat, ko so drugi prishli na kosilo, nisem nich
jedel; sem rekel, da me strashno boli cheljust in ne morem jest.
Zato sem takoj po kosilu pograbil deko in Frano, pa hajd v
goshchavo; ni da bi chlovek ves dan garal in bi zhivljenje teklo
mimo njega.
Ni vrag, zgleda, da sem zahajal v goshchavo le malo prevech
ochitno, ves shtab brigade me je zachel oponashati. To je trajalo
menda nekaj dni, en teden, kar pride nekdo iz Ljubljane,
nekakshen funkcionar, in takoj skliche partijski sestanek. Ker
jaz takrat she nisem bil v partiji, na ta sestanek nisem bil
vabljen, zato pa je shla Frana, ki je bila zgrajena partijka, a
zhal samo po videzu, kot sem kasneje videl. Iz tega sestanka je
prishla chisto objokana. Je rekla, da so bili kritizirani vsi, ki
hodijo po kosilu z dekco v gozd, da v Ljubljani govorijo, kako se
v brigadi samo onegavi in nich ne dela. Tak zgled da mladino
kvari. Zato smo se morali vsi pokesati, obljubit, da tega ne bomo
vech delali, ona pa je she malo jokala, ker gozdne zadeve na
mladino res negativno vplivajo, cheprav me ljubi.
Dva dni po tistem je zapustila brigado; je rekla vsa vzhichena,
da gre na obisk ali na pochitnice v Zahodno Nemchijo. Jaz pa sem
jo nehal ljubiti, ker se mi je zazdelo, da je prava diverzija
hoditi v kapitalistichne drzhave in se izpostavljati njihovi
zgresheni ideologiji. Zato sem zachel hoditi s hcherjo
obchinskega rachunovodje. Ko je zhe vse kazalo, da me ljubi in da
tu ne bi smelo biti nobenega problema vech, mi nesramnica pride
na randi z velikim renchechim psom, tako da se je she poshlatati
nisem upal - takoj je mrcina zarenchala. Zato sem pomislil -
zhenska je produkt zastarelega mishljenja, zhe presezhene
meshchanske ideologije, skratka, starokopitna in nedolzhna. Zato
ji nisem posvechal vech pozornosti, cheprav je bila pozhelenja
vredna. Ne bom vendar seksal z razrednim sovrazhnikom. Kasneje
sem zvedel, da je bila tudi preteklo leto v teh krajih brigada in
da je ubogo revshe z nekim brigadirjem zachasno zanosilo.
Dan ali dva pred tem, ko naj bi imel predavanje iz marksizma in
leninizma, se je shtab brigade dogovoril z odbojkarji, fusbalisti
in shahisti notranjske lige, da njihovim ekipam brigada napove
tekmovanje, na katerem se bo pokazalo, koliko je koga v hlachah.
Tekmovanja so se potem takoj drugi dan zachela in se vlekla do
konca brigade. Zvecher, po vsaki tekmi je bila veselica z muziko.
Tako sem po kosilu igral v odbojkarski ekipi, zvecher pa sem
menda v brigadnem dzhez orkestru na nekaj brenkal, che ravno
nisem plesal s kakshno brhko domachinko. Takrat je namesto mene
udrihal po kitari namestnik komandanta brigade.
V tem chasu smo imeli tudi mitinge, kjer je nastopal brigadni
pevski zbor, katerega diregent sem bil prav gotovo jaz, che pa
zhe nisem bil dirigent, sem bil prav gotovo umetnishki vodja ali
pa drugi tenor. Za brigadno dramsko skupino pa sem pisal skeche.
V takih razmerah mi ni za zamerit, che sem chisto pozabil na
predavanja iz marksizma in leninizma, ostali pa tudi. Ne, ni res.
Enkrat vmes sem vprashal komandanta brigade, che bi le imeli
predavanje. On pa je rekel:
"Pusti to, saj vidish, da ni chasa. Ti odnosi, ki so v
brigadi, in ki jih imamo z lokalnim prebivalstvom, so pravi
socialistichni, che zhe ne komunistichni odnosi in iz njih kar
sama od sebe nastaja pravilna razredna nadgradnja, se pravi,
marksistichna ideologija, zato so v nekem smislu predavanja
nekoliko manj pomembna in jih lahko odlozhimo na naslednje leto.
Poleg tega sem jim v Ljubljano zhe javil, da si imel odlichna
predavanja, pa she to jim bom rekel, da si zelo uspeshen
organizator kulturnega zhivljenja, zato lahko prichakujesh, da te
bodo predlagali za chlana Stranke."
Bil sem zelo zadovoljen sam s seboj, saj v Partiji bom imel vse
mozhnosti za uresnichevanje svoje ideje o boljshem,
pravichnejshem svetu. Zadnji dan, ko smo bili v brigadi, so spet
prishli oni iz Ljubljane in nas brigado odlikovali s tremi
kolajnami in pol za velike delovne zmage in izredno uspeshno
idejno-politichno delo.
Zhe sta minila dva meseca,
odkar smo se brigadirji razshli; bil je oktober, zachela so se
predavanja na fakulteti in sestanki partijske celice. Zhe takoj
na prvi jesenski sestanek so me povabili in me predlagali. Sam
sekretar me je predlagal in predlog obrazlozhil. Takrat je bil
obichaj, da se je o predlogu razpravljalo. Zato se je dvignil nek
partijec - J.K. ali P.K. - iz vishjega letnika, za katerega sem
takoj ocenil, da mu bo treba, potem ko bomo v komunizmu in vsi
enako lepi, k lepoti mnogo pridodati in nikar odvzeti. Rekel je:
"Sem slishal, kolega Nogizh, da si se v brigadi nemoralno
vedel, da si vsako popoldne brigadirke v gozd vodil."
"Da, tovarish J.K. ali P.K., res je. Vse zaradi ljubezni. V
njej pa menda ni nich nemoralnega," sem se branil.
"Pa to, da si teden dni kasneje vodil chisto drugo zhensko v
gozd, kje je tu morala in ljubezen? Jaz z eno zhensko hodim zhe
pet let in se bova vzela, takoj ko bo mogoche. Jest, tovarishi,
zato predlagam, da resno razmislimo o moralnem liku
kandidata."
Partijsko chlanstvo je bilo, medtem ko sva se dajala s tovarishem
J.K. ali P.K., lepo tiho. Eni so se muzali, dajmo pochakat, bomo
videli, kdo bo koga, drugi so bili opazno preplasheni, saj jih je
dajala slaba vest in si niso bili na jasnem, kakshno stalishche
pravzaprav v iakih primerih zastopa Stranka, tretji pa so bili
namrgodeni, mislech si, kaj pa pravzaprav to koga briga. Jaz pa
sem se tudi rahlo ustrashil, kaj che me zato ne sprejmejo v
Partijo, kje bom pa potem iskal somishljenike in organizacijo, ki
bo pomagala uresnichiti ideje o pravici in racionalnosti. Vendar
sem strah hitro potlachil, se zbral in vstal.
"Tovarishi, dovolite mi vprashanje. Ali bi kdo izmed chlanov
komunistichne partije imel za svoje dekle ali bi se kdo izmed
chlanov avantgarde porochil z zhensko, ki je vzgojena v
reakcionarni druzhini, ki je polna predsodkov in klerikalnih
zablod, ki si zheli nazaj staro gnilo Jugoslavijo in
kapitalistichne druzhbene odnose? Vem, kaj boste rekli. Ne!
Trikrat ne! Tudi jaz tako pravim. Pa kaj pravite ali zhenskam ti
nesprejemljivi in reakcionarni nazori pishejo na nosu? Seveda ne,
reakcija se je potuhnila in chaka na svojo prilozhnost in nasho
slabost. Vidite, tovarishi, v tem je moja tragedija, v tem je
bolechina mojega srca. Chlovek kar nehote vzljubi kakshno
drazhestno zhensko bitje. In kaj ta zavrzhena bitja vsega ne
pochnejo, da bi pritegnila nasho pozornost in vzburkala nashe
chute in chustva. A shele chez chas se razkrije vsa njihova
sovrazhna in reakcionarna vsebina. Zhe Marx in Lenin sta govorila
o nasprotju med obliko in vsebino, o dialektiki med videzom in
bistvom. Videzom in bistvom, ki se pokazheta in potrdita shele z
zhivim opazovanjem in z revolucionarno prakso. Tovarish J.K. ali
P.K. mi ochita nemoralo. Jaz pa ga vprasham ali naj bi she naprej
hodil z zhensko, ki se je izkazala kot reakcionarka. Kje bi bila
tu morala? Druzhiti se in Ijubiti razrednega sovrazhnika! Ne,
tovarishi! To ne bi bila morala, to ne bi bila Ijubezen, ampak
slabost, izdaja in hinavshchina. Sploh pa," sem po kratkem
premolku nadaljeval, "kolega J.K. ali P.K., bilo bi zanimivo
izvedeti, kako je z idejno naravnanostjo tiste zhenske, s katero,
pravish, hodish zhe deset let?"
Po tem mojem retorichnem vprashanju je sekretar celice prekinil
razpravo, rekoch:
"Oprostita, da vaju prekinjam, ampak seks in spolno
obchevanje spadata pod mentalno higieno, ne pa na partijski
sestanek, v osebne in intimne stvari se partija ne bo spushchala.
Sicer pa mislim, da je tovarish Nogizh povsem primeren za sprejem
v Partijo. Dajem na glasovanje."
Seveda so bili vsi za moj sprejem, samo J.K. ali P.K. je bil
vztrajno proti.
Potem smo shli naprej. Zhe na naslednjem sestanku sem postal
referent za ideoloshko-politichna vprashanja, najprej v celici,
potem na fakultetnem komiteju, in tako naprej. Vsekakor sem bil
vseskozi v ozhji vodilni partijski strukturi, pa she v tej
strukturi sem imel vedno prednost, saj sem bil v teoriji precej
bolje podkovan kot ostali, pa sem zato v vsaki diskusiji potegnil
daljshi konec. Aplikacije teorije na prakso in obrnjeno so bile
nekakshna moja specialnost.
Najprej sem se spravil na arhitekturo, saj to sem shtudiral, ne?
Objavil sem, da profesorji projektirajo ravno take hishe kot
arhitekti v gnilem kapitalizmu. Marx in Lenin pa sta uchila, da
vsak druzhbeni red, kot je suzhenjstvo, fevdalizem itd., ima in
oblikuje svojo sebi lastno filozofijo, umetnost, nachin
zhivljenja, torej tudi arhitekturo. Logichna je bila torej
trditev, da so profesorji, ki zganjajo arhitekturo, kakrshna je v
kapitalizmu, navadni kontrarevolucionarji, chrna reakcija,
prezhiveli malomeshchani, ki kvarijo mladino, se pravi svoje
shtudente. Ali pa pri nas ni socializma - je drugi zakljuchek,
kar pa ni res, saj se imenujemo socialistichna drzhava in imamo
partijo.
Ob vsem tem so se gospodje profesorji lepo potuhnili, nich niso
rekli, samo eden od njih je prilozhnostno izjavil: "Joj, jaz
sem pa mislil, da so chasi stalinizma zhe mimo!" Ta opazka
seveda ni motila moje zdravosilnosti, sem shel pa vseeno vprashat
ideologa Borisa Ziherla, kaj misli o vsem tem. On bo zhe vedel,
saj se je na veliko ukvarjal z marksistichno estetiko in
umetnostjo. Vse po vrsti mu razlozhim, kako ni pri nas nobene
razredne arhitekture in umetnosti, da so kriteriji, kaj je dobro,
lepo in prav, tako kot se profesorjem trenutno zdi in tako
naprej. Je rekel Boris:
"Seveda nadgradnja zaostaja za razvojem druzhbenih odnosov,
na vas mladih komunistih je naloga, da nashim socialistichnim
samoupravnim odnosom najdete adekvatno umetnishko in arhitekturno
obliko. Kar je staro, bo odmrlo."
No, saj to sem zhe prej vedel, samo potrditev vodilnega teoretika
sem potreboval. Profesorji so zaostali zhivi fosili iz
malomeshchanskega obdobja, razvajeni individualci Humeovega tipa,
che pa so v Partiji, so tudi nemoralni. Naj svoje nazadnjashtvo
razlagajo kje drugje, ne pa na sholi.
Pri vsem tem pa me je nekaj strashno chudilo. Namrech to, da moji
kolegi, ki so mi vseskozi dajali prav, delajo shtudijske programe
in nachrte, kot da se ne bi nich zgodilo; da jih delajo tako, da
bi bili profesorjem vshech. In she ponosni so, che jih kdaj
pohvalijo. Vse skupaj mi je zasmrdelo po zhveplenih soparah
dvolichnosti in nezanesljivosti. Dvolichnost me je navdala z jezo
in ogorchenostjo, nezanesljivost pa je pridala kanchek strahu. Ta
meshanica chustev pa mi je bila od nekdaj zoprna, nagnusna. Zato
sem jo postavil pred vrata. V nastalo praznino pa se je naselila
zhalost. Res nimam sreche na svetu, sem si rekel, njim pa
odpustim, saj ne vedo, kaj delajo. Kaj bi se jezil nanje. Pa
tudi: s kom bom pa prezhivljal lepe urice in uganjal shtudentske
norije, menda ne s tistimi, na katere sem jezen. Ko sem potem
(she zmerom v globoki zhalosti) sprevidel shpekulacije, ki sem
jih pochel sam s svojo dushevnostjo s ciljem priti do boljshega
pochutja, in videl kolege, kako nihajo med prestrashenim
podrejanjem in oholo samovshechnostjo, sem si rekel, pa saj to je
en sam humor! Hvalnica smeshnosti! Adijo zhalost! Moj
zakljuchekje bil: ne bomo prelivali krvi, ne bomo se utapljali v
svetobolju. Temu je sledil vzvratni udarec svetega razuma in
njegovega kooperanta prosvetiteljstva. Tu moram vendar nekaj
storiti. Jim odpreti ochi, jih poduchiti.
Saj se ne zavedajo svoje dvojnosti, svoje razcepljenosti na levo
in desno nogo in tishchijo drugo k drugi, kot nedolzhno dekle. In
rahlo humano posilstvo tu ne more shkoditi, saj drugache ne bodo
nikoli dozoreli, izkusili zhivljenja. Zraven pa seveda she malo
humorja, da sprevidba ne bi bila prevech shokantna in okrutna.
Tako sem rekel in napisal ter pokazal zheni, da o tem pove svoje
mnenje. Namrdnila se je kot obichajno, kadar mora kaj mojega
brati. Ko je prebrala, je ochitajoche vprashala: "Pa se she
chudish, che imajo ljudje odpor do tebe? Mislish, da si najbolj
pameten, inteligenten in kaj vem, kaj she, pa ti ne kapne, da
ljudje prekleto dobro vemo, kako eno govorimo, drugo pa delamo,
kako si nekaj zhelimo in verjamemo, vse kaj drugega pa se iz
zhivljenja izcimi."
"Pa zakaj potem vsakdo popizdi, che mu to povesh,
dokazhesh?"
"Zato, ker o tem nihche noche misliti, she manj pa
raziskovati. Govorimo zhelje, delamo pa to, kar se da."
"Pa vendar chlovek dela zato, da bi zadovoljil svoje zhelje,
menda ne dela v nasprotju z njimi. Ti pa, se zdi, ravno to
trdish."
"Skuhat je treba kosilo, kdo ga bo skuhal?"
To njeno pripombo, kot da sem preslishal, zato sem bil she bolj
razborit:
"Dobro, ti bom pomagal," sem se delal velikodushnega.
"Reciva, da sta dve vrsti zhelja: zhelja biti dober,
pameten, zvest, poshten, imeti in verjeti v etichne vrednote, in
zhelja biti sit, imeti streho nad glavo, seksati, se iztrebljati,
biti zdrav, imeti moch nad drugimi in take rechi. In kaj se potem
iz zhivljenja izcimi, kakor ti temu pravish? To, da se vdinjash
lopovom, che hochesh biti sit, kupujesh oslarije zato, da bosh v
ocheh drugih in svojih vsaj tako imeniten kot oni, fukash sosedo,
ker ti zhena ne da, zato ker se ji zdi, da nisi dovolj
ustrezhljiv in imeniten, ona pa shefa zato, da bo vech
zasluzhila, kradesh, ker vsi kradejo, zato zgleda poshtenost kot
slabost in slaboumnost in tako naprej. Take stvari se iz
zhivljenja zmerom izcimijo. Na ta nachin v veliki vechini
primerov pomeni uresnichenje trivialnih, profanih zhelja, kot so
zhreti, seksati, biti na toplem in suhem, negacijo, zanikanje
visokih zhelja, kot so: biti dober, poshten, ljubiti svojega
blizhnjega in drugo. Tega pa seveda nihche noche misliti in to
"ne misliti" spada pod dushevno higieno. Seveda drugim
ochitati nemoralnost, notranjo razcepljenost, to pa zhe!"
"To delash ti," je mirno rekla in pripravljala menazho
za psa.
"Seveda delam, vendar nisem uzhaljen, che mi kdo isto ochita
ali dokazuje, saj sam sebe na isti nachin sprashujem, zato da bi
stvari spremenil, ker nisem zadovoljen, che pa hochem nekaj
spremenit, moram vendar na zachetku postaviti diagnozo."
"Lahko nekaj vprasham?"
"Lahko."
"Ali bi lahko, ali bi mogel sprashevat in mirno ugotavljat
notranja nasprotja, che bi ti nekdo prepovedal sprashevati, che
bi nekdo rekel: tvoje sprashevanje mi je, nam je zoprno, zato te
bom odstranil in dal zapreti, kot recimo disidenta?"
"Seveda bi. Chlovek mora biti sam sebi zvest!"
"Kaj bi bilo, che bi dotichni profesor imel to moch, da bi
te ne samo odstranil iz komiteja in iz Partije, ampak, recimo,
kar z Univerze?"
"Ni imel te mochi. Tako se je pokazalo."
"Seveda je ni imel, ker si si prej zavaroval hrbet. Pa bi si
v tistem chasu upal dokazovati, na primer Kardelju, da nekaj
govori, drugo pa dela. Bom sama odgovorila namesto tebe. Ne!
Zato, ker dokazujesh notranjo razcepljenost samo tistim, katerim
se to upash. Meni, Luki in tvojim prijateljchkom pri kozarchku.
Zato so te siti, tako kot jaz in Atenci Sokrata."
"Sokrat je uchil ljudi spoznavati moralna dejanja in jih pri
tem spodbujal."
"Ja, samo ne pozabi povedati: z jasnimi aluzijami je blatil
nekatere oblastnike in ustaljene navade mishljenja."
"Da, vendar mu ne gre odrekati ochetovstva pri logiki kot
osnovi znanstvenega spoznanja sveta."
"Osnovne etichne resnice niso znanost, chlovekova zhelja po
dobrem ni znanost. Ljudje verujemo v dobro, ker je to dal bog v
nas ali, che hochesh, zato ker verjamemo, da smo se dogovorili o
tem, kaj je dobro, z namenom, da bi kot druzhina, narod,
chloveshtvo, obstali, da se ne bi pobili med seboj, kot smo se
zhe mnogokrat pobijali med seboj v vojni, ki je kazen za nashe
grehe ali nespamet ali nemoralo ali kakor hochesh. Ker verujem v
dobro, ljudje naredimo tudi marsikaj dobrega. Zakaj pa mislish,
da jaz perem tvoje gate, pospravljam po stanovanju, opravljam
bedasta dela v sluzhbi, mar zato, ker si to zhelim? Res pa je
tudi, da sem mnoge stvari naredila, cheprav so proti moji vesti,
ker mi je bilo to vshech, ali ker nisem mogla, znala, si upala
drugache. Mislish, da ne vem, da bom morala zato dajati svojo
tlako, trpeti jaz in moji otroci? Vendar nochem na to misliti
danes, ker nochem zaradi teh misli zhe danes trpeti, si ochitati,
niti nochem ne sebi ne drugim dokazovati greshnosti in se tako
utapljati v hlevski toploti nihilizma, chesh saj smo vsi enaki
greshniki. Na tak nachin si potem chlovek res lahko vse
dovoli."
"Che te prav razumem," sem jo prekinil, "je
potiskanje svojih grehov oziroma logichnega nasprotja nekaterih
svojih dejanj z etichnim preprichanjem v podzavest pogoj za to,
da zaradi samoochitkov ne trpish zhe danes?"
"Tochno to. Kot chlovek nochem trpet. Tudi Kristus je rekel
- oche, daj, da gre ta kelih trpljenja mimo mene, a che je tvoja
volja... - zakaj bi trpeli, preden je to njegova volja?"
"Da, zhe dojemam. Chlovek ne ochita grehov drugim, ker je
sam greshnik in si zheli druzhbo. Le kdor nima greha, lahko grehe
ochita drugim, ko jih spozna. Le tisti, ki nima greha, sme metati
kamenje. Zato si ti v spovednici kot doma."
"Le norchuj se. A k spovedi hodim zato, ker si s spovedjo,
tako verujem, ohranim up in voljo, da v prihodnosti ne bom
greshila. Sicer pa tudi tebi ne bi shkodovalo, che bi shel kdaj k
spovedi. Drugache se bosh moral iti spovedat k Freudu!"
Hudicha, pa res, zhenska ima prav. Z mojim seksom zhe nekaj chasa
ni vse v redu... "Draga zhena, ali mi dash?"
"Kaj?"
"Tisto, saj vesh! Kaj se spet sprenevedash!"
"Ne dam ti, ne! Kaj pa morash kar naprej onegavit, imej
svoje strasti na vajetih kot Sokrat, saj je menda tvoj
vzgled!"
"Ne dash mi zato, ker spet mislish na koga drugega!"
"Pa kaj, che mislim na drugega?!"
"Tudi mislit na greh je greh!"
"Ne mislim na drugega zaradi drugega, ampak zato, da mi ni
treba misliti na tebe, ki se mi motovilish med nogami, nalagash
zoprnije in mi pihash za ovratnik."
"Che ne smem onegavit, bi smel skuhat kosilo? Smem?"
"Smesh!"
"Zlata si!"
Kaj hochemo, she zmerom velja ljudska modrost, da gre ljubezen
skozi zhelodec. In nobene prave ljubezni ni vech, odkar se Ijudje
hranijo v menzah in goltajo fast food.
Zavrtel sem se v kuhinji, da bi bil vesel sam rajnki mojster
Ivachich, che bi videl. Zadishalo je iz lonca ... ampak posode
zhe ne bom pomil!
DRUGO POGLAVJE
Pisma vplivajo na usodo moshkih in na zhensko zadovoljenost. Kako seksologija reshuje dinastije, odpravlja druzhbene nemire in preprechuje vojashke puche? Problem dogovorne seksonomije. General ni nor, poshtar Polde pa je blaga dusha. Pogovor vishnjanskega omizja.
Vishnjanski poshtar mi je zhe
navsezgodaj prinesel pismo, in to naravnost v mojo sobo, ki je
bila v prvem nadstropju Grand hotela Sherek v Vishnji gori. Tam
sem zachasno izvolil stanovati, se pravi stanujem, dokler do
konca ne opravim naloge, zaradi katere sem bil poslan sem. Zakaj
omenjam prav to pismo, ko vendar vsako jutro prejemam na stotine,
kaj na stotine, na tisoche prijetno in diskretno odishavljenih
zahvalnih pisem in povabil. To pismo omenjam zato, ker je bilo to
pismo uradno pismo v plavi ovojnici, opremljeno z neznanskim
shtevilom pechatov, poleg tega pa ni nich dishalo. V njem je bil
dekret, s katerim sem imenovan za uradnega branilca obtozhenemu
Alfonzu Kozhelju, ki seveda ni bil nihche drug kot navaden
vishnjanski kozel z rogovi, kozjim fiksom in parklji, kot se za
kozla spodobi.
Skratka, v pismu je stalo, da je kozel rojen dne tega in tega,
stanujoch kot podnajemnik tu in tam, izvrshio hudo zlodelo,
zaradi katerega mu ne uidejo vislice ali she kaj hujshega. Spodaj
je bil podpisan general Strahinja T. Vukobrat, ki je takrat tam
skrbel za notranji red i za odbranu protiv vanjskog neprijatelja.
To je bilo vse. Zadevo bo treba vzet resno, che se ne bo dalo
zmazat, sem si rekel, zato sem poshtarju podpisal prejemnico in
ga odslovil, rekoch, da ima prosto in danes ne bom dajal
inshtrukcij niti imel demonstracij, ker si she nisem ogledal
Vishnjank. Sam pa sem shel dol na dvorishche, kjer sem se pri
shtirni umil in potem stvar dodobra in temeljito premislil.
Zadeva se mi je zdela popolnoma nora. Kako morejo mene imenovat
za zagovornika v tako kochljivi zadevi, saj jim je vendar znano,
da nimam nobene pravne naobrazbe, tudi doslej nisem imel blage
veze s sodnimi zadevami, che odmislim sodnishke strojepiske,
pripravnice in Justine ne pozabim. Le zakaj niso imenovali za
branilca odlichnega strokovnjaka piskroveza Korleta, ki je
marsikoga gotovih vislic reshil, kaj zgolj reshil gotovih vislic,
nekega morilca je na sodniji tako dobro zagovarjal, da obtozhenec
ni bil le oproshchen, ampak je bil za svoje dejanje celo
predlagan za drzhavno nagrado. To stvar okoli imenovanja bom
moral razchistiti, kdo ve, zakaj so me v to porinili in kaj se
lahko iz tega izcimi, kaj dobrega zhe ne.
Saj vem, kaj bosh rekel, dragi bralec. Padel je v lepo godljo,
prav mu je! Zakaj pa ni prej povedal, kaj sploh pochne v Vishnji
gori, in sploh, kaj se potepa po svetu, naj raje doma sedi in
pishe, che ima kaj pametnega napisat. Zato, dragi bralec, dovoli,
da ti pojasnim.
V tistem chasu, se pravi sedaj, sem bil vodilni seksolog,
predstojnik Fakultete za seksologijo in ostale druzhbene vede na
ljubljanski Univerzi. Delo sem opravljal z veseljem in z vso
profesionalno odgovornostjo ter veshchino, kar me je povzdignilo
v ocheh someshchanov, tako da se je po vogalih zhe shushljalo,
kako bodo she pri mojem zhivem teles kolodvorsko restavracijo
poimenovali v restavrant R. Nogizha, kar mi je she kar laskalo, a
sem si mislil - prava slava pride shele po smrti. Da, tako je to
bilo, kar me neko jutro ob devetih predrami telefonski klic.
Takoj sem postal popolnoma buden, zakaj skozi slushalko je
prihajal glas Ijubljenega cesarja nashega Jannesa I. od Trsta.
"Hej Rodef, prid mal k men," sem zaslishal, "zate
mam eno zadevo, kjer se bosh lahko spet izkazal, pa she narodu
bosh koristen."
"Seveda, Jannes, koj bom pri tebi," sem rekel, se na
hitro umil, odishavil z narodnim parfumom Lublanski marost in se
odpeljal na Grad.
Presvitli cesar me je nemudoma sprejel. Ko sem sedel in je bila
narochena kava, je zachel:
"Vcheraj je moja cesarska pisarna prejela uradni dopis
vishnjegorskega generalshtaba, kjer chrno na belem pishe, da
Vishnjegorci rovarijo proti oblasti, govorijo grdo o samem
generalu Vukobratu, kar pomeni, da vredzhaju vse tekovine itd.
Potem je sledila grozhnja generala, da bo vse Vishnjane zaprl,
che pa ne bo naredila tu vlada reda, pa she vlado. Na koncu pa je
sledilo she: u tom smislu sam vech spremio odgovarajuchi
tajanstveni dokumenat.
Seveda sem takoj, zhe vcheraj, sklical vse svoje viteze rdeche
mize, sejali smo pozno v noch, tu je treba nekaj storiti, saj bi
me ta norec res she lahko za reshetke spravil! Na osnovi
spoznanja, da je treba z norci lepo delat, smo sprejeli
politichno-varnostno oceno, to je, da ga Vishnjani res serjejo in
da je treba stvar spravit v red, pa cheprav gre morda samo za
nekatere posameznike, ki nimajo opore v bazi. Res pa je, da se
Vishnjanom predobro godi, samo jedo, pijejo in zabushavajo. Zato
ni chudno, da udrihajo po oblasti in oborozhenih silah, po kom pa
naj bi - menda ne po domachih ljudeh?
Zdelo pa se je, da generalu zgolj politichno-varnostna ocena ne
bo dovolj, briga jih Vishnjane varnostna ocena, she naprej bodo
nergali in opravljali, sami sebi in meni grob kopali. Nato je
prishla na misel notranjemu vitezu Tomazhu genialna odreshujocha
ideja. Da she nikoli ni slishal, da bi komu, ki seksa, oblast in
oborozhene sile v misel hodile, je rekel. In che ne mislish na
oborozhene sile in oblast, tudi o njih nich slabega ne mislish,
in kadar nich slabega ne mislish, ne rovarish, che seksash. Tako
je rekel. In nam se je odvalil kamen od srca. Ja, moj Tomazh -
bister je, pa she poshtenjakar, roko bi dal zanj v ogenj. Takoj
potem, ko se nam je odvalil kamen, kaj kamen, skala od srca, smo
se spomnili nate, dragi prijatelj. Odpotuj takoj v Vishnjo goro
in nekako pripravi Vishnjane in Vishnjanke do tega, da bi chim
vech seksali, oziroma da bodo sploh seksali, saj po mojih
informacijah menda tam seksa le poshtar, pa she ta samo
obchasno."
Chudil se je cesar, chemu je temu tako, saj je zadeva vendar tako
dobro sistemsko urejena in zakonsko izpeljana. Potem je she
rekel, da bo vlada podprla moje napore in mochno dvignila
prometni davek na cigarete in alkohol, saj je znano, da to dvoje
mochno znizhuje potenco moshkih. Cesarski ukaz je torej bil, da
moram v Vishnjo goro, zato sem se poslovil od domachih s solzami
v ocheh in jim zabichal, da ne smejo nikomur niti chrhniti o
tajanstvenem dokumentu. Na kamion sem nalozhil eno tono johimbin
tablet, ustrezne terapevtske pripomochke in naprave, sedel k
shoferju Tonetu in se odpeljal. Med vozhnjo sem razmishljal,
katero metodo moram uporabiti, da bo ustrezala tamkajshnjim
sistemskim razmeram in skiciral konkretne aktivnosti, tako rekoch
mrezhni plan. Skoraj docela pripravljen sem bil pripeljan v
Vishnjo goro, tako da sem lahko takoj zavihal rokave. Javil sem
se generalu in mu predal izraze cesarske vdanosti, mu povedal
svoj plan ter takoj zahteval poshtarja. Medtem ko so le-tega
vsepovsod iskali, sem povprashal generala, kaj misli o mojem
nachrtu. Malo je zavihal nos in rekel, da che bi bilo po
njegovem, bi komu napovedal vojno, ustanovil Feldbordel in
problem bi bil reshen. Kadar se chlovek chesa noche bat, mu
najbolj stoji. Zdaj pa, ko so ti degenerirani civili na oblasti,
in dokler she bodo, pa naj bo po mojem.
Pripeljali so obichajnega chloveka, ki se je predstavil:
"Poshtar Polde, lepo prosim!" Bil je ves prestrashen s
shopkom poljskih cvetlic, ki jih je prekladal iz roke v roko.
"Kje si pa bil?!" sem ga nadrl, saj konec koncev sem
bil sedaj oblast tudi jaz.
"Ja, rozhce sem nabiral."
"Lepo, rozhce nabiral, kdo pa bo poshto raznashal?"
"A poshto..? Ni poshte. Leta 68 je prishlo poslednje pismo,
potem pa nich vech."
"Ja kaj pa seks, kdo bo pa seksal?!" sem ga opozoril na
drugi del razvida njegovih del in nalog.
"Odkar ni pisem, ni nobenega povprashevanja," se je
izvijal, "pa zato samo malo onaniram, da ne bi vsega
pozabil."
"Ta je pa lepa," sem se zadrl, "in tako mislish,
da si zasluzhish svojo placho!"
"Ja, kaj pa naj bi, saj tudi vojaki dobivajo placho, pa samo
ekzercirajo, ko pa ni nobene vojne," se je plaho izvijal.
"Vojna bo!" se je zadrl general.
"Pa tudi fukali boste," sem se zadrl jaz, "ali pa
vas ne bo!"
Po kratkem premoru, v katerem
sva prihajala k sebi po prestanem razburjenju, sva odpustila
poshtarja, she prej pa sem, sedaj zhe umirjeno in vzvisheno,
ukazal ob pol shtirih se javiti pri meni v Grand hotelu Sherek,
kjer sem si izvolil stanovati in delati.
Res fajn fant tale general, niti malo nor, sem si mislil, ga
pogledal ter videl, da tudi jaz, kljub zachetni skepsi, nisem
naredil nanj slabega vtisa. Z njim se bo dalo delat. Samo
odlochen moram biti in neizprosen do podrejenih. Potem sem
povedal, da mislim zhe naslednji dan zachet izvajat svoj plan, se
pravi prichet s terapijo, natanchnejshe preiskave bom pa zhe
kasneje opravil, che bo potrebno. Prosil sem ga torej, che lahko
zhe takoj jutri zjutraj zbere vse drzhavljane vishnjegorske vojne
oblasti na mestnem trgu in veli na glas oznaniti naslednji zakon
cesarske pisarne oziroma samega cesarja Jannesa I. od Trsta.
Potem sem sedel za star pisalni stroj znamke Remington, ki je bil
v generalovem uradu, in natipkal:
Na osnovi popolnoma neodtujljivih in zhe nekoliko konsumiranih pravic njegovega velichanstva presvetlega cesarja Jannesa I. od Trsta cesarska pisarna izdaja naslednji
ZAKON O ZABRANI SEKSA
1. elen
Vsem Vishnjanom in Vishnjankam se pod strogo kaznijo prepoveduje
vsako spolno obeevanje tudi seks imenovano, prav tako pa tudi
vsaka pomisel v tej smeri.
2. elen
Vsaka krshitev doloeil, ki izhajajo izprvega elena, se takoj in
nemudoma kaznuje s smrtno kaznijo.
3. elen
V Vishnji gori se ima izvrshiti popolna diferenciacija na moshke
in zhenske s tem, da se preventivno osamijo zhenske v hishe na
levi strani, moshki pa prav tako preventivno v hishe na nasprotni
strani od leve strani. Po trgu mora noe in dan patruljirati
mestni policaj Lojze Tomazhie in ustreliti vsakogar, ki bi hotel
na nasprotno stran tiste strani, na katero je diferenciran,
oziroma kamor ni diferenciran.
4. elen
Za razlago tega zakona in nadaljne ukrepe, ki iz njega izhajajo,
je nepreklicno pooblasheen vodilni cesarsko komunalni seksolog
Nogizh Rodef.
5. elen
Ta zakon velja takoj in v nedogled, dokler ga ustnoglasno ne
prekliee vodilni cesarsko komunalni seksolog, imenovan v
prejshnjem elenu tega zakona.
V Vishnji gori...
Za cesarja Jannesa I. od Trsta
seksolog prof. Nogizh Rodef,
dipl.univ.sex., l.r.
Tako sem napisal zakon, ga podpisal in predal generalu, ga ponovno zaprosil za sodelovanje, saj le v zajednishtvu se pokazhejo uspehi, se poslovil in shel v hotel, da odlozhim prtljago, odslovim shoferja in si malo odpochijem, preden pride poshtar.
Tochno ob chetrti uri je
potrkalo na vrata. Vedel sem, da je poshtar, pa sem kljub temu
osorno vprashal: "Kdo je?"
"Poshtar Polde, prosim," sem zachul prestrashen in mil
glas pred vrati.
"She pochakati!" sem se osorno zadrl, saj sem vedel, da
ga moram pustit chakat, da si she povecham ugled. Potem sem si s
palcem poshteno ochistil nos, da me ne bi prijelo to pochenjat v
prisotnosti poshtarja, zakaj v takem primeru gre ugled v
precejshni meri po zlu. Na mizi sem odprl strashansko velik in
poln fascikel, polozhil na mizo v zlato vezan cesarski uradni
list, pobarvan mavchni odlitek chez pol prerezanega penisa in
druge stvari, ki prichajo o mojem vplivu in strokovnosti, si she
pogladil lase in se pogledal v ogledalo. Chez kakshne pol ure sem
stopil k vratom, jih lastnorochno odprl in prijateljsko rekel:
"Kar naprej, tovarish Polde." Vedel sem namrech, da
moram prejshnjo osornost zamenjat s prijateljskim tonom, zakaj
che chloveka stalno drzhish na velikem odstojanju in v osornosti,
postane pogosto tako zbegan, da niti najenostavnejshega ukaza ne
zna prav izpolniti, ali pa te chez chas celo zasovrazhi in
zanalashch dela vse narobe. Che pa z njim delash od chasa do
chasa na prijateljski nachin, se mu na mah povecha ustvarjalnost,
tako da ukaze celo bolje izpelje, kakor si si jih sploh lahko
zamislil, in she vdan ti je. Predvsem je vazhno, da ga titulirash
s tovarish. s tem bo takoj vedel, kam spada. Na nizhji nivo, kot
je tvoj. Seveda bo v tem primeru on tebe vikal in ti tudi rekel
tovarish, ampak zraven bo moral she rechi tovarish predsednik,
tovarish sekretar, meni pa seveda tovarish vodilni seksolog. V
govoru bom vseskozi uporabljal infinitive na -ti, saj se tako
pridobi vzvishenost nad plebejci, pa tudi rafinirana distinkcija
od novih oblastnikov s po-zhup-priplavanim pedigrejem in
pomanjkljivo izobrazbo. Tako stvari stojijo. Tak je red.
"Tako, tovarish
Polde," sem rekel in mu ponudil, naj sede na rob postelje,
pa ne prevech nazaj, "povedali so mi, da si sicer mozh na
mestu in se lahko zanesem nate," sem se zlagal, "zato
upam, da bova dobro sodelovala v skupno korist vse druzhbe, se
pravi cesarja in oborozhenih sil in, razume se, tudi naju
dveh."
Ko sem videl, da se je po tem uvodnem tretmanu dovolj pomiril in
me pozorno poslusha, sem mu razlozhil namen mojega obiska v
Vishnji gori kakor tudi to, da bo v chasu, ko prebivam tu,
opravljal delo mojega tajnika in kuharice za kavo, kasneje, ko bo
moja naloga dovrshena, pa bo seksualni inshtruktor za Vishnjo
goro in okolico. Da pa bo lahko opravljal to odgovorno zaupano mu
nalogo, mu bom, v chasu ko bova skupaj, dajal ustrezna navodila,
inshtrukcije in teoretsko osnovo. Seveda lahko kasneje prichakuje
vishjo placho in druge ugodnosti. Po tem izchrpnem predochenju in
predstavitvi zadeve je izgledalo, da je poshtar mochno zadovoljen
in pochashchen, zato sem ga zachel sprashevati o stanju
seksualnega zhivljenja v Vishnji gori, saj sem vedel, da
informacije, ki jih dobiva cesar, niso vedno najbolj zanesljive.
In doslej imam samo cesarjeve informacije.
"Ja, tovarish vishji seksualni svetnik..."
"Ne, vodilni seksolog," sem ga popravil.
"Ja, tovarish vodilni seksolog, seks pri nas res zelo
zanemarjajo, nihche vech ne seksa, celo jaz nisem seksal zhe vech
let, cheprav, verjemite mi, da sem se na moch trudil, da bi. A ni
bilo objektivnih pogojev. Pach pa je pred nekaj meseci objavil
vishnjanski kozel chlanek z naslovom'Seksati ali izumreti', kjer
najavlja revolucijo v odnosih med moshkimi in zhenskami v pogledu
izmenjave seksualnih dobrin. Seveda so se mu vsi Vishnjani
smejali. Meni pa se ni zdelo vse skupaj tako zelo neumno. Pa ni
in ni nehal. Zachel se je nezakonito, skrivno smukati okoli
Vishnjank v vechernih urah, ko smo vsi moshki v gostilnah, seveda
razen tistih, ki so bolni ali nepokretni. Zachel je pisariti o
neurejenosti perila vishnjanskega zhenstva in objavljati portrete
njihovih kukavichjih gnezd."
"Kaj so to kukavichja
gnezda?" ga vprasham.
"Ja, to so odprtine med zhenskimi nogami, nash ranocelnik pa
jim pravi fagine."
"Ah da, pozhiralke, razumem," mu odvrnem.
"Te chlanke in portrete pa so Vishnjani na veliko brali,
gledali in norce brili. Vse dotlej, dokler ni objavil nekaj s tem
v zvezi z generalovo zheno Armando. Takrat so vsi v en glas
zacheli grditi generala in oborozhene sile, kar je generala na
moch vznevoljilo in je zato pisal cesarju pismo.
"A tako stvari stojijo. Nevaren je tale tichek od
kozla," sem si mislil in nadaljeval: "Ti ne seksash,
Vishnjani ne seksajo. Povej ti meni, poshtar, kdaj se je
pravzaprav vse to zachelo, kje je vzrok take abstinence, kljub
temu, da je znano, da ljudem in zhenskam sploh ni treba dvakrat
rechi, da bi. Kaj rechi! Seks je naravna potreba, tako kot
uzhivanje hrane in iztrebljanje, tako rekoch nagon. Ne me
napachno razumeti, ugotavljanje vzrokov za mojo terapijo sploh ni
pomembno, po vzrokih so she sprashevali v pradavnini, saj so
zgresheno sklepali, da bodo z odpravo vzrokov izginile tudi
posledice. Po vzrokih te sprashujem zgolj zato, da bi poteshil
svojo radovednost."
"Ja, vse skupaj, tovarish vishji, oprostite vodilni
seksiater..."
"Seksolog," sem ga popravil.
"Seksolog," je ponovil, "se je zachelo z zadnjim
pismom leta 68. Tam notri je pisalo, da je odsihmal spolno
obchevanje dejavnost posebnega druzhbenega pomena, tako kot
komunala, zdravstvo, sholstvo in drugo. Zato da je treba za
zadovoljevanje tovrstnih potreb vse skupaj planirati in
usklajevati in sklepati druzhbene dogovore. Spolno obchevanje pa
je posebnega druzhbenega pomena tudi zato, ker je na tem
podrochju prihajalo do hudih zlorab in prisvajanja presezhnega
seksa s strani prezhivelih druzhbenih skupin, kot so birokrati,
tehnokrati in klerofashisti, kar je upravicheno revoltiralo
proletariat in shtudente. Zato je tu potrebna sistemska reshitev,
s katero bosta onemogochena nepravichna delitev seksualnih dobrin
in elitizem. No, in potem je Vishnjane kar minilo veselje."
"Zakaj pa se potem sploh she porochajo in skupaj
zhivijo?" vprasham.
"Moshki zato, da jim zhenske kuhajo, zhenske pa zato, da jim
ni treba vzdrzhevati psa, ki bi jih branil pred raznimi roparji,
tatovi, ubijalci in drugimi zlikovci. Teh sicer v Vishnji gori
ni, le v zhenski naturi je prirojen strah."
Potem sva spila kavo do konca. Jaz sem mu narochil, naj me jutri
zjutraj zbudi, da bova shla skupaj na razglas Zakona o zabrani
seksa in ga odslovil. Ura she ni bila pozna, cheprav je zhe bila
tema in sem bil zamishljen. Zato sem si rekel: Pojdi dol v
gostilno, pa popij pozhirek, dva, da se malo razvedrish.
Shel sem iz sobe dol po lesenih obrabljenih skrivenchenih
stopnicah v tochilnico, ki je levo od vrat che gresh noter,
stopil k shanku, ki je spet levo od vrat, in narochil en
podrazhen pir. Pri veliki mizi v desnem kotu se je nacejala z
vinjaki vechja druzhba domachinov. Brali so vsak svojo
najnovejsho shtevilko Pionirja in se muzali.
"Lej," se je oglasil mozhak z dolgimi, neurejenimi
lasmi in brado, za katerega sem pozneje zvedel, da je slikar
Ferdo. "Lej, kakshno ma moja - kot Potochka zijalka,"
in se chudil.
"Dobro si jo poshinil," so se zakrohotali. "Saj ni
chudno , saj si tudi ti tak kot Krapinski chlovek," se je
zarezhal brivec Rafael, ki je od nekdaj imel slikarja v zhelodcu,
ker mu ni dal nich zasluzhiti. Seveda je spet sledil mochan
krohot, najbolj se je smejal ravno slikar, sam pri sebi pa je
jezno pomislil: Skrajni chas je zhe, da zapustim te primitivne
Vishnjegorce in se preselim v Hallstadt. Potem so ga spet srknili
in buljili v Pionirja ter iskali nove ideje.
"He, he Rafael," je najprej prishlo mesarju, "s
tole njeno od tvoje pa ne bi kazalo nastopit na frizerskem
tekmovanju, saj je chisto pleshasta!"
"Kaj bosh," mu je takoj vrnil brivec, znan po svoji
jezichnosti, "ti tvojo cmokavzarico poglej, che bi jo
narezal na shniceljne, bi bila cela Vishnja gora sita, pa she za
klobase bi ostalo."
Vishnjanski mesar Tone Ovsenar je sam pri sebi vse te shniceljne
in klobase takoj prerachunal v trdno valuto in prevzel ga je
globok obchutek krivichnosti tega sveta in kakshna shkoda se
dela, ker trenutno ljudozherstvo ni v modi. Zarosilo se mu je
oko. In kaplja ljudomilosti je zato kanila v njegovo mesarsko
srce.
"Oshtir! Liter poganskega na mizo! Za vse!" je velel,
"jaz placham, naj stane kar hoche."
"Kakshnega poganskega?" se je chudil oshtir.
"Nimam poganskega."
"Krshchenega pa mash, kaj, zalega oshtirska!" je
pogrelo mesarja. Potem je seveda oshtir rekel, da se mu lahko
takoj roka posushi in oko ven pade, che je shlo kdajkoli njegovo
vino mimo shtirne. Da pa mu bo, mesarju, o njegovih mesenih
klobasah zhe povedal ta svoje, ko pride v njegovo mesarijo. Tu pa
se ne spodobi, da bi chlovek govoril o poshtenosti pri vaganju.
"Krshchen dush in krvave gavge! Auf biks!" je udaril po
mizi mesar, da so kozarci kar zashklepetali.
"Ne tako, Tone!" so ga mirili drugi udje omizja.
"Saj oshtir ni nich hudega mislil. Pa tudi, zakaj bi se
Slovenci med sabo prepirali in tepli, saj nas dovolj drugi, pa
she nadmudrivajo nas povrhu vsega. Zato pa pravzaprav ni nich
narobe, che se po malem krade in goljufa, saj se tako vse stvari
med sabo izravnajo. Pa she genski zapis izvirnega greha v DNA
tako pride do veljave. Da pa je ravno zato treba biti iz
nachelnih razlogov proti goljufanju in kraji! Mar naj svoje
otroke vzgajamo za tatove in goljufe? Kaj pa she! Ubozhci bi
shirali, saj she ljudska modrost pove, da se prepovedanega sadu
in zarechenga kruha najvech poje, jabolko pa tudi ne pade dalech
od drevesa."
Ko je vse to slishal, je bil mesar skoraj zhe chisto pomirjen, le
nekaj je she rentachil v smislu: vsak se naj za sebe briga in
pometa pred svojim pragom. Kar se nosljavo oglasi she grdogledi
naduchitelj Hudi Sheligoj z naprej izpahnjeno cheljustjo - strah
in trepet vishnjanskih sholarjev:
"Sposhtovani Vishnjanje! Vzgoja je vzgoja, ampak kar je res,
je pa res. Kdor je na visoke shole hodil kot jaz, ve, zakaj
chlovek ni izumrl tako, kot so izumrli dinozavri, kje so
esencialni vzroki epohalnega napredka tehnike od bronaste preko
zhelezne dobe do danes. Vsega tega, dragi prijatelji, danes ne bi
imeli in zeblo bi nas, da bi nam zobje shklepetali, che Prometej
ne bi bogovom ognja ukral, kakor pishejo stare knjige."
"No, da", je zaleporechil visokoglasi, vedno
smehljajochi se vashki ideolog Shchetinca, ki je sebe cenil kot
visokega intelektualca, kar je shlo v nos brivcu Rafaelu.
"No, da" je glasneje ponovil, da bi ga kdo poslushal,
ker ni imel mikrofona, da bi z njegovo pomochjo vse preglasil,
"tovarishu naduchitelju ne bi mogel v popolnosti pritrditi.
Kraja je v dolochenem smislu nachelno shkodljiva, vendar gledano
skozi revolucionarno prakso in samoupravne odnose prav tako
nachelno ni shkodljiva, kadar nekdo neupravicheno pridobljeno
presezhno delo proletariata ukrade ali - kakor se temu po zakonu
reche - prenese skladno z druzhbenim dogovorom ali pretochi s
samoupravnim sporazumom."
Druzhba pri omizju seveda Shchetinca ni poslushala, niti ga ne bi
razumela. Vsak ud zase je na tihem premishljeval, kje bi se dalo
kaj ukrasti, komu kaj vzeti in s tem prispevati k razvoju tehnike
in v skupno dobro. Ideolog Shchetinca pa je, smehljajoch se,
zaprl ochi in uzhival, ker je mislil, da je globoko
premishljevanje povzrochil njegov bleshchechi prispevek k teoriji
kraje.
Vendar to razmishljanje ni trajalo dolgo, ker to chloveka prevech
osushi, zato so narochili she nekaj litrov vina, kot da se ta ne
bi podrazhil - spet napachno predvidevanje vlade - in veselo
naprej modrovali, humorirali na svoj in na tuj rachun in se
veselo imeli. Potem se je oglasil Krjavelj, ki je nekaj dal na
vojashki stan, saj je sam sluzhil pod cesarjem she v prejshnji
dinastiji Habsburgov.
"Ampak, kaj tako nezaslishanega! Ne morem in ne morem
pozabiti! Da pa ima generalova zhena Armanda umazano spodnje
perilo in smrdecho fajdigo prav tako kot nashe zhenske, kot
zhenske navadnih vishnjanskih civilov in moja koza, kaj
tacega!"
"Tudi mi smo o tem brali v predzadnji shtevilki
Pionirja," so zgrazhujoche in zaprepadeno hkrati iznesli
ostali udje omizja. "Gotovo v njegovi vili prav tako
gomazijo shchurki, podgane in ostala golazen kot pri nas
doma," sem zaslishal. "Gotovo tudi nich ne seksa,"
se je oglasilo iz kota.
"Saj se generalovi zheni ne splacha nositi svezhega perila
in umivati fajdige, che pa nich ne seksa," sem se vmeshal.
Grdo so me pogledali in me zavrnili: "Prav zato bi moral
general seksat. Saj zato je general in oblast, da je boljshi od
nas, kakshna pa je to oblast, ki je taka kot mi? Che si na
oblasti, morash zato tudi nekaj zhrtvovati!" so se
razhudili.
"Ja, chastivredni trzhanje Vishnjegorski," sem se spet
vmeshal, "saj oblast - to ste vendar vi!"
"In jaz plachujem davke samemu sebi, kaj?" se je zjezil
Krjavelj, za katerega je bilo znano, da zhe stoletja zhivi od
kozjega mleka in borchevske pokojnine.
Grdo me je pogledal Krjavelj, kot bi hotel rechi - kaj se pa ti
vmeshujesh, nebodisigatreba, bi jo rad skupil. Zato sem iz
preventivnih razlogov uzhaljeno zapustil tochilnico in odshel
spat. Me bodo zhe she spoznali ti Vishnjanje.
Nadaljevanje v prihodnji shtevilki.