Revija SRP 27/28 

Rodef Gloria de Zhigi

 

ODPELJI KI SI NALOZHIL

 UVODNA MARNJA PISATELJA

"Jaz ta roman pishem v prvi osebi," sem odgovoril v Messingu zbranemu omizju.
"Notri so moja zhiva opazhanja in intimna dozhivetja, vidna skozi prizmo ustvarjalnega dejanja in pehanja."

 

"Seveda, saj sem vedela!" je bevsknila madam Espelia, uradna prevajalka pravljic in obchasna chlanica shtamtisha. "Tipichen primer zapoznelega mladostnega narcisizma, zakompleksanosti pubertetne osebe, zaverovane samo vase in v svoj jaz, kar se kazhe kot pisanje dnevnika ali v zachetnishkih literarnih poskusih, napisanih v prvi osebi."

Da, tako brezobzirno in neumno je nalagala, zhe vnaprej v nich devala moj nesebichni dar na oltar umetnosti in drugih chednosti. In to prej, preden je sploh kaj prebrala. Pa kaj samo to, s tem je v svoji nevednosti brezobzirno onechedila tudi tako velichastna literarna dela, kot so Goethejev Werther, Zupanov Menuet za kitaro in Kocbekov Strah in pogum. Kaj to pove? To pove, da pisanje v prvi osebi ni znak nezrelosti, ampak znak strahovitega poguma zrele osebnosti, ki ga spremlja strah pred tvornim vmeshavanjem v karkoli in veshchina ubiranja strun na kitari. Zato sem nemudoma sklenil pouchiti nesramno nevednico, sod brez dna za shpricarje, ki misli, da vse zna, ker pozna tisoch in en nachin, kako priti do pijache, kadar nimash denarja. Pouchiti njo, po videzu blodno devo iz starih viteshkih romanov, ki je zhalostne in hrepeneche pesmi, zapete z nezhnim deklishkim glasom, zamenjala z nakladanjem neumnosti pri omizju, rosne planinske pashnike in livade z lokali za lokanje shpricarjev, nedolzhne ovchice pa za zapite stare desperadose pri shankih. Nesramnico sem torej sklenil pouchiti ali najvech starshevsko pokarati, je nisem hotel kratkomalo nadreti, kaj chveka neumnosti, in se razburiti, saj bi v tem primeru chlani omizja lahko posumili, da zaradi take moje reakcije le morda ni kaj resnice v njenih besedah.
Zachel sem torej mirno, kakor vedno, kadar me kaj razjezi, zavedajoch se, da zhenska take klati samo zato, ker ji zhe dalj chasa nisem plachal shpricarja in je zato proti meni nashcheperjena. Zategadelj sem, cheprav nerad, preventivno narochil dvojni shpricar za madame E. in prichel z razlago.
"Draga madame E., tvoje mishljenje je napachno, zakaj moj pristop k ustvarjanju, k umetnishkemu izrazhanju v besedi ne temelji na kakshnem zapoznelem recidivu pubertete pri petdesetletniku ali retardirani adolescenci, ampak na povsem drugih razlogih. Shpricar je prishel! Kar srkni!... Poglej, slavni pisatelji vechinoma res pishejo v tretji osebi in sami sebe niti ne omenjajo, kakor da jih ni. Vsaj tako izgleda na prvi pogled, vendar je to samo videz. Za vsemi temi izmishljenimi ali resnichnimi osebami in dogodki v romanih so oni sami, le da so obichajno preleni, pa zato preganjajo svoje osebe po sceni gor in dol, nad prepade, v postelje zhensk dvomljive preteklosti in v druga nevarna razmerja, zhivljenjske skushnjave in skushnje. Torej so tudi bojazljivi in zato raje sedijo doma na toplem in mazhejo papir. Junaki pa naj garajo zanje in se izpostavljajo nevarnostim.
Poglej na primer Dostojevskega, chesa vsega se ni spomnil, da bi junakom svojih romanov zagrenil zhivljenje. Pa to she ni vse. Svojim slovnichno tretjim osebam grdobe pisateljske zvito podtikajo svoja chustva in misli, svojih namishljenih junashtev in zatajenih vzdihov zlochinskih nravi pa se, psiholoshko gledano, znebijo le tako, da jih podtaknejo drugim. Vse to pochno tako zakrito in rafinirano izza okopov svobode umetnosti, da jih prizadet civil iz romana niti tozhiti ne more, iskati zadoshchenje na sodishchu ali jih pozvati na dvoboj, ne da bi se vnaprej osmeshil in bil tako she na slabshem, kot je zhe. Spomnite se samo, kako se je osramotila in osmeshila drzhava v svoji zasebni tozhbi zoper pisatelja Marjana Rozhanca.
Seveda pa vse osebe iz romanov nimajo civilnih navad in ne ishchejo svojega zadoshchenja na zakonite nachine. Naj spomnim cenjeno omizje na pisatelja Jozheta Javorshka - tudi Samotno Jezdilo imenovanega, kako ga oni s pestjo po glavi, tako da je revezh vechino svojega zhivljenja prezhivel v nezavesti. Ali pisatelj Vitomil Zupan, kako se je kar sam dal zapreti in se prepustil policijskemu varstvu, samo da bi se izognil mashchevanju prevaranih soprogov oseb iz svojih deloma literariziranih ljubezenskih romanc.
In dalje: zakaj so se literati kot Edvard Kocbek, Matej Bor in drugi do zob oborozheni skrivali dolochen chas po gozdovih? Zato, da osebe iz njihovih romanov mine najhujsha jeza. In tako naprej in tako naprej...
Iz teh nachelnih razlogov, sposhtovano omizje, ljubljena madame E., sem se odlochil, da pishem roman v prvi osebi, da sem sam glavni in edini pravi junak svojega romana, zato da lahko skromno napishem, kaj sem videl in dozhivel. Moralno sem pred sabo in chloveshtvom chist ter neomadezhevan, reshen ochitkov vesti in pesti oseb iz romana, zasebnih tozhb in drugih tegob, chakajoch blago smrt v postelji."
To rekshi, sem pogledal po poslushalcih, chlanih omizja, kakshen vtis sem napravil. V glavnem je bil vtis ugoden, le madame E. se je kar videlo, da bi rada nekaj zinila, vendar ni, ker je vedela, da pije zhe moj drugi shpricar in se to ne bi spodobilo. No, vsaj v tem pogledu je prishla do izraza njena sicershnja, v hlape sublimirana nravstvena trdnost. Je bil pa tu she drzhavni pravdnik, ki si je brisal ochala in ga je spet vznemirjala njegova inteligentnost. Zato je rekel:
"Samo to bi she rad vprashal, potem pa moram takoj oditi."
"Vprashaj!" mu velim.
"Ti pravish, da pishesh roman v prvi osebi zato, da bi se izognil ochitkom oseb iz romana, chesh, podtikash nam svoje misli, chustva in pripisujesh izmishljena dejanja, ki jih nismo storili, delash nasilje nad nashim osebnostnim profilom z zlim namenom postati slaven, zasluzhiti s prodajo romana in si pridobiti she druge ugodnosti na nash rachun. Opozarjam te, da je to kaznivo! Zakaj raje ne pishesh vse po resnici, objektivno? V podkrepitev dejstev si preskrbi materialne dokaze: priche, korpora delikti, kadar je po sredi kakshen zlochin, umor ali verbalni delikt. Vse to pa seveda v romanu mora biti, ker umetnina vedno pravilno reflektira zhivljenje."
"Dragi drzhavni pravdnik, vse in prav je, kar pravish, vendar vzemi prosim v obzir, da sem pisatelj in ne policaj ali drzhavljan P. P. Bozhjak, ki zase trdi, da je slovenski pisatelj, da chlovek res ne ve, kaj naj si misli. Ta drzhavljan se res bori s peresom. Napisal je nekaj kakor roman z naslovom Lolita, kjer opisuje zhivljenje neke bedne prostitutke in slachipunce iz Nebotichnika. Pa kaj je za to pochel!? Da bi prishel resnici do dna na nachin, kakor ga ti predlagash, je Loliti placheval pijacho, nadlegoval njene stranke z neumestnimi vprashanji, shpegal skozi kljuchavnice v sobe, ko in kjer si je uboga reva sluzhila bridek kruh, brskal po sodnih arhivih, njenih zdravstvenih kartotekah in pochenjal she druge norosti in policijska dejanja, cheprav je sam sovrazhil policijo kot le kaj, in jo she zmerom.
Menda tega ne bom she jaz pochel in v hinavshchini segal v intimo zhivega ali rajnkega chloveka, ki je vsakomur sveta. Che hochesh kaj povedati, je poshteno in prav, da povesh o svoji intimi, o svojem dozhivljanju sveta in skrivnostnih vzrokih svojih dejanj in nehanj, o grozljivosti in blazhenosti svojih nagonov in odlochitev. Tako bodi, to je tvoja pravica. Kaj pravica, sveta dolzhnost! Tveganje umetnika. To sem jaz. Taka je moja dusha. To sem storil. Potem streljajte! Chetudi!"
Za trenutek sem zastal, uzhival v izvirni tragichnosti umetnishkega bivanja in kar pozabil, kako si zhelim umreti naravne smrti v postelji, sredi dragih, in ne v kakshnem gulagu, pred pushkino cevjo, na kakshen drugachen nachin ali na kakshnem drugem nepredvidenem mestu. Zato sem zanosno nadaljeval:
"Moja umetnost je zatorej umetnost prichanja, prichanja v prvi osebi. Edino prichanje je prava pot resnichne resnice o mukepolnih in odreshujochih dogodkih in pojavih, kakor so se res dogajali po resnici ali pa bi se morali, che bi bilo kaj pravice na svetu."
Medtem, ko sem tako govoril, sem zhe opazil, kako se nasproti sedechi Silvo Dovgan zvito hahlja. O njem nisem vedel veliko, bil je kakor zaprta knjiga. Drugache pa ni bil slabega srca, cheprav je bil vchasih chisto malo tudi policaj. Pravzaprav niti tega ne bi bil vedel, che ne bi po skrivnih poteh zvedel od fotografichnega laboranta in vampirologa Luke Segliaccija, ki mi je prishepnil, da je Silvo Dovgan delal na Slaviji. Tam pa ni preganjal zlochincev in kontra-revolucionarjev, kot je to navada, ampak je opravljal specialne naloge. Skrbel je za to, da grehi vladajoche kaste niso prishli na dan. Prav zato je bil najbrzh kot penzionist tako razumevajoch in konspirativen, kadar smo se udje omizja hvalili s svojimi lumparijami. Silvo se torej zvito zahahlja in reche:
"Ja, Nogizh, pa res ti v svojem romanu nastopash chisto sam, ni nobene druge osebe, ki bi kaj govorila ali mislila. Se ti ne zdi, da je to nekoliko dolgchas? Zamisli si, da bi pri nashem omizju govoril samo ti! Saj bi vsi stran ushli."
Potem se je spet usmehnil v pest, kar sem namenoma prezrl.
"No, da," sem rekel in skoraj sramezhljivo povesil ochi. "V celoti se nisem mogel odpovedati konvenciji, zato v mojem romanu nastopajo tudi nekatere druge osebe. Vendar so vse podrejenega znachaja, skorajda niso omembe vredne."
"Che pa so tudi druge osebe," je nadaljeval upokojeni policaj, "potem pa tudi govorijo, skratka, nekaj pochenjajo. In lahko so s svojimi opisi nezadovoljne. In che je temu tako, tudi te docela nepomembne osebe lahko na nelep nachin polozhijo roko nate."
"Jih bom pa tozhil! Zakaj pa imamo policijo," sem refleksno ugovarjal. "Pravzaprav, pa saj ne bo treba. Saj so skoraj vse osebe iz romana dobrodushne in kratke pameti."
Potem sem za hip pomislil. Kaj pa, che ti nepomembnezhi le niso tako maloumni?... "Pa kar naj me tozhijo in bums po glavi. Bom pa takoj napisal she en roman, v katerem bom zhe v prvem poglavju poskrbel, da bodo moji tozhniki in nasilni nadlegovalci vsi po vrsti umrli grozovite smrti ali padli v prepad. Potem bo mir!"
Vtem se oglasi prof. Dim Chishek, ugledni kulturni animator in manager, tudi chlan omizja, zaokrozheno in prefinjeno rekoch:
"Z vsem sposhtovanjem do novega upa slovenske knjizhevnosti," s tem je ochitno mislil mene, "bi utegnil pripomniti, dajoch vso podporo njegovim umetnishkim naporom, da se je avtor spricho neugodnih okolishchin v nashi kulturni politiki odlochil za pisanje romana in ne na primer za pisanje zgodovine ali etnologije."
Debelo sem pogledal in bleknil: "Zakaj pa ravno zgodovine?"
"Razumljivo," se je nasmehnil, "che bi napisal zgodovino, bi moral napisati she eno zgodovino, da bi lahko zaradi osebne varnosti pokonchal cele narode, armade ali druzhbene sloje."
Od omizja se je zaslishalo veselo hahljanje, jaz pa sem se zgrozil, saj sem se spomnil, da v romanu res omenjam neke narode, vojskovodje in strokovne profile. Vendar sem tesnobo pregnal v podzavest, zakaj po prestanem smehu se je zhe oglasil Lipe Logan, lepotec tretje stopnje svezhosti iz chasov pokojnega Clarka Gablea, ki je she zmerom imel tezhave z zhenskami. Vprashal je:
"Pa v romanu, che zhe pishesh o sebi, gotovo pishesh tudi o zheni, saj vesh, mozh in zhena, ena dusha, eno telo, zdruzhena v ljubezni. Pa she hudo zheno imash, se slishi!"
"No, da, hm, hm, res sem hude zhene. Sem se bal, da bi jeznoritila. Pa sem ji posvetil celo poglavje. Takole se je zachelo: Ona in jaz sva hodila po zelenem travniku, bogato okrashenem z majskim cvetjem. Drzhala sva se za roki. Zachutil sem zlat prstan na njeni levici, prstan, ki naju je zvezal za vse vechne chase in katerega si je nesebichno sposodila. Gledal sem ji v nedolzhne modre ochi in lepota njenega stasa je podarjala prelestnost, razkoshnost vsemiru in zelenim travam, vkljuchno z grintavim grmovjem na obrobju".

Tu bom pa kar nehal s pripovedovanjem, kaj je prinesel pogovor v Messingu, saj bi, che bi nadaljeval, vse zvedeli in vam ne bi bilo treba brati knjige. Zhe iz tega pa, kar sem do zdaj napisal, in sluzhi kakor predgovor pisatelja samega, se dovolj jasno in nazorno vidi pisateljev pogled na svet in umetnishko ustvarjanje, na njegovo namembnost in zavozhenost in druge vidike, o katerih se obichajno obracha v predgovoru na bralca, da bi se mu razlozhilo vse tisto, kar ni zhe vsesploshno znano, ampak shele bo, skladno z razvojem chloveshkega uma in drugih tehnichnih izumov.
Ne chisto na kraju bom omenil she nepremostljive tezhave, na katere naleti slovenski pisatelj v pogledu jezika, v pogledu neverjetne dvoumnosti vsakega zapisanega ali povedanega stavka kot sintaktichnega fenomena ali, bolje recheno, sindroma. Kaj samo stavek, zhe vsaka posamezna beseda je problematichna. Prav srh me spreleti ob misli, da je bila na Zachetku beseda, kot pishe v Svetem pismu. In da je beseda meso postala. Zato pa smo tam, kjer smo! In je meso slabo. Zato chloveshtvo potrebuje znanstveno analizo stanja in novo sintezo, velichastno novo odkritje. Kar prostopim k stvari, da ne bo shlo vse v pozabo.

Vzemimo besedico - vprashalni zaimek KAJ, ki ga Ljubljanci, Francozi in zhabe izgovarjajo KVA oziroma QUA. Che nekdo vzklikne besedico KAJ, vsakdo takoj pomisli, da prodaja chasopis, che pa kdo reche KVA, je koj jasno, da je iz Ljubljane in je nekaj ukradel, kot smo videli na TV. Tu niti ne bom omenjal zhab, ki s svojim vechnim kva, kva vnashajo she dodatno zmedo. Za obupat, boste rekli, ob vsem tem pa je slovnicharjem docela in nedvoumno jasno, da izustish topogledni vprashalni zaimek le v primeru, che chesa nisi dobro slishal, pa she takrat te pokarajo in rechejo, da je v takih primerih olikano rechi prosim, zato se te besedice pravzaprav sploh ne bi smelo uporabljati in bi bilo bolje, che je sploh ne bi bilo.
Jok! bo rekla mlada generacija, mi se brez besede kaj ne znamo adekvatno izrazhati. Kako naj mlad moshki, poln zhivljenjskih sokov, reche zhenskemu osebku, katero besedo naj uporabi, da ji bo pokadil in jo tako kar najhitreje spravil v posteljo. Mladi mozh zato obchudujoche reche: Kaj si ti ena v redu mrha... Tukaj ni mogoche pogreshati besede kaj, saj shele le-ta da izrecheni sodbi ustrezen smisel, feeling in usmeritev. Ne in she enkrat ne! bodo rekli starejshi obchani in slovnicharji. Che bi bil ti, mladi mozh, v sholi priden in ne bi shprical pouka, bi moral vedeti, da ni pravilno rechi - kaj si ti v redu mrha, ampak - joj, kako si ti lepo dekle. Nehajte tezhit, antikvitete, bi jih zavrnil sokapolni mladec - kaj pa vi veste, kako se zhenske hakla, ko vam pa vech ne stoji.
Kva, kva, se je zaslishalo iz mlake, kot bi dotichni ne verjel, da je res tisto, kar je pravkar slishal na lastna ushesa.
"Ja kaj bi pa spet rada vedela?!" zarohnim proti zhivali v mlaki. "Ali ne vidish, da delam!"
Vidish, tako je zmerom, dragi bralec, pri delu me vedno kdo moti. Kar domov bom odshel. V naravi she pravega miru ni vech. To rekshi, vstopim na avtobus za v Rozhno dolino in sedem.
Pred menoj sta sedela stonoga in shkorec ter se nekaj prijateljsko nagovarjala. "Kaj imash ti veliko nog..." reche shkorec stonogi zachudeno. "Joj, koliko nog imash, bi moral rechi shkorec!" takoj pomislim, on pa: "Kaj je to prshutov..." se oblizne in jo pohrusta. Pogledam naokoli po drugih potnikih. Nihche ni tega shkorchevega bulimnega dejanja niti opazil, kaj shele, da bi ob tem krutem dejanju protestiral v humanem smislu. Kaj che se meni zgodi kaj podobnega, sem z grozo pomislil. Da pride prelestna deva in mi reche: "Kaj si ti cheden!" in zhe bi vzdihujoche chofotal v njenem zhelodchnem soku. Take tezhke in grozljive misli so se mi podile po glavi, zato sem si podprl glavo in sklenil, da zadevo resno razmislim. A kaj, ko sem se ob tem ponevedoma prijel za spodnjo cheljust in zhe otipal izdatno in neutolazhljivo praznoto: "Kaj zob je tebi zhe izdrla klesha..." sem nesrechno zasonetil nalik Preshernu in njegovemu verzu: "Kaj znancev zhe zasula je lopata,/ odprta dan in noch so groba vrata." Spet ta kaj! Jaz in Presheren ne bi smela v verzu uporabiti kaj, ampak - joj, koliko zob..., joj, koliko znancev... Ob tem bi se morala chuditi. Vendar se tu ni kaj chuditi. Verza "Kaj znancev zhe zasula je lopata,/ kaj zob ti zhe izpulila je klesha" sta vendar chisti izjavi, trdilna, ugotovitvena stavka. Torej kaj v tem primeru ne pomeni "joj, koliko" ampak mnogo, kar nekaj, marsikateri, veliko, nemalo, precej, morda celo ogromno, brez shtevila, she in she, morje... Pa tudi feeling celotnega stavka oziroma obeh verzov, zachetih s kaj, ne izrazha vprashevanja ali chudenja, ampak zgolj zhalosten in obzhalujoch sentiment, ki ga chlovek obchuti zaradi pomanjkanja izpuljenih zob ali pokopanih znancev, ki jih ne bo vech nazaj, da bi ti dali za pijacho.
Zadeva se mi je zmerom bolj zazdevala zamotana, nisem vech vedel, kaj kaj pomeni, se pravi, kaj beseda kaj pomeni, kaj sploh besede resnichno pomenijo, posebno politikom, zato sem si rekel: Kaj (vendar ne tisti kaj, ki ne vem, kaj pomeni) pa che besedam da njihov pravi pomen shele stavek, torej njihova medsebojna povezava, che tam najdejo svojo enosmiselnost? Torej je morda reshitev v semantiki. Potem sem takoj vzel v pretres stavek, kjer se je treba chuditi - kaj imash ti veliko nog - in se vprashal, zavedajoch se dvoumnosti tega stavka, kadar ga vidish napisanega, che nisi oznachil pomena tega stavka z ustreznim lochilom. Vprashaja na koncu ne bom stavil, saj sem zhe rekel, da ni smisel stavka sprashevanje, ampak chudenje, zachudenje nad dejstvom, da ima stonoga toliko nog. Naj dam klicaj? Mar klicaj? Saj ni shkorec stonogi nich zaklical, nich ukazal in tudi nadrl je ni zato, ker ima sto nog. Prav nasprotno, zashepetal ji je skoraj obchudujoche, kot Rdecha kapica, ko je rekla volku: "Kaj imash ti velike zobe, babica..." Kaj torej?
Le mirno kri, si potem rechem. Saj si ti tukaj, ni she vse izgubljeno. Samo malo pomislim... Seveda, treba je poleg ostalih lochil uvesti she lochilo CHUDAJ in poleg vprashalnih, velelnih, trdilnih in kajshevem kakshnih stavkov je uvesti tudi chudilne stavke. Tako sta resheni gramatika in semantika, v tem primeru shele besede v stavkih dobijo svoj nedvoumni smisel, chlovek pa tisto mesto, ki mu, kot vishku stvarstva, pristoji.
Vidite, kako je to preprosto in enostavno. Seveda, che smo zraven pravi Ijudje, ni res? She nekaj me muchi. Saj ne vem, kaj, vendar... Treba bo uvesti she krohotaje, hahljaje, pa tudi jokaje ali vzdihovaje, tako da bo jasno razvidno, ali gre za stavek s humoristichno ali tragedichno vsebino, kar ljudje vse preradi zamenjujemo in tudi drugache meshamo venomer. She nekaj, she nekaj! Treba je popraviti gramatichno semantichno shlamparijo s tem, da se ukine pojem lochila. To, kar omenjeni fusharji danes imenujejo lochila, sploh niso lochila, ampak pomenska dolochila stavka ali kratko pomenila. Tako na primer vejica pomeni, da moramo iti z glasom navzgor, pika, da si nehal z nalaganjem, vprashaj to, da si na policiji, kjer te zaslishujejo, narekovaj spodaj to, da bosh povedal nekaj silno pomembnega in je treba zapisati in tako naprej do chudnikov in vzdihovalnikov. Morda bi spadali zraven she norilniki - pa pustimo to, si rechem, naj ostane she nekaj dela za druge, zakaj bi ravno jaz moral vse postoriti, medtem ko drugi lenarijo in si delijo velike plache.

Tako, problem je razreshen.
Bom pa she malo pochival in se naslajal nad svojim velichastnim odkritjem, s pomochjo katerega sem izgnal iz gramatikalno semantichnih struktur poslednjo dvoumnost in zlaganost. Potem ko sem se krajshi chas naslajal in obchudoval samega sebe in svojo pamet, mi je stvar zachela postajati zoprna, pa tudi nisem vedel, kaj bi pochel, in mi je bilo zato dolgochasno in she zoprno povrhu. Pravgotovo si ga kaj polomil, kaj pozabil ali kako drugache zashushtral, sem si rekel, da bi se malo razvedril, pa tudi strah me je malchek postalo, lahko sem se kje zmotil, bil premalo pazljiv in natanchen. Zmotiti se je chloveshko, sem ga skushal odgnati, pa ni dosti pomagalo, saj zavistni nechimrni Ijudje tvojo she tako majhno napako takoj napihnejo, samo zato, da bi te vsega velichastnega zlobno potegnili v bedne nizhave svojega duha, che je temu duh sploh she vredno rechi.
Tako je! Vsi so bedniki in lazhnivci! In sem se spomnil tistega napihnjenega mozhakarja, vsega v kolajnah in drugih dekoracijah, ki sem ga slishal takoj po vojni in she dolgo potem, ko je vpil in na ves glas izjavljal: "Mi bomo ta narod popeljali v srechno prihodnost!" In kam je prishel potem ta narod? Na berashko palico seveda! Da! Ha, boste rekli z besedami, stavki in lochili, oziroma pomenskimi dolochili stavka, se da kar dobro in nedvoumno izrazhati, samo lagati se ne sme, pa je! Oni pa je ochitno lagal! Je res lagal? me vprasha z druge strani moja vest, ki je zadolzhena za objektivnost. Takisto kot on so trdili njegovi kompanjoni in niso jim mogli dopovedati ali dokazati nasprotnega, dasiravno so jih zato streljali kot zajce, che so jim le prishli na muho. Za svojo resnico so dali svoja zhivljenja, kdor pa da za resnico svoje zhivljenje, vendar ne lazhe.
Kaj pa logichni paradoksi, dalje ugovarja vest. Z njihovo pomochjo je znanstveno nedvoumno dokazano, da tisto, kar ni to, ni tisto, ampak to. Pusti to. Kaj bi tisto. Ne komplicirajmo! Uvedel bom v gramatiko she legalni stavek in pomenilo legaj, pa bo problem enkrat za vselej ad acta.
Kaj je zdaj to, dragi bralci, zakaj takshno razburjanje in trushch? Od kod ti izrazi gneva? Ah da, jezite se in vpijte, tega pomenila da zhe ne boste uporabljali, ker nikdar ne lazhete. Lazhejo samo drugi. Torej naj drugi oznachujejo svoje legalne stavke, tisti, ki lazhejo. To je pa res nerodno, si rechem, ko zaslishim satanski glas, pa she po zhveplu je zasmrdelo. Naj ti ne pride na misel uvajati kakshnih legalnih znakov, drugache... zabobnelo je, da se je zemlja stresla. Takrat sem iz vishav zachul angelski glas: Pusti jih, naj lazhejo, saj bodo zato trpeli, tebi pa ni treba lagati, saj si bozhje dete, ne pa politik in verizhnik. Kaj sem res bozhje dete? Kaj res nich ne lazhem, mar sta moja misel in beseda res jasni, nedvoumni, vseskozi resnichni? Malo me je zaskrbelo. Kaj vem kaj spet naklepa moj alter ego, katerega glas sem morda pomotoma zamenjal z angelskim. Kar takoj bom svoje pisanje prvich prebral, da vidim, che se tudi pri meni ni morda kaj zasukalo v nepravo smer. Prebral bom to, kar sem napisal, prebral bom, cheprav to ni moja navada, doslej she nikdar nisem tega delal, saj ni, da bi chlovek dvomil o tem, che so njegove besede jasne, nedvoumne, sploshno razumljive, resnichne, pa naj so mishljene, izrechene ali napisane.
Bom vseeno prebral. Berem...
Mar je res, kar vidijo moje ochi? O groza! Ne vem vech, ali se mi blede ali sem she pri zdravi pameti. Zdaj tudi meni, ki sem vse to napisal, ni vech jasno, zajebavam li jaz druge ali drugi mene; in bog ne daj, zazdelo se mi je, kot da sam iz sebe norce brijem. In to she ni vse, poglej, tu ni vech jasno, ali lazhesh samo samemu sebi ali tudi drugim. Morda pa vse to ni lazh, le bozhanska imaginacija je, bozhji navdih.
Ne! Ne bom vech bral. Ne bom se vech sprasheval.
Utrujen in v sebi razdvojen odlozhim she ne do konca prebran rokopis. Razdvojenost se pochasi prevesha v melanholijo narave in globoko upanje v bozhje usmiljenje.
Dragi bralec, ne sodi prehudo, naj ostane blago tvoje srce, v tvojo presojo prepushcham svoje delo, ki sem ga napisal, hudo bojujoch se sam s seboj in v iskanju poti iz nevednosti, zamotanosti zhivljenja in neizbezhnosti. Ne bodi prehud, vzemi to, kar je dobro, in zavrzi tisto, kar bi te lahko pripeljalo na kriva pota ali v slabo voljo. Zanesem se na tvojo presojo in blagost. Ohrani me v veselem spominu in che bog da, da me kdaj srechash, me povabi na kozarchek, dva... Ne bom se branil.

 

PRVO POGLAVJE

Ni lahko chloveku biti zoprn. Kdaj in kje se je pravzaprav vse zachelo? In kako sem rinil v Stranko. Zakaj chlovek misli tako, naredi pa drugache? Spet Sokrat, kuhanje kosila in odpushchanje grehov. Che she nimash mod v moshnji, se ti ni treba bat kastracije.

Danes je zoprn, chemeren, dezheven dan. Dan, ko mora it chlovek obiskat svoje Bosanke za shanke, da she uzhije malo upanja, miline in zhenskosti in se pogrezne v fotelj pomirjujoche istosti. Ker pa je vsega lepega enkrat konec, se mora chlovek zapoditi v Messing, razborito izpostavljat in blagohotno norchevat se iz majhnih profanih slepil, ki grejejo razgovore zapushchenih starchkov poznih srednjih let, srkajochih vsak svoj deci.
Pri shtamtishu so sedeli: vitkostasi obrabljeni lepotec Lipe Logan, ki je kdovezakaj danes pozabil strazhiti svojo mlado prijateljico iz juzhnih krajev, fotografichni laborant Luka Segliacci, nek arhitekt, ki je spominjal na sestradanega Lovrota Kvasa, in tovarishica Rosinanta, do konca predana chlanica Stranke, proslavljajoch svojo vnovichno razbistritev duha - z novo dozo.
Ko sem pristopil k mizi, nisem opazil kakshnega posebnega navdushenja iz naslova mojega prihoda. In ko hochem oprezno vprashati, ali smem prisesti, me prehiti Luka, rekoch, da se lahko dol vsedem samo, che bom tih. Potem sedem in ga vprasham, kaj je mislil s tem "che bom tih". Sunkovito se je obrnil k meni:
"Tvoje besede jemljejo chloveku she tisto malo upanja, ki ga priklepa na zhivljenje. Tvoje besede rojevajo samomorilce. In tu sedimo sami taki, sedimo v krogu, da s svojimi telesi branimo vetru ugasniti tisti poslednji, komaj she plapolajochi plamenchek upanja in miru. Sovrazhimo in bojimo se te. Jemljesh nam zadnje zatochishche, poslednjo oazo, zaradi katere zhivimo."
Neprijetno so me dirnile te besede, bil sem prizadet, tako da sem kar olesenel na stolu. In vedel. To, kar je Luka povedal, je hudichevo resno mislil, v njegovih besedah je bila zaresnost kot smrt. V njih je bilo nekaj, kar chloveka v hipu na nek nachin strezni, ga prisili k umiku, v hromecho pasivnost. Zamislish se in zachnesh iskat greh pri sebi. Zakaj che se ljudje nochejo pogovarjat s teboj, che se te bojijo, te tudi na nek nachin mrzijo. In che te ljudje mrzijo, si zagreshil greh. Ali pa morda ne? Tudi Cankar je psoval domovino s kurbo, pa ta zato ni delala samomora, ga je kljub temu Ijubila. Ali morda pach. Sokrat je svojim someshchanom Atencem, posebno she uglednim, dokazoval, da so ali nemoralni ali neumni, da delajo v nasprotju s svojimi ali priznanimi resnicami in vodili, ker se ne znajo sprashevati. Zamrzili so ga in obsodili na smrt. Kaj pa sveti Franchishek? S svojim revnim, ubornim zhivljenjem je naravnost provociral, obtozheval, proglashal za greshno bogato, razsipno in v mesenosti sprijeno Cerkev. Ta toliko, da ga ni ekskomunicirala, vsekakor pa so ga njeni dostojanstveniki mrzili, po smrti pa proglasili za svetnika, da bi si izboljshali image.
Tako sem mislil sam pri sebi, taka vprashanja sem si zastavljal. Nisem si znal odgovoriti, vprashati pa tudi nisem hotel, saj mi je bilo recheno biti tiho. Pa chetudi bi prashal, bi rekli: Ni mu dovolj, da nam jemlje poslednje zatochishche, da povzrocha samomorilska nagnjenja, she domishljav je, primerja se s Cankarjem, Sokratom, s svetim Franchishkom. Shemi se z oblachili plemenitih velikih duhov, zlodej. Apage satanas.

Che se danes dobro spomnim, se vse skupaj sploh ni zachelo v Messingu, ampak she davno prej. Takrat na Pochetku je bilo seveda mrakobno razpolozhenje, obchutek zoprnosti in odrinjenosti. In nekdo je moral biti kriv za krivichnost.
Preprichan sem bil, takrat, da je svet docela zgresheno in nepravichno urejen. Ni mi bilo prav, da so eni ljudje na svetu lepi, drugi pa grdi, eni izkorishchajo, drugi so izkorishchani, eni inteligentni, drugi neumni, eni svobodnjaki, drugi suzhnji, bogati in revni, uspeshni in neuspeshni, da bi nekaterim vse zhenske dale, drugi pa poti krvav pot zato, da mu da vsaj ena, pa she ta nerada.
Stvar, ki me je prav tako takrat okupirala, je bilo dejstvo, da pa znanost velja za vse primere enako. Pri isti bolezni penicilin deluje enako, ne glede na to, che si lep ali grd, reven ali bogat. Znanost kot da izenachuje ljudi, kot da bo pregnala krivice, odkrila in iznichila vire zla. Znanost zna tudi izdelati stroje, v katerih se vsi strojni deli gibljejo slozhno v dobrobit konchnega, vsem koristnega cilja. Vsak del je temu cilju podrejen in s tem ciljem oblikovan, zato noben del ne more biti grd, nepotreben, izkorishchan. Le ljudje smo razlichni. Tisti, ki so grdi ali se sebi zdijo grdi, bi bili radi lepi, revni bogati, osovrazheni priljubljeni, zoprni simpatichni, neuspeshni uspeshni. Zato se gredo vojne, da bi nadoknadili tisto, za kar mislijo, da so prikrajshani. Povsem logichen zakljuchek je, da bodo vse nepravichne razlike in vojne na mah izginile, ko bo chloveshtvo postalo stroj, ki bo proizvajal lepo stvarnost. Stroj kot znanost, znanost kot druzhba. In kdo bi mi zameril, mlademu, kot sem bil, upov poln, zhelja po boljshem svetu in gnusobe do nepravichnosti, da sem se zapisal marksizmu, znanstveni dialektichni metodi, Stranki.
Preden sem vstopil v Stranko, se pravi v partijo, preden so me kandidirali, sem bil nesrechen, da vsi, ki smo shtudirali arhitekturo, nismo enako uspeshni, zato ker profesorji kompozicije nochejo in ne znajo obrazlozhiti razumsko in pedagoshko, kako se projektira, samo zato, da lahko ostanejo na oblasti, se pravi, profesorji. Che bi znali to razumno razlozhiti in povedati, kot so to znali profesorji pozitivnih znanstvenih predmetov, kot je statika (na primer), bi to tudi povedali, in chlovek, ki je na kolokviju ali izpitu padel, bi vedel, zakaj je padel. In zakaj je naredil. Pa she to po vrhu! Iz izjav posameznih profesorjev kompozicije o drugih profesorjih kompozicije je povsem jasno izhajalo, da so oni drugi nesposobni in bi prav gotovo padli na diplomi, che bi sami imeli kaj besede pri tem. Skratka, kaj je dobro in kaj je slabo v arhitekturi, je bil pravi misterij, vsak profesor kompozicijeje zase bog, shtudentje pa primitivno pleme, ki mora plesat ritualne plese, opravljati obredno zhrtvovanje in samokastriranje, potem pa bo dezh ali pa ga ne bo.
Pa to itak ni vazhno, che bo dezh ali ne, vazhno je, da bodo obredni kastrati enkrat za vselej in za vse vechne chase varovali enkratno neoskrunjeno profesorsko dusho, kot evnuhi sultanovo zheno.
Cheprav so vse te liturgije imele isti cilj - kastriranje - sta prevladovali dve razlichni liturgiji. Prva je bila nasilno lumpenproletarsko macchiavelistichna, druga pa rafinirano mazohistichno schoppenhauerska, ki ni mogla zakriti svojega nietzschejanskega jedra. Pozneje se je zachuda pokazalo, ne samo v arhitekturi, tudi v politiki, da je bila tista mazohistichna uspeshnejsha; pa tudi, da sta mazohizem in sadizem v bistvu isto, saj oba zasledujeta isti cilj - kastracijo drugega.
No, takrat vsega tega she nisem vedel, nekako podzavestno sem se uprl kastraciji v sholi prej, drugje kmalu zatem, kot da bi vedel, da je kastracijski kompleks nekaj zlega, kar chloveka ponizhuje. Zhal danes opazham vsaj v povojni domachi arhitekturi in urbanizmu, kako dalech chloveka pripelje ta kompleks. Pogosto povezan z narcisoidnostjo. Pa pustimo to! Raje se vrnimo nazaj v tiste chase. Takrat sem bral Lenina, Leonova, Rozentala, Ziherla, Lukacsa in druge iz istega vica.
Zachuda, takrat so se mi vsi ti zdeli logichni, notranje konsistentni, znanstveni, vsaj tako sem se uchil v sholi. Ne teh avtorjev. Logichne konsistentnosti. To je tako, da vsaka trditev pashe skupaj z drugo trditvijo, obe si ne nasprotujeta in se vkljuchujeta v nekaj sploshnih trditev brez problemov. Predvsem trditev, da che ne opazish izkorishchanja, ker izkorishchash, ne moresh vedeti, kaj je prav in kaj ne, in si zato neumen. Sklepanje iz sploshnega na delno in urejenost delnega, kot bi bral Sokrata. Res je, da sem v teh filozofijah, pa saj to niso bile vech filozofije, bile so blagovesti, odkril, da pomen besed zozhujejo ali razshirjajo, na nek nachin tudi krotovichijo. Pa saj to ni vazhno. Vazhno je, da celota izgleda lepo, saj lepih slik, njihove lepote ne sodimo po tem, che je slikar narisal prste na roki nekoliko shlampasto ali pa jih sploh ni narisal. Vazhen je sploshen vtis lepote in to, da tudi drugi mislijo, da je to lepo. Ne bosh se vendar z drugimi kregal in shpetiral. She zamrzijo te lahko.
Potem, ko sem tiste knjige, kot recheno, prebral in bil nezadovoljen sam s seboj in s celim svetom, ker she nisem zraven, tam, kjer se izboljshuje svet, sem shel v brigado. Delat cesto na Unec. Pravzaprav smo zravnavali cesto, rezali nek ovinek med Rakekom in Cerknico. Zhal je bila na tistem mestu zhiva skala, mi pa smo imeli samo krampe in lopate. S temi orodji skali ne pridesh blizu. Zato smo sedeli ob skali in zmedeno gledali v zrak. Pa pride nek obchinar iz Cerknice in nas nadere, ker nich ne delamo. Pa rechemo, da se na da, zhe deset krampov smo zlomili. Potem je rekel:
"Skrijte se zadaj v goshchavo, da vas nihche ne bo videl, mi pa bomo rekli, da delate drugje."
"Kaj pa, che nas bo kdo iskal tam drugje, pa nas ne bo nashel?" sem prav neumno vprashal obchinskega funkcionarja.
"Potem mu bomo rekli, da delate tu! Razumljivo!?"
Potem smo sedeli v goshchavi kakshnih shtirinajst dni in se zezali. V zachetku, ko smo zacheli delat, je bilo drugache. Posnemali smo zgornjo plast humusa nad skalo, pulili grmovje in dosegali neznanske delovne zmage. Nek moj prijatelj, ki je hotel biti zmeraj najboljshi in smo mu rekli Kastro, je nek dan zvozil reci in pishi 200 shajtrg ali she raje nekaj vech. Ravno v chasu takih zachetnih delovnih uspehov je meni zachel rasti modrostni zob, nato se mi je vnela cheljust. Revezh she jesti nisem mogel, komaj sem za kak centimeter, dva, z muko odprl usta. Pa naj chlovek dela in presega normo! Saj se komaj na nogah drzhi. Rechem, da ne morem jest, ker me boli. Ali mislite, da mi je kdo rekel, naj revezh pochijem? Ni ti treba delati! Kaj she! To ni nich! Che ne verjamete, pa nich! Vam bo pa zdravnik povedal, sem rekel, vedoch, da naslednji dan pride zdravnik iz Cerknice pogledat, che se v brigadi ni razpasla kakshna bolezen - tifus, kolera ali she kaj hujshega. Pa bo pogledal she mene, v kakshnem bednem stanju sem.
Naslednji dan, ko je prishel zdravnik, sem bil na koncu mochi. Lezhal sem v Franinem narochju in cuzal napolitanke, namochene v doma napravljeni shabesi, zato da jih ni bilo treba gristi in so shle kar same dol. Takega me je nashel zdravnik. In ravno, ko mi je Frana nezhno tlachila novo kapljajocho napolitanko v usta in me je bozhala po glavi. Glavo sem imel v njenem bogato razkoshnem narochju. In veste, kaj je naredil zdravnishka zverina? Zarezhal se je in odshel. She vprashal me ni, kaj mi je. Tedaj sem se zavedel, da mi gre za zhivljenje, za biti ali ne biti. Che she dalje ne bom mogel jesti, razen dveh, treh napolitank na dan, kolikor mi jih je dala Frana - rekla je: treba je shparat! - se bom pri tezhkem napornem delu zrushil in prav gotovo umrl.
Treba je shparat?! Kar poskochil sem, namesto da bi se zrushil. Frana, ta zgrajena partijka, je rekla: " Treba je shparat!" Le kako ji more priti kaj takega na misel!? Ko bomo enkrat v komunizmu, bo vsega dovolj in she prevech, ne bomo shparali. Menda se ne bomo s shparanjem vadili za obilje, saj se tudi s polezhavanjem chlovek ne pripravlja na tekashko tekmovanje. Kdo bi si mislil, si rechem, tudi nekateri udje avantgarde si she niso docela na chistem. Tedaj mi shine odreshujocha misel. Napravi predavanje iz marksizma! Grem h komandantu brigade in rechem:
"Tovarish komandant Vili, jaz bom napravil predavanje o marksizmu za celo brigado. Brigada je brigada, mora biti tudi in predvsem shola marksizma in novih druzhbenih odnosov. Samo potrebujem teden dni chasa, da naredim pripravo in uredim zapiske."
"Seveda, Nogizh," je rekel komandant, "samo she izobrazhevanje iz marksizma nam manjka, da bi bili najboljshi, samoupravljanje smo tako zhe uvedli s tem, da smo odstavili ekonoma, ker je bila hrana slaba. Kar pa se tvojih predavanj tiche, bom takoj sporochil v Ljubljano, da si ti preskrbel za marksistichno vzgojo."
Tako sem potem lahko mirno dopoldne pochival, ko so drugi delali ali pa so se delali, da delajo, zhvizhgal in razmishljal o lepih zhenskah. Ugotovil sem, da se v omari skriva dobra kapljica. Omara je bila last krajevne skupnosti Unec, mi pa smo stanovali v zadruzhnem domu Unec, kjer je bila omara v pisarni omenjene krajevne skupnosti. Ne bodi len, sem z nekaj napora in nemalo spretnosti odprl omaro. Potem sem ga v miru po malem srkal. A tudi drugim sem dal, kaj sem pa hotel, ko pa so me zalotili pri odprti omari...
V dopoldanskem chasu, ko so se drugi delali, da delajo na terenu, sem se motovilil po brigadni kuhinji, pravil vice kuharicam, jim prepeval ruske romance, pokushal jedi in jedel mehko kuhana jajca. In takrat, ko so drugi prishli na kosilo, nisem nich jedel; sem rekel, da me strashno boli cheljust in ne morem jest. Zato sem takoj po kosilu pograbil deko in Frano, pa hajd v goshchavo; ni da bi chlovek ves dan garal in bi zhivljenje teklo mimo njega.
Ni vrag, zgleda, da sem zahajal v goshchavo le malo prevech ochitno, ves shtab brigade me je zachel oponashati. To je trajalo menda nekaj dni, en teden, kar pride nekdo iz Ljubljane, nekakshen funkcionar, in takoj skliche partijski sestanek. Ker jaz takrat she nisem bil v partiji, na ta sestanek nisem bil vabljen, zato pa je shla Frana, ki je bila zgrajena partijka, a zhal samo po videzu, kot sem kasneje videl. Iz tega sestanka je prishla chisto objokana. Je rekla, da so bili kritizirani vsi, ki hodijo po kosilu z dekco v gozd, da v Ljubljani govorijo, kako se v brigadi samo onegavi in nich ne dela. Tak zgled da mladino kvari. Zato smo se morali vsi pokesati, obljubit, da tega ne bomo vech delali, ona pa je she malo jokala, ker gozdne zadeve na mladino res negativno vplivajo, cheprav me ljubi.
Dva dni po tistem je zapustila brigado; je rekla vsa vzhichena, da gre na obisk ali na pochitnice v Zahodno Nemchijo. Jaz pa sem jo nehal ljubiti, ker se mi je zazdelo, da je prava diverzija hoditi v kapitalistichne drzhave in se izpostavljati njihovi zgresheni ideologiji. Zato sem zachel hoditi s hcherjo obchinskega rachunovodje. Ko je zhe vse kazalo, da me ljubi in da tu ne bi smelo biti nobenega problema vech, mi nesramnica pride na randi z velikim renchechim psom, tako da se je she poshlatati nisem upal - takoj je mrcina zarenchala. Zato sem pomislil - zhenska je produkt zastarelega mishljenja, zhe presezhene meshchanske ideologije, skratka, starokopitna in nedolzhna. Zato ji nisem posvechal vech pozornosti, cheprav je bila pozhelenja vredna. Ne bom vendar seksal z razrednim sovrazhnikom. Kasneje sem zvedel, da je bila tudi preteklo leto v teh krajih brigada in da je ubogo revshe z nekim brigadirjem zachasno zanosilo.
Dan ali dva pred tem, ko naj bi imel predavanje iz marksizma in leninizma, se je shtab brigade dogovoril z odbojkarji, fusbalisti in shahisti notranjske lige, da njihovim ekipam brigada napove tekmovanje, na katerem se bo pokazalo, koliko je koga v hlachah. Tekmovanja so se potem takoj drugi dan zachela in se vlekla do konca brigade. Zvecher, po vsaki tekmi je bila veselica z muziko.
Tako sem po kosilu igral v odbojkarski ekipi, zvecher pa sem menda v brigadnem dzhez orkestru na nekaj brenkal, che ravno nisem plesal s kakshno brhko domachinko. Takrat je namesto mene udrihal po kitari namestnik komandanta brigade.
V tem chasu smo imeli tudi mitinge, kjer je nastopal brigadni pevski zbor, katerega diregent sem bil prav gotovo jaz, che pa zhe nisem bil dirigent, sem bil prav gotovo umetnishki vodja ali pa drugi tenor. Za brigadno dramsko skupino pa sem pisal skeche. V takih razmerah mi ni za zamerit, che sem chisto pozabil na predavanja iz marksizma in leninizma, ostali pa tudi. Ne, ni res. Enkrat vmes sem vprashal komandanta brigade, che bi le imeli predavanje. On pa je rekel:
"Pusti to, saj vidish, da ni chasa. Ti odnosi, ki so v brigadi, in ki jih imamo z lokalnim prebivalstvom, so pravi socialistichni, che zhe ne komunistichni odnosi in iz njih kar sama od sebe nastaja pravilna razredna nadgradnja, se pravi, marksistichna ideologija, zato so v nekem smislu predavanja nekoliko manj pomembna in jih lahko odlozhimo na naslednje leto. Poleg tega sem jim v Ljubljano zhe javil, da si imel odlichna predavanja, pa she to jim bom rekel, da si zelo uspeshen organizator kulturnega zhivljenja, zato lahko prichakujesh, da te bodo predlagali za chlana Stranke."
Bil sem zelo zadovoljen sam s seboj, saj v Partiji bom imel vse mozhnosti za uresnichevanje svoje ideje o boljshem, pravichnejshem svetu. Zadnji dan, ko smo bili v brigadi, so spet prishli oni iz Ljubljane in nas brigado odlikovali s tremi kolajnami in pol za velike delovne zmage in izredno uspeshno idejno-politichno delo.

Zhe sta minila dva meseca, odkar smo se brigadirji razshli; bil je oktober, zachela so se predavanja na fakulteti in sestanki partijske celice. Zhe takoj na prvi jesenski sestanek so me povabili in me predlagali. Sam sekretar me je predlagal in predlog obrazlozhil. Takrat je bil obichaj, da se je o predlogu razpravljalo. Zato se je dvignil nek partijec - J.K. ali P.K. - iz vishjega letnika, za katerega sem takoj ocenil, da mu bo treba, potem ko bomo v komunizmu in vsi enako lepi, k lepoti mnogo pridodati in nikar odvzeti. Rekel je:
"Sem slishal, kolega Nogizh, da si se v brigadi nemoralno vedel, da si vsako popoldne brigadirke v gozd vodil."
"Da, tovarish J.K. ali P.K., res je. Vse zaradi ljubezni. V njej pa menda ni nich nemoralnega," sem se branil.
"Pa to, da si teden dni kasneje vodil chisto drugo zhensko v gozd, kje je tu morala in ljubezen? Jaz z eno zhensko hodim zhe pet let in se bova vzela, takoj ko bo mogoche. Jest, tovarishi, zato predlagam, da resno razmislimo o moralnem liku kandidata."
Partijsko chlanstvo je bilo, medtem ko sva se dajala s tovarishem J.K. ali P.K., lepo tiho. Eni so se muzali, dajmo pochakat, bomo videli, kdo bo koga, drugi so bili opazno preplasheni, saj jih je dajala slaba vest in si niso bili na jasnem, kakshno stalishche pravzaprav v iakih primerih zastopa Stranka, tretji pa so bili namrgodeni, mislech si, kaj pa pravzaprav to koga briga. Jaz pa sem se tudi rahlo ustrashil, kaj che me zato ne sprejmejo v Partijo, kje bom pa potem iskal somishljenike in organizacijo, ki bo pomagala uresnichiti ideje o pravici in racionalnosti. Vendar sem strah hitro potlachil, se zbral in vstal.
"Tovarishi, dovolite mi vprashanje. Ali bi kdo izmed chlanov komunistichne partije imel za svoje dekle ali bi se kdo izmed chlanov avantgarde porochil z zhensko, ki je vzgojena v reakcionarni druzhini, ki je polna predsodkov in klerikalnih zablod, ki si zheli nazaj staro gnilo Jugoslavijo in kapitalistichne druzhbene odnose? Vem, kaj boste rekli. Ne! Trikrat ne! Tudi jaz tako pravim. Pa kaj pravite ali zhenskam ti nesprejemljivi in reakcionarni nazori pishejo na nosu? Seveda ne, reakcija se je potuhnila in chaka na svojo prilozhnost in nasho slabost. Vidite, tovarishi, v tem je moja tragedija, v tem je bolechina mojega srca. Chlovek kar nehote vzljubi kakshno drazhestno zhensko bitje. In kaj ta zavrzhena bitja vsega ne pochnejo, da bi pritegnila nasho pozornost in vzburkala nashe chute in chustva. A shele chez chas se razkrije vsa njihova sovrazhna in reakcionarna vsebina. Zhe Marx in Lenin sta govorila o nasprotju med obliko in vsebino, o dialektiki med videzom in bistvom. Videzom in bistvom, ki se pokazheta in potrdita shele z zhivim opazovanjem in z revolucionarno prakso. Tovarish J.K. ali P.K. mi ochita nemoralo. Jaz pa ga vprasham ali naj bi she naprej hodil z zhensko, ki se je izkazala kot reakcionarka. Kje bi bila tu morala? Druzhiti se in Ijubiti razrednega sovrazhnika! Ne, tovarishi! To ne bi bila morala, to ne bi bila Ijubezen, ampak slabost, izdaja in hinavshchina. Sploh pa," sem po kratkem premolku nadaljeval, "kolega J.K. ali P.K., bilo bi zanimivo izvedeti, kako je z idejno naravnanostjo tiste zhenske, s katero, pravish, hodish zhe deset let?"
Po tem mojem retorichnem vprashanju je sekretar celice prekinil razpravo, rekoch:
"Oprostita, da vaju prekinjam, ampak seks in spolno obchevanje spadata pod mentalno higieno, ne pa na partijski sestanek, v osebne in intimne stvari se partija ne bo spushchala. Sicer pa mislim, da je tovarish Nogizh povsem primeren za sprejem v Partijo. Dajem na glasovanje."
Seveda so bili vsi za moj sprejem, samo J.K. ali P.K. je bil vztrajno proti.
Potem smo shli naprej. Zhe na naslednjem sestanku sem postal referent za ideoloshko-politichna vprashanja, najprej v celici, potem na fakultetnem komiteju, in tako naprej. Vsekakor sem bil vseskozi v ozhji vodilni partijski strukturi, pa she v tej strukturi sem imel vedno prednost, saj sem bil v teoriji precej bolje podkovan kot ostali, pa sem zato v vsaki diskusiji potegnil daljshi konec. Aplikacije teorije na prakso in obrnjeno so bile nekakshna moja specialnost.
Najprej sem se spravil na arhitekturo, saj to sem shtudiral, ne? Objavil sem, da profesorji projektirajo ravno take hishe kot arhitekti v gnilem kapitalizmu. Marx in Lenin pa sta uchila, da vsak druzhbeni red, kot je suzhenjstvo, fevdalizem itd., ima in oblikuje svojo sebi lastno filozofijo, umetnost, nachin zhivljenja, torej tudi arhitekturo. Logichna je bila torej trditev, da so profesorji, ki zganjajo arhitekturo, kakrshna je v kapitalizmu, navadni kontrarevolucionarji, chrna reakcija, prezhiveli malomeshchani, ki kvarijo mladino, se pravi svoje shtudente. Ali pa pri nas ni socializma - je drugi zakljuchek, kar pa ni res, saj se imenujemo socialistichna drzhava in imamo partijo.
Ob vsem tem so se gospodje profesorji lepo potuhnili, nich niso rekli, samo eden od njih je prilozhnostno izjavil: "Joj, jaz sem pa mislil, da so chasi stalinizma zhe mimo!" Ta opazka seveda ni motila moje zdravosilnosti, sem shel pa vseeno vprashat ideologa Borisa Ziherla, kaj misli o vsem tem. On bo zhe vedel, saj se je na veliko ukvarjal z marksistichno estetiko in umetnostjo. Vse po vrsti mu razlozhim, kako ni pri nas nobene razredne arhitekture in umetnosti, da so kriteriji, kaj je dobro, lepo in prav, tako kot se profesorjem trenutno zdi in tako naprej. Je rekel Boris:
"Seveda nadgradnja zaostaja za razvojem druzhbenih odnosov, na vas mladih komunistih je naloga, da nashim socialistichnim samoupravnim odnosom najdete adekvatno umetnishko in arhitekturno obliko. Kar je staro, bo odmrlo."
No, saj to sem zhe prej vedel, samo potrditev vodilnega teoretika sem potreboval. Profesorji so zaostali zhivi fosili iz malomeshchanskega obdobja, razvajeni individualci Humeovega tipa, che pa so v Partiji, so tudi nemoralni. Naj svoje nazadnjashtvo razlagajo kje drugje, ne pa na sholi.
Pri vsem tem pa me je nekaj strashno chudilo. Namrech to, da moji kolegi, ki so mi vseskozi dajali prav, delajo shtudijske programe in nachrte, kot da se ne bi nich zgodilo; da jih delajo tako, da bi bili profesorjem vshech. In she ponosni so, che jih kdaj pohvalijo. Vse skupaj mi je zasmrdelo po zhveplenih soparah dvolichnosti in nezanesljivosti. Dvolichnost me je navdala z jezo in ogorchenostjo, nezanesljivost pa je pridala kanchek strahu. Ta meshanica chustev pa mi je bila od nekdaj zoprna, nagnusna. Zato sem jo postavil pred vrata. V nastalo praznino pa se je naselila zhalost. Res nimam sreche na svetu, sem si rekel, njim pa odpustim, saj ne vedo, kaj delajo. Kaj bi se jezil nanje. Pa tudi: s kom bom pa prezhivljal lepe urice in uganjal shtudentske norije, menda ne s tistimi, na katere sem jezen. Ko sem potem (she zmerom v globoki zhalosti) sprevidel shpekulacije, ki sem jih pochel sam s svojo dushevnostjo s ciljem priti do boljshega pochutja, in videl kolege, kako nihajo med prestrashenim podrejanjem in oholo samovshechnostjo, sem si rekel, pa saj to je en sam humor! Hvalnica smeshnosti! Adijo zhalost! Moj zakljuchekje bil: ne bomo prelivali krvi, ne bomo se utapljali v svetobolju. Temu je sledil vzvratni udarec svetega razuma in njegovega kooperanta prosvetiteljstva. Tu moram vendar nekaj storiti. Jim odpreti ochi, jih poduchiti.
Saj se ne zavedajo svoje dvojnosti, svoje razcepljenosti na levo in desno nogo in tishchijo drugo k drugi, kot nedolzhno dekle. In rahlo humano posilstvo tu ne more shkoditi, saj drugache ne bodo nikoli dozoreli, izkusili zhivljenja. Zraven pa seveda she malo humorja, da sprevidba ne bi bila prevech shokantna in okrutna.
Tako sem rekel in napisal ter pokazal zheni, da o tem pove svoje mnenje. Namrdnila se je kot obichajno, kadar mora kaj mojega brati. Ko je prebrala, je ochitajoche vprashala: "Pa se she chudish, che imajo ljudje odpor do tebe? Mislish, da si najbolj pameten, inteligenten in kaj vem, kaj she, pa ti ne kapne, da ljudje prekleto dobro vemo, kako eno govorimo, drugo pa delamo, kako si nekaj zhelimo in verjamemo, vse kaj drugega pa se iz zhivljenja izcimi."
"Pa zakaj potem vsakdo popizdi, che mu to povesh, dokazhesh?"
"Zato, ker o tem nihche noche misliti, she manj pa raziskovati. Govorimo zhelje, delamo pa to, kar se da."
"Pa vendar chlovek dela zato, da bi zadovoljil svoje zhelje, menda ne dela v nasprotju z njimi. Ti pa, se zdi, ravno to trdish."
"Skuhat je treba kosilo, kdo ga bo skuhal?"
To njeno pripombo, kot da sem preslishal, zato sem bil she bolj razborit:
"Dobro, ti bom pomagal," sem se delal velikodushnega. "Reciva, da sta dve vrsti zhelja: zhelja biti dober, pameten, zvest, poshten, imeti in verjeti v etichne vrednote, in zhelja biti sit, imeti streho nad glavo, seksati, se iztrebljati, biti zdrav, imeti moch nad drugimi in take rechi. In kaj se potem iz zhivljenja izcimi, kakor ti temu pravish? To, da se vdinjash lopovom, che hochesh biti sit, kupujesh oslarije zato, da bosh v ocheh drugih in svojih vsaj tako imeniten kot oni, fukash sosedo, ker ti zhena ne da, zato ker se ji zdi, da nisi dovolj ustrezhljiv in imeniten, ona pa shefa zato, da bo vech zasluzhila, kradesh, ker vsi kradejo, zato zgleda poshtenost kot slabost in slaboumnost in tako naprej. Take stvari se iz zhivljenja zmerom izcimijo. Na ta nachin v veliki vechini primerov pomeni uresnichenje trivialnih, profanih zhelja, kot so zhreti, seksati, biti na toplem in suhem, negacijo, zanikanje visokih zhelja, kot so: biti dober, poshten, ljubiti svojega blizhnjega in drugo. Tega pa seveda nihche noche misliti in to "ne misliti" spada pod dushevno higieno. Seveda drugim ochitati nemoralnost, notranjo razcepljenost, to pa zhe!"
"To delash ti," je mirno rekla in pripravljala menazho za psa.
"Seveda delam, vendar nisem uzhaljen, che mi kdo isto ochita ali dokazuje, saj sam sebe na isti nachin sprashujem, zato da bi stvari spremenil, ker nisem zadovoljen, che pa hochem nekaj spremenit, moram vendar na zachetku postaviti diagnozo."
"Lahko nekaj vprasham?"
"Lahko."
"Ali bi lahko, ali bi mogel sprashevat in mirno ugotavljat notranja nasprotja, che bi ti nekdo prepovedal sprashevati, che bi nekdo rekel: tvoje sprashevanje mi je, nam je zoprno, zato te bom odstranil in dal zapreti, kot recimo disidenta?"
"Seveda bi. Chlovek mora biti sam sebi zvest!"
"Kaj bi bilo, che bi dotichni profesor imel to moch, da bi te ne samo odstranil iz komiteja in iz Partije, ampak, recimo, kar z Univerze?"
"Ni imel te mochi. Tako se je pokazalo."
"Seveda je ni imel, ker si si prej zavaroval hrbet. Pa bi si v tistem chasu upal dokazovati, na primer Kardelju, da nekaj govori, drugo pa dela. Bom sama odgovorila namesto tebe. Ne! Zato, ker dokazujesh notranjo razcepljenost samo tistim, katerim se to upash. Meni, Luki in tvojim prijateljchkom pri kozarchku. Zato so te siti, tako kot jaz in Atenci Sokrata."
"Sokrat je uchil ljudi spoznavati moralna dejanja in jih pri tem spodbujal."
"Ja, samo ne pozabi povedati: z jasnimi aluzijami je blatil nekatere oblastnike in ustaljene navade mishljenja."
"Da, vendar mu ne gre odrekati ochetovstva pri logiki kot osnovi znanstvenega spoznanja sveta."
"Osnovne etichne resnice niso znanost, chlovekova zhelja po dobrem ni znanost. Ljudje verujemo v dobro, ker je to dal bog v nas ali, che hochesh, zato ker verjamemo, da smo se dogovorili o tem, kaj je dobro, z namenom, da bi kot druzhina, narod, chloveshtvo, obstali, da se ne bi pobili med seboj, kot smo se zhe mnogokrat pobijali med seboj v vojni, ki je kazen za nashe grehe ali nespamet ali nemoralo ali kakor hochesh. Ker verujem v dobro, ljudje naredimo tudi marsikaj dobrega. Zakaj pa mislish, da jaz perem tvoje gate, pospravljam po stanovanju, opravljam bedasta dela v sluzhbi, mar zato, ker si to zhelim? Res pa je tudi, da sem mnoge stvari naredila, cheprav so proti moji vesti, ker mi je bilo to vshech, ali ker nisem mogla, znala, si upala drugache. Mislish, da ne vem, da bom morala zato dajati svojo tlako, trpeti jaz in moji otroci? Vendar nochem na to misliti danes, ker nochem zaradi teh misli zhe danes trpeti, si ochitati, niti nochem ne sebi ne drugim dokazovati greshnosti in se tako utapljati v hlevski toploti nihilizma, chesh saj smo vsi enaki greshniki. Na tak nachin si potem chlovek res lahko vse dovoli."
"Che te prav razumem," sem jo prekinil, "je potiskanje svojih grehov oziroma logichnega nasprotja nekaterih svojih dejanj z etichnim preprichanjem v podzavest pogoj za to, da zaradi samoochitkov ne trpish zhe danes?"
"Tochno to. Kot chlovek nochem trpet. Tudi Kristus je rekel - oche, daj, da gre ta kelih trpljenja mimo mene, a che je tvoja volja... - zakaj bi trpeli, preden je to njegova volja?"
"Da, zhe dojemam. Chlovek ne ochita grehov drugim, ker je sam greshnik in si zheli druzhbo. Le kdor nima greha, lahko grehe ochita drugim, ko jih spozna. Le tisti, ki nima greha, sme metati kamenje. Zato si ti v spovednici kot doma."
"Le norchuj se. A k spovedi hodim zato, ker si s spovedjo, tako verujem, ohranim up in voljo, da v prihodnosti ne bom greshila. Sicer pa tudi tebi ne bi shkodovalo, che bi shel kdaj k spovedi. Drugache se bosh moral iti spovedat k Freudu!"
Hudicha, pa res, zhenska ima prav. Z mojim seksom zhe nekaj chasa ni vse v redu... "Draga zhena, ali mi dash?"
"Kaj?"
"Tisto, saj vesh! Kaj se spet sprenevedash!"
"Ne dam ti, ne! Kaj pa morash kar naprej onegavit, imej svoje strasti na vajetih kot Sokrat, saj je menda tvoj vzgled!"
"Ne dash mi zato, ker spet mislish na koga drugega!"
"Pa kaj, che mislim na drugega?!"
"Tudi mislit na greh je greh!"
"Ne mislim na drugega zaradi drugega, ampak zato, da mi ni treba misliti na tebe, ki se mi motovilish med nogami, nalagash zoprnije in mi pihash za ovratnik."
"Che ne smem onegavit, bi smel skuhat kosilo? Smem?"
"Smesh!"
"Zlata si!"
Kaj hochemo, she zmerom velja ljudska modrost, da gre ljubezen skozi zhelodec. In nobene prave ljubezni ni vech, odkar se Ijudje hranijo v menzah in goltajo fast food.
Zavrtel sem se v kuhinji, da bi bil vesel sam rajnki mojster Ivachich, che bi videl. Zadishalo je iz lonca ... ampak posode zhe ne bom pomil!

 

 

DRUGO POGLAVJE

Pisma vplivajo na usodo moshkih in na zhensko zadovoljenost. Kako seksologija reshuje dinastije, odpravlja druzhbene nemire in preprechuje vojashke puche? Problem dogovorne seksonomije. General ni nor, poshtar Polde pa je blaga dusha. Pogovor vishnjanskega omizja.

Vishnjanski poshtar mi je zhe navsezgodaj prinesel pismo, in to naravnost v mojo sobo, ki je bila v prvem nadstropju Grand hotela Sherek v Vishnji gori. Tam sem zachasno izvolil stanovati, se pravi stanujem, dokler do konca ne opravim naloge, zaradi katere sem bil poslan sem. Zakaj omenjam prav to pismo, ko vendar vsako jutro prejemam na stotine, kaj na stotine, na tisoche prijetno in diskretno odishavljenih zahvalnih pisem in povabil. To pismo omenjam zato, ker je bilo to pismo uradno pismo v plavi ovojnici, opremljeno z neznanskim shtevilom pechatov, poleg tega pa ni nich dishalo. V njem je bil dekret, s katerim sem imenovan za uradnega branilca obtozhenemu Alfonzu Kozhelju, ki seveda ni bil nihche drug kot navaden vishnjanski kozel z rogovi, kozjim fiksom in parklji, kot se za kozla spodobi.
Skratka, v pismu je stalo, da je kozel rojen dne tega in tega, stanujoch kot podnajemnik tu in tam, izvrshio hudo zlodelo, zaradi katerega mu ne uidejo vislice ali she kaj hujshega. Spodaj je bil podpisan general Strahinja T. Vukobrat, ki je takrat tam skrbel za notranji red i za odbranu protiv vanjskog neprijatelja. To je bilo vse. Zadevo bo treba vzet resno, che se ne bo dalo zmazat, sem si rekel, zato sem poshtarju podpisal prejemnico in ga odslovil, rekoch, da ima prosto in danes ne bom dajal inshtrukcij niti imel demonstracij, ker si she nisem ogledal Vishnjank. Sam pa sem shel dol na dvorishche, kjer sem se pri shtirni umil in potem stvar dodobra in temeljito premislil.
Zadeva se mi je zdela popolnoma nora. Kako morejo mene imenovat za zagovornika v tako kochljivi zadevi, saj jim je vendar znano, da nimam nobene pravne naobrazbe, tudi doslej nisem imel blage veze s sodnimi zadevami, che odmislim sodnishke strojepiske, pripravnice in Justine ne pozabim. Le zakaj niso imenovali za branilca odlichnega strokovnjaka piskroveza Korleta, ki je marsikoga gotovih vislic reshil, kaj zgolj reshil gotovih vislic, nekega morilca je na sodniji tako dobro zagovarjal, da obtozhenec ni bil le oproshchen, ampak je bil za svoje dejanje celo predlagan za drzhavno nagrado. To stvar okoli imenovanja bom moral razchistiti, kdo ve, zakaj so me v to porinili in kaj se lahko iz tega izcimi, kaj dobrega zhe ne.
Saj vem, kaj bosh rekel, dragi bralec. Padel je v lepo godljo, prav mu je! Zakaj pa ni prej povedal, kaj sploh pochne v Vishnji gori, in sploh, kaj se potepa po svetu, naj raje doma sedi in pishe, che ima kaj pametnega napisat. Zato, dragi bralec, dovoli, da ti pojasnim.
V tistem chasu, se pravi sedaj, sem bil vodilni seksolog, predstojnik Fakultete za seksologijo in ostale druzhbene vede na ljubljanski Univerzi. Delo sem opravljal z veseljem in z vso profesionalno odgovornostjo ter veshchino, kar me je povzdignilo v ocheh someshchanov, tako da se je po vogalih zhe shushljalo, kako bodo she pri mojem zhivem teles kolodvorsko restavracijo poimenovali v restavrant R. Nogizha, kar mi je she kar laskalo, a sem si mislil - prava slava pride shele po smrti. Da, tako je to bilo, kar me neko jutro ob devetih predrami telefonski klic. Takoj sem postal popolnoma buden, zakaj skozi slushalko je prihajal glas Ijubljenega cesarja nashega Jannesa I. od Trsta.
"Hej Rodef, prid mal k men," sem zaslishal, "zate mam eno zadevo, kjer se bosh lahko spet izkazal, pa she narodu bosh koristen."
"Seveda, Jannes, koj bom pri tebi," sem rekel, se na hitro umil, odishavil z narodnim parfumom Lublanski marost in se odpeljal na Grad.
Presvitli cesar me je nemudoma sprejel. Ko sem sedel in je bila narochena kava, je zachel:
"Vcheraj je moja cesarska pisarna prejela uradni dopis vishnjegorskega generalshtaba, kjer chrno na belem pishe, da Vishnjegorci rovarijo proti oblasti, govorijo grdo o samem generalu Vukobratu, kar pomeni, da vredzhaju vse tekovine itd. Potem je sledila grozhnja generala, da bo vse Vishnjane zaprl, che pa ne bo naredila tu vlada reda, pa she vlado. Na koncu pa je sledilo she: u tom smislu sam vech spremio odgovarajuchi tajanstveni dokumenat.
Seveda sem takoj, zhe vcheraj, sklical vse svoje viteze rdeche mize, sejali smo pozno v noch, tu je treba nekaj storiti, saj bi me ta norec res she lahko za reshetke spravil! Na osnovi spoznanja, da je treba z norci lepo delat, smo sprejeli politichno-varnostno oceno, to je, da ga Vishnjani res serjejo in da je treba stvar spravit v red, pa cheprav gre morda samo za nekatere posameznike, ki nimajo opore v bazi. Res pa je, da se Vishnjanom predobro godi, samo jedo, pijejo in zabushavajo. Zato ni chudno, da udrihajo po oblasti in oborozhenih silah, po kom pa naj bi - menda ne po domachih ljudeh?
Zdelo pa se je, da generalu zgolj politichno-varnostna ocena ne bo dovolj, briga jih Vishnjane varnostna ocena, she naprej bodo nergali in opravljali, sami sebi in meni grob kopali. Nato je prishla na misel notranjemu vitezu Tomazhu genialna odreshujocha ideja. Da she nikoli ni slishal, da bi komu, ki seksa, oblast in oborozhene sile v misel hodile, je rekel. In che ne mislish na oborozhene sile in oblast, tudi o njih nich slabega ne mislish, in kadar nich slabega ne mislish, ne rovarish, che seksash. Tako je rekel. In nam se je odvalil kamen od srca. Ja, moj Tomazh - bister je, pa she poshtenjakar, roko bi dal zanj v ogenj. Takoj potem, ko se nam je odvalil kamen, kaj kamen, skala od srca, smo se spomnili nate, dragi prijatelj. Odpotuj takoj v Vishnjo goro in nekako pripravi Vishnjane in Vishnjanke do tega, da bi chim vech seksali, oziroma da bodo sploh seksali, saj po mojih informacijah menda tam seksa le poshtar, pa she ta samo obchasno."
Chudil se je cesar, chemu je temu tako, saj je zadeva vendar tako dobro sistemsko urejena in zakonsko izpeljana. Potem je she rekel, da bo vlada podprla moje napore in mochno dvignila prometni davek na cigarete in alkohol, saj je znano, da to dvoje mochno znizhuje potenco moshkih. Cesarski ukaz je torej bil, da moram v Vishnjo goro, zato sem se poslovil od domachih s solzami v ocheh in jim zabichal, da ne smejo nikomur niti chrhniti o tajanstvenem dokumentu. Na kamion sem nalozhil eno tono johimbin tablet, ustrezne terapevtske pripomochke in naprave, sedel k shoferju Tonetu in se odpeljal. Med vozhnjo sem razmishljal, katero metodo moram uporabiti, da bo ustrezala tamkajshnjim sistemskim razmeram in skiciral konkretne aktivnosti, tako rekoch mrezhni plan. Skoraj docela pripravljen sem bil pripeljan v Vishnjo goro, tako da sem lahko takoj zavihal rokave. Javil sem se generalu in mu predal izraze cesarske vdanosti, mu povedal svoj plan ter takoj zahteval poshtarja. Medtem ko so le-tega vsepovsod iskali, sem povprashal generala, kaj misli o mojem nachrtu. Malo je zavihal nos in rekel, da che bi bilo po njegovem, bi komu napovedal vojno, ustanovil Feldbordel in problem bi bil reshen. Kadar se chlovek chesa noche bat, mu najbolj stoji. Zdaj pa, ko so ti degenerirani civili na oblasti, in dokler she bodo, pa naj bo po mojem.
Pripeljali so obichajnega chloveka, ki se je predstavil: "Poshtar Polde, lepo prosim!" Bil je ves prestrashen s shopkom poljskih cvetlic, ki jih je prekladal iz roke v roko.
"Kje si pa bil?!" sem ga nadrl, saj konec koncev sem bil sedaj oblast tudi jaz.
"Ja, rozhce sem nabiral."
"Lepo, rozhce nabiral, kdo pa bo poshto raznashal?"
"A poshto..? Ni poshte. Leta 68 je prishlo poslednje pismo, potem pa nich vech."
"Ja kaj pa seks, kdo bo pa seksal?!" sem ga opozoril na drugi del razvida njegovih del in nalog.
"Odkar ni pisem, ni nobenega povprashevanja," se je izvijal, "pa zato samo malo onaniram, da ne bi vsega pozabil."
"Ta je pa lepa," sem se zadrl, "in tako mislish, da si zasluzhish svojo placho!"
"Ja, kaj pa naj bi, saj tudi vojaki dobivajo placho, pa samo ekzercirajo, ko pa ni nobene vojne," se je plaho izvijal.
"Vojna bo!" se je zadrl general.
"Pa tudi fukali boste," sem se zadrl jaz, "ali pa vas ne bo!"

Po kratkem premoru, v katerem sva prihajala k sebi po prestanem razburjenju, sva odpustila poshtarja, she prej pa sem, sedaj zhe umirjeno in vzvisheno, ukazal ob pol shtirih se javiti pri meni v Grand hotelu Sherek, kjer sem si izvolil stanovati in delati.
Res fajn fant tale general, niti malo nor, sem si mislil, ga pogledal ter videl, da tudi jaz, kljub zachetni skepsi, nisem naredil nanj slabega vtisa. Z njim se bo dalo delat. Samo odlochen moram biti in neizprosen do podrejenih. Potem sem povedal, da mislim zhe naslednji dan zachet izvajat svoj plan, se pravi prichet s terapijo, natanchnejshe preiskave bom pa zhe kasneje opravil, che bo potrebno. Prosil sem ga torej, che lahko zhe takoj jutri zjutraj zbere vse drzhavljane vishnjegorske vojne oblasti na mestnem trgu in veli na glas oznaniti naslednji zakon cesarske pisarne oziroma samega cesarja Jannesa I. od Trsta. Potem sem sedel za star pisalni stroj znamke Remington, ki je bil v generalovem uradu, in natipkal:

Na osnovi popolnoma neodtujljivih in zhe nekoliko konsumiranih pravic njegovega velichanstva presvetlega cesarja Jannesa I. od Trsta cesarska pisarna izdaja naslednji

ZAKON O ZABRANI SEKSA
1. elen
Vsem Vishnjanom in Vishnjankam se pod strogo kaznijo prepoveduje vsako spolno obeevanje tudi seks imenovano, prav tako pa tudi vsaka pomisel v tej smeri.
2. elen
Vsaka krshitev doloeil, ki izhajajo izprvega elena, se takoj in nemudoma kaznuje s smrtno kaznijo.
3. elen
V Vishnji gori se ima izvrshiti popolna diferenciacija na moshke in zhenske s tem, da se preventivno osamijo zhenske v hishe na levi strani, moshki pa prav tako preventivno v hishe na nasprotni strani od leve strani. Po trgu mora noe in dan patruljirati mestni policaj Lojze Tomazhie in ustreliti vsakogar, ki bi hotel na nasprotno stran tiste strani, na katero je diferenciran, oziroma kamor ni diferenciran.
4. elen
Za razlago tega zakona in nadaljne ukrepe, ki iz njega izhajajo, je nepreklicno pooblasheen vodilni cesarsko komunalni seksolog Nogizh Rodef.
5. elen
Ta zakon velja takoj in v nedogled, dokler ga ustnoglasno ne prekliee vodilni cesarsko komunalni seksolog, imenovan v prejshnjem elenu tega zakona.
V Vishnji gori...
Za cesarja Jannesa I. od Trsta
seksolog prof. Nogizh Rodef,
dipl.univ.sex., l.r.

Tako sem napisal zakon, ga podpisal in predal generalu, ga ponovno zaprosil za sodelovanje, saj le v zajednishtvu se pokazhejo uspehi, se poslovil in shel v hotel, da odlozhim prtljago, odslovim shoferja in si malo odpochijem, preden pride poshtar.

Tochno ob chetrti uri je potrkalo na vrata. Vedel sem, da je poshtar, pa sem kljub temu osorno vprashal: "Kdo je?"
"Poshtar Polde, prosim," sem zachul prestrashen in mil glas pred vrati.
"She pochakati!" sem se osorno zadrl, saj sem vedel, da ga moram pustit chakat, da si she povecham ugled. Potem sem si s palcem poshteno ochistil nos, da me ne bi prijelo to pochenjat v prisotnosti poshtarja, zakaj v takem primeru gre ugled v precejshni meri po zlu. Na mizi sem odprl strashansko velik in poln fascikel, polozhil na mizo v zlato vezan cesarski uradni list, pobarvan mavchni odlitek chez pol prerezanega penisa in druge stvari, ki prichajo o mojem vplivu in strokovnosti, si she pogladil lase in se pogledal v ogledalo. Chez kakshne pol ure sem stopil k vratom, jih lastnorochno odprl in prijateljsko rekel:
"Kar naprej, tovarish Polde." Vedel sem namrech, da moram prejshnjo osornost zamenjat s prijateljskim tonom, zakaj che chloveka stalno drzhish na velikem odstojanju in v osornosti, postane pogosto tako zbegan, da niti najenostavnejshega ukaza ne zna prav izpolniti, ali pa te chez chas celo zasovrazhi in zanalashch dela vse narobe. Che pa z njim delash od chasa do chasa na prijateljski nachin, se mu na mah povecha ustvarjalnost, tako da ukaze celo bolje izpelje, kakor si si jih sploh lahko zamislil, in she vdan ti je. Predvsem je vazhno, da ga titulirash s tovarish. s tem bo takoj vedel, kam spada. Na nizhji nivo, kot je tvoj. Seveda bo v tem primeru on tebe vikal in ti tudi rekel tovarish, ampak zraven bo moral she rechi tovarish predsednik, tovarish sekretar, meni pa seveda tovarish vodilni seksolog. V govoru bom vseskozi uporabljal infinitive na -ti, saj se tako pridobi vzvishenost nad plebejci, pa tudi rafinirana distinkcija od novih oblastnikov s po-zhup-priplavanim pedigrejem in pomanjkljivo izobrazbo. Tako stvari stojijo. Tak je red.

"Tako, tovarish Polde," sem rekel in mu ponudil, naj sede na rob postelje, pa ne prevech nazaj, "povedali so mi, da si sicer mozh na mestu in se lahko zanesem nate," sem se zlagal, "zato upam, da bova dobro sodelovala v skupno korist vse druzhbe, se pravi cesarja in oborozhenih sil in, razume se, tudi naju dveh."
Ko sem videl, da se je po tem uvodnem tretmanu dovolj pomiril in me pozorno poslusha, sem mu razlozhil namen mojega obiska v Vishnji gori kakor tudi to, da bo v chasu, ko prebivam tu, opravljal delo mojega tajnika in kuharice za kavo, kasneje, ko bo moja naloga dovrshena, pa bo seksualni inshtruktor za Vishnjo goro in okolico. Da pa bo lahko opravljal to odgovorno zaupano mu nalogo, mu bom, v chasu ko bova skupaj, dajal ustrezna navodila, inshtrukcije in teoretsko osnovo. Seveda lahko kasneje prichakuje vishjo placho in druge ugodnosti. Po tem izchrpnem predochenju in predstavitvi zadeve je izgledalo, da je poshtar mochno zadovoljen in pochashchen, zato sem ga zachel sprashevati o stanju seksualnega zhivljenja v Vishnji gori, saj sem vedel, da informacije, ki jih dobiva cesar, niso vedno najbolj zanesljive. In doslej imam samo cesarjeve informacije.
"Ja, tovarish vishji seksualni svetnik..."
"Ne, vodilni seksolog," sem ga popravil.
"Ja, tovarish vodilni seksolog, seks pri nas res zelo zanemarjajo, nihche vech ne seksa, celo jaz nisem seksal zhe vech let, cheprav, verjemite mi, da sem se na moch trudil, da bi. A ni bilo objektivnih pogojev. Pach pa je pred nekaj meseci objavil vishnjanski kozel chlanek z naslovom'Seksati ali izumreti', kjer najavlja revolucijo v odnosih med moshkimi in zhenskami v pogledu izmenjave seksualnih dobrin. Seveda so se mu vsi Vishnjani smejali. Meni pa se ni zdelo vse skupaj tako zelo neumno. Pa ni in ni nehal. Zachel se je nezakonito, skrivno smukati okoli Vishnjank v vechernih urah, ko smo vsi moshki v gostilnah, seveda razen tistih, ki so bolni ali nepokretni. Zachel je pisariti o neurejenosti perila vishnjanskega zhenstva in objavljati portrete njihovih kukavichjih gnezd."

"Kaj so to kukavichja gnezda?" ga vprasham.
"Ja, to so odprtine med zhenskimi nogami, nash ranocelnik pa jim pravi fagine."
"Ah da, pozhiralke, razumem," mu odvrnem.
"Te chlanke in portrete pa so Vishnjani na veliko brali, gledali in norce brili. Vse dotlej, dokler ni objavil nekaj s tem v zvezi z generalovo zheno Armando. Takrat so vsi v en glas zacheli grditi generala in oborozhene sile, kar je generala na moch vznevoljilo in je zato pisal cesarju pismo.
"A tako stvari stojijo. Nevaren je tale tichek od kozla," sem si mislil in nadaljeval: "Ti ne seksash, Vishnjani ne seksajo. Povej ti meni, poshtar, kdaj se je pravzaprav vse to zachelo, kje je vzrok take abstinence, kljub temu, da je znano, da ljudem in zhenskam sploh ni treba dvakrat rechi, da bi. Kaj rechi! Seks je naravna potreba, tako kot uzhivanje hrane in iztrebljanje, tako rekoch nagon. Ne me napachno razumeti, ugotavljanje vzrokov za mojo terapijo sploh ni pomembno, po vzrokih so she sprashevali v pradavnini, saj so zgresheno sklepali, da bodo z odpravo vzrokov izginile tudi posledice. Po vzrokih te sprashujem zgolj zato, da bi poteshil svojo radovednost."
"Ja, vse skupaj, tovarish vishji, oprostite vodilni seksiater..."
"Seksolog," sem ga popravil.
"Seksolog," je ponovil, "se je zachelo z zadnjim pismom leta 68. Tam notri je pisalo, da je odsihmal spolno obchevanje dejavnost posebnega druzhbenega pomena, tako kot komunala, zdravstvo, sholstvo in drugo. Zato da je treba za zadovoljevanje tovrstnih potreb vse skupaj planirati in usklajevati in sklepati druzhbene dogovore. Spolno obchevanje pa je posebnega druzhbenega pomena tudi zato, ker je na tem podrochju prihajalo do hudih zlorab in prisvajanja presezhnega seksa s strani prezhivelih druzhbenih skupin, kot so birokrati, tehnokrati in klerofashisti, kar je upravicheno revoltiralo proletariat in shtudente. Zato je tu potrebna sistemska reshitev, s katero bosta onemogochena nepravichna delitev seksualnih dobrin in elitizem. No, in potem je Vishnjane kar minilo veselje."
"Zakaj pa se potem sploh she porochajo in skupaj zhivijo?" vprasham.
"Moshki zato, da jim zhenske kuhajo, zhenske pa zato, da jim ni treba vzdrzhevati psa, ki bi jih branil pred raznimi roparji, tatovi, ubijalci in drugimi zlikovci. Teh sicer v Vishnji gori ni, le v zhenski naturi je prirojen strah."
Potem sva spila kavo do konca. Jaz sem mu narochil, naj me jutri zjutraj zbudi, da bova shla skupaj na razglas Zakona o zabrani seksa in ga odslovil. Ura she ni bila pozna, cheprav je zhe bila tema in sem bil zamishljen. Zato sem si rekel: Pojdi dol v gostilno, pa popij pozhirek, dva, da se malo razvedrish.
Shel sem iz sobe dol po lesenih obrabljenih skrivenchenih stopnicah v tochilnico, ki je levo od vrat che gresh noter, stopil k shanku, ki je spet levo od vrat, in narochil en podrazhen pir. Pri veliki mizi v desnem kotu se je nacejala z vinjaki vechja druzhba domachinov. Brali so vsak svojo najnovejsho shtevilko Pionirja in se muzali.
"Lej," se je oglasil mozhak z dolgimi, neurejenimi lasmi in brado, za katerega sem pozneje zvedel, da je slikar Ferdo. "Lej, kakshno ma moja - kot Potochka zijalka," in se chudil.
"Dobro si jo poshinil," so se zakrohotali. "Saj ni chudno , saj si tudi ti tak kot Krapinski chlovek," se je zarezhal brivec Rafael, ki je od nekdaj imel slikarja v zhelodcu, ker mu ni dal nich zasluzhiti. Seveda je spet sledil mochan krohot, najbolj se je smejal ravno slikar, sam pri sebi pa je jezno pomislil: Skrajni chas je zhe, da zapustim te primitivne Vishnjegorce in se preselim v Hallstadt. Potem so ga spet srknili in buljili v Pionirja ter iskali nove ideje.
"He, he Rafael," je najprej prishlo mesarju, "s tole njeno od tvoje pa ne bi kazalo nastopit na frizerskem tekmovanju, saj je chisto pleshasta!"
"Kaj bosh," mu je takoj vrnil brivec, znan po svoji jezichnosti, "ti tvojo cmokavzarico poglej, che bi jo narezal na shniceljne, bi bila cela Vishnja gora sita, pa she za klobase bi ostalo."
Vishnjanski mesar Tone Ovsenar je sam pri sebi vse te shniceljne in klobase takoj prerachunal v trdno valuto in prevzel ga je globok obchutek krivichnosti tega sveta in kakshna shkoda se dela, ker trenutno ljudozherstvo ni v modi. Zarosilo se mu je oko. In kaplja ljudomilosti je zato kanila v njegovo mesarsko srce.
"Oshtir! Liter poganskega na mizo! Za vse!" je velel, "jaz placham, naj stane kar hoche."
"Kakshnega poganskega?" se je chudil oshtir. "Nimam poganskega."
"Krshchenega pa mash, kaj, zalega oshtirska!" je pogrelo mesarja. Potem je seveda oshtir rekel, da se mu lahko takoj roka posushi in oko ven pade, che je shlo kdajkoli njegovo vino mimo shtirne. Da pa mu bo, mesarju, o njegovih mesenih klobasah zhe povedal ta svoje, ko pride v njegovo mesarijo. Tu pa se ne spodobi, da bi chlovek govoril o poshtenosti pri vaganju.
"Krshchen dush in krvave gavge! Auf biks!" je udaril po mizi mesar, da so kozarci kar zashklepetali.
"Ne tako, Tone!" so ga mirili drugi udje omizja. "Saj oshtir ni nich hudega mislil. Pa tudi, zakaj bi se Slovenci med sabo prepirali in tepli, saj nas dovolj drugi, pa she nadmudrivajo nas povrhu vsega. Zato pa pravzaprav ni nich narobe, che se po malem krade in goljufa, saj se tako vse stvari med sabo izravnajo. Pa she genski zapis izvirnega greha v DNA tako pride do veljave. Da pa je ravno zato treba biti iz nachelnih razlogov proti goljufanju in kraji! Mar naj svoje otroke vzgajamo za tatove in goljufe? Kaj pa she! Ubozhci bi shirali, saj she ljudska modrost pove, da se prepovedanega sadu in zarechenga kruha najvech poje, jabolko pa tudi ne pade dalech od drevesa."
Ko je vse to slishal, je bil mesar skoraj zhe chisto pomirjen, le nekaj je she rentachil v smislu: vsak se naj za sebe briga in pometa pred svojim pragom. Kar se nosljavo oglasi she grdogledi naduchitelj Hudi Sheligoj z naprej izpahnjeno cheljustjo - strah in trepet vishnjanskih sholarjev:
"Sposhtovani Vishnjanje! Vzgoja je vzgoja, ampak kar je res, je pa res. Kdor je na visoke shole hodil kot jaz, ve, zakaj chlovek ni izumrl tako, kot so izumrli dinozavri, kje so esencialni vzroki epohalnega napredka tehnike od bronaste preko zhelezne dobe do danes. Vsega tega, dragi prijatelji, danes ne bi imeli in zeblo bi nas, da bi nam zobje shklepetali, che Prometej ne bi bogovom ognja ukral, kakor pishejo stare knjige."
"No, da", je zaleporechil visokoglasi, vedno smehljajochi se vashki ideolog Shchetinca, ki je sebe cenil kot visokega intelektualca, kar je shlo v nos brivcu Rafaelu. "No, da" je glasneje ponovil, da bi ga kdo poslushal, ker ni imel mikrofona, da bi z njegovo pomochjo vse preglasil, "tovarishu naduchitelju ne bi mogel v popolnosti pritrditi. Kraja je v dolochenem smislu nachelno shkodljiva, vendar gledano skozi revolucionarno prakso in samoupravne odnose prav tako nachelno ni shkodljiva, kadar nekdo neupravicheno pridobljeno presezhno delo proletariata ukrade ali - kakor se temu po zakonu reche - prenese skladno z druzhbenim dogovorom ali pretochi s samoupravnim sporazumom."
Druzhba pri omizju seveda Shchetinca ni poslushala, niti ga ne bi razumela. Vsak ud zase je na tihem premishljeval, kje bi se dalo kaj ukrasti, komu kaj vzeti in s tem prispevati k razvoju tehnike in v skupno dobro. Ideolog Shchetinca pa je, smehljajoch se, zaprl ochi in uzhival, ker je mislil, da je globoko premishljevanje povzrochil njegov bleshchechi prispevek k teoriji kraje.
Vendar to razmishljanje ni trajalo dolgo, ker to chloveka prevech osushi, zato so narochili she nekaj litrov vina, kot da se ta ne bi podrazhil - spet napachno predvidevanje vlade - in veselo naprej modrovali, humorirali na svoj in na tuj rachun in se veselo imeli. Potem se je oglasil Krjavelj, ki je nekaj dal na vojashki stan, saj je sam sluzhil pod cesarjem she v prejshnji dinastiji Habsburgov.
"Ampak, kaj tako nezaslishanega! Ne morem in ne morem pozabiti! Da pa ima generalova zhena Armanda umazano spodnje perilo in smrdecho fajdigo prav tako kot nashe zhenske, kot zhenske navadnih vishnjanskih civilov in moja koza, kaj tacega!"
"Tudi mi smo o tem brali v predzadnji shtevilki Pionirja," so zgrazhujoche in zaprepadeno hkrati iznesli ostali udje omizja. "Gotovo v njegovi vili prav tako gomazijo shchurki, podgane in ostala golazen kot pri nas doma," sem zaslishal. "Gotovo tudi nich ne seksa," se je oglasilo iz kota.
"Saj se generalovi zheni ne splacha nositi svezhega perila in umivati fajdige, che pa nich ne seksa," sem se vmeshal.
Grdo so me pogledali in me zavrnili: "Prav zato bi moral general seksat. Saj zato je general in oblast, da je boljshi od nas, kakshna pa je to oblast, ki je taka kot mi? Che si na oblasti, morash zato tudi nekaj zhrtvovati!" so se razhudili.
"Ja, chastivredni trzhanje Vishnjegorski," sem se spet vmeshal, "saj oblast - to ste vendar vi!"
"In jaz plachujem davke samemu sebi, kaj?" se je zjezil Krjavelj, za katerega je bilo znano, da zhe stoletja zhivi od kozjega mleka in borchevske pokojnine.
Grdo me je pogledal Krjavelj, kot bi hotel rechi - kaj se pa ti vmeshujesh, nebodisigatreba, bi jo rad skupil. Zato sem iz preventivnih razlogov uzhaljeno zapustil tochilnico in odshel spat. Me bodo zhe she spoznali ti Vishnjanje.

Nadaljevanje v prihodnji shtevilki.

______
Iz knjige: Rodef Gloria de Zhigi: ODPELJI KI SI NALOZHIL; zalozhilo omizje Messing, Ljubljana, 1991. (Op. ur.)

ODPELJI KI SI NALOZhIL II