Revija SRP 27/28

Pavel Göstl

 

ARHITEKTI BREZ DIPLOME

 

Naziv “arhitekt” ni zakonsko zashchiten, kot je “doktor” pa tudi “inzhenir” v nekaterih dezhelah. Slednjega v Nemchiji npr. lahko uporabljajo tudi absolventi srednjih tehnichnih shol. Zato arhitekti, ki so konchali visoke shole, uporabljajo naziv “diplomirani inzhenir” ali kratko dipl. ing. To smo prevzeli tudi mi pred leti in poimenujemo kot “diplomirane” vse inzhenirje s konchano univerzo in opravljeno diplomo. Tej kratici so arhitekti dodali she kratico: arh., torej: “dipl. ing. arh.” Ker pa zhivimo v dobi chim krajshih kratic “novoreka”, smo zacheli pisati kar: d.i.a.

Shtudij arhitekture je menda edini, kjer glavno dejavnost - projektiranje ali arhetiktonska kompozicija - slushatelji obiskujejo vsa shtudijska leta. Ob tem - vech v prvih letih, manj v kasnejshih - pa so obvezni teoretichni predmeti, katerih opravljeni izpiti se morajo izkazati pri diplomi. V letih med obema vojnama so shtudenti sicer obiskovali ta predavanja, niso pa opravljali izpitov in so se rajshi poglabljali v seminarsko delo pri profesorju glavnega predmeta. Bilo pa je tudi vech slushateljev, ki zaradi zaprte univerze med vojno niso imeli prilozhnosti, da opravijo vse obveznosti. Diploma pa she ni bila konchni atest znanja. Po treh letih pripravnishkega stazha v delovni organizaciji ali v ateljeju starejshega kolega se je arhitekt lahko prijavil za avtorizacijski izpit pri Zveznem ministrstvu za gradnje v Beogradu. Poslali so mu izpitno nalogo, navadno projekt vechje javne stavbe, ki ga je bilo potrebno izdelati kot “vlozhnega”, t.j. z vsemi konstrukcijskimi detajli. Delo je pregledala komisija, ki je kandidata sprashevala tudi pri ustnem izpitu v Beogradu. Shele po pozitivno ugotovljenem znanju se je bilo mogoche vpisati v Register avtoriziranih strokovnjakov pri republishki inzhenirski zbornici in dobiti dovoljenje za izvajanje poklica.

In tako sem v prvih povojnih letih naletel na vech kolegov, ki se niso mogli izkazati z diplomo. Posebna kadrovska sluzhba pri Ministrstvu za gradnje je mobilizirala vse arhitekte in jih razporedila v tehnichne in projektantske biroje, prav tako pa tudi vse “starejshe” shtudente, ne glede na potrebna sprichevala. V mestnem projektivnem biroju, kamor sem bil kot arhitekt poslan (dodeljen) po sluzhenju v JLA, sem srechal (tele) kolege: Mojmira Tomana, iz znane ljubljanske kamnoseshke druzhine, Svatopluka Kasala, sina univerzitetnega profesorja za betonske konstrukcije Jaroslava K., Petra Terpina, brata znanega grafika, Vladimirja Gajshka, tudi iz znane ljubljanske druzhine, in Toneta Bokala, iz takrat ugledne druzhine polagalca parketov. Niso bili vech zachetniki, za seboj so imeli zhe kar nekaj prakse. Gajshka sem se medlo spominjal she iz tehnike, ko sem kot diplomant she prihajal v Vurnikovo seminarsko risalnico. V biroju sva delala v isti sobi, zato mi je ostalo v spominu, s katerimi projekti se je ukvarjal.

V letih, ko sem bil v vojashki sluzhbi, sem (po)blizhe spoznal Bokala in mu pomagal pri risanju v vechernih urah, saj sva stanovala blizu. Imel je zhe nekaj privatnih narochil, pa tudi sluzhbeno delo je vechinoma opravljal doma - imel je prostoren “atelje” v mansardnem stanovanju v Shumijevi hishi v Gradishchu. Pridobil je nekaj vechjih del, najpomembnejsha je bila otroshka klinika ob stari shempeterski vojashnici. Z lokacijo te stavbe je odpadla dotedanja diagonalna blizhnjica od mesta do shentpeterske cerkve, po kateri smo radi hodili. Tone Bokal je bil dunajski shtudent na umetnostni akademiji pri profesorju Oertlu, chemur je tudi treba pripisati njegove zgodnje uspehe. Bil je srednje, bolj shibke postave, obraz pa so krasili cankarjanski brki, in bil je ponosen, da je podoben velikemu slovenskemu pisatelju. Shef biroja ahitekt Spinchich ga je izbral, da sta skupaj sodelovala na natechaju za slovenski parlament. Dosegla sta enega od odkupov. Dobil je she projekt otroshkega zavetishcha in vrtca na Resljevi cesti poleg Uchiteljishcha. Zaupali so mu tudi adaptacijo gostishcha Rio. Iz nekdanjega obokanega hleva je ustvaril prav prijetno restavracijo in jo slikarsko obogatil z veliko fresko slikarja Zorana Didka. Zhal so tedanje neobstojne barve s chasom povsem izginile.

Uspehi so Bokala napravili le prevech samozavestnega. Cheprav je bil porochen z vnukinjo znanega industrialca Dragotina Hribarja in je bil njegov zakon na videz srechen, ga je omrezhila lochena zhena znanega ljubljanskega arhitekta. Preprichevala ga je, da se bo s svojim talentom she bolj uveljavil, ona pa mu bo posredovala ustrezne zveze. V pochitnicah leta 1948 sva se srechala v Dubrovniku. Tudi sam sem - edinkrat v zhivljenju - stanoval v velikem hotelu Imperial. Ta je bil namrech takrat she armadni hotel, jaz pa sem bil she v sluzhbi JLA. Tone pa je s svojo prijateljico stanoval v penzionu Sheherezada, v katerem gotovo ni bilo sindikalnih popustov.

Po mnogih uspeshnih projektih je bil za Toneta usoden skromni projekt adaptacije pilarne v Trzhichu. Zasnoval ga je prevech razkoshno, pravzaprav ga je zasnoval kar kot novo tovarno. Na revizijski komisiji je bil projekt odklonjen. Nerad se je lotil druge - drugachne inachice, ki pa tudi ni bila sprejeta. Trzhichani so postali nestrpni, ker se Bokal ni in ni lotil she tretjega osnutka. Investitor, ki je takrat hotel kaj na hitro dosochi, je moral priti v druzhbi usluzhbencev Notranje uprave. Bokala so poiskali kar doma. Tone se je tako prestrashil, da se je hipoma odlochil, da bo zanj najbolje, che pobegne. S pretvezo, da gre po nachrte v drugo nadstropje, jo je jadrno ubral na Golovec. Drugi dan v Gorico, kjer ga je znanec spravil chez mejo. V Gorici je na spodbudo emigrantov, ki so chakali na odhod v Juzhno Ameriko, napisal she kritichno-polemichen chlanek o nesmislu zadruzhnih domov, ki so tedaj rasli po vsej Sloveniji kot gobe po dezhju.

A kaj sedaj? Zaman je chakal, da bo njegova prijateljica prishla za njim in mu pomagala do uspehov. In tako je bil Bokal gotovo edini, ki se je vrnil iskat svojo prijateljico, ko je bil zhe enkrat srechno za “zhelezno zaveso”! Ilegalna vrnitev mu je uspela brez tezhav, zapletlo se je pri ponovnem odhodu. Kdo bi tvegal pobeg s prijateljico v obliki prijetnega potovanja s kolesi pri belem dnevu? Ali je odpovedalo kolo ali zhenska? Kdo naj ve? Pred Poljanami sta ustavila tovornjak in kolesi nalozhila nanj. Vozniku pa sta se zdela sumljiva in poklical je milico.

Na sodni obravnavi nisem bil, za prichevanje so poklicali le direktorja biroja, arhitekta Spinchicha. Sabotazha pri delu, ilegalni prebeg meje in sramotilna ocena socialistichnih pridobitev so bili prestopki, ki so zadoshchali za smrtno obsodbo. Spremenjena je bila v 20 let zapora, vendar je bil Tone po shestih letih zapora amnestiran (pomiloshchen). Zhe ta leta pa so ga telesno in dushevno povsem izchrpala.

Tudi Vladimir Gajshek se je v praksi uveljavil she preden je bil dodeljen na delo v Mestni projektivni biro. Med knjizhnimi opremami je izstopala neka knjiga o otroku in njegovi rasti (tochnega naslova se ne spominjam), rakovnishka cerkev je bogato opremljena z njegovimi snovanji. Zato je v biroju delal na zahtevnejshih projektih, kot sta bila dve dozidavi mansardnih etazh v Knafljevi (Tomshichevi) ulici ter novi zgradbi obchinske uprave v Mostah in na Vichu. Slednja s kinodvorano - le snovanje njene notranje opreme si je pridrzhal direktor biroja zase.

Prav posebno mesto med arhitekti “brez diplome” ima moj kolega in osebni prijatelj arhitekt Franci Cacak. Na Tehniko, v seminar prof. Ivana Vurnika, se je vpisal jeseni leta 1931. Menda je bila to edina uchilnica, ki jo je redno obiskoval vsa shtudijska leta. Ko pa je ugotovil, da je vsrkal vse znanje o arhitektni stroki, ki mu ga profesor lahko posreduje, je prenehal s shtudijem na nashi univerzi. Zhal pa ni imel sredstev, da bi se she dodatno izobrazil pri kakem priznanem uchitelju v tujini. Zato se je poglabljal v njihova dela, ki so mu bila dostopna v knjigah in revijah. Pri tem je bil gotovo nenadkriljiv. Pri njem se je zbiral shirok krog kolegov ob strokovnih debatah, ne le iz Vurnikove shole, temvech tudi Plechnikovci. Po vojni je bil razporejen v Republishki projektni zavod pri Ministrstvu za gradnje. Stanovanjski blok na Jesenicah je bil le ena od njegovih sluzhbenih nalog, natechajni predlog montazhne druzhinske hishe pa je bil nagrajen. (Skratka, mozhnost, da se uveljavi kot arhitekt projektant je bila pred njim shiroko odprta.) V tistih letih pa so slovenske strokovnjake poshiljali v “manj razvite” republike. (To pa mu ni bilo povshechi.) Kadrovski referent - nash kolega Milan Sever - je nashel reshitev. Arhitektu Cacku je predlagal, da prevzame uchiteljsko mesto na Srednji tehnichni sholi (Gradbeni tehnikum), in tako je postal in ostal do upokojitve gotovo najbolj priljubljen profesor te shole.

Polozhaj profesorja mu je nudil vodenje sholskih ekskurzij, prilozhnost, da se srecha z inozemskimi strokovnjaki, spozna njihove stvaritve. Tako se je poblizhe seznanil (sprijateljil) tudi s prezgodaj umrlim arhitektom Dushanom Grabrijanom - raziskovalcem orientalne stanovanjske hishe - ki ga je visoko cenil. Orientalska arhitektura ga je tako prevzela, da je uchence chesto popeljal v Bosno. Za vodenje take ekskurzije ga je poprosil tudi dunajski arhitekt Roland Rainer. Postala sta strokovna prijatelja tako, da je bil vechkrat gost v njegovi pochitnishki vili na Gradishchanskem. Posebej rad je obiskoval Dunaj, kjer so ga posebej privlachila Loosova dela, pa stvaritve Fabianija in Plechnika, tudi Wagnerjeva dela in sploh dela iz obdobja secesije. S soprogo Zdenko sta potovala tudi po nordijskih dezhelah, na Finskem je obchudoval dela Alvara Aalta. Potovanja je zelo skrbno (shtudiozno) pripravljal. Usmerjal jih je v zheleni ogled dolochene znamenite arhitektne reshitve. Tako je npr. potoval v Bern, da si ogleda zanimivo druzhinsko naselje, grajeno na pobochju. Cheprav je potoval chez Italijo, se ni ustavil v Lausanni, kjer je bila razstava shvicarske arhitekture, ki jo prirejajo le na vsakih deset let. Temeljitost njegovega zanimanja je veljala le izbranim stvaritvam.

Projektiral pa ni veliko. Nobena reshitev ni nastala “na hitro”. V Ljubljani poznam le eno njegovo uresnichitev: stanovanjski dvojchek ob Erjavchevi cesti, ki ga je zhal okrnila kasnejsha poglobitev ceste ob izgradnji podhoda.

 

avgusta, 1998