Revija SRP 27/28

Mojca Pechnik

 

PESMI IN TRANSKRIPCIJE

 

JECHARJI SO ZAKLENILI VSAK
SVOJO ZGODBO V SVOJO KLETKO
 
Razjedi grem naproti
in vetrovi mi zapishejo brodecha pota.
Je zmerom razvlecheno chakanje,
ki ni v smeri,
in pripogibam starostni vzgon brezvetrja
in povsod po pravici sem naenkrat.
Ne rastem,
ker nisem iz nich.
Odzunaj,
ker sem od nekod drugod.
Odznotraj,
ker so me imenovali za ubogo
po evangeliju.
 
 
TRANSKRIPCIJA 1

OGNJISHCHE

Brez
milosti postlana.
Omamljena
in zheljna vsega,
kar razpushcha veje.
Naj me greje
pish,
ki vabi me v ozvochje svoje.
Nimam veje,
za katero bi se oprijela.
Samo veter,
ki me greje, greje.
 

DIM IN DAR

Grulijo povsod
golobi blizu
za globeli in za krokarje
na koncu sprave.
In odtlej sezhiga Abel
zeli obredja
za kache, ki ljubijo sovrazhnike.
Z minuto molka
se navzgor oziram
za dimom tistih,
ki so se znamenju odrekli.
 
 
TRANSKRIPCIJA 2

POD MLAJEM

Poljubiti mlaj.
Prenochiti v roju luchi in jablan,
ki od vekomaj plodijo darove,
tudi odklonjene, tudi pelinove,
ki se od vekomaj sipljejo skozi resheto
mrezh mladosti,
ki vedo zate in zame,
kadar stojiva v senci pod upornim drevesom.
Pod vejnatim zavetjem,
ki mrmra v mravljishchih
kakor podzemna leshcherba
v roju sonca in lune.
 

MESO BESED

Nosiva vodo
iz kota v kot.
Pogasila bova najin dom.
Pochistila vso umazanijo.
In od ljubezni
bo ostalo le naplavljeno
truplo besed.
Nato si bova vsak zase
poiskala
drugo pot,
druge stopnice,
druga vrata,
drugachen dom:
Ljubezen brez besed.
 
 
TRANSKRIPCIJA 3

HREPENENJE

Utihnem vase,
kadar v tebi govorim.
Kakor tishina,
ki se pretaka z molkom.
Kakor ptica,
ki noche odleteti na jug.
Kakor val,
ki nikoli ne dosezhe obale.
 

KORAL

Igram na zadnjo zvonjavo.
Pod vekami vihre.
V nasadih gline globine.
Z rokami litanije,
Z ustnicami se rishe pushchava.
Na povsod.
Na vse.
Zvonjave zvonjava.
Zhivi zhivezh zhivljenja.
 
 
TRANSKRIPCIJA 4

ZACHENJATI

Samo sanje
vodijo do kraja.
Kjer se labirinti
strnejo v pogum prepiha.
Odhod do zhalosti
je izguba,
ki izdaja.
Jasnovidnost,
ki hromi pred bolechino.
Niti angeli starosti
ne vedo za vsa spoznanja.
Vsak dan so namrech
nekaj blizhje
do zachetka.
 

CHEVLJI

Kadar si zavezhem chevlje, da ne bi bosa
hodila po tvojih poteh, me zleknjen
v gugalnik zanosish
sem ter tja v dotekanje misli, v tja
nedogled sem bila med sezutimi pticami
stvar,
sem med stvari izgubila
materino mleko,odtujila
modnim plakatom, ki zalepljeni
tavajo, odhitevajo mimo
dobrodelnih namenov odresheni
potomci, ki se sezuvajo
na bregovih rek, vedezhujejo
morda o izumiranju,
kadar se bojim, da sva
samo telesi obmetani
z zhaganjem in glino,
v gugalniku struge leseni
ogenj, v kotu jadra glinena
svecha, v kotih valovja
stvari sva prepolovila
mesec,
od nekdaj vzeta
drug pred drugim.