Revija SRP 27/28

Mitja Balantich

 

LJUBEZEN IZ MOLKA

 

Vsem Slovencem, ki zhelijo she eno drzhavljansko vojno!
 
Smrt shtevilkam!
Smrt!
Smrt!
Ste pozabili, hlapci, prostitutke, prodani, prodane,
da ima zgodovina zavesti svoj ciklichni krog, spiralo?
Ste pozabili, da se vam kletka, imenovana Slovenija,
manjsha, pazite - manjsha ravno za toliko, kolikor sanjarite,
da ste prvich gospodarji?
Ste pozabili, da je kri rdecha in topla,
televizijski sprejemnik pa mrzla duda za lahko noch?
Ste pozabili?
Ste osamljeni?
Ste omamljeni?
Ste pozabili, vrli Slovenci, da kravja kupchija proizvaja drek
in da so nashi fantje vedno umirali kot kamikaze?
Toda letala niso bila nasha,
janicharji so.
Ste pozabili, da so nashi gozdovi nashe seme?
Ste res?
Ste pozabili, hipnotiziranci, da se od vas zahteva primopredaja
chistega jezika,
Slovenskega jezika?
Ste pozabili?
Ste osamljeni?
Ste omamljeni?

 

 
Ljubezen iz molka
 
Ljubiti se je treba z odprtimi ochmi,
brez sramu in spominov, che je le mogoche-
podnevi.
Ni ga greha,
ki bi spekel kostanj, oskrunil krizh ali zazebel v tesnobi,
kadar gre za topot divjih src.
Dvojih divjih src.
Spomni me, zakaj zardevam,
sem ti shepetal med menstruacijo.
Pela si nekaj o drsanju.
In potem sem spal ure in ure v tvojem narochju,
zaziban v mir, razdeljeno samoto.
Gledala si me s pogledom,
ki me je zbujal
zmedenega,
oznojenega,
brez las,
s sapo jecljavosti.
Dusha mila, obrni se,
jaz te ljubim
v odsotnosti.

 

 
Nikoli vech, zhe drugich
 
Ne ishchi v ogledalu, samo sej in zhanji,
samo zhanji in sej,
samo igraj se, igrej,
naprej, le v svetlobo glej!

 

 
Igra
 
Danes obchutim goli biser, kjer dva domova sta:
plemenitost padca
in
gorechnost vstajenja.
Pot, ki sluzhi za hrano prezeblim stopalom,
je,
do trenutka fizichne spremembe,
samo stopnica,
gladka kot steklo,
topla kot ribez.
V oranzhni trenirki si bila zelo srchkana.
Tvoja hoja je bila kot drsenje labodov
ob mehkih pristanishchih,
lasje in boki so zhvrgoleli mornarjem
in slehrnemu listu, ki te je ugledal.
Rdecha lica in podaljshana sapa
sta vechali tvoje telo
iz snezhinke v sol.
V eni nochi se ne dá razlozhiti celega kroga,
niti rojstva,
niti smrti,
ne zhivljenja.
Imenovali so: Otrok z neshteto obrazi

 

 
***
 
V ljudeh vidim krshchanski patos, zelo malo Kristusove svetlobe.
Rad bi se ljubil s tisoch in eno zhensko.
Sheherezada je moja krona.
Drobne, vsakodnevne lazhi so sol dushe.
Toplo je, kadar zaprem ochi.
Na oknih vidim pozabljene obraze.
Varshava je mesto heroj, je zhenska.
Rdecha vrtnica Berlina sem!
V koncentracijskem taborishchu sem spushchal plin.
Jokal sem, med mrtvimi, deset let.
V Veronikin prt sem polozhil chrno bareto.
Sanjam, da so zvezde ljubeche.
Pobegnili so vsi - na smrt obsojeni.

 

 
Indija med Indijanci
 
Ko se smejish, ti je ime kipeche srce,
ko molchiva,
sva nalezljiva,
valovita,
rahlo vlazhna trava.
Ko odpiram vrata, si sramezhljiva,
ko sem ti oche,
lahko odhajash, odhajaj!
A vrachaj se, brezchasno,
v pogled brez meja,
a vrachaj se sochasno,
polna sperme,
da ne izgubimo kroga!
 

 

Bruselj
 
Kaj danes je?
Je vprashal dechek v cunjah.
Vsi so se zagledali v
golega cesarja:
erekcije ni bilo!
 

 

Dvojchica
 
Zhelim si, da bi videl,
kako bosh rodila rdecho vrtnico,
skozi jezik,
skozi nasmeh.
Zhelim si, da bi bile korenine sochne
in da trnichevje ne bi raslo,
zhelim si, da bi bila mogochna,
neupogljiva,
zvesta v svoji iskrenosti, neutolazhljiva!
Zhelim si veter, bombazhne vonjave,
rahlo topli sonchni pozdrav.
Zhelim te videti kot Aladinovo svetilko,
zhelim zhejo, neugasljive besede.
Zhelim si, da bi vstopil vate kot
nezhnost neustrashna!
 

 

Zelena smrt
 
Trenutno vech slikam kot pishem.
Besede so izza predstav-
kot glineni lonchki
izza rok.
Samo sprevrnjena kultura si jemlje
besedo kot edini argument,
samo dekadenca
si lasti lastno posilstvo!

 

 
Osmo vreteno
 
Bil sem eno z drugimi in zazhelel sem si opoj,
da bi te prijel za roko in srechal tvoj pogled,
bozhajoch moje rdeche rozhe z milino, kateri se
nikoli nisem odrekel, niti kadar sem v valovih
zmede pozabljal na razliko med dezhjem in tishino solz.
Bil sem v vseh obrazih, ki so me pozhirali
v svoji nemi strasti, samo zato,
da bi te she kdaj razveselil s kakshno domislico.
Ljubil sem te iz neznanja,zapushchal med soji svech
iz strahu, da mi zopet ne ugasnesh vulkan
s preveliko predvidljivostjo, da v tebi prepoznam
zhe nashtudirana stoletja lastne paranoje,
da nisem vech zhiv in, kako preprosto-
vedno si me zbujala drugache.
Bil sem tvoja senca in ti moja samozavest, kajti v lupinah
vsakodnevne norosti sem si lahko sledil samo skozi vonj,
ki mi je bil spushchen kot oblak spodnjega perila
tvojih nenadnih, tako samoumevnih kretenj
in zachudenost mojih ustnic je bila kot pozdrav.
Bil sem sonce, ki je zhelelo z luno igrati kaj vech
kot psihodramo, preperele zavese, umazan pod in strah,
zhelel sem klitje v vse smeri, rast, ogenj, grmenje,
bliskanje, bleshchavo, zhelel sem oblechi sadje, umivati vodo,
zhelel v stare kosti zgostiti drevesni sok.
Bil sem tvoja kino-predstava in glavne junake sem
stresal iz levega rokava med smehom, ki je blazhil
neosvojene trdnjave samot, da sem se razlival po
Ljubljani she celo poletje, ne da bi bilo mi jasno, chemu se te
izogibam, ko pa vendar ne moresh biti moja zhrtev niti podnevi.
 

 

Sozhitje razlichnosti
 
Ne peche vest, ne peche rast.
Vsako jutro, ko se nanovo sestavim,
sem vesel,
sem preprost,
sem divji in hrzajoch,
sem upanja poln,
sem plesalec,
sem zhival,
sem drevo,
sem preprosto fajn.