Revija SRP 27/28

Milena Merlak

 

TAJGA IN DRUGE PESMI

 

Tajga

Che bi zashla v velegozdu,
che bi se zgubila
med tvojimi drevesi, tajga,
ne bi nashla vech ven,
ogrozhali bi me
volkovi in medvedje,
obkrozhali risi
in jaz bi zanetila ogenj
kot neandertalec.
V strahu bi otipavala
iglavce in listavce
silne velikosti,
hodila po stezáh
za shapami in kremplji:
v temó bi tulila
polnokrvna krvolochnost.
Tajga, zeleno temni dom zveri,
ne oveni kot velikanska lesena
rozha,
upri se strupu in umiranju
z vso svojo neznansko starostjo,
s svojo brezmejno konchnostjo

 

 

Nagrobnik za poskusno opico Mikronezijo

S she nerazresheno uganko prazgodovine obdana,
z belimi atoli,
z belim peskom,
modro obrobljena -
obstaja le kot fatamorgana.
Mnogobarvne, mnogolichne ribe
ujete v vodi - brez ribichev,
strup v kokosovem mleku
uchinkuje samo 48.000 let.
(kako dolgo pa traja zhivljenje
poskusne opice chlovek?)
Povsod prozorna poshast:
v kristalno chistem zraku,
v rodovitni prsti,
v kruhovem in sladkornem trsu,
sanjskih lagunah,
kozhnem dihanju ljudstva
z Juzhnega morja,
obsojenega na vsakdanjo porcijo groze,
chakajochega na 24.000 dolarjev
za operacijo rakaste shchitne zhleze,
na pochasno, nasilno smrt,
na novo ladjo konzerv
in zabojev z industrijskimi keksi.
Vendar ostaja napis,
vklesan na nagrobnik
za poskusno opico Mikronezijo,
zhiv in pozlachen
kot tuja uniformirana vera
v lastno moch:
“Blagor preganjanim
v lastnem gnezdu,
zakaj njihovi preganjalci
se bojujejo
za mir in varstvo
ene zemeljske poloble,
celo celega planeta.”
(Ali tudi za zmago po vsaki ceni,
za nove Hiroshime
na vechmilijardni MAKRONEZIJI?)

 

 

Se naj povezhemo v zrak

Trdozhivi
kakor gorski levi neznanega izvora
ste napisali svojo pesem
takoj za Sumerci.
Tisochletja ste jo prepevali,
se preseljevali, branili in bezhali.
Ali jo she znate na izust?
(Pozabili ste pisavo,
s katero je bila prvich zapisana.)
Pradavno pleme s skrivnostnim
zachetkom
in z neomejno preteklostjo,
razgrajeno med mnoge meje,
brez lastne drzhavnosti,
preganjano kakor gorski levi z velike
celine,
si spet na begu?
Ali umirash zaradi drugih
za druge,
ne da bi se moglo samo roditi
v svobodno zhivljenje?
Che na tuje povelje ne vrzhesh granate
na sovrazhnika,
ki ni tvoj sovrazhnik,
potem ljubish svojo neodvisnost
tako junashko in obupano,
da raje pozhenesh sebe v zrak,
prastari Kurd.

 

 

Upor rib

Upiramo se, me, ribe, se upiramo,
zahtevamo nashe morje nazaj,
napadamo ribiche, napadamo jih
z njihovimi lastnimi mrezhami;
s praznimi, kovinskimi mrezhami
smo na lovu za njimi,
me, ribe, preganjamo ribiche:
Njihov napredek je smrtonosni zapredek,
njihova hrana - strupena supermarinada,
srebrni ribji trebuhi v aspiku.
Morje je polno utopljencev,
katerih shkrge so zamashene
Me, ribe, se upiramo,
nazaj zahtevamo nashe morje,
morje je za nas nebo in zemlja,
morje je nashe zhivljenje.
Upiramo se, preganjamo ribiche:
Nikjer ne bo vech zanje prostora,
niti na zemlji,
niti na nebu,
niti na morju.
RIBJA REVOLUCIJA!

 

 

Adam automatique

Avtomatichni raj, mavrica magnetnih ochesc,
v neprogramiranih computerjih
ujeta eksplozija - prepovedano jabolko,
programirani avtomati v raju podatkov,
aksiomov, edinozvelichavne poshtevanke,
tostransko plachilo za programirane ...
Computer ADAM,
z alarmnim zvoncem nad srchnimi zaklopkami,
mi ponuja emajlirano kovinsko rochico:
vrtim jo, suvam naprej, vlechem nazaj,
kroglica skache proti reaktivnemu centru,
rdeche magnetno oko utriplje,
me gleda v ochi, ADAM tipka:
- - do you love me - - - STOP
Merilni aparat kazhe rast elektrichne napetosti,
v avtomatichnem srcu se uzhigajo bliski,
alarmni zvonec nad zaklopkami zvoni,
ADAM je zelo razburjen, hlastno tipka:
- - tvoji naboji me privlachujejo - - - STOP
- - - stopi blizhe - - - STOP

 

 

Drevo na asfaltu

vrh
ne chuti
slasti debla
ki raste kvishku
razpenjeno buchanje
vedno vechjih valov vdi
ra v sadovnjak tishine izpod
kopava nebo na dnu najdaljshih ko
renin lastovichjega gnezda se razbijajo
na asfaltni reki prashne pesti podirajo na
sipe hrup kot narashchajocha povodenj razkraja o
brambni shchit na srchastih listih skrivno zimzelene
na pljucha nasilno vdihavajo strup ime mu je chrnosiv obup
drevo
na asfaltu
je zhalujka za
umirajocho tishino

 

__________
Pesmi Milene Merlak, slovenske pesnice, zhiveche na Dunaju, so iz obdobja 1955-1995;
shirshi izbor iz tega chasa je izshel pod naslovom SVET SVITANJA pri Mohorjevi zalozhbi, Celovec, 1997. (Op. ur.)