Revija SRP 27/28

Mario Sopina

FAUSTOV VRT

I

Ali trpljenje umre prav v tistem trenutku, ko izdih zadnjikrat zmoti postano zmes zraka v sobi umirajochega? Ali pa se razteza naprej skozi stoletja in obstaja vechno kot kakshna poshast, prikazen v neprekinjeni agoniji chasa? Kaj je zhivljenje drugega kot blisk strele chez nebesni obok chasa, tako navzoch in obichajen, nepopustljivo samozadosten v svojem bisvu, morda celo osupljivo edinstven, vendar v svojem trajanju niti malo daljshi. In le od kod sovam modrost? Kaj chepi v njih, ko ravnodushno opazujejo svet s tistim svojim vznemirljivo mirnim pogledom? In potem naenkrat odletijo, vrag bi vedel, kam, pri tem pa vas pokrijejo s svojo tezhko senco, kakor bi bile trikrat vechje, kot so. In naj je prekleto tisto, kar misli v mojih mozhganih, in tisto, kar sanja v meni, in ochi naj bodo preklete in vid, in dotik zhenske, ki sem si jo ustvaril. Zdaj lahko tako raj kot pekel svobodno pojeta svoje pesmi, ker nich vech ne more izbrisati tega vtisa, razdreti tega dela, ki mi je zavladalo. Ta magichni trenutek vechnosti lahko prekine le she Slavec. Zhivljenje, ki se s smrtjo rojeva.

 

II

Mesec. Odblesk sonca, odblesk zhivljenja, ki sem se skozenj potopil v bolechino.

Blaznost. Tema, h kateri sem se zmeraj nagibal, preprichan, da je svetloba dushe, neba . . . bila pa je vechna noch izgubljenih dush, okrutna temina neskonchnega umiranja. Pogoltnila me je in me vsega zgostila v bolechino.

Kakshna nepopustljiva strast za samounichenje! Skoz neresnichne, daljne in mrachne gozdove mi sledijo chrni besni psi mojega uma in me tirajo v trenutke, ki niso naklonjeni moji sedanjosti. Zavest se upira spoznanju poloma, cheprav zhe dolgo chakam nekakshnega boga, da bi me prijel za roko in me povedel skozi preddverja smrti in uvedel v koncentrichne sfere ne-obstajanja. Neresnichni obrazi preganjajo moj um in po neki chudni preobrazbi postajajo mrtvo padajoche listje, ki ga moje misli zasledujejo in gazijo. Nekaj se v meni she predrzno bojuje in to preklinjam in skusham zadushiti. Kajti tako ali tako moj "danes" zatira moj "jutri" in me neusmiljeno vleche proti dnu mochvirja, skozi odblesk meseca na povrshini, nagubani od mojega izdiha. Zdaj so dalech in neresnichne sence bogov in demonov, ki so mi predolgo muchili srce. In kako so le bili nichevi in bedni in - naposled - smrtni, kajti oni so bili, tole zdaj pa je - in ne obstaja vech premik na nobeno stran. Na tej tochki se konchujejo svetovi, izginjajo vse mozhnosti kakrshnegakoli razumevanja chesarkoli. Konec je mozhnosti obstajanja kakrshnegakoli vesolja. Ne obstaja mozhnost chesarkoli, kar bi si bilo mogoche predstavljati ali kar bi bilo mogoche dozhiveti drugache kot samo bolechino. Pekel obstaja in je smiseln, medtem ko je ta bolechina negacija, ne-obstaja in je zato vechna.

 

III

Che je praznina dushe sama po sebi bolechina, tedaj neshtete zvezde na nebu te dushe trepetajo v ledenem prekletstvu samote in reshitev je nemozhnost, ki narashcha. Cheprav sem pogosto onemogochil smrt pri njeni nameri in kot svetloba zhivljenja napolnjeval drobovje zhensk, katerim sem potem postal otrok, sem tokrat vedel, da je moje naslednje bivalishche lahko samo peklensko zhrelo bolechine. Bolechine, ki me vse bolj prevzema, medtem ko sedim na tej klopi, obrasli s strupenim brshljanom in trnjem ter chakam Slavca, da me s svojo pesmijo odreshitve sune s strme stene brezchasnega odmiranja. Tukaj, v tem vrtu sem jo zadnjikrat videl. V tem vrtu je izginila in zapustila samoto. Tako raj kot pekel sta stanji zavesti, in kar je bilo raj, je zelo kratko trajalo in se spremenilo v pekel, ki ga ni vech mogoche zamejati. Vse je postalo gotovo, zhe zdavnaj, in zhe zdavnaj sem odgnal strahove in norije uma, ki je obupano iskal izhod. Toda zdaj se ponovno vracha nekakshna grbasta prikazen mozhne ozdravitve. In spet se prihuljeno blizhajo dvom in strah ter blaznost, ki skusha zadushiti bolechino. She obstaja neznosna sla, katere namena mi ne uspe dojeti. O, demoni in vse zveri pekla, pokonchajte me konchno!

 

IV

Plovba skozi viharje, razbesnele od mojih dvomov, me odnasha tja, odkoder se nikoli ne morem vrniti. Odkar ni vech Slavca, je ta Faustov vrt postal prevech prostran, cheprav ga od vseh strani obrashcha trnje in vse hudo rastlinje, ki rojeva strupe. Ti rdechi popki in te razcvetele krvave vrtnice rastejo iz mojega srca, katerega bolechina se krepi z vsakim vdihom omamnega vonja. Najhujshe od vsega je bilo spoznanje, da ne morem najti lika, ki manjka v mozaiku mojih navad. To me je navdalo z grozo, prav tako kot pogostnost mochnih vtisov ustvari svojevrstno odpornost in vse postane navada. Vseeno pa sem zaslishal prediren zven, shele nato pa tisti spev, s katerim je moja bolechina postala popolna. Ujele so me neshtete trnovite roke vrtnic in obrashchale so me zhive meje in trave, pokrili so me listi mrtvega drevja, medtem ko so moje veke grozile, da bodo padle v prepade vechnega sna. . . in zachel sem popushchati. Videl sem, kako se oblaki vlechejo kot megla in shirijo sence, pod katerimi sem omagal, ujet v prividih smrti, v katere ozvezdju sem zgorel. Feniks je ustvarjen iz ognja. Ali ni tako z vsem? Ali nista izvor izvorni in izvor vsakdanji pognala iz ognja? Mar o tem ne govorijo vsi filozofi, vsi uchitelji in dostojanstveniki vseh chasov? Tako govor kot trpljenje, tako srecha kot zavest imajo svoj zachetek v ognju. Duh in blaznost in ljubezen rastejo iz gorechnosti in prevzemajo telesnost. Telesnost je napaka zhivljenja in tisto, kar je vzklilo iz ognja, bo z ognjem tudi pokonchano. Tisto, kar nas prezhema, je ogenj izvora, v katerem plamenijo stihi : JAZ SEM OGENJ VECHNEGA ZANOSA IN RADOST, S KATERO GORIM, JE TVOJEGA SRCA NEUTESHLJIVA SLA.

 

V

V mojem srcu je navzocha samo pushchava. Ni bolechin, ni sle. Pushchava zhivljenja. Pesek. Kot v peshcheni uri se v mojem srcu dogaja konec. Zhivljenje odteka prav kot pesek. Neustavljivo tonem v tople in neznane globine. Vsaka misel se prelamlja skozi svoje nasprotje in drsi v nich ne-obstajanja. Kopneti pomeni odstopati. Nich drugega tudi ne pochnem. Zares, odstopam od kakrshnegakoli besa, srda ali chesarkoli, kar bi se lahko upiralo temu propadanju. Pa duh? Duh plove z barchico neposrednosti, vse dokler ga hitri tokovi ne prinesejo do slapa pre-bujenja. Tedaj se prebudi in se povsem prepusti izginevanju in razprshevanju. Tako se mi je razprshila tudi zavest. Modri obok in neshtete luchi, ki so me klicale in h katerim sem hitel z neobrzdano strastjo, vse se je spremenilo v plesen mojih zablod. Vse, kar lahko storim, je dovoliti sebi in svojemu pesniku, da odideva globoko v mrachne gozdove in obishcheva chudezhna nemirna bitja, ki se naju bodo razveselila. In che naju ta vechna zhalost, ki kot narasla silna reka izvira iz njihovih hladnih ochi, ne unichi z zadnjim stihom, ki bi nama lahko izpraznil um, se mogoche izchrpana prebudiva, nasedla na novih neznanih obalah otokov tihe sle, na katere so od naju pobegnile vse muze.

 

(iz hrv. prev. I. Antich)

________
MARIO SOPINA (1969, Krizh, Hrvashka): igralec v igralski druzhini Kund iz Krizha, objavlja kratko prozo in poezijo v zbornikih literarnih besedil (objave Narodnega sveuchilishta in Knjizhevnega kluba IvaniŠ Grad), urednik rubrike Faustov vrt v magazinu Grafiti, dramatik, avtor proznega prvenca Nula jednako dva (Naklada MD, Zagreb, 1997).
Prevedeno besedilo je pojav poezije-proze po poshti.
 
(Izbor in opomba Andrej Lutman)