Revija SRP 27/28

Lev Detela

 
“ARGENTINA” TONETA BRULCA
ali kritichna podoba “slovenskega chudezha” v publikaciji zalozhbe Modrijan (1997)
 

Leta 1996 v Buenos Airesu umrli Tone Brulc se je kot pisatelj zachel v javnosti oglashati razmeroma pozno. Shele kot upokojenec je zmagal s chrtico Obup na literarnem natechaju trzhashke revije Mladika. Tedaj se je v njem prebudila ljubezen do literarnega oblikovanja tekstov o slovenski polpreteklosti na kmechkem podezhelju v nekdanji Sloveniji. Svoje zapise je prepletal s spomini na tragichne dogodke med drugo svetovno vojno in z opisi tegob, ki so jih prestajali Slovenci v begunstvu in v zdomstvu. Ni pa se ustavil le pri razchlenjevanju zhivljenja slovenskih izseljencev, temvech je pogledal tudi k Argentincem in njihovi mentaliteti, odpravil pa se je she dalje in odkril izvirnost zapostavljene in velikokrat pozabljene indijanske Amerike in njene kulture. Shele leta 1993 je tedaj petinshestdesetletni Brulc izdal pri ljubljanski zalozhbi Mihelach svojo prvo leposlovno knjigo, zbirko novel z arhaizirajochim naslovom Vardevanje angelchka. Tej je leta 1996 tik pred pisateljevo smrtjo sledila prozna knjiga Judezhevi groshi, ki je spominska rekapitulacija druge svetovne vojne na Slovenskem z neprizanesljivo kritiko pomanjkljive katolishke protistrategije komunistichni revoluciji.

Zhe v tej knjigi smo lahko v tretjem delu brali o koncu vojne v letu 1945, o omotichnem zhivljenju v begunskih taborishchih ter o selitvi politichnih beguncev in preostankov domobrancev v chezoceanski svet. Zdaj pa je ljubljanska zalozhba MODRIJAN izdala she nadaljevanje te velike Brulcheve slovenske odisejade. Kar nam pisatelj pod lapidarnim in vendar tochnim naslovom Argentina ponuja v shestindvajsetih poglavjih, je vsekakor presenetljivo in vredno branja. To posthumno objavljeno Brulchevo delo namrech ni le proti uradnemu zgodovinopisju in zamolchavanju stvarnih dejstev zapisan moralistichni opomin, temvech z mnogimi konkretnimi detajli dokumentiran pregled slovenske argentinske stvarnosti iz posebnega, alternativnega oziroma za “uradne politike” vseh barv in veroizpovedi skorajda subverzivnega avtorjevega zornega kota. Brulc je v nasprotju z vechino v Argentini ustvarjajochih slovenskih piscev, ki so se vedno znova zatekali v prividni idilichni svet izgubljene lepe domovine, oblikoval nov pogled na slovensko argentinsko stvarnost., kot se je razvijala in po avtorjevem mnenju propadala do danashnjih dni. Slovensko zhivljenje v zdomstvu opazuje brez plashnic chez ochi, analizira ga zelo natanchno in pozorno ter tako, da bralec obenem med vrsticami vedno znova zachuti nevarni utrip 20. stoletja. Poleg ponovnega ovrednotenja argentinskih slovenskih zachetkov v idealistichni vzajemnosti zaradi izgubljene domovine povezane slovenske zdomske skupnosti ne skopari s kritiko na rachun poznejshega oportunizma in privatnega koristoljubja. Morda Brulcheva kritika zdomskih razmer ni vedno objektivna. Zdi se, da ga jeza na travmatichna lastna dozhivetja spodbuja k pretiravanju in chrno-belim zarisom. Vendar je po drugi strani jasno, da avtor porocha predvsem o tem, kar je sam na lastni kozhi dozhivel in prestal. Zhe v Judezhevih groshih smo lahko spoznali avtorjevo odklonilno analizo vedenja domobranskega vodstva: “Zdomstvo je njegovo vodstvo pokopalo za manj kot trideset Judezhevih groshev ...” Ta lajtmotiv se kot svarilni pisateljev opomin vedno znova oglasi tudi iz novega dela Argentina, na primer na strani 54: “Gospodom tam gori, ki si zopet lastijo vodstvo nad nami, potem ko so za judezheve groshe prodali nasho mladino in jo poslali v zakol v Kochevski Rog, ni treba lagati...” Posebno oster je na strani 58: “Kam s politiki in duhovshchino, ki nas hodijo prodajat za judezheve groshe...¨ Na strani 93 preberemo: “Tukaj jih je sam jezik kot mladega kosa rit, tam (na jugoslovanski UDBI, op. L.D.) pa so odgovarjali na vprashano in nevprashano. Eni zastonj, drugi za groshe in mape ZZ... Za judezheve groshe. Zamorchki!” Nich manj kritichno neizprosen ni na strani 61: “Nesramna kupchija... da bi nas she enkrat prodali...” Pa na strani 116: “Judezhevi groshi med revolucijo, v Avstriji, tukaj, she za spravo se skrivajo...” In stran 154: “Vodstvo je ostalo na varnem, tepce in mladino pa so pognali pred pushkine cevi...” Ali stran 201: “Da ti ne rechem nich o starem Rupniku: che bi mogli, bi ga she enkrat prodali, posebno tisti, ki so se skrivali za njegovim hrbtom...” In ta Brulchev rezki ton nas spremlja vse do konca na strani 221, kjer se spet dogajajo kravje kupchije ob domnevni spravi z mrtvimi: “Koliko so ti plachili? Kaj morajo biti judezhevi groshi povsod na prvem mestu?”

Brulc porocha v stilu prizadetega kronista najprej o prvih slovenskih letih v Argentini, ki so bila, kot zapishe, “za veliko vechino trda in okrutna”. Njegov pristop k stvarnosti je konkreten, vchasih kar dokumentarno reportazhen, toda jezik Brulcheve Argentine je obenem samosvoj, zavezan pisateljevi kmechki dedishchini v rojstni dolenjski obchini Shmihel - Stopice pri Novem mestu, in obogaten s sochnimi arhaizmi in narechnimi izrazi, ki jih danashnji pisatelji v Sloveniji ne poznajo in ne uporabljajo. Takoj postane jasno, da avtor zastopa stalishcha in interese “malega chloveka”, ki je vedno znova izpostavljen najrazlichnejshim prisilam in ki ga mogochniki pri krmilu tako radi opeharijo in pustijo na cedilu. Pri tem je dokaj jedek. Ljubi nekakshen kmechki humor in figure pretiravanja, opisi tezhav in nedonoshenosti pa se mu vedno znova prevesijo v ironichne in satirichne zarise, cheprav gre v bistvu za tragichna nerazpolozhenja in brezperspektivne razkole v slovenski zdomski skupnosti. Nad vsem pa lebdi tezhka usoda slovenskih ljudi na tujem. Tu pove Brulc veliko, cheprav je kratek in jedrnat, kot na strani 38, ko zapishe: “Amerika ljudi zhre.” In táko aksiomatichno misel povezhe z usodo slovenskega posameznika in njegovih izgubljenih iluzij: “Vse se ti podre kot grad iz peska!” (stran 44).

V posameznih, vchasih dokaj razlichnih poglavjih z raznovrstnimi epizodami nam avtor predstavi razlichne usode slovenskih emigrantov. Pripoveduje o postopnem vrashchanju slovenskih ljudi v novo dezhelo, o gradnji sprva skromnih domov ob stalnem nostalgichnem vrachanju spomina k “merjenju chasa, ki je zhe pretekel”, kot lahko razberemo iz naslova novega poglavja na strani 16. Brulc prikazuje zhivljenje, chustvovanje in prichakovanja pretezhno preproste, po izvoru kmechke in zdaj delavske vechine slovenskega zdomstva, ki mora trdo delati, da se lahko prezhivi. Opisuje postopne diferenciacije v zdomstvu, razkol med bazo in politiki iz nekdanjih “boljshih” slovenskih slojev in krogov tam zgoraj, ki hochejo tudi v novih emigrantskih razmerah voditi, ukazovati in manipulirati z ljudmi. Zato ne preseneti, da je za Brulchevo Argentino znachilen poseben pogled na spreminjajocho se stukturo slovenske emigracije z vedno bolj opazno razpoko med delavsko vechino slovenske skupnosti in njenim domnevnim vodstvom, ki ga Brulc vedno znova ostro kritizira in ironizira.

Na platnicah pisateljeve Argentine je pravilno zapisano, da “prihaja na dan tudi she nikdar izpovedana stvarnost emigracijskega “chudezha”. To je vsekakor najvechja zanimivost in vrednost prichujoche Brulcheve publikacije. Pravzaprav bi jo lahko imenoval roman, saj pisatelj v razmeroma shirokih pripovednih lokih obravnava dogodke in usodo posameznih protagonistov na kompleksen nachin. Notranje slovensko dogajanje in zhivljenje svojih junakov Mihicha, Zhurge, Shabca, Lebicha in drugih uokvirja v zunanjo realnost velike Argentine. Brulc lahko spremlja njeno gospodarsko in politichno zhivljenje s shtevilnimi krizami, vzpone in padce generalov in vlad, na koncu pa pisatelj poskrbi she za posebno in presenetljivo zgodbo, cheprav jo poda na zelo konvencionalen in stereotipen nachin. Na primeru sinov dveh slovenskih domobrancev, ki se prikljuchita argentinski levicharski gverili za revolucionarno osvoboditev izkorishchanih ljudi, skusha predstaviti vedno znova v razlichnih oblikah ponavljajoche se upe in privide po boljshem zhivljenju, ki se konchajo v primezhih nasilja in smrti. Cheprav se dogodivshchina kljub nadaljevanju z vojno med Argentino in Veliko Britanijo za Malvinske oziroma po argentinsko Falklandske otoke vsaj za enega od mladih slovenskih protagonistov “srechno” nadaljuje s prilagajanjem konvencionalnim oblikam druzhbenega zhivljenja, ostane grenak priokus zaradi avtorjevega prikaza razslojevanja nekdaj kompaktne slovenske skupnosti. Pika na i je na koncu kravja kupchija slovenskih levicharjev in desnicharjev, ki bi se radi dogovorili o nekakshni spravi, cheprav niso nikoli spremenili svojega enodimenzionalnega polashchevalnega mishljenja. Formalno se Brulchev tekst heterogeno razpreda v shtevilne pripovedne epizode, fragmente o posameznih dogodkih. Tudi to je pravzaprav znachilnost novih protidogmatichnih literarnih nachinov, ki edinozvelichavno “totaliteto” radi razprshijo v avtonomne posamezne drobce o razlichnih vidikih resnichnosti.

V Argentini je Brulc nanizal vrsto dejstev in problemov, ki so ga bremenili vse zhivljenje. Do nekaterih pojavov, posebno do napak vodij, funkcionarjev in etabliranih struktur je izjemno kritichen. Obsodi slovenski klerikalizem, stalno vmeshavanje nekompetentnih v privatne usode ljudi, manipuliranje z obchutki in zgodovinskim spominom. Razkrinka lazh in sumichenja, kontrolo nad posamezniki, intrige in sprenevedanja v kulturi in politiki. Zanj se vedenjski nachin zdomskega katolishtva kaj prida ne razlikuje od negativnih pojavov v komunizmu. Brulc z ironichnim veseljem vzporeja podobnosti. Zato Brulcheva vsekakor zelo subjektivna podoba slovenske stvarnosti v Argentini marsikomu zagotovo ne bo vshech. Zdi se mi, da jo bodo radi zamolchali. To ni nich novega. Vendar je jasno, da je prichujocha pisateljeva trpka kronika argentinskega slovenstva pomemben literarni, predvsem pa kulturoloshki dokument, ki ga slovenska javnost ne bi smela prezreti. Vsak bralec te zadnje Brulcheve knjige se lahko vprasha: Kaj je torej resnica? In kaj smo storili tudi mi, da bi bila drugachna?