Revija SRP 27/28

Janez Premk

 

SPOMINCHICE
/odlomek iz pesnitve/
 
Nekoch bilo je
dolgo je tega
v prostoru
ki tezhko mu rechesh NICH
le kdo bi danes she
se spomnil ga
NETEK
oseba vedno lachna
je prishla
od TJA
potem je ona tam bila
zgorela in molchecha kakor dna
v katerem zdaj zhivim
je jecha
v moj svet prijatelji
vech ne vstopajo
cheprav mi pred duhovnimi ochmi
se vchasih zdi
da iz megle nicha
vchasih vstajajo
v podobi
kot so prej bili
in pred ochmi se izpreminjajo
a v meni spi podoba
ki se
kot izklesana iz praspomina
vedno znova vracha
in do kosti
me strese
groza
ko vidim
njene ochi svetleche
ki motne so
in kakor ribje
na robovih rdeche
nato so prazne
in vedno isto
znova se ponovi
iz njih najprej plameni
nato se dim kadi
priplazi se prav do srca
da se mi ustavi kri
nich lepega ni v tej podobi
le da
resnichno govori
o tem
da je nekoch usodi
izshla iz narochja
zazhgana in obsojena
in rastli so ob njej
in v zvezi z njo
grobovi v vrsti vedno novi
brez vsakega je chustva
ta podoba
da si jo zmogel videti
in kakor ona
si postal
izzhgan
izpraznjen
ponavljash da vse si dal
in da o njej
si pisati pripravljen
bo sile she dovolj
bo she dovolj spomina
povezanega z njo
z besedo ki se rima
z mochjo
ki z njo vesolje
mrtvo je sprejelo
z okostjem nicha
belih sanj druzhino
odpadle chrke so
in z njo besede
razpadle so
in s chim bosh she izrazil
kar je bilo
s kostmi
s trenutki
ki so minljivi
z lobanjami
na kup zlozhenimi
z zhelezjem
ki bil je
njen spomenik
tam ob tovarni Zmaj
je stal pa
so ga vsem
na ocheh
in vidno odpeljali
kdo si bila
in kaj sploh tam ta
nam pomeni
Marija Chesharek
morda she manj
kot Ribji kralj
v pesnitvi Gral
ki jo nekoch je dvojni krshchan
CrÚ tien de Troyes
menda zapisal
le da v bajki tej
je njej
bilo ime Morgana
kakor jutro lepa
je bila
le da drugje
ime je spremenila v Morano
ki z nochno moro
otroke je morila
in poleg nje
she neki je ribji kralj
nastopal
ki s tem
o chemer pishem
ni povezan
le da grmada
ki je na njej bila sezhgana
postavljena
in zato posebej prirejena
je bila
v Ribnici
in le zato
je treba zdaj vse to
tako podrobno razchlenjevati
ker zdaj zahtevajo muchitelji
in inkvizitorji nashi
da vse kar se je zdaj
ali pa zdavnaj zhe zgodilo
dogaja le
na ravni se jezika
tudi muchenje
le da takrat je
na grmadi resnichno gorela
ona sama
potem ko so ji prej
glavo odsekali
in so bili z vsem tem
kar zadovoljni
cheprav postopek
bil je dolg in kar naporen
postopku pa se
nich ne da
ochitati
s plati formalne
saj bil je skoraj
kar prevech poshteno
izpeljan
zapisnik je o tem
kar zgledno klen
in niti v eni tochki
ne ohlapen
kaj shele m˘ ten ali kalen
beseda klena se mu kar prilega
brezhibno je vse
in po lepoti
skoraj
smemo rechi
zadnji
prevod biblije dosega
sicer pa ga vodili
sveti so ljudje
ki vedeli natanchno so
kaj prav je
in kaj ne
pustimo zdaj ta opis
in posvetimo se
zdaj nalogi
ki je pred nami
da vsaj v obrisih okornih
povemo nekaj
prav o njej
ki nima vech besed
in povedati
zdaj nekaterim tu nich vech ne more
kljub temu da
je molk
njen glasen
kot je spomin na smrt
na koncu je hodnika
luknja prazna
lahko je brodolom
v ochesu vetra
lahko vihar
lahko le misel blazna
ki srka vase
vseh voda zajetja
v verzu se odrazha
kakor polnost
ki druzhi in osmishlja
pot nevihtam
in hkrati ujema se
z neba sinjino
nato upade
v brezbrezhnost molka
she niso strli te
v chrepinj odplako
ochi she zhive so
ki z njimi gledash
zhabjo mlako
ki od ugodja
v njej propadajo ljudje
in v njej se plazijo
chlovechnjaki
koraki slishijo se
kot bi shli naprej
a chofotajo le
v lepljivem blatu
nekoch bilo je
kot bilo bi zdaj
zapis ostal je
v trajanja narochju
ko mi pokojni je Ivanc zamisel dal
da pel o njej bi
z vetrom
v obkrshkem lochju
v gradov dolini
in ob reki Krki
o teh ki v starih chasih
tamkaj so zhiveli
in zdaj za nas so mrtvi
kot zdi se
a v resnici
so bolj zhivi
kot je zhivljenje samo
zapel mi pesem je o njih
staro kot svet
ki mu jo ded je pel
in njemu ded njegov jo je izrochil
a zadnji v verigi tej
je umrl prej
kot sinu svojemu naprej bi jo lahko
sporochil
a zhe v davnini niso
vedeli koliko je stara
tako ne ve se zdaj
ali v njej je taka sila
ali milina stare melodije
ali predirnost besedila
da mi spomin na njo
je prebudila
ni res
ona ni umrla
iz bitja vsakega nas gleda
in neznana sila
pisati mi o njej
je narochila ...
______
Zachetni odlomek iz pesnitve, ki je v celoti izshla v knjigi: Janez Premk, Spominchice,
Ljubljana, samozalozhba, 1998, ilustriral Bogdan Sieberer. (Op. ur.)