Revija SRP 27/28

Igor Zabel

CHASOVNI MOST

ALI POKRAJINE SPOMINA IN ZHELJE

 

Zamislimo si krajinsko sliko, ki jo takoj prepoznamo kot “reprezentacijo” neke pokrajine. Kaj jo pravzaprav navezuje na njeno realno izhodishche, kaj je v njej takega, kar jo dela za prepoznavno reprezentacijo? Najprej se nam bo zdelo samoumevno, da je temelj za to neka skladnost med oblikami na sliki in oblikami, kot jih zaznavamo v naravi. Toda ta skladnost “zunanjih” oblik omogocha bolj ali manj le tisto, chemur bi lahko rekli “topografska natanchnost”, in ta sama po sebi she ne zagotavlja, da bo slika tudi dobra krajinska slika. She vech, pogosto se zdi, da je, na primer, topografska tochnost pri podrobnem podajanju zunanjih oblik prej nekakshna ovira; in narobe, mnoga dela, pri katerih je topografska prepoznavnost mochno zmanjshana, upravicheno veljajo za velike krajinske slike. To pa pomeni, da nosijo takshne slike v sebi neko reprezentacijsko razsezhnost, ki se ne nanasha na “objektivno”, “stvarno” pojavnost pokrajine, ki jo upodablja, marvech na neki drug vidik v njej, ki je ochitno bistven.

Che torej topografsko natanchna slika potrebuje nekakshen tezhko dolochljiv “presezhek”, da ji priznamo, da je dobra krajinska slika, in che slika lahko vsebuje bistveno reprezentacijsko razsezhnost, cheprav na njej tako rekoch ne najdemo vech prepoznavnih form zunanjega sveta, moramo domnevati, da je pokrajina, kolikor je motiv slike, nekaj, kar nikakor ni identichno zgolj z realno, objektivno pojavnostjo.

Seveda se tu ponuja odgovor, da slika ne reprezentira zgolj neke fizichne pojavnosti, marvech psiholoshko dejanskost, ki se razvija v interakciji z gledalcem (pustimo tu ob strani vprashanje, kdo je sploh ta gledalec); pravi predmet slike naj bi bilo torej neko “dozhivetje” ali nemara tisti neulovljivi, a znachilni “videz”, ki ga poskushamo opisati s prav tako neulovljivo in nejasno besedo “ozrachje”.. Toda nemara lahko vprashanje zastavimo drugache, tako da se ne bomo sprashevali po tem, kaj je tisto “bistveno” v dozhivetju neke pokrajine, kar nam uhaja in na kar se nanasha slika, marvech po tem, kaj sploh pomeni trditev, da je na sliki “upodobljena” ali “predstavljena” neka pokrajina? She dolochneje: kaj sploh primerjamo med seboj, kadar se sprashujemo po tem, kaj neka pokrajinska slika “predstavlja”? Na kaj pravzaprav “meri” ta reprezentacija? Samoumevno se nam bo zdelo, da gre pri tem za razmerje med podobo in neko dejansko obstojecho realnostjo. Toda zamislimo si absurdnost polozhaja, ko bi sliko prinesli pred pokrajino, ki je na njej upodobljena, in primerjali eno z drugo. Ali ne bi bili povrh prisiljeni ugotoviti, da nam pri tem manjka ravno tisti tretji skupni faktor, na katerem bi lahko temeljila primerljivost ene z drugo? Zato bi morda lahko rekli, da je slika smiselna prav v odsotnosti svojega realnega predmeta oziroma da je njen ekvivalent odsotna pokrajina, to pa pomeni, pokrajina kot spomin in hkrati kot zhelja. Krajinska slika je tako igra prisotnega in odsotnega, igra med topo, realno, materialno povrshino in iluzorno prostorsko globino zhelje, v katero drsi nash pogled.

Prav v tem smislu je nato lahko krajinska slika zares ekvivalent dozhivetju pokrajine. Kot se uchinek slike vzpostavlja iz odsotnosti njenega predmeta, skozi zheljo in spomin, tako je tudi za najintenzivnejshe, najbolj celostno dozhivetje pokrajine znachilna neka temeljna distanca, neizpolnjenost, nepoteshenost, ki je v svoji skrajnosti podobna ireduktibilni neizpolnjenosti spolne razlike.

Nemara se ob Kirbishevem delu Chasovni most ni nesmiselno sprashevati po teh razsezhnostih krajinske slike, saj se tu avtor (v chigar slikarstvu pokrajina tudi sicer igra vazhno vlogo) izrecno navezuje na vprashanje krajine. Toda pri Chsovnem mostu ne moremo vech govoriti o krajinski sliki v pravem pomenu besede; ostala je le she prazna, bela stena, vse likone znake, torej vsa reprezentacijska sredstva pa je zamenjal napis POKRAJINA -LADSCAPE - PAYSAGE - LANDSCHAFT. Reprezentativna razsezhnost slike je torej reducirana do skrajnosti, do najvechje mogoche sploshnosti in abstraktnosti. Bela stena je v svoji materialnosti in prezentnosti skrajna realizacija tope prisotnosti, tako rekoch nachela realnosti; je ovira, ki omejuje in s tem definira nash konkretni polozhaj in ki ustavlja nash pogled, ki zheli prodreti skoznjo v nikoli dosegljive prostore. Toda belina zidu ni le ovira pogledu, je tudi ekran, na katerega se lovi projekcija zhelje/spomina. Mislim, da je bil Fragonard tisti, ki je nekoch opozoril, da je mogoche na risbi s pomochjo beline dosechi najuchinkovitejsho iluzijo, saj oko sámo dopolni dele, ki so le nakazani, in to mnogo bolj zhivo, kot bi to zmogla risarjeva roka. Tako napis na steni nenadoma postane nekakshen horizont ali rob, dolochilo v globino bezhechega prostora, stena pa tako rekoch izgine, se “raztopi”.

S tem pa Kirbishevega chasovnega mostu nikakor she nisem zadovoljivo pojasnil. Doslej sem namrech govoril le o skrajno reducirani in abstrahirani “panorami”, o pokrajinah spomina in zhelje, ki segajo “skozi” galerijske stene, ob strani pa sem pustil osrednji element dela, pet voshchenih lokov, ki zavzemajo skoraj ves prostor galerije. Kakshno je razmerje med loki in krajinskimi “slikami” na stenah? Mar so tudi loki nekakshna “upodobitev” pokrajine? Ali gre morda za sceno, teatralichno predstavitev arkadijske pokrajine, pri chemer loki zastopajo znachilno antichno rushevino (z jasnimi namigi na utopijo “zlate dobe”), stene pa “idealno” krajino, v kateri ta stoji? Takshne interpretacije so najbrzh mogoche; toda tu si jih bom, nekoliko samovoljno, dovolil zavrniti ali vsaj pustiti ob strani, in to prav zaradi njihove ochitnosti (in povrshinskosti). Sam razumem loke drugache: kot tisti element, ki uprizarja neprekinjenost prehoda od materialnega in danega do nematerialnega in zamishljenega, od prezence do spomina, od realnosti do zhelje. To je mogoche zaradi protislovja med nakazano chvrstostjo, nosilnostjo in masivnostjo form in med prosojnostjo, izrazitim vonjem, skorajda nerealnostjo materiala; tako se ti, na prvi pogled stabilni, materialni in zelo prisotni loki kratko in malo izgubljajo, postajajo nekaj neresnichnega, nekaj, za kar se zdi, da obstaja skorajda v nedolochenih spominih, do katerih se ne moremo prav dokopati. S pulziranjem med otipljivostjo danega in neulovljivostjo spomina so tako urizoritev prav tiste razsezhnosti, ki dolocha tudi krajinsko sliko: sile zhelje in spomina, ki prodira skozi pregrado materialnosti in sedanjosti proti iluziji pokrajin; pozhelenja, ki mora - prav zato, ker so ti prostori iluzorni - vedno ostati nepotesheno; chasovnega mostu, ki vodi do tega, kar je zhe za vselej izgubljeno, ne, do njegovih senc in dozdevkov, ki pa prav zato zasijejo z intenzivnostjo in sijajem, ki ju daje le avra chasa.