Revija SRP 27/28

Igor Korshich

 

POLITIKA ZHIVOTARJENJA NAMESTO
FILMSKE POLITIKE

 

UVOD

Kot vemo, je zhe vsak izbor dejstev (ali predlog dispozicije) “pristranski”. Namesto “objektivne”, “znanstvene” dikcije, ki pishcheve nezavedne ali zavedne vrednotne sodbe najpogosteje prikriva in tako njegovo objektivnost zmanjshuje, bom svoje vrednotne sodbe kolikor mogoche izchrpno navedel.

Odkar se srechujem s slovensko kinematografijo, sem do razmer v njej kritichen. Strokovno se tako ali drugache ukvarjam z njo zhe slabi dve desetletji. Ne poznam je zgolj “akademsko”, ampak tudi “iz prakse”, kot sodelavec v filmskih ekipah. Razen tega poznam od znotraj tudi dve skandinavski kinematografiji: dansko in shvedsko.

Bralec bo opazil, da nesorazmerno veliko pozornosti namenjam AGRFT. Ne gre zgolj zato, da bi zhelel hvaliti svojega konja (ki je v marsichem shepav). Razmere na AGRFT dobro poznam. V mnogochem predstavljajo nacionalno kinematografijo v malem. Zato je lahko porochilu le v prid, che jih podrobneje predstavim.

Da so problemi v nashi kinematografiji kronichni in zhe od nekdaj vech ali manj isti, se lahko preprichamo, che pogledamo zapise o “krizi slovenskega filma” v razlichnih obdobjih. Che prekrijemo stare datume, se nam praviloma zdi, da stari zapisi govore o danashnji krizi. In praviloma so vse ugotovitve she vedno resnichne.

Enkrat pod izgovorom samoupravljanja, drugich demokracije in trga je odnos drzhave do nashe kinematografije od nekdaj polovicharski. Odsotnost filmske politike je stalnica. Nadomeshcha jo politika zhivotarjenja. Stalna je razdrobljenost, nepovezanost in nefunkcionalnost celotnega podrochja, to je vseh vej nacionalne kinematografije. Stalna je premajhna financhna podpora domachemu filmu. Kronichno je neorganizirano nachrtovanje in dodelava scenarijev, promocija in prodaja (distribucija in prikazovanje) domachega filma. Od nekdaj gre za netransparentne, tudi nestrokovne procedure pri izbiri filmskih projektov. Stalno je tutorstvo dominantnih umetnishkih podrochij nad filmom, ki je bil vedno nekak tujek na slovenski umetnishki livadi.

Strinjam se s stalishchem, zapisanim v publikaciji Kulturna politika v Sloveniji: simpozij (FDV 1998), da je dilema, ki postavlja trg proti drzhavi, privatizacijo in deetatizacijo proti podrzhavljenju, navidezna. Drzhava pomeni zgolj instrument za izvajanje filmske politike. Svobodni trg je redko zares svoboden. Zagovarjam preseganje doktrin, po katerih je bila nekoch drzhava vse, potem spet nich. Danes obstaja nevarnost, da sprejmemo kot dogmo zakonsko nereguliran trg. Zagovarjam nenachelno pragmatichnost. Drzhava je instrument za reguliranje in korekcijo trga. Vendar mora biti transparentna in funkcionalna. Izhodishche pa je svobodni trg. To je nekaj mojih izhodishchnih vrednotnih okvirov.

Moja kritichnost do razmer v slovenski kinematografiji izhaja iz preprichanja, da bi se z razumno reformo podrochja dokopali do kinematografije, ki bi lahko sluzhila za zgled tudi v Zahodni Evropi, namesto da smo danes v marsichem zhe zaostali za vzhodnimi sosedami.

 

1. DEJANSKO STANJE

1.1 Slovenska kinematografija kot (dis)funkcionalna celota (Pregled dosedanjega sistema podpore kinematografije)

Da bi lahko predstavili delovanje dosedanjega sistema podpore kinematografije, moramo najprej predstaviti slovensko kinematografijo v celoti. To bom storil z nekaj podatki, ki so pogosto le priblizhne ocene. Moj namen je ustvariti priblizhno sliko obsega, povezanosti in gospodarsko-kulturnega pomena te celote.

V podrochje kinematografije v shirshem smislu sodijo poleg produkcije igranih in dokumentarnih filmov celotna produkcija gibljivih slik ne glede na nosilec slike (filmski, elektronski ali digitalni), distribucija, prikazovanje (vkljuchno z videom) in vse izobrazhevalne in kulturne ustanove v drzhavi, ki razvijajo filmsko kulturo. Kinematografija v ozhjem smislu je opredeljena s filmskim trakom kot nosilcem slike in s prikazovanjem s projekcijo. Kinematografijo je chedalje bolj nujno pojmovati v kontekstu kinematografije v shirshem smislu, saj tehnoloshki razvoj brishe meje in prestavlja vse vech dejavnosti, recimo prikazovanje, izven meja kinematografije, tradicionalno razumljene v ozhjem smislu pojma. To je toliko bolj nujno zato, ker bo, v ne prevech odmaknjeni prihodnosti, elektronika najverjetneje popolnoma nadomestila kemijo.

Seveda so razlichna podrochja v praksi organizacijsko lochena in tudi zakonsko locheno urejena. Vendar mora razmishljanje o oblikovanju uchinkovite filmske politike poskushati zajeti celoto, torej vse pojavne oblike filma in vse dejavnosti, povezane z njimi.

 

 

1.2 Obseg slovenske kinematografije

1.2.1 Mrezha javnih zavodov in drugih javnih oseb

Slovensko kinematografijo v shirshem pomenu sestavljajo:

1. javni zavodi, katerih naloga je uveljavljati drzhavno politiko na tem podrochju (Filmski sklad RS, Televizija Slovenija, FS Viba film, Slovenska kinoteka, Arhiv RS, AGRFT - Oddelek za filmsko in televizijsko rezhijo s strokovno knjizhnico, FDV - Oddelek za novinarstvo in Filozofska fakulteta - Oddelek za sociologijo kulture);
2. samostojni (mali) producenti;
3. distribucijska podjetja;
4. kinematografi in videoteke, Zveza kulturnih drushtev Slovenije, Drushtvo slovenskih filmskih ustvarjalcev, Cankarjev dom kot izvajalec filmskega festivala in Ekran.

Filmski sklad RS

Filmsko produkcijo na Slovenskem ureja Zakon o filmskem skladu iz leta 1994 (Uradni list RS, sht. 17, 1994). Prvi chlen tega zakona se glasi:

“S tem zakonom ustanovi Republika Slovenija Filmski sklad Republike Slovenije kot javni sklad z namenom, da nanj prenese izvajanje nacionalnega kulturnega programa v delu, ki prekriva filmsko proizvodnjo in reproduktivno kinematografijo ter izvajanje filmskih festivalov in podeljevanje nagrad za podrochje kinematografije.”

Nacionalni filmski program izvaja Filmski sklad RS z dvema kljuchnima organoma: upravnim odborom in strokovno programsko komisijo.

Za delovanje Filmskega sklada RS sta poleg Zakona o filmskem skladu pomembna she dva pravna akta: Statut Filmskega sklada RS in Pravilnik o postopku izbiranja filmskih in video programov.

Filmski studio Viba film

Drugi najpomembnejshi javni zavod za izvajanje slovenske filmske politike je Filmski studio Viba film. V delitvi dela, ki jo je predvidel zakonodajalec, po kateri Filmski sklad s samostojnimi producenti na prostem trgu skrbi za izvajanje filmske politike, naj bi Filmski studio nudil domachi filmski proizvodnji tehnichne usluge.

Slovenska kinoteka

Slovenska kinoteka, javni zavod od leta 1997, tehnichno prenovljena uspeshno opravlja svojo nalogo pridobivanja, prikazovanja in strokovne obdelave kinotechnega gradiva. Za zdaj she z omejenim fondom pospesheno pridobiva klasichna in druga pomembna dela svetovne kinematografije. S prikazovanjem filmov posameznih obdobij, avtorjev in nacionalnih kinematografij, tematskimi razstavami in publicistichno dejavnostjo igra pomembno vlogo pri gojenju filmske kulture na Slovenskem.

 

Arhiv RS

Oddelek za film Arhiva Republike Slovenije hrani in raziskuje filmsko dedishchino slovenske filmske ustvarjalnosti. V skladu s svojimi zmozhnostmi razvija tehnichni standard hranjenja, kot mu nalagajo merila mednarodnega zdruzhenja filmskih arhivov FIAF, katerega chlan je.

AGRFT

Oddelek za filmsko in televizijsko rezhijo AGRFT vpisuje od dva do shtiri shtudente na tej shtudijski smeri, hkrati pa na dodiplomskem shtudiju filmsko izobrazhuje letno od pet do deset dramaturgov. Nudi mozhnost podiplomskega shtudija in opravlja raziskovalno delo predvsem v tistih segmentih, ki so vezani na ustvarjalno delo. Filmski oddelek AGRFT, cheprav okrnjen, je v svetu cenjena shola, kar potrjujejo tudi shtevilne mednarodne nagrade filmom tamkajshnjih shtudentov, recimo lanska nagrada “za najzanimivejshi izbor filmov” (kar praktichno pomeni priznanje “filmska shola leta”) Evropskega festivala filmskih shol v Münchnu. Interna raziskava je pokazala, da so praktichno vsi dosedanji diplomanti zaposleni v svojem poklicu. She vechje pa so potrebe po poklicih, za katere AGRFT ne usposablja: producenti in organizatorji, scenaristi, direktorji fotografije, montazherji in oblikovalci tona. Za ta dela bi lahko AGRFT, che bi obstajala politichna volja za to, izobrazhevala brez bistvenih dodatnih stroshkov. V sklopu AGRFT je tudi nacionalna strokovna knjizhnica za film in medije ter Raziskovalni center za filmologijo in teatrologijo.

FDV

Delno se s filmskim izobrazhevanjem, vezanim na novinarstvo, ukvarja tudi Oddelek za novinarstvo FDV. Pomembna shtudijska, raziskovalna in publicistichna dejavnost poteka tudi v sklopu shtudija Sociologije kulture na Filozofski fakulteti. Tu obravnavajo prvenstveno socioloshke, politichne, psiholoshke in druge vidike filma in medijev kot delov mnozhichne kulture.

ZKDS

Zveza kulturnih drushtev Slovenije pripravlja techaje za mlade ustvarjalce amaterje, kar je ob vsesploshnem pomanjkanju filmskega izobrazhevanja v drzhavi pomembno, v veliko primerih tudi kot predpriprava za shtudij filmske in televizijske rezhije na AGRFT.

EKRAN

Ekran je edina strokovna revija za film na Slovenskem in kot taka pomembna.

CANKARJEV DOM

Cankarjev dom je izvajalec mednarodnega filmskega festivala ter pomemben distributer in prikazovalec filmov, ki jih redna distribucija ignorira.

Druge pravne osebe, udelezhene v uresnichevanju “nacionalnega kulturnega programa v delu, ki pokriva filmsko proizvodnjo in reproduktivno kinematografijo ter izvajanje filmskih festivalov in podeljevanje nagrad za podrochje kinematografije”, v nadaljevanju filmske politike, so producentska in distribucijska podjetja, javni zavod Televizija Slovenija, televizijska podjetja, lokalne kabelske televizije, kinematografska podjetja in videoteke.

 

1.2.2 Nekaj podatkov o slovenski kinematografiji, ki je pomembna kulturna in gospodarska dejavnost

Slovenec gre povprechno 1,4-krat letno v kino, kar pomeni okoli 3 milijone prodanih vstopnic. Ob povprechni ceni vstopnice 500 tolarjev je to priblizhno 1.500.000.000 tolarjev kosmatega dohodka (podatek za leto 1997). Che k temu prishtejemo she dohodke od video izposoje in prikazovanja na televiziji, pridemo do podatkov, ki prichajo tudi o pomembnosti kinematografije kot gospodarske dejavnosti, ki nudi delo med 2 in 3 tisoch delavcem v stalnem delovnem razmerju in svobodnjakom ter posreduje drzhavi znatna fiskalna sredstva.

V zadnjem chasu, tako pa kazhe tudi dolgoletno povprechje, posnamejo letno v Sloveniji priblizhno tri celovecherne in nekaj deset kratkih filmov ter vech tisoch ur televizijskega programa, med njimi tudi nekaj televizijskih filmov.

Leta 1997 je Televizija Slovenija posnela 3.009 ur lastnega programa (umetnishki program 312, mladinski 155, verski 67, izobrazhevalni 135, aktualni 333, razvedrilni 701, shportni 412, javne prireditve 114 ur).

Povprechna slovenska filmska ekipa za snemanje celovechernega igranega filma shteje 82 sodelavcev brez igralcev in laborantov. Snemanje filma je pomembno tudi za nekatere druge gospodarske dejavnosti, denimo za gostinstvo in transport.

Drushtvo slovenskih filmskih delavcev shteje 302 chlana. Vanj so vchlanjeni izkljuchno delujochi v kinematografiji, ne pa tudi tisti, ki delajo na televiziji.

Po razshirjenosti in razvitosti medijev, tudi avdiovizualnih, je Slovenija med najbolj razvitimi drzhavami v Evropi.

Zakon o filmskem skladu praktichno ne zajema distribucije. Najvech distribucijskih podjetij je podruzhnic s sedezhem zunaj Slovenije, le Ljubljanski kinematografi predstavljajo Warner Brothers neposredno. Nekaj distributerjev nastopa tudi neodvisno, vendar je njihov polozhaj najtezhji. Podjetja za distribucijo filma ponudijo slovenskemu trgu od 200 do 300 filmov na leto (skoraj izkljuchno amerishkih).

Priblizhno 60 kinematografskih podjetij upravlja priblizhno 100 delujochih dvoran. (Filme prikazujejo tudi zasebne in nacionalna televizija ter precejshnje shtevilo kabelskih in lokalnih televizij.) Teh 100 redno delujochih dvoran ima skupno priblizhno 32.000 sedezhev. Lastniki dvoran so podjetja, drushtva ali centri. Deset podjetij obracha priblizhno 80 odstotkov prihodkov, samo Ljubljanski kinematografi 50 odstotkov prihodkov. (Shtevilo dvoran se je seveda z uveljavitvijo televizije, torej od zachetka shestdesetih let, nato pa z razvojem videodistribucije v osemdesetih letih ves chas zmanjshevalo.) Povprechna slovenska kinodvorana ima 300 sedezhev in je bila v zadnjih letih prenovljena. Razlika med vechjimi prikazovalci v vechjih mestih in manjshimi na podezhelju je velika. Delezh dohodka desetih najvechjih prikazovalcev od letno prodanih vstopnic je 83-odstoten. Najvech vstopnic so v letu 1997 prodali Kinopodjetje Celje, Kinopodjetje Novo mesto, Kinopodjetje Ajdovshchina, Kinematografi Ljubljana, Avditorij Portorozh, Kinematografi Maribor, Kinopodjetje Radovljica, Kinopodjetje Kranj, Kino Sora Shkofja Loka in Kinopodjetje Nova Gorica. Delezh Ljubljane, ki ima dobrih deset odstotkov kinematografov v Sloveniji, je v dohodku od prodanih kinovstopnic v drzhavi 50-odstoten.

Obisk v slovenskih kinematografih je do leta 1992 padal, od takrat do leta 1995 je spet rastel, leta 1995 je dosegel vrh s 3.000.000 prodanih kinovstopnic, od takrat pa spet rahlo pada. Kljub temu, da je potrebno pri tolmachenju teh podatkov, denimo strmega padanja do leta 1992, uposhtevati dogajanje ob razpadu Jugoslavije, gre gotovo za razvoj, ki je tudi posledica nereda na tem podrochju.

Prvi graf prikazuje osip gledalcev v kinematografih, ki se je zgodil nekoch v prid televizijske, v obravnavanem obdobju pa v prid video distribucije. Tudi v svetu je zaznati podoben sploshni trend, natanchnejshe primerjave z drugimi primerljivimi drzhavami pa bi verjetno pokazale tudi razlike. Tam, kjer so razmere na podrochju kinematografije bolj urejene, kjer delujejo trzhne zakonitosti v okviru domishljene filmske politike, je dinamika bolj umirjena in padec delezha gledalcev manjshi, ker so ga zaustavili, denimo, pravi chas modernizirani kinematografi. To kazhe razlika med krivuljama, saj je padec v Ljubljani z razvito kinematografsko mrezho neznaten, medtem ko je podezhelje tisto, ki se je ochitno filmsko osiromashilo.

Obiskanost filmskih predstav (v tisochih)

Zgornja krivulja prikazuje obiskanost filmskih predstav v Sloveniji, spodnja v Ljubljani.

Gotovo pa je alarmanten padec delezha filmskih predstav domachega filma v kinematografih od leta 1985 do leta 1995 (s 4.688 na 450 predstav), she bolj zaskrbljujoch pa je padec obiskovalcev predstav (prodanih vstopnic) domachega filma za isto obdobje (od 648.000 leta 1985 na 24.000). Seveda moramo uposhtevati, da v obeh primerih “domachi film” leta 1985 pomeni “jugoslovanski film”. Kljub temu kazhejo podatki skrajno neugodno sliko stanja.

Shtevilo predstav domachega filma

Leta 1985 pomeni termin “domachi film” jugoslovanski film.

 

Obiskanost predstav domachega filma (v tisochih)

“Domachi film” leta 1985 je bil seveda jugoslovanski, za leto 1995 in 1997 pa slovenski.

Delezh gledanosti domachega filma je leta 1997 znatno porastel in je bil 127.028 gledalcev od skupaj priblizhno 3.000.000 gledalcev.

Gledanost domachih filmov, ki so bili v distribuciji leta 1997

 

Zgovorna je tudi dinamika distribuiranih domachih filmov v obdobju 1985 do 1995. Ob tem je do leta 1991 “domachi film” verjetno jugoslovanski.

1985

1990

1991

1992

1993

1994

1995

1997

5

4

4

3

1

1

1

4

 

Shtevilo ditribuiranih “domachih” filmov

(Vir: Statistichni letopis Republike Slovenije 1996.)

V letu 1997 je Televizija Slovenija predvajala 523 celovechernih igranih filmov, od tega 10 slovenskih. A kanal je predvajal 410 celovechernih igranih filmov, od tega 0 slovenskih. (Podatka ne vkljuchujeta ponovitev filmov.)

POP TV je istega leta predvajala 520 celovechernih filmov, od tega 5 slovenskih.

Leta 1993 je Televizija Slovenija s 1.018 zaposlenimi imela 24,36 ur programa dnevno, avstrijska televizija ORF pa s 1.614 zaposlenimi 32,16 ur.

Delezh domachega programa na ORF je bil 44%, na Televiziji Slovenija pa 28%. Podatki, ki bi vkljuchili tudi zasebne televizije v Sloveniji, bi delezh domachega programa verjetno she znizhali. Pri tem je potrebno poudariti, da velja v Avstriji za tujega tudi program v nemshkem jeziku iz Nemchije in Shvice. Podatek, ki ga je pri oblikovanju domache kinematografske in medijske politike vsekakor potrebno uposhtevati.

Po drugi strani je slovenski film znatno prisoten na filmskih festivalih (kljub temu, da za promocijo slovenskega filma ni zadostno poskrbljeno), kjer pricha o nashem obstoju, pomaga pri uveljavljanju “blagovne znamke” “Slovenija” in vchasih celo pobira mednarodne nagrade. V letu 1997 so slovenske filme prikazali na 29 mednarodnih festivalih v 18 drzhavah, kjer so avtorji prejeli devet nagrad.

 

Film v slovenski zavesti

(Telefonska raziskava kulturnega spomina za zadnjih petdeset let - ELEA, julij 1993)

V tej raziskavi so od anketirancev zahtevali: “Nashtejte nam, prosim, do pet naslovov izvirnih knjizhnih del, romanov ali novel, slovenskih filmov, dramskih besedil, likovnih ali glasbenih del slovenskih umetnikov, ki so nastali v zadnjih petdesetih letih.” Primerjava odgovorov kazhe, koliko anketirancev bere knjige, hodi v kino, gleda filme po televiziji, obiskuje gledalishche, kiparske ali slikarske razstave in koncerte resne glasbe.

 

Podrochje

odgovori

 

vseh odg.

 

razl. od.

     
 

shtev.

v %

shtev.

povp.

shtev.

Povp.

koef.

povp.

knjige

138

37.4

344

0.68

183

0.36

0.75

3.09

filmi

402

79.8

1.194

2.37

89

0.18

4.52

4.58

drame

95

18.8

194

0.30

41

0.08

2.31

1.51

likovni ume.

309

61.3

838

1.66

235

0.48

1.31

1.49

skladatelji

171

33,9

347

0.68

73

0.15

2.34

1.20

 

Shtevilo odgovorov na vprashanje “Nashtejte pet del z razlichnih podrochij”

Sheststopenjska lestvica, v katero so bili razvrshcheni odgovori:
1) nikoli, skoraj nikoli; 2) redko, 2- do 5-krat letno; 3) obchasno, 1- do 2-krat mesechno;
4) enkrat tedensko; 5) 2- do 3-krat tedensko; 6) skoraj vsak dan, vsak dan.

Na vprashanje “Nashtejte, prosim, do pet naslovov (domachih, op. avt.) filmov, ki so nastali v zadnjih petdesetih letih” so dobili 1.149 odgovorov oziroma 2,37 odgovora na vprashanega. 79,8 % vseh vprashanih (ali 402 anketiranca) je navedlo naslov vsaj enega filma. Navedli so 89 razlichnih naslovov oziroma 0.18 odgovora na vprashanega. Vprashani pa gledajo filme priblizhno 2-krat tedensko, in sicer predvsem po televiziji. Vprashani so navedli naslednje naslove filmov: Vesna (157 vprashanih), Kekec (152), Cvetje v jeseni (93), Ne jochi, Peter (89), Babica gre na jug (75), Na svoji zemlji (67), Poletje v shkoljki (61), Ne chakaj na maj (47), Predsednik (30), Dolina miru (29), To so gadi (27), Balada o trobenti in oblaku (24), Rdeche klasje (23), Srecha na vrvici (19), Samorastniki (17), Moj ata socialistichni kulak (15), Tistega lepega dne (14), Butnskala (14), Strici so mi povedali (13), Krch (11), Ples v dezhju (10), Na klancu (10), Ko zaprem ochi (10), Slavica (9), Kala (9), Idealist (8), Boj na pozhiralniku (8), Rdechi boogie (8), Bratovshchina Sinjega galeba (7), Mashkarada (6), Povest o dobrih ljudeh (6) itd.

Raziskava je nastala julija 1993, ko je bila nenaklonjenost politike in medijev do slovenskega filma na vishku, in pricha o nekakshnem obrambnem instinktu Drushtva slovenskih filmskih ustvarjalcev. Kljub pomanjkljivostim raziskave podatki nedvomno kazhejo, kako pomemben del kulturnega spomina Slovencev predstavlja film, da se ta spomin vecha sorazmerno z izobrazbo in da je presenetljivo raznolik, saj vsebuje tudi izrazito zahtevna dela iz preteklosti.

1.2.3 Obseg in struktura sredstev za redno dejavnost

Sredstva ministrstva za kulturo - redna dejavnost (1997)

izvajalec

plache

materialni stroshki

amortizacija

investicija

projekti

FS Viba film

48.465.590

17.483.963

9.067.270

   

Filmski sklad

17.420.065

6.950.079

916.233

 

343.349.600

Sl. Kinoteka

11.064.470

59.087. 011

25.475.384

12.061.390

7.527.000

Drushtvo SFU

1.946.395

1.352.864

     

 

1.2.4 Obseg sredstev za financiranje projektov (1997)

Obseg sredstev za financiranje projektov postane zanimiv shele, ko ga primerjamo s sredstvi, namenjenimi filmskim projektom v drugih drzhavah. Poglejmo Dansko, drzhavo z sorazmerno urejeno filmsko politiko.

Slovenija 343.350.000 SIT

(Programi in projekti = 599.956)

Danska* 5.700.000.000 SIT

*(Danska ima 5,2 milijona prebivalcev)

Vsak slovenski drzhavljan je leta 1997 slovenski film podprl s 288 tolarji.

Vsak danski drzhavljan je istega leta danski film podprl s priblizhno 1.100, shvedski pa S 1.370 tolarji.

DANSKI BNP JE BIL LETA 1997 23.000 $, SHVEDSKI 21.000 $, SLOVENSKI 13.000 $).

 

1.2.5 Kriteriji financiranja projektov

Ti kriteriji so opredeljeni na podlagi 16. chlena Zakona o filmskem skladu RS in 12. chlena Statuta Filmskega sklada RS v Pravilniku o postopku izbiranja filmskih in video programov.

Odlochilni kriteriji v pravilniku so naslednji:

1. in 3. chlen

Upravni odbor Filmskega sklada RS imenuje petchlansko komisijo in predsednika za izbor zbranih ponudb filmskega in video programa produkcije.

4. chlen

Chlani programske komisije v chasu mandata

a) ne smejo delovati v programskih svetih filmskih in video producentov, ki sodelujejo na razpisu Filmskega sklada RS;
b) ne smejo kot avtorji sodelovati v programih, ki jih Filmski sklad RS sofinancira;
c) ne smejo biti angazhirani kot strokovni sodelavci v prijavljenih programih.

11. chlen Programska komisija obravnava samo tiste predloge programov, prispele na razpis, za katere je strokovna sluzhba Filmskega sklada RS ugotovila, da izpolnjuje vse formalne pogoje razpisa.

1.2.6 Delezh javnih zavodov v sredstvih za projekte

Zakon o filmskem skladu opredeljuje nachin financiranja filma, ki se razlikuje od financiranja drugih dejavnosti, na primer gledalishcha. Pri filmu ni vech ministrstvo tisto, ki financira javne zavode, ki so izvajalci kulturnih dejavnosti, ampak je Filmski sklad javni zavod, ki skrbi za filmsko proizvodnjo tako, da je udelezhen z najvech 80% sredstev pri filmskih projektih samostojnih producentov.

1.2.7 Razmerje med financami za redno dejavnost in za projekte

Vprashanje v podnaslovu je nerelavantno za kinematografijo, saj ni razlike med redno dejavnostjo in projekti. Vsi filmi so projekti.

1.2.8 Razmerje med plachami in avtorskimi honorarji v javnih zavodih

Vprashanje je nerelevantno za zavode v kinematografiji, saj le-ti niso izvajalci kulturnih dejavnosti, ampak njihovi narochniki.

1.2.9 Shtevilo javnih usluzhbencev

V javnih zavodih v resorju Ministrstva za kulturo je bilo leta 1997 zaposlenih naslednje shtevilo oseb:

FS Viba 17
Filmski sklad 5
Drushtvo SFU 1
Kinoteka 3 (in 20 zunanjih sodelavcev s stalnimi pogodbami)
Arhiv RS 7 (na Oddelku za film)
Skupaj 33

V javnih zavodih Ministrstva za sholstvo in shport je bilo leta 1997 zaposlenih:

AGRFT 8

 

1.2.10 Shtevilo samostojnih ustvarjalcev na tem podrochju z delezhem tistih, ki imajo pravice do socialnega zavarovanja iz drzhavnega prorachuna, republishke priznavalnine, shtipendije ipd.

Glede na to, da so v nasprotju z drugimi podrochji skoraj vsi filmski ustvarjalci samostojni, je njihovo shtevilo presentljivo nizko.

Shtevilo samostojnih ustvarjalcev na podrochju kinematografije

s pravico do plachanega soc. zav. 74 (ali 8% od skupno 914)

z republishkimi priznavalninami 2 (filmska delavca od skupno 44)

Ministrstvo za kulturo je med leti 1991/92 in 1997/98 shtipendiralo oziroma sofinanciralo shtudij v tujini dvema shtudentoma filmske rezhije in dvema shtudentoma filmske kamere.

 

2. PROBLEMATIZACIJA STANJA

2.1 Zakaj tako kilava drzhavna podpora filmu?

Leta 1997 je vsak drzhavljan Slovenije dal za slovenski film za 288 tolarjev. Primerjava z Dansko je zelo zgovorna, saj je Danec istega leta dal za svojo kinematografijo 1.100 tolarjev. (Danski BNP ni bil niti dvakrat vechji od slovenskega BNP tega leta.) Shved je dal za svoj film 1.370 tolarjev. Danska ima dobra dva in polkrat vech prebivalcev kot Slovenija (5,2 milijona). Shvedov je shtirikrat vech kot Slovencev (8,5 milijona). Gre za dve najstarejshi drzhavi v Evropi z uveljavljeno nacionalno identiteto in kulturo.

Mlada Slovenija bi zaradi majhnosti trga, vechje izpostavljenosti svoje kulturne identitete in neprepoznavnosti drzhave morala svoj film podpreti obchutno bolj, kot to pochenjata uveljavljeni Danska in Shvedska. Slovenija podpira svoj film s tri- ali shtirikrat nizhjimi sredstvi, ob uposhtevanju razlike v BDP, ki ni vech tako velika, kot nekateri radi prikazujejo.

Med vsemi umetnishkimi dejavnostmi vlaga drzhava v film dalech najmanj sredstev. Leta 1996, denimo, je film stal drzhavo malenkost vech kot ljubiteljska dejavnost (che uposhtevamo dodatno financiranje ljubiteljske kulture iz lokalnih virov, pa celo manj od te), priblizhno shtirikrat manj kot gledalishka in skoraj petkrat manj kot plesna in glasbena dejavnost. Znanega podatka, da celotna kinematografija pobere manj drzhavnega denarja kot dve operni predstavi, ne bi smeli uporabiti proti slovenskim opernim hisham. Ta podatek bi moral predstavljati eno od orientacijskih tochk slovenski vladi pri oblikovanju njene bodoche filmske politike (glej Pregled (so)financiranja kulturnih programov in projektov v letu 1996, Ministrstvo za kulturo RS, 1996).

Navedeni podatki o velikosti drzhavne podpore domachemu filmu in primerjave z drugimi umetnishkimi podrochji ter z dvema primerljivima drzhavama nazorno kazhejo, da se slovenska politichna, predvsem pa kulturna javnost she ne zaveda kulturnega in gospodarskega pomena lastnega filma. Ob tem pa je pogosto slishati, kako je slovenski film za drzhavo drag.

Zakaj je to tako? Naj navrzhem nekaj verjetnih razlag. Prevladujochi nachin razmishljanja pri nas ne uposhteva dejstva, da igrajo avdiovizualni mediji, katerih kljuchni element je film, bistveno vlogo v zhivljenju sodobnika. Avdiovizualni mediji predstavljajo najbolj razshirjen nachin osmishljanja bivanja posameznika. V dezhelah z normalno filmsko kulturo, kot je, denimo, Danska, je to zhe dolgo samoumevno. Posledica take osveshchenosti pa je samoumevna podpora ustanovam, kot so filmski skladi, filmske shole, katedre za film in medije na univerzah, filmska in medijska vzgoja v sholskih programih osnovnih in srednjih shol.

Pri nas (v politichnih, kulturnishkih, medijskih krogih) prevladuje psevdoliterarni in obichajno paranoichni pogled na film. Táko gledanje filmu de facto she ne priznava statusa avtonomne umetnosti. O filmu razmishljajo kot o neke vrste vulgarizirani literaturi ali posnetem gledalishchu. (Taka stalishcha moremo razbrati med vrsticami ali slishati v zasebnih pogovorih. Slovenski kulturniki skoraj nikoli ne obravnavajo problemov nacionalnega filma javno. To she posebej velja za tiste, ki so sive eminence v odlochanju o slovenskem filmu.)

Razshirjeno je stalishche, da, denimo, gledanje filma (tudi na televiziji) izpodriva branje knjige. Empirichni podatki take predsodke obrachajo na glavo. Nadpovprechni gledalci filma so tudi nadpovprechni bralci knjig, tudi med otroki, she posebej, che so bolj nadarjeni. Seveda branje knjige ni zhe a priori nekaj bolj vzvishenega od gledanja filma.

Drugi nachin razmishljanja, medijsko presenetljivo prodoren, obravnava slovenski in evropski film kot slabo, primitivno kopijo amerishkega. Osupljiva je vztrajnost, s katero zhe vrsto let Slovencem vcepljajo to provincialno mishljenje.

Seveda slovenskemu filmu ni v korist dejstvo, da je slovenska filmska srenja med sabo obupno skregana. V teh lochitvah je tezhko prepoznati kakshen racionalen vzorec. She najbolj se zdi, da velja, da je vsak proti vsakomur.

V Sloveniji je zelo prisotno samopodcenjevanje, podcenjevanje kulturnega in celo gospodarskega pomena podrochja kinematografije. K osnovni osveshchenosti o filmski in medijski kulturi v neki drzhavi sodi tudi poznavanje stanja na trgu, kjer prevladuje amerishka kinematografija. Ta amerishka prevlada bi morala biti kljuchno izhodishche pri nachrtovanju vsake nacionalne filmske politike. V nasprotju z vechino evropskih drzhav, kjer tako je, pri nas prevladuje provincialno servilni odnos do amerishke dominacije, apriorno povelichevanje amerishkega in premosorazmerno podcenjevanje in zanichevanje lastnega in neamerishkega, predvsem evropskega filma.

Primerjava nashe s tujimi kinematografijami, skandinavskimi in tistimi v vzhodni Evropi, pokazhe, da medijsko intenzivno razviti, s sorazmerno visokimi plachami, s sorazmerno visokimi povprechnimi cenami kinovstopnic niti nismo tako majhni, smo celo vechji od marsikaterega “velikega”. Tako slovenski filmski trg obracha vech denarja kot vechina vzhodnoevropskih drzhav. Zato s samopodcenjevalnim vztrajanjem na svoji majhnosti predvsem sami sebe omejujemo in si slabshamo pogajalske pozicije s tujimi interesi na nashem trgu.

Eden mnogih zgovornih indicev takega stanja je iniciativa nekaterih slovenskih prikazovalcev in distributerjev, ki so leta 1995 samoiniciativno s posebno publikacijo skushali svoje tuje partnerje preprichati, da si slovensko filmsko trzhishche ne zasluzhi tretjerazredne obravnave, ki je je delezhno. Kinematografska podjetja so se odzvala na dejstvo, da se koncesije za slovenski trg podeljujejo podruzhnicam ali zastopnikom amerishkih distributerjev v sosednjih drzhavah, najpogosteje na Hrvashkem. Ob tem, ko priznavajo nachelo “prostega pretoka kapitala” (temelj amerishke politike na zunanjih trgih), so pisci te svojevrstne deklaracije zapisali, “da imamo vso pravico stremeti k poslovni neodvisnosti nashe drzhave na podrochju kinematografije”. Che bi dodali she pravico do lastne filmske politike, bi s tem povedali vse o pogojih, ki pa nujno morajo omejevati svobodo krozhenja kapitala, kadar gre za nacionalne kulturne in gospodarske interese.

Deklaracija prikazovalcev in nekaterih distributerjev izrazha zavest o vitalnih nacionalnih interesih na tem podrochju. S to pobudo so omenjeni prikazovalci in distributerji poskushali zapolniti vrzel, ki jo povzrocha odsotnost drzhavne filmske in medijske politike.

Na protisloven, vendar predvsem nedopustno podcenjujoch odnos do domache kinematografije, ki ga izrazha Porochilo o slovenski kulturni politiki, je opozorila v svojih prispevkih zhe vrsta filmskih ustvarjalcev (glej Kulturna politika v Sloveniji, FDV, 1997).

 

2.2 Pomanjkljivosti v delovanju filmskih ustanov

2.2.1 Filmski sklad RS

Poglavitna pomanjkljivost v delovanju Filmskega sklada je v tem, da je nekakshna ekspozitura Ministrstva za kulturo za razporejanje drzhavnega denarja, ne pa tudi osrednja ustanova slovenske kinematografije, ki naj bi oblikovala in izvajala nacionalno filmsko politiko na vseh podrochjih.

Oba medijska zakona Filmski sklad za sedaj omejujeta zgolj na podrochje produkcije filma ali pa ga vsaj ne zavezujeta, da bi vkljucheval celotno kinematografijo. Nachin dela, kjer strokovne komisije izbirajo projekte brez deklarirane politike in meril za vrednotenje, je vse prevech podoben nekdanjemu delu podobnih komisij na Ministrstvu za kulturo, je netransparenten in omogocha chlanom, da za svoje odlochitve ne nosijo osebne odgovornosti.

Omejena financhna sredstva, ki jih Filmskemu skladu namenja drzhava, she najbolj onemogochajo, da bi le-ta kvalitetno opravljal svoje naloge. Omenjena sredstva komaj zadoshchajo za produkcijo dveh ali treh filmov letno. Nikakor pa Filmskemu skladu ne omogochajo, da bi skrbel in pomagal pri kvalitetni pripravi scenarijev, strokovno nadziral zachetne priprave in snemanje filmov, podpiral in razvijal mednarodno sodelovanje, evalviral in stimuliral uspeshno ustvarjalno delo, promoviral slovenski film in tudi gmotno podpiral distribucijo in prikazovanje slovenskega filma doma in prodajo na tujem. Che bi zhelel Filmski sklad RS vsaj do neke mere uchinkovito opravljati vse nashtete naloge, mu ne bi ostalo dovolj sredstev za produkcijo.

Vendar je kljub temu ustanovitev Filmskega sklada pomembno dejstvo, saj lahko pochasi preraste v ustanovo, kjer bo schasoma prevladala filmska stroka, ki bo opravljala tisto, chemur je namenjena, namrech funkcionalno sluzhila vitalnim interesom slovenske kinematografije.

2.2.2 Filmski studio Viba film

Okrog Filmskega studia Viba film she niso razreshena nekatera temeljna nachelna vprashanja, ki zadevajo obseg in nachin njegovega delovanja. Filmski studio je trenutno studio samo po imenu, ker teh uslug dejansko ne more nuditi, vsaj ne najpomembnejshih in v celoti. Tako tehnichno opremo filmskim ekipam posojajo zasebniki, posredniki tujih studijev, ali pa si jih le-ti sposojajo neposredno v tujini (v Nemchiji, Avstriji, na Madzharskem in na Hrvashkem). Gre predvsem za izposojo kamer in svetlobnega parka, postprodukcijo slike in zvoka, to je razvijanje in tonsko obdelavo. Posledice nezadovoljivega delovanja Filmskega studia Viba film so nepotreben odtok kapitala v tujino, zapravljena domacha delovna mesta, vishji stroshki za producente zaradi transportov itd.

2.2.3 Producenti

Za producente je poglavitni problem predpisana 20-odstotna participacija sredstev v produkciji. Zaenkrat she ni producenta, ki bi to zmogel. Vprashanje je, ali je to sploh mogoche. Che bi bilo mogoche, she vedno ostane vprashanje, ali je zazheleno. Za zdaj ta dolochba pomeni le, da je pridobivanje sredstev za film bolj zapleteno, kot bi bilo potrebno, in da se nacionalna televizija pojavlja kot paralelni selektor Filmskemu skladu. Celo vech, nacionalna televizija ima de facto veto na programske odlochitve Filmskega sklada. Odnos med Skladom in Televizijo je potrebno postaviti na nove osnove. Verjetno tako, da se Televizijo zakonsko zavezhe, da financhno podpre Filmski sklad. S tem pridobi pravico do vpliva na Skladovo politiko s svojimi predstavniki v vodstvenih in nadzornih organih Sklada in pravico do odkupa domachih filmov. Interes producentov bi moral biti dvojen: ekonomski in estetski. Sklad bi moral sodelovati pri izpopolnjevanju producentov, s katerimi sodeluje, in sicer tako, da bi jim nudil stalno dodatno strokovno izobrazhevanje.

2.2.4 Distributerji

Glavni problem distribucije je v tem, da svetovna distribucijska podjetja neupravicheno obravnavajo nashe trzhishche kot tretjerazredno provinco, ki jo lahko zalagajo s filmi iz drugih drzhav. To pomeni izpad fiskalnih dohodkov, gospodarske dejavnosti (opremljanja filmov) in neodzivanje distributerjev na specifichne potrebe tega trzhishcha. Pri tem imajo najtezhji polozhaj neodvisni producenti. Krivec za tako stanje je drzhava, ki slovenskega filmskega trzhishcha primerno zakonsko ne zashchiti. Drzhava bi morala tudi poskrbeti, da bi domachi film dobil primerno distribucijo s primerno zakonsko ureditvijo, ki bi, recimo, zagotavljala distributerjem dolocheno subvencijo za distribucijo domachega in evropskega filma.

2.2.5 Prikazovalci

Poglavitni problem prikazovalcev je v tem, da so stihijsko prepushcheni trgu. Najti je potrebno nachine, kako jih povezati v integralno slovensko kinematografijo, tako da bi postala skrb za domachi, evropski in neodvisni film tudi njihov gospodarski interes. S pomochjo povezav z ustreznimi evropskimi ustanovami bi morali v Ljubljani in morda she kje chimprej dobiti dvorano za predvajanje evropskega filma. Zhe dolgo deluje posebna evropska ustanova, ki odpiranje takih dvoran, tudi gmotno, podpira.

2.2.6 Oddelek za FTV rezhijo AGRFT

Filmski oddelek na AGRFT je nedonoshenchek, sad kompromisa iz shestdesetih let, ko je med “bi imeli” in “ne bi imeli” nastal “pa naj bo, ampak samo en oddelek”. Vrsta tehtnih razlogov, potrebe trga delovne sile, nacionalni kulturni interesi, kvaliteta obstojeche shole, nizki dodatni stroshki itd. nam narekuje, da oddelek spremenimo v nacionalno filmsko sholo z vsemi potrebnimi oddelki.

Reshevanje Slovenske kinoteke je lahko model za reshevanje kinematografije nasploh. Najdrazhja kultura je pri nas obichajna kultura zhivotarjenja in prezhivetja, kultura “bele krizanteme”.

 

2.3 Prostorska problematika

Problem tehnichne baze in filmskega studia je v dilemi, ali naj Viba film ostane na sedanji lokaciji in investira znatna sredstva v izolacijo studijev ali naj ishche bolj primerno lokacijo. Prostorski problemi Oddelka za filmsko in televizijsko rezhijo na AGRFT so znani.

Ilustrativno za polozhaj Oddelka za FTV rezhijo znotraj AGRFT je, da je podpisani, izredni profesor na tej ustanovi (ki se zhivo zanima za prostorske probleme AGRFT), iz chasopisnega povzetka intervjuja z nekim njegovim kolegom izvedel, da AGRFT nachrtuje, da bo ostala na danashnji lokaciji na Nazorjevi. Pri tem je iz chlanka razumeti, da vodstvo AGRFT rachuna, da se bo Oddelek za filmsko in televizijsko rezhijo nekam odselil. Teh podatkov predstojnik Oddelka za FTV rezhijo prof. Franci Slak doslej ni uspel niti potrditi niti ovrechi. Optimalno in zagotovo najbolj smiselno bi bilo graditi filmski center, v katerem bi lahko domovale vse kljuchne ustanove in drugi akterji v slovenski kinematografiji.

2.4 Kadrovska problematika

V Sloveniji je malo oseb, izobrazhenih za temeljne poklice filmske proizvodnje. Primanjkuje producentov, scenaristov, montazherjev, direktorjev fotografije in oblikovalcev zvoka, saj izobrazhevanja za te poklice v Sloveniji ni. Prav tako opazhamo odsotnost dodatnega izobrazhevanja kljuchnih filmskih profilov, to je scenaristov in producentov. Ochitno je prisotno nepoznavanje dejstva, da je za filmsko proizvodnjo potrebna vrsta specializiranih obrtnikov, ki se lahko sholajo le v razmerah kontinuirane proizvodnje. Po eni strani primanjkuje strokovnjakov, po drugi vzdrzhujemo okrnjen Oddelek za film, ki bi brez velikih dodatnih stroshkov lahko te potrebe zapolnil.

 

2.5 Nachrtovanje dejavnosti, organizacija, izvajanje in evalvacija odlochitev (v Ministrstvu za kulturo in v javnih zavodih)

Tudi v tem pogledu je kinematografija v posebnem polozhaju. Nachrtovanje, organizacija, izvajanje in evalvacija tistega dela, ki sodi med dejavnosti Filmskega sklada, se pravi oblikovanje programske politike, scenaristichna dodelava projektov, skrb za primerne pogoje, distribucijo in prikazovanje, vsega tega Sklad ne more zadovoljivo opravljati, ker zakon glede tega ni dorechen, predvsem pa, kot zhe recheno, ker za to nima sredstev. Zaradi odsotnosti opredeljenih filmsko-politichnih ciljev so nachrtovanje, izvajanje in evalvacija tako v ministrstvu kot v javnih zavodih nujno nesistematichni in volonterski. Zato ne moremo kriviti konkretnih odgovornih oseb, ampak so tega krive sistemske pomanjkljivosti, za katere je kriva odsotnost politichne volje, politichnih odlochitev, ki bi drzhavi nalagale odgovorno skrb za kinematografijo.

 

2.6 Razmerja med produkcijo in distribucijo (razmerje med subvencijo in obiskom - eksploatacijo)

To razmerje je vechkrat zaradi sistemskih pomanjkljivosti bolj neugodno, kot bi bilo potrebno, saj distributerji in prikazovalci nastopajo na popolnoma neurejenem trgu in niso vkljucheni v celostno zakonsko urejeno nacionalno kinematografijo. Tako je zapostavljen predvsem kvaliteten evropski in domachi film, film, ki je namenjen manjshinskim okusom. Trenutno stanje je v prid tako imenovanemu “main-stream” amerishkemu filmu in podruzhnicam podruzhnic amerishkih distributerjev pri nas ter amerishkemu filmu, ki ga prikazujejo televizije. Iluzorno je rachunati, da bi z domachim filmom zasluzhili toliko, da bi pokrili proizvodne stroshke. To je mogoche zgolj teoretichno. Veliko vechja trzhishcha od slovenskega s tako mozhnostjo ne rachunajo. Kar pa ne pomeni, da se je treba stremljenju po chim vechjem shtevilu gledalcev in chimvechji prodaji domachega filma na tujem preprosto odrechi.

2.7 Kulturna vzgoja v izobrazhevanju in aktivnosti kulturnih organizacij, namenjenih pridobivanju obchinstva

Odsotnost sistemskega pristopa in pomanjkanje filmsko-politichnih ciljev sta opazna tudi na tem podrochju. Medijska vzgoja, ki naj bi vkljuchevala tudi film, je bila v delu kurikularnih komisij vkljuchena v uchne nachrte v zadnjem hipu, po intervencijah posameznih ravnateljev, ki se zavedajo potreb na svojih sholah. Verjetno gre za odsotnost uchinkovite koordinacije na podrochju filmske stroke, izobrazhevanja in raziskovanja, ki bi vkljuchila predstavnike vseh strokovnih ustanov v drzhavi. Vse kazhe na protipravno razvado, da si, kdorkoli je pach blizu kakrshnihkoli zhe “jasli”, takshno nachrtovanje privatizira na svojem vrtichku, v svoji ustanovi.

Na podrochju filmske ali medijske vzgoje je opaziti tendence vzpostavljanja navideznih dilem med kritichnim osveshchanjem in estetsko vzgojo. V resnici gre za dokaj razlichni vrsti “znanja”, ki se nikakor ne izkljuchujeta in bi obe morali najti svoje mesto v sholskih programih. Usmeritvi zahtevata tudi dvoje razlichnih vrst pedagogov. “Mediji” v imenu izbirnega predmeta “medijska vzgoja” pomenijo tudi nevarnost posploshevanja. Primerjava med chasopisom in filmom je smiselna zgolj komunikacijsko, estetsko pa imata oba medija kaj malo skupnega.

Seveda mora film dobiti svoj oddelek na Filozofski fakulteti ali pa mora Katedra za zgodovino in teorijo na AGRFT prerasti v oddelek. Kje naj se sicer izobrazhujejo kadri, ki bodo izobrazhevali uchitelje in srednjesholske profesorje?! Medijska vzgoja, ki se je komaj zrinila v sholske programe, bo sicer ostala zgolj mrtva chrka na papirju ali v najboljshem primeru plen diletantov.

 

2.8 Vkljuchevanje v mednarodni prostor

Razen tega, da se rutinsko pojavljamo na tujih festivalih in na predstavitvah slovenskega filma v tujini - za tovrstno dejavnost ima Filmski sklad na voljo premalo sredstev - smo v mednarodni prostor kot kinematografija vkljucheni le formalno, zaradi, oprostite ponavljanju, odsotnosti opredeljenih ciljev in premishljene politike. Smo chlani Avdiovizualne Eureke, ki posreduje predvsem informacije o mozhnostih izobrazhevanja, nismo pa chlani Euroimages, ki nudi mozhnost dejanskega sodelovanja v produkciji, distribuciji in prikazovanju filmov. (Proces za vkljuchitev v Euroimages je baje v teku.)

Ljubljanski filmski festival je formalno chlan mednarodne organizacije filmskih festivalov, nima pa she profila, specializacije, ki bi upravicheval njegov obstoj. Tudi tega je kriva polovichna podpora. Mednarodni festival bi imeli, vendar bi zato, da bi mu dali primerno tezho, morali vsaj na zachetku nekaj vlozhiti, kar bi se pozneje, ko bi postal oglashevalsko zanimiv in bi kot prepoznaven promoviral tudi “Slovenijo”, gotovo zachelo vrachati.

Vsekakor se ne bi smeli internacionalizirati tako, da bi ukinjali dele svoje kinematografije, denimo distribucijsko podjetje, laboratorij, filmski studio, proizvodnjo celovechernih igranih filmov, Oddelek za filmsko in televizijsko rezhijo AGRFT, in bi te dele prenashali v tujino. To je prej “samoprovincializacija” kot internacionalizacija.

V mednarodni prostor smo s prevlado amerishkega filma na nashem trzhishchu in v nashi filmski kulturi zhe mochno integrirani. Nachelno to ni vprashljivo. Zaradi financhne, politichne, promocijske in ustvarjalne mochi amerishkega filma te prevlade ne moremo odpraviti v tem smislu, da bi bile vse kinematografije zastopane bodisi enakovredno, bodisi glede na njihovo kakovost. Vendar bi morali to prevlado omejiti na razumne meje. Kaj takega brez zavestne drzhavne politike, ki pa je ni, ni mogoche. Zhe tako mochna amerishka filmska produkcija, distribucija in prikazovalci so za nastopanje na tujih trgih povezani v mochno zdruzhenje MPEAA (Motion Pictures Export Association of America), ki po potrebi uzhiva mochno podporo amerishke vlade, ministrstva za zunanje zadeve, obrambo itd. Bilo bi normalno, da bi se zdruzhena slovenska kinematografija z mochno podporo slovenske vlade vsaj poskushala pogajati z Americhani o pogojih, pod katerimi naj ti potem prevladujejo na slovenskem trzhishchu. Tako se obnasha, denimo, celo malce vechja drzhava Francija, za katero se zdi, da bi bila bolj upravichena prepushchati svojo neprimerljivo mochnejsho kinematografijo trgu kot slovenska.

 

2.9 Uresnichevanje nachela kvalitete

Treba je priznati, da nachelo kvalitete na podrochju filma ni preprost problem. Da ne bo referat postal disertacija, bom vprashanja v zvezi s kvaliteto primerno poenostavil. Najprej moramo lochiti tehnichno kvaliteto od umetnishke in komercialne kvalitete (uspeshnosti filma na trgu).

Prva je nekako samoumevna in je odvisna od tega, koliko smo sposobni slediti tehnoloshkemu razvoju kinematografije. V povojnih pionirskih chasih smo bili presenetljivo blizu svetovnim standardom. Po osamosvojitvi pa smo zacheli zaostajati zaradi malo manj kot prekinitve domache produkcije filma, kar je pomenilo osip kadrov, predvsem specializiranih obrtnikov, ki so potrebni pri nastajanju filma. Velike pomanjkljivosti je moch opaziti na podrochju zvochnega oblikovanja, tako zaradi pomanjkanja primerno sholanih strokovnjakov kot zaradi pomanjkanja opreme. Tehnichnim standardom prikazovanja je sicer v marsichem zadoshcheno, zanimivo pa je, da se pri nas she nihche ni odlochil za maskiranje filmske slike s chrnim okvirom, kar je standard v nelatinskem in nemediteranskem delu Evrope. (Ta Evropa bi nam morala pomeniti tehnichni vzor in ne, denimo, Italija, ki ima neprimerno nizhji tehnichni standard v svojih kinematografih.) O narashchanju pomanjkljive tehnichne, obrtne kvalitete je moch govoriti tudi na podrochju televizije, kjer priucheni kadri na prostem medijskem trgu v novih televizijskih hishah opazno nizhajo profesionalne standarde, ki jih je nekoch gojila nacionalna televizija.

Estetska kvaliteta je sporno podrochje, ki jo je, tudi che bi jo primerno opredelili, tezhko operacionalizirati. Opaziti je tendenco prevladovanja strokovnjakov drugih umetnishkih podrochij, ki, razen izjemoma, ne morejo kakovostno presojati o estetski kvaliteti filma, ker premalo poznajo specifiko in zakonitosti filmske oblike. Zgolj s sploshnimi estetskimi merili se ne da kompetentno soditi o kvaliteti konkretnega umetnishkega dela. Temu botruje tudi protikorupcijska dolochba pravilnika o delovanju Filmskega sklada, ki vnaprej izkljuchuje iz strokovnih teles vse posameznike, ki delujejo v produkciji, to pa so ljudje, ki so zagotovo poklicani soditi o estetski kvaliteti filma. Nujno bi bilo operacionalizirati in kolikor se da kvantificirati kriterije za kvaliteto z gledanostjo posamichnega filma, s prodajo na tujem, z udelezhbo na tujih festivalih in z odzivi domache in tuje kritike. Sistem bi moral delovati kot novi prometni zakon. S pomochjo nekakega tochkovnega sistema bi moral oslabiti pozicijo umetnishko manj kvalitetnih ustvarjalcev. Doslej je bilo mozhno zaznati kvechjemu tendence v nasprotno smer. Ustvarjalci z dvomljivimi izdelki so praviloma dobivali nove filme. Tudi mednarodno potrjeni avtorji pa so ostajali brez filmskih projektov.

Trzhna uspeshnost filmov je gotovo pomembna kvaliteta. Pri nas jo pogosto postavljajo proti ostalima dvema in jo podcenjujejo. Spet drugi pa se sklicujejo na gledanost kot na edino merilo. Optimalno kvaliteten film je zagotovo tehnichno in obrtno brezhiben izdelek, z estetskim “presezhkom”, kot temu pravijo danes, ki je uspeshen na trgu. Pri tem pa je treba primerno zashchititi tudi manjshinske okuse, ki nikoli niso bili in ne bodo mnozhichni.

 

2.10 Uresnichevanje nachela raznovrstnosti: participacija vseh skupin prebivalstva v kulturnem zhivljenju in estetski pluralizem

Ker vsa leta po osamosvojitvi ni bilo poskrbljeno niti za minimalno produkcijo domachega filma, je seveda prezgodaj govoriti o skrbi za raznovrstnost in estetski pluralizem. To bi lahko omogochala filmska proizvodnja, ki bi bila tako velika, da bi lahko gojila dolocheno “repertoarno” politiko, sistematsko skrbela na primer za otroshki in mladinski film itd. (Kdo nam kroji to raznovrstnost in participacijo, je razvidno v primeru Kina Mojca, ki je namenjen pomembni manjshini gledalcev. Kinu baje grozi likvidacija, ker ne prinasha kakshnega posebnega dobichka Ljubljanskim kinematografom. Doslej je zhivotaril z reprizami predvsem Disneyevih stvaritev. Odslej to ne bo vech mogoche, ker je Disney take reprize v prid svojih novih filmov prepovedal.)

 

2.11 Stopnja demokratizacije kulture (vkljuchevanje internih udelezhencev v kulturno-politichno odlochanje, pristojnost obchin - teritorialna decentralizacija, prenos odlochanja o javnih sredstvih na paradrzhavne institucije - funkcionalna decentralizacija)

Problemi demokratizacije so na podrochju kinematografije najprej povezani z udelezhbo stroke v odlochanju o filmski politiki in v izvajanju te politike. Na prvi pogled je videti, kot da so aktivnosti Drushtva slovenskih filmskih ustvarjalcev dokaz velike demokratichnosti na podrochju kinematografije. Pa to ni tako. Drushtvo se je odzivalo “gasilsko”, da bi reshevalo slovenski film, katerega obstoj je zhe vechkrat ogrozhala slovenska drzhava. Demokratichnost bi zagotavljala transparentna institucionalizirana koordinacija ustanov, v katerih bi bila zbrana stroka. Le-ta bi morala zamenjati “klanovsko” “organiziranost”, ki trenutno she prevladuje v slovenski kinematografiji. Zato bi morali najprej dovolj natanchno opredeliti pravila igre, procedure, katerih krshenje bi morali primerno sankcionirati. Dosedanja normativna urejenost je, kar se zakona tiche, preohlapna. Zakon se v praksi ne uresnichuje (na primer skrb Filmskega sklada za distribucijo in prikazovanje). Statut Filmskega sklada in Pravilnik o dodeljevanju ... pa nimata dovolj natanchno opredeljenih kriterijev in omogochata preveliko svobodo interpretiranja in preveliko samovoljo akterjev.

Poseben problem demokratizacije kulture za podrochje kinematografije je nezainteresiranost politichnih strank za njene probleme. Potrebno bi bilo preuchiti, kako bi se lahko to stanje izboljshalo. Gre sicer za dvorezen mech. Politika, ki pristaja na diletantstvo namesto na stroko, lahko kinematografiji bolj shkodi kot koristi, kar se je nedavno tudi zgodilo.

Pomemben vidik demokratizacije je povezan z vplivom lokalnih skupnosti, obchin in prihodnjih regij na filmsko politiko. Ta se lahko udejanja s financhno udelezhbo skupnosti v produkciji v zameno za gospodarske koristi, ki jih lahko ima lokalna skupnost s tem, da snemajo film na njenem obmochju, s promocijsko vrednostjo, ki jo lahko ima filmska produkcija za skupnost itd. Morali bi zagotoviti vpliv lokalnih skupnosti na programsko politiko v lokalnih kinematografih, na razvoj in opremljenost filmskih dvoran itd. Graf, ki prikazuje padec filmskega obiska v Sloveniji in Ljubljani, nazorno prikazuje, kaj mora biti interes lokalnih skupnosti. To je sicer odvisno od sploshne stopnje centralizacije Slovenije, vendar je jasno, da je v preteklem desetletju v primerjavi z Ljubljano ostala Slovenija ogromno izgubila.

 

2.12 Povzetek pomanjkljivosti podpore kinematografiji (drzhavnega vlaganja v kinematografijo?)

Poglavitne pomanjkljivosti dosedanjega sistema podpore kinematografiji so naslednje:

1. Sistem deluje na neeksplicirani predpostavki, da je film velik stroshek za drzhavo. Dejansko pa je dal drzhavljan Republike Slovenije v letu 1997 za slovensko kinematografijo 288 tolarjev, kar je velikokrat manj, kot daje, denimo, Danec ali Shved. To je dovolj za minimalno, torej premajhno produkcijo. Ta denar pa seveda she zdalech ne more zadostovati za vse druge naloge, ki bi jih moral Filmski sklad RS opravljati, da bi bila ta produkcija tudi kvalitetna, nato pa primerno distribuirana in prodana.

2. Ustvarja se vtis, da se v filmskih ustanovah redi vrsta parazitov, ki, pripeti na drzhavne jasli, trepetajo za pridobljene pravice. Dejansko gre najpogosteje za ljudi, zanesenjake, ki v nemogochih pogojih, za katere je odgovorna drzhava, dosegajo presenetljive rezultate. Sistem deluje na preprichanju, da je drzhava vech kot velikodushno opravila svoj dolg do domache kinematografijo in je naredila vse za nacionalne filmske kulturne in gmotne interese s tem, da subvencionira njen produktivni del. Zato vidi svojo vlogo predvsem v likvidaciji ustanov, v nachrtovanju omejevanja, ukinjanja (Viba, Vesna). Rezultat je slabo gospodarjenje, polovicharstvo. Ima Filmski sklad, ki pa nima niti zakonskih niti gmotnih sredstev, da bi uchinkovito nachrtoval, razvijal in trzhil domachi film. Ima filmsko sholo z enim oddelkom, cheprav obstoje akutne potrebe po poklicnih profilih, ki jih shola ne izobrazhuje. Ima distribucijska in prikazovalna podjetja, ki jih je namerno in neodgovorno prepustila same sebi. Edini cilj drzhave pri obravnavanju kinematografije je, kako bi chim bolj zmanjshala stroshke in sitnosti, ki jih ima s kinematografijo.

3. Obstojechi sistem ne obravnava kinematografije kot celote, ne vkljuchuje video distribucije in televizije, kinematografske distribucije, prikazovalcev, sholstva in raziskovanja. Zaradi tega deluje celotno podrochje improvizirano in stihijsko v neprestanih krizah in krchih.

4. Zaradi razdrobljenosti in odsotnosti filmskopolitichnih ciljev ne more domacha kinematografija uveljavljati nedvoumnih nacionalnih interesov proti prevladujochim amerishkim interesom na filmskem podrochju.

5. Cilji filmske politike niso opredeljeni (ali so, kot sem navedel zgoraj, zgolj varchevanje), zato je ovrednotenje celotnega sistema nemogoche.

6. Kriteriji za ovrednotenje kvalitete filmskih del niso opredeljeni in javno predstavljeni ter strokovno preverjeni, kar onemogocha tako razvoj kvalitete filmov kot kvalitetno ovrednotenje filmske in televizijske produkcije.

7. Evalvacije pri selekciji projektov znotraj sistema so nefunkcionalne, ker ne uveljavljajo osebne odgovornosti, ampak gre za kolektivne odlochitve strokovnih komisij, z za film vprashljivimi strokovnimi kvalifikacijami. Odlochitve pogosto niso dovolj utemeljene. V situaciji, ko je nasha filmska kultura vech kot dvomljiva, se merila obravnavajo kot samoumevna. Zato se vpleteni izogibajo javnih strokovnih razprav o njih.

8. Programsko politiko Filmskega sklada v veliki meri kroji nacionalna televizija, saj ima dejansko mozhnost veta na odlochitev Filmskega sklada, kar je povezano z obvezno participacijo 20 odstotkov sredstev, ki jih morajo pridobiti producenti za produkcijo filma poleg sredstev Filmskega sklada. Tak vpliv televizije je bil verjetno v preteklosti celo koristen, vendar je sedaj taka ureditev kljub temu slaba, ker je zapletena in nedosledna.

9. Evalvacije preteklega dela ustanov in njihovih projektov ni, ker niso opredeljeni kriteriji, ker niso uzakonjene procedure in ne izvajalci evalvacije.

10. Ni sistematsko poskrbljeno za strokovno izpopolnjevanje kadrov od rednega sholanja (filmska shola) do dodatnega izpopolnjevanja chlanov strokovnih komisij in drugih teles, ki so vpletena v strokovne odlochitve.

11. Kronichna krizna stanja praviloma reshujejo z nepreudarnimi in radikalnimi posegi, ki pogosto unichujejo tudi segmente, ki so zadovoljivo delovali. Ob tem pa pravih vzrokov za krizo ochitno ne odkrijejo, ker ostajajo tezhave vedno enake. Kriza je kronichna.

 

3. RAZRESHITEV STANJA

3.1 Predlagani ukrepi

Za razreshitev kronichno kriznega stanja v slovenski kinematografiji je potrebno storiti naslednje:

1. Nemudoma povechati financhna sredstva Filmskega sklada RS za petkrat. (Namesto 288 SIT investirati v film 875 SIT na prebivalca, kar pomeni 1.750.000.000 SIT sredstev, priblizhno toliko, kot je namenjeno teatrom.) Che drzhava vztraja na integralnem prorachunu, naj gre to neposredno iz drzhavnega prorachuna. Mozhne so tudi reshitve, pri katerih se za Filmski sklad RS odvaja del fiskalnih sredstev od prikazovanja filmov (denimo 10 odstotkov cene vstopnic), od izposoje videokaset, od prodaje videokaset, od oglashevalske dejavnosti, z obveznim prispevkom televizij itd.

2. Izvesti temeljito filmsko reformo, ki bi izhajala iz odlochitev o adekvatnem financiranju domache kinematografije. Izvedbo reforme zaupati strokovnjaku in mu omogochiti, da si lahko izbere kompetentne sodelavce. Kot svetnike bi kazalo pritegniti tudi posameznike, ki so v tujini take reforme izpeljali (gospod Henning Camre iz Danske in Harry Schein iz Shvedske). Po moji oceni taka reforma ne bi pomenila radikalnega posega v obstojecho prakso, ampak predvsem njeno temeljito izpopolnitev. Gre predvsem za delovanje Filmskega sklada RS. Sklad je nujno potrebno razviti she za druge segmente, ne samo za filmsko produkcijo, ki je edino, kar trenutno zadovoljivo opravlja. Spremeniti je potrebno procedure pri sprejemanju projektov, poskrbeti za strokovno negovanje scenarijev, podporo distribuciji, prikazovanju in prodaji, povezati vse veje slovenske kinematografije, razviti mednarodno povezovanje itd. Taka reforma bi se lahko izpeljala dokaj hitro, denimo v pol leta.

3. Revidrati Zakon o Filmskem skladu RS tako, da

* se bo imenoval Zakon o kinematografiji in ne Zakon o Filmskem skladu kot doslej;

* bo zagotavljal tako organiziranost reproduktivne kinematografije, ki bo v prid interesom domachega filma in gospodarstva;

* bo zavezoval Ministrstvo za sholstvo in shport, da bo prevzelo polno financiranje popolne filmske shole s petimi oddelki (ali to kako drugache pravno zagotoviti);

* bo zavezal javno in komercialne televizije, da bodo sluzhile interesom domachega filma; (Dolochiti je treba kvote, ki morajo biti namenjene domachemu filmu, in obseg sredstev, ki jih morajo televizije vlagati v produkcijo slovenskega filma.)

* bo dolochal tako sestavo upravnega odbora Filmskega sklada RS, da bo dobila v njem primerno tezho reproduktivna kinematografija, video distributerji in izposojevalci ter javne in komercialne televizije. Alternativno bi kazalo po zgledu gospodarske zbornice ustanoviti nekakshno filmsko zbornico, ki bi usklajevala in uveljavljala interese celotnega podrochja;

* bo odpravil obvezni 20-odstotni delezh producenta v financiranju filma. Zakon mora omogochati, da se o udelezhbi producenta odlocha od primera do primera, vendar tudi tako, da lahko Filmski sklad RS financira neki film 100-odstotno.

4. Nemudoma, pred revizijo Zakona o Filmskem skladu, revidirati Statut Filmskega sklada RS tako, da

bo razshiril naloge sklada za reguliranje, podporo (subvencije itd.) distribucije in prikazovanja domachega in evropskega filma;

* bo razshiril naloge sklada v pripravi scenarijev in nadziranju zachetnih priprav na snemanje in nadziranje samega snemanja filmov;

* bo razshiril naloge sklada za promocijo in prodajo domachega filma;

* bo razshiril naloge sklada na nagrajevanje, naknadno subvencioniranje uspeshnih filmov;

* bo spremenil vlogo in odgovornost direktorja Filmskega sklada RS tako, da bo za selekcijo projektov odgovoren on osebno ali pa od njega izbran(i) intendant(i); intendanti bodo pod tekochim in rednim nadzorom upravnega odbora, morda v ta namen primerno razshirjenega.

* bo sklad deloval v prid regionalne enakopravnosti.

5. Revidirati Pravilnik o postopku izbiranja ... tako, da bodo merila, po katerih se izbirajo filmi in video projekti za realizacijo chimbolj jasni in kar se da podrobno razchlenjeni.

6. Revidirati Zakon o medijih tako, da bo sluzhil interesom domachega in evropskega filma.

Delo naj vodi odbor za reformo slovenske kinematografije, katerega predsednik bi lahko bil zdajshnji direktor Filmskega sklada, saj dobro pozna obe plati, institucionalno in ustvarjalchevo.

Morda velja she enkrat poudariti, da je o vsem skupaj smiselno razpravljati le, che se drzhava odlochi primerno (s predlaganim povechanjem sredstev) podpreti svojo kinematografijo. Sicer bomo zhivotarili in v nedogled mlatili prazno slamo o vechni krizi slovenskega filma.

 

3.2 Utemeljitev predlaganih ukrepov

Financhna podpora domachi kinematografiji, 288 tolarjev na prebivalca letno, je tako v absolutnem kot v relativnem smislu dalech premajhna.

Film v shirshem pomenu pojma je priljubljena mnozhichna umetnost, ki komunicira z narativnimi tehnikami, s katerimi dnevno ali razgibavamo svojo domishljijo in osmishljamo svoja zhivljenja in ustvarjalnost ali pa se poneumljamo in infantiliziramo. Kakovost, izobrazhenost in ustvarjalnost prebivalstva je skoraj edina komparativna prednost Slovenije v svetovnem ekonomskem prostoru. Filmska kultura v najshirshem pomenu je glede na njeno vlogo v zhivljenju posameznika lahko odlochilna celo za nash obstoj, tudi gmotni. Pomen kvalitete filmske kulture je toliko vechji v globalnih razmerah, v katerih prevladujejo mochni ekonomski interesi, ki krojijo okus v smeri najmanjshega skupnega imenovalca, v smeri globalne topoumnosti. Gre preprosto za zakonitost, katere posledica je, da izdelki dvomljive kakovosti na tem podrochju najpogosteje prinashajo najvechje dobichke.

Kinematografija, posebej che jo razumemo shirshe, ne glede na nosilec slike in nachin prikazovanja, je za Slovenijo pomembna gospodarska dejavnost z vsem, kar to pomeni glede zaposlenosti, fiskalnih prihodkov itd.

Zato mora drzhava Slovenija varovati in razvijati lastno filmsko kulturo tako v ustvarjalnem kot v tehnoloshkem in gospodarskem smislu. Skrbeti mora za primerno velikost lastne produkcije, za uchinkovito distribucijo in prikazovanje domachega in evropskega filma, za njegovo primerno kakovost in za razvoj filmske kulture v svojem sholskem sistemu, z drushtveno dejavnostjo in v specializiranih ustanovah.

Ljubljana, 11. 8. 1998