Revija SRP 27/28

Franko Bushić

NADREALIZEM IN VOLARICHEVA POEZIJA
(Jozhe Volarich: Abeceda misli, samozalozhba, Kokrica 1998)
 
 
Aktivnosti uhajajo na zverizhene ostanke sledi,
burijo duhove migetanja sladkastih ugrizov, s
cukrasto nakopichenimi glasovi ob sramezhljivih
chereh v treh kotanjah na robu razmnozhevanja
drugachnih dotikov sajasto nashemljenih cucljev.*

 

Ne dolgo tega, najvech pred enim letom, sem od neke arhitektke in neke profesorice likovne vzgoje, torej od oseb, ki bi morali biti profesoionalni umetnici, slishal notorno neumnost, trditev, da je najpomembnejshi predstavnik nadrealizma v slikarstvu Dali. Vsekakor, zhe od prej sem poznal splitsko povrshnost; bil sem pricha skoposti informacij, ki nam jih je o predvojnih avantgardnih gibanjih ponujala pretekla politichna ureditev, celo v primerih, ko so bila ta avantgardna gibanja neposredno ideoloshko usmerjena, na primer dadaizem (Tristan Tzara, oche dadaizma, je v chasu pisanja prvega dadaistichnega manifesta zhivel v Zürichu, v isti ulici, kjer je takrat zhivel Lenin, le chez cesto; pogosto sta z Leninom v parku na klopi igrala shah, verjetno ob razlichnih pogovorih; kot mlad shtudent filozofije zhidovsko - romunskega porekla je bil vnet za revolucionarne ideje anarhizma in so njegovi dadaistichni manifesti napisani pod neposrednim vplivom filozofije Mihaila Bakunina) ali nadrealizem (prvi nadrealistichni manifest sta skupaj pisala André Breton in Lev Trocki; nadrealizem je od svojega rojstva do danes ostal v neposredni povezanosti z najchistejsho idejo utopichnega komunizma, cheprav je bil s prihodom Stalina na oblast v ZSSR in v drugih drzhavah tedanjega vzhodnega bloka uradno prepovedan).

Torej kljub mojemu predznanju o splitskih diplomiranih umetnikih, ki ki so se uchili iz svojih skript, da bi le polozhili izpite, potem so jih vrgli v smeti in kmalu nato pozabili she tisto polovichno znanje, ki so ga iz njih dobili, in kljub mojemu predznanju o “kakovosti” skript ali knjig, iz katerih so se ti kvazi - umetniki sploh “uchili”, trditev, da je Dali (ta majhna, mizerna, fashistichna svinja, ki je celo dobila odlichje od Franca) najvechji predstavnik nadrealizma v slikarstvu, ne samo, da me je shokirala, temvech me je tudi pustila subjektivno prizadetega, a takega bi me naredila tudi, che bi prishla iz ust najvechjega laika. Dali je bil majhen provincialec, ki ga je Miro, na lastno nesrecho, seznanil z avantgardnimi parishkimi krogi. Ja, Dali je pristopil k nadrealistichnemu gibanju, no, iz njega so ga zelo hitro uradno VRGLI. Kakor vsi drugi majhni provincialci se Dali ni mogel odpovedati patriarhalni vzgoji, pa tudi ne klasicizmu, katerega v celotnem svojem “ustvarjanju” ni presegel. Dali je izkoristil in zlorabil idejo nadrealizma. Slikal je brez poprejshnje kompozicije slike kot celote, del po del, ne da bi se zavedal, kakshna bo slika na koncu; torej je jasno, da je uporabljal nadrealistichni pristop vlechenja “chistih” idej iz podzavesti; vendar je slikal s tehniko sfumato, z “lizanjem chopicha”, vztrajno forsirajoch sakralne motive, kar je nasprotno ideji nadrealizma in ga dela (kakor ideoloshko tako tudi tehnichno) klasicista z nekoliko moderniziranim videnjem klasicizma, to pa je stvar osebne norosti in ekscentrizma in ne revolucionarnosti avantgard dvajsetega stoletja.

Tisti Dalijevi projekti ali njegovi osebni ekscentrichni postopki, ki so bili pogosto s strani povrshnih kritikov razglashani za izvirno nadrealistichne in ki tehnichno odstopajo od konvencij klasicizma, so zadeva, kot sem zhe povedal, Dalijeve osebne norosti in blefiranja, usmerjanja pozornosti na sebe, kar bi, psiholoshko gledano, lahko imenovali parafilija, in na podlagi tega raziskali njegovo seksualnost ali na sploshno nenormalno osebnost. Povrshna kritika je na podlagi primera Dali zachela vsakega norca razglashati za nadrealista, kar pricha o dokaj zhalostnem stanju likovne kritike danes. Torej, menim, da bi bilo treba vsakega kritika, preden se mu dovoli ukvarjati se s to dejavnostjo, poklicati na revizijo znanja, no, ne samo znanja z namenom poznavanja zgodovinskih dejstev, ampak znanja v razumevanju umetnishkega izraza, ki vech ne sloni na tehnichnem pristopu k delu, kot je to bilo do ekspresionizma, ampak - predvsem v primerih dadaizma in nadrealizma - v ideoloshkem pristopu k delu. Ob tem pridemo do lucidnega sklepa, da najpogosteje pri dveh umetnikih, ki pripadata isti smeri umetnosti, ne najdemo nichesar skupnega v tehnichnem pristopu, kar nam jasno pove primerjava del Arpa in Picabia, ki sta bila v svojem zachetku med najvechjimi predstavniki dadaizma in pozneje nadrealizma. Kar zadeva primer splitske “arhitektke” in “profesorice likovne vzgoje”, sem menil, da jima nima pomena pojasnjevati, da so najpomembnejshi predstavniki nadrealizma obenem najpomembnejshi predstavniki dadaizma: Arp, Ernst, Picabia in Duchamp, ki so pristopili k nadrealizmu po izdihu Dade v prvi polovici dvajsetih let. Vzrok takega mojega stalishcha je dejstvo, da je 90% “znanja” splitske arhitektke in profesorice pridobljeno iz Zgodovine umetnosti H.W. Jansona, iz knjige, ki je predstavljala temelj shtudija likovne umetnosti na vseh nashih fakultetah. Ta knjiga je nichna. Sloni na skrajnem subjektivizmu celo, ko je beseda o zgodovinskih dejstvih. Dadaizmu je podarjeno le nekaj vrstic (ne glede na to, kakshen pomen ima Dada v umetnosti 20. stoletja), in to v kontekstu shirshega Duchampovega ustvarjanja, zato vechina omenjenih del nima nobene zveze z Dado. Tristan Tzara ni sploh omenjen, kar bi, milo povedano, lahko razglasili za rasizem, antisemitizem, antislovansvo in she ne vem, kaj.

Bik neovirano namaka spodnje ostanke tujih rogov.
Bolno dusho poshilja za preprostostjo na javna vrata,
besedila ostajajo mlachna in skomine pushchajo doma.
Bodejo se lezhalniki po ukrivljenih latah med rebri,
bolj tishchijo, vech je ohlapnosti za razmochenimi zapahi.

Zato sem splitskima “umetnicama” povedal, da je od Dalija verjetno pomembnejshi predstavnik nadrealizma Miro, na kar sta obe osupnili, ostrmeli odprtih ust in me gledali kot bedaka, ki je bleknil nekaj brezveznega. Ja, resnichno, navadno ljudstvo s tezhavo dojema smisel nadrealizma, ne glede na to, ali je bolj ali manj izobrazheno. Prishli smo tako dalech, da so laiki pricheli modernizem pojmovati kot logichno jezikovno zlozhenko, torej po njihovem je nadrealizem - überrealizem, nekaj, kar je nad realnim, ampak v tehnichnem smislu, torej nekaj, kar je podobno hiperrealizmu, le da se sestoji iz mnozhice razmetanih fragmentov.

Naravno je, da je taka mishljenja povzrochila popularizacija Dalija in povezovanje njegovega imena s pojmom nadrealizma; torej, nadrealistichna dela (v laichnem okolju, ki mu je lochnica med “profesionalnimi” umetniki in kritiki postala bolj in bolj nejasna) se zachenjajo izenachevati s tehnichnim postopkom, podobnim tistemu v Dalijevih “delih”, ki bi jih jaz (citiram Duchampa, ki je to povedal o Rembrantovih slikah) uporabil kot “desko za likanje”

Cenenost prosojno opazuje preperecho vnemo,
cin je skrbno prekril jalove poganjke za hisho,
cepi razmajane dlake na lakiranih chevljih miz.
Cimberij se poriva na sredo vzglavnika in kliche
cekinom v nerazsodni pozdrav slastnega odmeva.

Kaj je to sploh nadrealizem? Po Bretonovi definiciji, v nadrealistichnem manifestu, na kratko: “NADREALIZEM, samostalnik, m. Chisti fizichni avtomatizem, s katerim se zheli ustno ali pisno izraziti resnichno delovanje misli. Misli, narekovane v odsotnosti vsake kontrole, ki bi jo opravljal razum, zunaj vseh estetskih ali moralnih prilagajanj.” No, videti je, da je Breton prezrl sploshno povrshnost in odsotnost koncentracije, ki bo zajela vse druzhbene sloje v naslednjih desetletjih, pa she mozhnost, da bo mnozhica ocenjevala nadrealizem le na osnovi te grobe definicije, ne da bi preuchila nadrealistichni manifest, prva nadrealistichna dela, pa she psiholoshko opazovala problem nadrealizma.

Nadrealizem je predvsem chista politichna ideja skozi umetnost, izrazito revolucionarna v chasu svojega nastanka, levicharska ideja z izrazito negacijo starih “vrednot” in z namenom izrazhanja individualnosti (ne glede na to, da je vprashljivo, koliko je individualnost uresnichljiva v levo orientirani druzhbeni ureditvi).

Nadrealizem je, che gledamo grobo, v tehnichnem pristopu, chisti avtomatizem (vsekakor v knjizhevnosti, cheprav je vprashanje, koliko je uresnichljiv v likovni ustvarjalnosti), a to ne pomeni, da vsa avtomatsko napisana/naslikana “dela” lahko razglasimo kot nadrealistichno umetnost. Na primer avtomatizem s sakralno vsebino nima nichesar skupnega, razen povrshno tehnichnega pristopa, z vsemi ostalimi idejami in cilji nadrealizma (Dali), torej bi zaradi simbolike vsebine zhe s strani najslabshega psihoanalitika mogel in moral biti spoznan kot shizofrenija, saj prav taki motivi, fragmentarni in razmetani, tvorijo sanje pri shizofrenikih.

Cheprav bi se nam na prvi pogled tudi v izvirnih nadrealistichnih delih, na primer v kakshni Bretonovi pesmi, kaj lahko zazdelo abnormalno kot posledica izkljuchno avtomatskega pisanja, ob odsotnosti “zdravega razuma”, s podzavestnim - nekontroliranim mehanizmom, bi bilo ob resnem psihoanalitichnem pristopu k takemu delu (Breton je bil resen raziskovalec in chastitelj Freuda, enako tudi drugi pripadniki nadrealistichnega gibanja), takoj ochitno, da v teh delih ni nich bolnega, ampak so izkljuchno zrcalna refleksija avtorjeve individualnosti v ekstremnem obsegu. Podrobnejsha psihoanalitichna shtudija bi pokazala, da se za na videz iracionalnim zapisom skriva skrajno utopichen mehanizem, mogoche skozi neposredno simboliko plemenitih tezhenj ali skozi simboliko nezadovoljstva z dominantno nepravichnostjo v tedanjih moralnih in politichnih konvencijah.

Dvomiti so se upali na obodu elipse do poznih ur,
dragulji so se rogali zamaskiranim srshenom v brk,
dvoglavega so spustili skozi preobrnjene stopnice.
Drobtin je she ostalo na predprazhniku in dva koraka,

drag je to bil preskok v zblaznele popoldanske vizhe.

Zakaj sploh toliko razglabljanja o nadrealizmu? Vzrok temu vsekakor ni primarno pouchevanje mnozhic o resnichnem bistvu nadrealizma. Z nadrealizmom sem se namrech v slovenski poeziji zhe vechkrat srecheval: Franci Zagorichnik, Ivo antich, Regina Kralj, Andrej Lutman, Jurij Hudolin, Romana Novak ...

No, tako danes kot sploh zmeraj je za poezijo karakteristichna prepletenost razlichnih vplivov oziroma nabitost vech smeri v eni pesmi, torej nadrealizem s primesmi ekspresionizma, naturalistichnega nadrealizma ali super-realizma (ki ga jaz ne bi nikoli uvrstil v nadrealizem), magichnega ali preciznega realizma, romantichne fantazije, neorealizma in shtevilnih drugih. Kar zadeva Volaricha, se v njegovi zbirki Abeceda misli srechamo s chistim in izvirnim Bretonovim nadrealizmom, torej z nadrealizmom, o katerem govorim v tem eseju. Drugache recheno, zaznal sem, da se Volarich tako v svojem knjizhevnem kot v likovnem ustvarjanju pri kreiranju dolochene stvaritve skusha drzhati posamezne izvirne smeri, ki si jo je trenutno izbral. Pri njem torej v posameznem delu ni v ospredju stilska prepletenost, razen che seveda hochemo na primer v izvirnem nadrealizmu za vsako ceno razlochevati simbolistichne, ekspresionistichne ali dadaistichne prvine, kakor che bi v minimalizmu iskali konstruktivistichni vpliv. V tem smislu lahko rechemo, da Volarichev pristop k umetnosti ni predvsem emotivno-tehnichni (kopiranje narave zaradi navdiha z njo), ampak je intelektualno-znanstveni (shtudijsko preuchevanje specifichnosti izbrane smeri pred delovanjem v njej, torej sicer nekoliko romantichna, vendar predvsem intelektualna podpora avantgardam z zachetka 20. stoletja).

Kakor je intelektualni pristop glavna karakteristika vseh smeri sodobne umetnosti (v nasprotju s klasichnimi smermi), ugotavljam, da ni prenagljen sklep, che Volaricha razglasimo za pomembno osebnost tako slovenskega pesnishtva kot tudi sodobnega slovenskega kiparstva. Volarich ne sledi najmodernejshi/najaktualnejshi smeri v umetnosti, kar spet potrjuje, da ne ustvarja zaradi nekakshnega (modnega) trenda, torej nekoliko zamuja za chasom, zato, pa tudi zaradi zhe omenjenega ne bi bil presenechen, che se v svojem likovnem izrazhanju kmalu posveti konceptualni umetnosti, cheprav, opazovano z dolochenega aspekta, che bi se nekaterim njegovim zhe obstojechim delom dodelila filozofska akonotacija na rovash dekorativnosti, bi se ta dela vsekakor lahko opredelila kot konceptualizem. Navzlic temu, da je Volarich pisatelj shtevilnih zbirk aforizmov (kar zadostno govori o njegovem duhu in predispozicijah za umetnishko ustvarjanje), torej nekdo, ki ga interesira intelektualno delovanje skozi humor, grotesknost, karikaturnost, parodijo, ne presenecha dejstvo, da je ostal najblizhje ekspresionizmu, nekoliko dadaizmu in nadrealizmu.

Oshkodovanec napihuje nogavico na tujih vrtovih,
ocenjuje razdalje med velikim in malim vozom,
o tem skrbno vodi razprave med dvema ognjema.
Opredelitev za osamljenost dela podganam tezhave,
oznanjanje dejstev podarja skominam vrtoglavico.

Naposled segam k neposredni besedi o Volarichevi Abecedi misli, cheprav v bistvu ves chas govorim o njej. Najprej nekoliko besed o tehnichnem pristopu v tej skoraj dvajset let postopoma nastajajochi in shele zdaj v samozalozhbi objavljeni zbirki. Zhe na prvi pogled je prepoznaven avtomatizem pesnishkega zapisa . Verzi si sledijo (po vsem sodech, naknadno slovnichno oblikovani) z dolgim, pravilnim, hipnotichno izenachenim ritmom. Priznavam, nikakor mi knjige ni uspevalo prebrati v kosu. Kakor ne sodim med introvertirane osebe, temvech celo nekoliko med ekstrovertirane, nekateri pravijo celo obchasno histerichne, chutim nagonski odpor proti vsemu, kar deluje hipnotichno, proti vsemu, kar ima izenacheni dolgi ritem, she posebej, che je nerazumljivo kakor nekatere zvrsti glasbe ali ta zbirka. Resnichno me je iritirala. Nekaj je v meni nasprotovalo tehniki, s katero je pisana, proti besedam, ki so slovnichno pravilno, toda “brez pomena” zlozhene ena ob drugi, upiralo se je nekaj prvobitnega v meni, nekaj prastarega, korespondentnega staroslovanskemu kultu. Monotonija ritma mi je cefrala zhivce, ki so zhe bili prenapeti s kofeinskim predoziranjem.

Vendar kljub temu menim, da je ta zbirka izvrstna. Povzrochila je mojo najostrejsho reakcijo. Vznemirila me je bolj od vsega, kar sem do sedaj prebral. Mochneje kakor Breton. In prav v tej njeni specifichni izzivalnosti in spodbudnosti tako za refleksijo kot za pesnishko ali likovno ustvarjalnost (spodbujanje vizualnih asociacij), vidim njeno dodatno vrednost.

Enkratnosti naslanjajo preslico v jokanje
flekastih odprtin, le odtise prepushchajo tihi
golshavosti na spodnjem odlagalishchu skomin.
Hahljanje prekipeva skushtrane presledke
izenachenega podkupovanja majastih prstov.

Moje opazovanje tehnichnega problema te zbirke je nekoliko zashlo, zato ponujam nekaj podatkov o najbolj bistvenem: Volarich je vnaprej dolochil zachetno chrko vsakega verza, torej je vnaprej natanchno definiral izhodishchno tochko, s chimer je zhelel ustvariti vtis discipliniranosti v poeziji, ki jo nekateri poimenujejo kot “brezsmiselna in produkt nakljuchja”, torej v nadrealistichni poeziji. Njegove izkljuchne kvinte (cela zbirka je iz kvint, kitic s petimi verzi) lahko delimo na dve vrsti: 1. tiste, ki so z ilustracijo (samo po ena kvinta na eni strani), 2. tiste, ki niso pod ilustracijami, ampak so samobitne (po pet kvint na eni strani). V prvi vrsti kvint zachenja vsak verz z naslednjo chrko abecede - v pravilnem zaporedju. V drugi vrsti kvint je cela stran s petimi kiticami - vseh petindvajset verzov se vedno zachenja z isto chrko. To je obenem vzrok, zakaj je zbirka imenovana Abeceda misli.

Preprichan sem, da bodo nashteti podatki pri posameznikih izzvali odpor in bodo na podlagi teh razglasili zbirko za prevech disciplinirano, da bi lahko bila nadrealistichna, ob tem jim je dodatno v pomoch naknadno slovnichno prilagajanje verzov, kar jo je naredilo she bolj disciplinirano. Tem bi usmeril pozornost na dejstvo, da ni nujno, da je vsaka podzavest kaotichna, da so tudi taki, ki premorejo delchek discipline tudi v podzavesti oziroma v mehanichno - motorichnem sestavu.

Ateno so snobi brezvestno poslali v tuje objeme,
albo so ji nadeli na razposajeno svezhe poljube.
Avreol zmanjkuje, ko se s pokom rojevajo dushe,
avizo ne rabi okamenelosti navelichanih brezumij,
azil razkazujejo za neposlushne tuje komedijante.

O sami vsebini in njenem nesmislu/smislu nochem prevech govoriti. Namrech, gotovo je v Volarichevem nadrealistichnem ciklu nekaj raznovrstne simbolike in asociacij, ki bi jih sodobna psihoanaliza lahko razlichno razlagala, no, vse bi to bile samo domnove. Volarich nam veshche zakriva svoje bistvo in ko prebiramo vse njegove knjige in zhivljenjepise v njih, ko opazujemo njegove skulpture, ostajamo vseeno ob vsem brez zadosti bistvenih podrobnosti o njegovem zhivljenju, da bi se lahko poglobili v nekaj, kar bi lahko poimenovali resna psihoanalitichna razprava. Na primer: shtudij njegove poezije in skulptur mi nikjer ni omogochil, da bi nashel asociacije na vzrok njegove raznolike hiperaktivnosti. Zato bi vse nashe ugotovitve bile dedukcijsko ugibajoche, bile bi ugotovitve, za katere ni nujno, da so prepletene z resnichnimi dejstvi oziroma s podatki iz njegove preteklosti, tezhnjami v prihodnosti in podobno.

Prav tako mi je iz osebnih izkushenj znano, da so nadrealistichne vizije lahko (najpogosteje tudi so) produkt izkljuchno trenutnega emocionalnega stanja, na primer jeze, in bi psihoanaliza takega dela mogla pokazati izkljuchno emocionalno stanje v trenutku zapisa, iz chesarpa ni mozhno izvesti nikakrshnih sklepov o avtorjevi osebnosti.

Zhivotarjenje prepredeno meri brezzvochne razdalje
zhalujochih okostij z jedilnika perechih pushchavskih lin.
Zhvenketajo s prvimi premiki razrahljanih preskokov
zhenitovanja satovja na razzharjenih skledah bolechin,
zhejne preobrachajo zhe po prvi polovici preizkushenj.

Dosegi te knjige so visoki. She enkrat mi je potrdila dejstvo, ki ga razglasham zhe vech let: SLOVENIJA SPADA V SAM VRH SODOBNE SVETOVNE UMETNOSTI tako s svojo knjizhevnostjo kot tudi z vizualno umetnostjo. Kot ljubitelj slovenske umetnosti se iskreno veselim takih uspehov.

 

Split, V/VI, 1998

(Iz hrvashchine prevedel Jozhe Volarich)

_______
* (vsi citirani verzi so iz obravnavene zbirke)