Revija SRP 27/28

Franko Bushiś

 

MISS SHTAJERSKE
(haibun)
 
Posvecheno Elizabethi Zdenki Appler

 

Nekaj mi je zabobnelo v genitalijah, ko sem jo prvich zagledal. Velik izrez na dolgi, vecherni halji je zeval, razkrivajoch pozheljivo, gladko nogo. Le koliko voajerjev bo nocoj, potem ko so videli ta izrez, zadovoljevalo svojo potrebo na stranishchih, zamishljajoch si, da lizhejo ali gladijo objekt svoje naslade.

Elizabeth.
Imenitna shtajerska
lepotica.

Vrazhja je, vrazhja. Vsak njen gib, celo najmanjshi tren ochesa mi je otezhkochal dihanje. Nevidna seksepilnost. Goltal sem cmok pozhelenja, opazujoch njeno hojo, nachin, kako kadi cigarete, nachin, kako se poigrava s kozarci, polnimi hladnega piva. S pochasnimi gibi je vzdolzh kozarca drsela s prsti po nabrani rosi. Ti premiki skupaj s pogledom svetlomodrih ochi spodbujajo moshkost celo v zgrbanchenih stoletnih starcih. Erotichna pasivnost prelepe zhenske, iz katere je bila razvidna potreba po dinamichnem zdruzhevanju - me je obnorevala. Mezhikala je s priprtimi, bleshchechimi ochmi, do neskonchnosti razshirjajoch svoje vlazhne, polne ustnice. Mislil sem: da bi med ti ustnici lahko dal vsaj prst, naj ga odgrizne, splachalo bi se, poteshil bi potrebo za dotikom teh privabljivih stvarnic poljubov. Trpel sem zaradi nemozhnosti, da jo zgrabim, grizem, jem, tako sladko, tako sochno. Pod stolom sem nervozno tolkel z nogami in medtem me je s svojim poslovnim charom, to je prefinjenim flirtom, pripeljala do joka. Rad jo imam, zhelim se je dotikati, zhelim se igrati z njenimi svetlo pomaranchnimi lasmi, zhelim ji preshtevati madezhe po telesu, zhelim gledati potoke shampanjca, kako se ji zlivajo po prsih navzdol, prek trebuha ...

Svoje ustnice
vizualiziram
na njenem popku.

Ob dolgih septembrskih vecherih sva sedela v njenem hotelu, se pogovarjala, flirtala. Na trenutke sem pomislil, da me tudi ona zapeljuje. Prelepi trenutki. Chas, ko moshki dobi priznanje svoji moshkosti ali nezhnosti, vseeno, katerakoli posebnost, privlachna ljubljeni osebi, vzbuja ponos v moshkem srcu. Luchi restavracije v zunajsezonskih dneh so gorele samo za naju, pridushene, pomirjujoche, nezhne. Prefinjena romanca. Morala bi zhiveti v obdobju baroka in renesanse, ti vulgarni chasi v nobenem primeru niso za naju.

Tukaj in zdaj:
izgubljen v chasu
chustveni pesnik.

Govorila je o svojih poslovnih zachetkih, jaz pa sem gledal premike njenih ustnic, nisem poslushal besed, sanjaril sem o ustnicah. Rad bi jih zhvechil, na njih bi pushchal sledove zob, grizljal bi jih, z zobmi bi ji slachil zhivo rdecho shminko, gnetel bi jih, lizal, izmislil bi si tisoch nachinov za dotikanje teh nezhnih zmechkanih cheshenj. Z gibkimi ustnicami in erotichnim jezikom je oblikovala nekakshen nov samoglasnik, nekaj med U in I. V tem samoglasniku je bilo nekaj madzharskega in nemshkega vpliva.Zamishljal sem si jo, kako izgovarja svoje UI ali ‹, plavajoch v zanosu ekstaze, med orgazmi in pred njimi.‹ ‹ ‹ ‹.

Njeni vzdihi,
pri najinem zdruzhevanju
- v moji domishljiji.

Neke polnochi sva v kletnih prostorih pod restavracijo igrala namizni tenis. Sama - brez lopovov in radovednezhev, brez navzochnosti zoprnega osebja. Z nezhnimi prsti je chvrsto stiskala rochaj lesenega loparja. Provokativno. Izzivalno. Medtem ko je udarjala v okroglo zhogico, so ji okrogline prsi poskakovale gor in dol, desno in levo. Nenehno sem zgresheval celo mizo, samo da bi videl njene pregibe v bokih med pobiranji zhogice. Na tankih, ozkih shportnih hlachah so se oblikovali zarisi njenih spodnjih hlachk, erotichnih, vzburjajochih.

Obnoreva, zares. Obchasno sem upochasnjeval igro. Tedaj sem zhogico drzhal v roki in se zagledal v njene ochi, ki so menjavale barvo od svetlo modre do svetlo zelene, odvisno od trenutnega impulza skrivnih misli, ki so se ji podile po zapeljevalski glavi. Gospa Elizabeth, sem rekel, medtem ko sem ponovno prekinil igro, ko sva zhe pri tej mizi, tako izzivalni, vzburljivi ... bi se na njej raje poigral z vami kot s to'zhogico. Ni se delala, da ne razume mojih vse bolj odprtih in brezsramnih povabil na Ijubezenska igrachkanja, vendar jih je preslishala zapeljivo se smehljajoch, she mochneje elektrila ozrachje, me zacharala. Iskreno sem se zaljubljal. Jaz, ki takshnih chustev ne poznam.

Zhelim si jo:
s srcem, z genitalijami,
dusho.

Poskushal sem napisati nekaj zgodb o njenem shtajerskem razkoshju. Vsakodnevno sem zavrgel gore papirja, nezadovoljen z opisovanji neopisljive lepote. Zaman sem napisal toliko zgodb, v razlichnih slogih in razlichnih tem, romantichno ljubezenske, rahlo erotichne, deduktivno ugibajoche. Vsi ti neuspeshni poskusi zapolnjevanja papirja so se pokazali kot netochni in nerealni podatki, ko sem jo videl, kako se slehernega jutra pojavlja v novem in novem oblichju. Vedno svezha, vechno raznovrstna, zmeraj nova, drugachnega obraza, znachaja, razpolozhenja. Zachetek ene takshnih deduktivnih zgodb je bil naslednji: V svetlo modrih ocheh gospe Elizabeth se zrcali svetlo moder svinchnik, s katerim v zanosu izrisuje velike krozhnice po majhnem papirchku. Psihoanalitiki bi rekli, da gospa Elizabeth rishe stilizirana, razcvetela zhenska spolovila. Ne vem, ali to pomeni pomanjkanje ljubezenskih objemanj ali telesno potrebo, ki bi bila vechja od obichajne ... Ista zgodba se je zakljuchevala takole: Punto Bravo jaz. Univerzumu vlada dedukcija ... Kako sem bil razocharan zaradi netochnosti takshnega ugibanja, ko mi je zjutraj umikala roko s svojega zaobljenega kolena.

Vsakega jutra
kakor Van Goghova sonca
- zmeraj nova.

Koliko poklonov sem porabil - ter subtilnih in manj subtilnih povabil na Ijubezensko zdruzhitev! Kot dechka so me pouchevali bolj izkusheni: che si zhelim osvojiti neko zhensko, mlajsho od dvajset ali starejsho od trideset let, ji moram vseskozi govoriti, kako je lepa, stokrat na dan. To je najbolj preprost nachin, so mi govorili. Vprasham se: ali je zmeraj uchinkovit? Tisochkrat sem ji govoril o njeni lepoti, na tisoch nachinov, s tisochi verzij. Tisochkrat sem izrazil odkrito zheljo po ljubezenskem aktu, v razlichnih okolishchinah, v vsakem polozhaju. Nagovarjal sem jo, da bi vzela kljuche ene izmed svojih hotelskih sob: Lepo bi bilo, sem govoril, pokazati vse strasti, vse skrite zhelje, vse tezhnje. Nagovarja! sem jo, da me naj nekam odpelje s svojim dzhipom, v kakshen gozd, da bi tako preveril njene voznishke sposobnosti. Hrepeneche sem si zhelel ognjenega razcepa njenega nagega, seksepilnega telesa. Hrepeneche sem si zhelel povechane utripe njenega srca, nepravilne vzdihe; sladostrastna jechanja. Zaman. Vse zaman. Vprashal sem se: zakaj sploh sedi z menoj? Tezhko je kar naprej obvladovati moje nemirne roke. Tezhko je venomer zavrachati moja trdoglava in trmasta povabila v posteljo. Zakaj sploh sedi z menoj? Zaradi druzhabnosti?

In glej, ravno zdaj sem jo videl, kako, izstopajoch iz svojega avtomobila, vlachi iz njega tudi svojega zelenega psa*. In razumel sem. Vse tiste zgodbe, s katerimi so mi v Ljubljani polnili glavo - so povsem neutemeljene:

Zeleni psi
in poshtene Shtajerke
- obstajajo!

Elizabethi z ljubeznijo, FRANKO BUSHI∆

 

* pes je bil zamazan z zeleno barvo; posledica restavratorskih del v njeni hishi
- napisano v Kranjski gori leta 1995; korekcije v Splitu leta 1998
(iz hrvashchine prevedel Ivan Dobnik)
________
FRANKO BUSHI∆, sodelavec Revije SRP iz Splita, pishe haiku in druge sorodne literarne oblike iz japonske tradicije. Je chlan Haiku International Association (Tokyo), The Haiku Society of America (New York), Drushtva hrvatskih haiku pjesnika (Zagreb). Haibun je oblika, v kateri se lirsko naravnana proza prepleta z vlozhenimi haikuji. (Op.ur.)