davsn27

zvezde		se
zgoshchajo		v
vzvalovljeno		silo,
v		prostor,
ki		odmika
igro		od
telesa
		izmiti
v		tishini
prsti		nanashajo
dotike		na
izprano		sliko
		kot
v		nikogarshnjem
odsevu		se
preslikavajo		skoz
telo		zhivali
		nevidna
polja		se
spreminjajo		v
snezhno		gmoto,
v		lepljivo
peno	,	ki
splahni		v
iskanju		meje
		v
meso		vbrizgani
oblaki	,	okus
po		svitu,
ki		ozharja
zheljo		po
obljubi
		vonj
krvi		izhlapi
v		ognjenega
preroka	,	v
na		svilo
zarisane		daljave
		gladki
obrisi		ognja
se		vzhirajo
v		misli,
da		raznosijo
pepel		v
besede		brez
imena
		v
gibljivo		sliko
zasveti		ohromela
zvezda	,	v
vechno		menjavanje
podob
		zatrdi
v		oglju,
na		nabrekli
mrezhnici	,	ki
spaja		drobce
s		toplim
tkivom
		da
se		preseli
v		neko
drugo		sled,
da		zagovarja
molk		s
prisotnostjo
		mrezhnico
prepleta		z
znaki	,	ki
v		lavi
pushchajo		nevidno
sled
		na
sledi		vzniklega
plodu	,	pepela
v		otrplih
udih
		v
tezhi		oceana,
da		voda
izhlapi		v
namishljene		dishave
		v
pogledu	,	ki
na		platno
rishe		prechishchene
obraze	,	ki
prenavlja		molk
v		razzhrtem
bitju	,	da
prizna		prisotnost
koshchenega		varana
		v
telesu		brez
spomina	,	v
vonju	,	ki
zazna		le
tezho	,	brishe
sanjske		rokopise
		v
prerokovane		kretnje,
v		obraze
nemega		pogleda
ponikajo		besede,
zabrisane		z
odsevi		davnega
privida
		v
stoletnem		zrklu
ishche		misli
o		divjem
plesu	,	o
sprehodu		chez
poglede		ptichev,
ki		v
dihanju		odpirajo
zmehchane		like
		poljubi,
razpleteni		v
preroshkem		gibu,
ki		hrepeni
po		mochi,
ki		prikliche
kri		v
veselju		do
obreda
		v
zaslutenih		zasukih,
s		tezhnjo,
da		se
oplodi		besedo
z		nesnovnimi
obrazi	,	v
telesni		igri,
ki		se
izrisuje		v
smrtnem		strahu
		da
se		v
povechavi		giba
oblikuje		vtis,
da		se
v		snovi
brez		oblike
zachenjajo		sledovi,
ki		vodijo
k		neimenovanemu
plemenu
		z
vonjem		se
hranijo		zhivali,
s		svetlobo,
ki		si
prisvaja		zheljo
po		prividih
		v
jeziku		zemlje,
v		prisluhu
bitja		se
odpira		govorica
nema		od
samotnih		potovanj
		zhiv
odmev		obreda,
ki		razlashcha
bolechino		in
zdruzhuje		odseve
v		telo,
v		soj
zgoshchenega		pogleda
		v
tishini	,	prenovljeni
z		besedami
iz		tujega
jezika	,	s
tenkochutnim		brisanjem
pisav	,	ki
razkriva		pesem
in		chas
spreminja		v
imena	,	ki
jih		izgovarjamo
v		podobi
mrtvih
		s
pogledom		prerezani
oblaki	,	v
odsevu	,	ki
se		preslikava
v		vidno
polje		kache
		ochi
rishejo		podobe
glave		na
begu		pred
dotikom	,	ki
priznava		tezhnost
na		obrazu
		prepreden
s		sijem,
ki		obnavlja
barve		ognjenika,
ki		staplja
svit		v
izpraznjene		oblike
		stisnjen
v		podobo
ptice		udari
kot		odmev
mogochnega		glasu,
kjer		v
tesnobi		zarashcha
v		tkivo
iz		pepela
		zapira
se		v
drage		kamne,
v		votli
led	,	narejen
iz		chistega
pepela
		sanje
kot		varljiv
spomin	,	v
ekstazo		obrnjeni
jeziki	,	ki
molchijo	,	v
slutnjo	,	da
prikliche		govorico
		da
se		v
igri		molka
prepozna		odseve,
ki		vodijo
k		vzhodu,
da		se
v		jutro
zarezhejo		svetovi,
naseljeni		s
srepimi		pogledi
		plen
se		pomnozhi
v		tisochera
bitja	,	v
spomin	,	ki
ishche		vechnost
v		telesu
		z
izpraskanim		oblichjem
kliche		k
imenu		zatochishcha,
v		neznani
jezik		pretopi
pomene	,	v
obrise		nosoroga,
ki		se
izrisujejo		v
krvi