Revija SRP 27/28

Dean Rajchić

 

DA V SNOVI PAVA DOZORI V POPOLNI GIB

 

zvezde

  se

zgoshchajo

  v

vzvalovljeno

  silo,

v

  prostor,

ki

  odmika

igro

  od

telesa

   
    izmiti

v

  tishini

prsti

  nanashajo

dotike

  na

izprano

  sliko
    kot

v

  nikogarshnjem

odsevu

  se

preslikavajo

  skoz

telo

  zhivali
    nevidna

polja

  se

spreminjajo

  v

snezhno

  gmoto,

v

  lepljivo

peno

,

ki

splahni

  v

iskanju

  meje
    v

meso

  vbrizgani

oblaki

,

okus

po

  svitu,

ki

  ozharja

zheljo

  po

obljubi

   
    vonj

krvi

  izhlapi

v

  ognjenega

preroka

,

v

na

  svilo

zarisane

  daljave
    gladki

obrisi

  ognja

se

  vzhirajo

v

  misli,

da

  raznosijo

pepel

  v

besede

  brez

imena

   
    v

gibljivo

  sliko

zasveti

  ohromela

zvezda

,

v

vechno

  menjavanje

podob

   
    zatrdi

v

  oglju,

na

  nabrekli

mrezhnici

,

ki

spaja

  drobce

s

  toplim

tkivom

   
    da

se

  preseli

v

  neko

drugo

  sled,

da

  zagovarja

molk

  s

prisotnostjo

   
    mrezhnico

prepleta

  z

znaki

,

ki

v

  lavi

pushchajo

  nevidno

sled

   
    na

sledi

  vzniklega

plodu

,

pepela

v

  otrplih

udih

   
    v

tezhi

  oceana,

da

  voda

izhlapi

  v

namishljene

  dishave
    v

pogledu

,

ki

na

  platno

rishe

  prechishchene

obraze

,

ki

prenavlja

  molk

v

  razzhrtem

bitju

,

da

prizna

  prisotnost

koshchenega

  varana
    v

telesu

  brez

spomina

,

v

vonju

,

ki

zazna

  le

tezho

,

brishe

sanjske

  rokopise
    v

prerokovane

  kretnje,

v

  obraze

nemega

  pogleda

ponikajo

  besede,

zabrisane

  z

odsevi

  davnega

privida

   
    v

stoletnem

  zrklu

ishche

  misli

o

  divjem

plesu

,

o

sprehodu

  chez

poglede

  ptichev,

ki

  v

dihanju

  odpirajo

zmehchane

  like
    poljubi,

razpleteni

  v

preroshkem

  gibu,

ki

  hrepeni

po

  mochi,

ki

  prikliche

kri

  v

veselju

  do

obreda

   
    v

zaslutenih

  zasukih,

s

  tezhnjo,

da

  se

oplodi

  besedo

z

  nesnovnimi

obrazi

,

v

telesni

  igri,

ki

  se

izrisuje

  v

smrtnem

  strahu
    da

se

  v

povechavi

  giba

oblikuje

  vtis,

da

  se

v

  snovi

brez

  oblike

zachenjajo

  sledovi,

ki

  vodijo

k

  neimenovanemu

plemenu

   
    z

vonjem

  se

hranijo

  zhivali,

s

  svetlobo,

ki

  si

prisvaja

  zheljo

po

  prividih
    v

jeziku

  zemlje,

v

  prisluhu

bitja

  se

odpira

  govorica

nema

  od

samotnih

  potovanj
    zhiv

odmev

  obreda,

ki

  razlashcha

bolechino

  in

zdruzhuje

  odseve

v

  telo,

v

  soj

zgoshchenega

  pogleda
    v

tishini

,

prenovljeni

z

  besedami

iz

  tujega

jezika

,

s

tenkochutnim

  brisanjem

pisav

,

ki

razkriva

  pesem

in

  chas

spreminja

  v

imena

,

ki

jih

  izgovarjamo

v

  podobi

mrtvih

   
    s

pogledom

  prerezani

oblaki

,

v

odsevu

,

ki

se

  preslikava

v

  vidno

polje

  kache
    ochi

rishejo

  podobe

glave

  na

begu

  pred

dotikom

,

ki

priznava

  tezhnost

na

  obrazu
    prepreden

s

  sijem,

ki

  obnavlja

barve

  ognjenika,

ki

  staplja

svit

  v

izpraznjene

  oblike
    stisnjen

v

  podobo

ptice

  udari

kot

  odmev

mogochnega

  glasu,

kjer

  v

tesnobi

  zarashcha

v

  tkivo

iz

  pepela
    zapira

se

  v

drage

  kamne,

v

  votli

led

,

narejen

iz

  chistega

pepela

   
    sanje

kot

  varljiv

spomin

,

v

ekstazo

  obrnjeni

jeziki

,

ki

molchijo

,

v

slutnjo

,

da

prikliche

  govorico
    da

se

  v

igri

  molka

prepozna

  odseve,

ki

  vodijo

k

  vzhodu,

da

  se

v

  jutro

zarezhejo

  svetovi,

naseljeni

  s

srepimi

  pogledi
    plen

se

  pomnozhi

v

  tisochera

bitja

,

v

spomin

,

ki

ishche

  vechnost

v

  telesu
    z

izpraskanim

  oblichjem

kliche

  k

imenu

  zatochishcha,

v

  neznani

jezik

  pretopi

pomene

,

v

obrise

  nosoroga,

ki

  se

izrisujejo

  v

krvi