Revija SRP 27/28

Ciril Gale

 

PRVA DAMA SLOVENSKE KARIKATURE
/intervju/
 

Aljana Primozhich, rojena 19. decembra 1954 v Ljubljani, zhivi v Britofu pri Kranju. Konchala je Sholo za oblikovanje v Ljubljani, dve leti pa je shtudirala tudi na Akademiji za likovno umetnost. Chasopisni karikaturi se je poklicno posvetila leta 1991, ko je zachel izhajati “Slovenec”, chasnik “slovenske desnice”, zdaj pa je zaposlena pri dnevniku “Slovenske novice”. Pred kratkim je imela novo samostojno razstavo karikatur v Ljubljani, kar je tudi povod za ta pogovor.

“S karikaturo sem se zachela ukvarjati zhe na Akademiji za likovno umetnost. Pri tem me je spodbujal tudi profesor Gabrijel Stupica, ki mi je ta chut she posebno razvijal.

Ko sem zapustila sholske klopi, sem se zaposlila kot grafichna oblikovalka, v prostem chasu pa sem se vse bolj posvechala karikaturi. Najprej so bile moje karikature namenjene zgolj prijateljem in sodelavcem” pripoveduje o svojih zachetkih Aljana Primozhich, edina slovenska uveljavljena karikaturistka. “Pred nekaj leti pa sem se prvich opogumila in poslala nekaj karikatur “Primorskim novicam”. Na moje veliko presenechenje so bili z njimi zelo zadovoljni in takoj sem postala njihova redna zunanja sodelavka.”

Kaj pa je bil glavni razlog, da ste zheleli karikature tudi objaviti?

“Lahko bi rekli zelo banalen in dandanes pri nas morda celo vsakdanji: denar. Bila sem namrech v financhni stiski. Denar si zelo nerada sposojam in sem si skushala pomagati sama...”

Torej so vas poznali predvsem na Primorskem?

“Ne bi rekla, saj sem hitro zachela shiriti svoj krog tako, da sem poshiljala karikature tudi na druga urednishtva. Kmalu so mi jih zacheli objavljati tudi v mesechniku “Moj mali svet”, tednikih “Delavska enotnost” in “Kaj” ter she nekaterih drugih chasnikih in revijah. Ko so sestavljali redakcijsko ekipo “Slovenca”, so me sprejeli v redno delovno razmerje za nedolochen chas, kot se temu uradno reche. Zdaj pa delam pri “Slovenskih novicah”. Za zdaj ne nachrtujem, da bi risala tudi drugod.”

Vse bolj obichajno postaja razstavljanje izvirnih karikatur. Ste doslej tudi vi razstavljali?

“Samostojnih razstav sem imela zhe kar precej, sodelovala pa sem tudi zhe na nekaj skupinskih. Nedavno sem v Ljubljani imela samostojno razstavo v prostorih “Delavske knjizhnice”. Razstavljala sem tako karikature kot tudi portrete.”

Kako nastane vasha karikatura; po narochilu ali samodejno?

“V karikaturi zhelim biti neobremenjena. Seveda se na urednishtvu “Slovenskih novic” pogovarjam o aktualnih temah in vodilnih chlankih, na katere bi lahko “obesila” svojo dnevno karikaturo.”

Ste imeli zaradi njih tudi tezhave?

“Posebnih ne, saj v mojih karikaturah ni prostora za sovrashtvo in zhaljivke. Che se ideji sama najprej nasmejim, potem vem, da je dobra. No, vchasih je moja ideja “preostra” in potem tista karikatura nikoli ne zagleda “luchi sveta”, vendar je bilo doslej takih malo, saj imamo veliko svobode.”

Kaj vam karikatura pomeni?

“Karikatura je zame osebna izpoved, reakcija na aktualno druzhbeno dogajanje, humor za razbremenitev in optimizem, ki nam je v teh kriznih chasih she kako pomemben. Sicer pa je treba vedeti, da je sleherna karikatura tudi avtobiografija, saj karikaturist chrpa predvsem iz sebe.”

Ali je karikatura tudi umetnishko delo, kot je, na primer ilustracija za knjigo?

“Moje karikature so umetnine, saj delam s chopichem... No, pa shalo na stran. Zakaj ne bi bile karikature tudi umetnine? Ne vse, seveda. Tudi vse oljnate slike niso umetnine, pri tem gre le za dejstvo, da umetniki pach uporabljamo razlichne tehnike pri ustvarjanju. Se ne strinjate?”

Bi lahko rekli, da ste edina uveljavljena slovenska karikaturistka?

“Na to vprashanje naj odgovorijo tisti, ki moje karikature spremljajo ali pa novinarji, ki pishete o znanih in uspeshnih ljudeh. Res pa je, da je karikaturistk pri nas zelo malo. Pa tudi v svetu je tako. Toda to ni moj problem in o njem sploh ne razmishljam. Karikatura mi je pach blizu in se zato z njo ukvarjam...”

V Sloveniji nasploh ni veliko umetnic, ki bi se ukvarjale z risanjem za chasnike in revije. Zakaj?

“Res nas je malo. Predvsem so se slovenske slikarke uveljavile kot mojstrice ilustracij otroshkih knjig, v chasopisih pa nas je res zelo malo. Smo prej izjeme kot pravilo.”

Kaj pa strip?

“Tudi z njim sem se zhe ukvarjala. Za “Slovenca” sem narisala “Martina Krpana”, sicer pa sem zasledila, da se s stripom ukvarja tudi Kranjchanka Tanja Kloeckl, ki je za nashe “Slovenske novice” doslej narisala zhe dva stripa: “Tiho bodi, punchka!” in “V pajkovi mrezhi”.. Strip sem opustila zaradi preobilice drugih obvetznosti.”

Pravite, da vam je karikatura blizu? V kakshnem smislu?

“Po nachinu izrazhanja, hkrati pa mi omogocha reagiranje na shtevilne dogodke doma in v tujini. Slika v olju namrech vzame veliko vech chasa, pa tudi nihche ne prichakuje, da bodo karikature narisane v taki tehniki.”

Kako pa vashe delo karikaturistke spremljajo v vashi druzhini?

“Sprva so bili zachudeni, kasneje tolerantni in konchno trpechi. Sprejeti so namrech morali nekaj bremen v gospodinjstvu in na vrtu. Mogoche jim celo godi, da imajo “slavno” mamo...”

Zdaj ste v ljubljanski “Delavski knjizhnici” znova razstavljali. Chemu? Kolikor nam je znano, denarnih ugodnosti ni...

“Predvsem je to zame priznanje in sem vesela, da se nekomu zdijo moja dela dovolj dobra za razstavo. Drugich: prav vesela sem, ko mnogi ugotovijo, da karikatura ni le majhna risbica, je temvech velika risba, v katero je treba vlozhiti kar precej truda...”

Kaj pa v prostem chasu? Imate morda hobby?

“Moj hobby so karikature!”