Revija SRP 27/28

Boris Vishnovec

 

LJUBEZENSKA PESEM PLANETA ZEMLJE
(znanstvena fantastika)
 

Samo krajshi postanek na medzvezdnem potovanju ali obchutek vrachanja na kraj, ki je vesoljcu namenjen kot sidrishche. Prichenja se rutinski postopek utirjenja v krozhnico planeta Zemlje. Prebudil se je iz otrplosti potovanja in preuchil koordinate planeta. Vprasha se, chemu mu pravijo rozhnati planet. Njegova vesoljska ladja prihaja iz ozvezdja Alphe. Pozna krajshe postanke na Siriusu. Pozna jezik vesolja, ki je jezik formul in matematichnih teoremov. Razdalja pravzaprav ne obstoji, so samo prehodi med razlichnimi nivoji bivanja vesolja. Obstoji jezik premikov v chasu, jezik preskokov in nadaljevanj, v katerem se prepoznajo vse oblike obstoja zhivljenja in vse pretvorbe materije. In obstoji uganka, ki jo samo sluti, instinkt o praizvoru rase, kateri pripada in je vse zakopano v njegovem praspominu.

On sam in ostali chlani posadke vesoljske ladje s planeta Alpha so ujeti v krog dolzhnosti. Predstavljajo nujno dopolnitev rachunalnishkih programov, v nekem trenutku povsem odvisni od kodiranih programov. Morda je posebna zaznamovanost, o kateri ne zheli spregovoriti, se posvetovati z ostalimi chlani posadke. Zazrti ostajajo v odbleske kljuchnih podatkov, ki se pojavljajo na monitorjih. V njem pa kljuje prizor, ki ga je dozhivel na enem izmed prejshnjih pristankov na planetu Zemlji. Sedaj se spominja in zato postaja vznemirjen. Naletel je na obdobje prarazvoja, ko so planet Zemljo naseljevala bitja, zaznamovana s prvinskimi nagoni. Usmerjal jih je tok, ki je shele nakazoval vishje stanje zavesti. Iskanje hrane, boj za prostor, za nadaljevanje vrste je oznacheval to predhodno stopnjo. Odlichen raziskovalni poligon za misijo s planeta Alphe, kjer so prehajali k vishjim stopnjam zavesti in she niso mogli predvidevati stranskih uchinkov totalnega razvoja. Zemljani so se skushali ohraniti z rituali zhrtvovanja ljudi, prirejanjem pohodov na pripadnike svoje rase, ubijali so zhivali. Namen raziskovanja rushilnih instinktov je bil nakazati pozitivni mozhni razvoj in morda podati sprejemljivo razlago zaradi odstopanj pojmovanja bivanja in odprave nerazumnih nihanj duha, ki je obchasno zaznamoval razvoj na planetu Alpha. Vprashal se je, kako te rushilne elemente zunajzavestnih stanj usmeriti v sklop pozitivne energije.

Konchano je utirjenje vesoljske ladje s planeta Alpha v krozhnico okoli Zemlje. On sam se v teh trenutkih poskusha priblizhati dojemanju in obchutkom, ki so znachilni za prebivalce Zemlje. V njem se pojavi odtenek agresije, preblisk tekmovalnosti, obchutek, ki ga ne zna imenovati. Ni vech umirjeno bitje, ki je ustvarjeno kot oko vesolja, za prehod iz nizhjega v vishje stanje vesoljskih oblik bivanja. Bitje, ki obvladuje in razume vzporedne tokove razvoja in zlitje nevidnih silnic dojemanja lepote, ustvarjanja spomina, razbiranja tlechih stanj podzavesti in videnja prihodnosti. Zachuti veliko praznino prostora med zvezdami in tedaj se po metodi vesoljske meditacije lahko povsem prestavi na dojemanje blizhine planeta Zemlje. Prichenja se druga faza raziskav planeta. Opazna je povechana stopnja radiacije. K predhodnim podrochjem raziskav so usmerjene raziskovalne sonde. Od predhodne misije je planet mnogogokrat obkrozhil vir zhivljenja, sonce, osrednjo tochko planetnega sistema. Zave se, da on lahko zhivi dlje kot zemljani. Ugotovi spremembe v poselitveni povrshini. Zmanjshane so gozdne povrshine. Spremenjeno stanje voda in arktichnega ledu. Tedaj se v spominu dokonchno prebudi podoba iz predhodne misije.

Let nad morskimi valovi. Povsod ploskve modrine, ki oranzhno vzplapolajo, ko ladja prehaja v senchnati del planeta. Nato vstane iz temine v rozhnato presvetljeno ploskev, nad zelene ploskve gozdov. Skoraj se dotakne vrhov belih planin, zaokrozhenih gorskih vencev, pod katerimi se svetlikajo izviri slikovitih rek. Tako se izmenjuje pesem barvnih preskokov in prelivov v sozvochje planeta, ko naenkrat izstopi samo dolochen barvni ton. Zeleno, tako redko videno v vesolju, preplavi podnozhje gora, da obstane na robu velike kotline. Dotaknejo se jase ob robu gozda. Prebivalci so videli le dotik svetlobe, rahlo sevanje zunaj njihovega dojemanja, kot preblisk v ochesu. Temno zeleni bregovi, ujeti v spushchen, obrasel breg. Ptice, ki se dvigajo v jatah. Vrishch in blesk utripajochih svetlikanj zhuzhelk. Oddaljene zgradbe kmechkih prebivalishch. Sklonjene postave mozh in zhena pri delu. She vrishch otrok ...

Tam jo je prvich uzrl. Sledil je pritoku reke in zashel na rob obrashchenega mochvirnega sveta pod temnim sojem smrek. Bil je polmrachen prostor, nabit z redkim svetlikanjem odsevov na rahlo zatemnjeni gladini. Izpod shirokih listov so gledale prozorne ochi, migotajochi prebliski dvozhivk. Redko cvetje je privabljalo zhuzhelke. Tam je sedela na ostanku podrtega drevesa, zrla v globino odsevov. Ujel je trepet njenega razpolozhenja, v hipu prepoznal njeno misel, njen obchutek za zblizhanje z nepojmljivo enkratnostjo trenutka. V njenem utripu je prepoznal odsev svojih stisk in nedoumljivega obchutka, ki ga je zaznal v blizhini planeta Zemlje. Imela je nezhen obraz, shiroko zazrte ochi, gibke roke in dlani. Omamila ga je chudovita skladnost njenega telesa. Skozi lepoto njenega pogleda je doumel skladnost in zvochnost barvnih preobrazb in dotik prelivanja zhivljenja.

Zachutil je v sebi zven nechesa, kar bi lahko imenoval govorica dushe. In misel, prikrito chustvo zemljanke, je zvenela v pritrjevanju. Slutila je njegovo prisotnost, ko si je zaman zamishljala njegov obraz. Zavedel se je, da je v njem zazvenela glasba, ki so jo na planetu Alpha poslushali izbranci. To je bila najvishja srecha, ki je chakala vesoljce ob vrnitvi. Ta zven jih je vedno pritegnil, da so se z veseljem vrachali na planet Alpha. On sam je v tistem trenutku, ob mrakobni atmosferi vodnih odsevov in pregibov pod povrshino, prepoznal vzgibe, ki so vesolju iztrgali akorde. Prepoznal je zvok sanjske melodije in samo she napor ustvarjalca in tako nastane simfonija... Vprashal se je, ali lahko imenuje ta trenutek konchni cilj in smoter vesolja... Zave se, da tudi ona zheli pridrzhati utrip trenutka, utrip spokojnosti in notranje ubranosti... Mar v tem hipu nastaja nova podoba sveta? Tedaj, ko bitja z oddaljenih svetov razumejo glasbo veselja, prepoznajo dusho vsemirja. Zazhelel si je, da Zemlja obstane v pravljichni praobliki kot vrt veselja in rojevanja.

Dekle se je napotilo po stezi skozi gozd k hisham blizhnjega naselja. Okleval je za hip, zhelel ji je pristopiti, se ji priblizhati. Zhelel je... Kodeks ravnanja vesoljcem ne dovoljuje, da bi se priblizhali praprebivalcem planetov, na katerih opravljajo raziskave. Okleval je. Prekrshiti povelje? Kodeks chasti vesoljcev!... So samo legende, da so pred davnim chasom vesoljci ostali na planetih osonchja in se zdruzhili z njihovimi prebivalci? Vprashal se je, kakshno je pravzaprav njegovo poslanstvo. Samo to, da si pridobe nekaj osnovnih podatkov o ozrachju, kamninah, bitjih, ki naseljujejo planet? So mar to sanje vesolja? Ples praoblik in atomov v ritmu sevanj? Ali potreba vsakega bitja po zblizhanju in nadaljevanju? V tem hipu bi bil zhe davno mrtev, che bi se tedaj, na predhodni misiji, priblizhal lepi zemljanki. Meja izginotja in razblinjanja bi bila blizhja za mnogo zemeljskih obkrozhenj okoli sonca... Ostala je samo prikrita, neizpolnjena zhelja. Ni bil sposoben, dovolj mochan, da bi se uprl pravilom kodeksa vesoljcev... Zato sedaj prichakuje, da sonde prinesejo podatke o stanju planeta Zemlje... Poleg podobe lepe zhene nosi v sebi podobe voda in morij, ponosnih jezdecev na konjih, vrtov oranzhevcev in neskonchnih polj pshenice, bujnih tropskih pragozdov in odbleskov zahajajochega sonca, ki se spushcha za obzorje. Notranje zhivljenje prebivalcev planeta je pretkano z izbruhi zhalosti in zhelje po samounichenju. Podobe stisk in himnichnih prizorov stika z nadnaravnim. Chashchenje nevidnih bitij, kulti idej in pritlehna zhelja po krvavih obrachunih.

Tretja faza raziskav planeta Zemlje. Raziskovalne sonde se vrachajo na vesoljsko ladjo s planeta Alpha. Preuchitev koordinat. Prilagajanje na sistem predhodnih raziskav. Vrhovi v daljavi. Dvignjen breg nad zeleno reko. Pot skozi gozd do mochvirnega podrochja. Samo gluhi ostanki shtrcljev dreves. Sluzasta snov v koritu reke. Ostanki zgradb, ki jih prerashcha divjina. Nich vech ptic in zhuzhelk. Pushchave. Opushcheni vrtalni stroji sredi pushchav. Zapushchena okostja izginulih zhivalskih vrst. Unichena zashchitna plast v ozrachju. Neznanska doza sevanja. Pozhari v stepskih podrochjih. Tezhke kovine v rastlinstvu. Debeli sloji odpadkov okoli mest in naselij. Prebivalstvo bedno zhivotari v nekakshnem embrionalnem stanju na robu zavesti.

Samo daljni spomin na cvetocho dezhelo, kjer je ob mochvirni reki srechal lepo zemljanko. Tedaj je okleval, da bi se izneveril kodeksu vesoljca... Sedaj strmi v posledice napachne odlochitve... Che se tedaj ne bi vrnil na vesoljsko ladjo in che bi uspela z zemljanko zhiveti v zaupanju in ljubezni, bi lahko predvidela propad planeta. Njuni potomci bi zhiveli v cvetochi dezheli in ladja, ki je sedaj pristala na Zemlji, bi porochala o razcvetu zhivljenja na tem planetu. Zavedel se je, da bi lahko odvrnil propad planeta. Chustvo ljubezni pomaga prezhiveti civilizacijam in ohranja bivanje v vesolju. To je spoznal v tistem hipu... Zave se, da je she vedno njegov dom na Zemlji, na kraju, kjer sta se srechali njuni dushi. Najlepshi kraj v vsem vesolju. Ona, ona se bo vrnila, ko bo prisluhnil zvokom glasbe.

“Vrnitev na planet Alpha!” slishi glas iz komandne kabine. - Vse sonde so se vrnile - zapishe v ladijski dnevnik. Chetrta faza. Odhod iz zemeljske krozhnice.

“Zbogom, rozhnati planet,” she pomisli. Samo she bleda sled na monitorju...

In znova sam v vesolju!