Revija SRP 27/28

Attila József

NOCH PREDMESTJA

Oda

 
I.
 
Glej, sédel sem ob reki.
Lahnó pihlja zefir
poletja mladega – spominja na toplino,
ki jo imel je meni drag vecher.
Srce privajam na tishino.
To ni prevech tezhko –
kopichi vse se, kar je davno zhe preshlo,
glava skloni se,
omahnejo roké.
Gledam grivo host in zdi se,
da na vsakem listu
chelo ti blesti se.
Nihche ne moti zdaj miru potí,
vidim krilo, ki po njem
vetrich ti hití.
A pod krhkim grmom zrem,
kako lasje na chelo ti drse
in grudi, ki drhte
-kot mala reka Sinva teche –
glej, na oblih belih kamenchkih
vidim spet, kako vilinski tvoj nasmeh
vzbrsti ti na zobeh.

 

II.
 
O, kako te ljubim,
tebe, ki si kriva,
da spregovorila sta vesolje in samota,
ki na dnu srca se skriva
in svoje zanke mota.
Kot slap si, ki le zvok za njim ostane
in tiho dalje se pretaka.
Blizu so daljave. Tulim in krichim
z vrhov zhivljenja svojega, vreshchim,
v nebo udarjam in v zemljó,
ljubim, macheha te draga!

 

III.
 
Ljubim te kot dete mamo,
kot globino svojo tiha zev,
kot dvorane ljubijo luchi odsev,
kot dusha plamen, kot telo omamo!
Ljubim te takó
kot smrtniki zhivljenje, dokler ne umró.
Besedo vsako, kretnjo in nasmeh
várujem, kot zemlja váruje, kar je na njenih tleh.
Z nagoni vtisnil sem v zavest te, kot s kislino
jedkal bi kovino,
ti podoba lepa, mila,
vse tvoja bit je napolnila.
Trenutki vsi zhvenketajoch izginjajo,
a ti v ushesih dalje nemo zhdish.
Prizhigajo se zvezde in utrinjajo,
a ti mi iz ochi ne ubezhish.
Okus po tebi v ustih hládno plapola mi,
kot tishina v jami.
A rôko, ki na chashi jo drzhish,
prepleta zhilic filigran –
budí se dan.

 

IV.
 
Kakshna snov sem, da delí
me tvoj pogled in oblikuje?
Kakshna dusha, svetla kot nebesa
in privid, ki ga sposhtljivo obchudujem,
da lahko obidem ti v meglí
nicha – kraje valovitega in plodnega telesa?
Kot v chist razum besede, polne velichine,
lahko se potopim v skrivnostne mu globine!...
Kot grmi rozh ozhilje ti
nenehoma drhtí,
pretaka vechni tek tokov,
da ljubezen na obrazu ti vzcveti
in s sadom maternici da svoj blagoslov!

 

 
Trebuhu obchutljivo dno
ti koreninice prepletajo,
nezhne niti, ki po njem se pno,
se v vozle tko in v klobchiche razpletajo,
da jate zbirajo in nedra ti sesajo,
da tvojih pljuch grmichi lepi polni so shumenja
o slavi tvojega vstajenja.
Blazheno se tochi vechna snov
po rovih tvojega chrevesa,
in odpadek zazhivi bogat in nov
v vodnjakih, ki kipe v ledvicah tvojega telesa.
Dvigajo se hribi valoviti,
ozvezdja v tebi trepetajo,
delajo tovarne, jezera grgrajo,
tare se milijone zhivih bitij,
zhuzhelke,
trava,
krutost in dobrota;
sonce sije in utripa severna svetloba bleda,
v tvoji biti tava
vechnost, ki se sebe ne zaveda.

 

V.
 
Kot grude strjene krvi,
tako ti pred nogé
besede te polzé.
Bit jeclja,
le zakon chisto govorí.
A organi moji, ki obnavljajo se
od dne do dne, pripravljajo se,
da onemé.
A do takrat kriché –
kdo bo,
ki iz dvomilijardne mnozhice ga izberó,
ti edina, lahna
zibel, trda rakev, postelja zhivahna,
sprejmi me!...
(Kako visoko je nebo, ko zazorí!
V rudah je kristalov roj.
Slepecha luch v ochi mi sije.
Zgubljen sem, se mi zdi.
Udarce slishim nad seboj,
srce mi bije.)
(Pripev)

 

VI.
 
(Vozi vlak me, blodim za teboj,
mórda te she danes dohitim,
mórda nori plamen pogasim,
mórda tiho rechesh mi nocoj:
Mlachna voda zhuborí, umij se!
Na brisacho, z njo otri se!
Peche se meso, da glad ti poteshí!
Postelja je tvoja – kjer lezhim!)
_______
Prepesnil: Bogdan Gjud
Pri tem mu je z nasveti in z razlago prijazno pomagal vojvodinski Madzhar Zoltan Santo.
 
Attila József, madzharski knjizhevnik (1905 – 1937). Pesnik proletariata. Originalni talent, ki se je razvijal v tezhkih razmerah in konchal s samomorom. (Op. prev.)