Attila József
NOCH PREDMESTJA
Oda
- I.
- Glej, sédel sem ob reki.
- Lahnó pihlja zefir
- poletja mladega – spominja na toplino,
- ki jo imel je meni drag vecher.
- Srce privajam na tishino.
- To ni prevech tezhko –
- kopichi vse se, kar je davno zhe preshlo,
- glava skloni se,
- omahnejo roké.
- Gledam grivo host in zdi se,
- da na vsakem listu
- chelo ti blesti se.
- Nihche ne moti zdaj miru potí,
- vidim krilo, ki po njem
- vetrich ti hití.
- A pod krhkim grmom zrem,
- kako lasje na chelo ti drse
- in grudi, ki drhte
- -kot mala reka Sinva teche –
- glej, na oblih belih kamenchkih
- vidim spet, kako vilinski tvoj nasmeh
- vzbrsti ti na zobeh.
- II.
- O, kako te ljubim,
- tebe, ki si kriva,
- da spregovorila sta vesolje in samota,
- ki na dnu srca se skriva
- in svoje zanke mota.
- Kot slap si, ki le zvok za njim ostane
- in tiho dalje se pretaka.
- Blizu so daljave. Tulim in krichim
- z vrhov zhivljenja svojega, vreshchim,
- v nebo udarjam in v zemljó,
- ljubim, macheha te draga!
- III.
- Ljubim te kot dete mamo,
- kot globino svojo tiha zev,
- kot dvorane ljubijo luchi odsev,
- kot dusha plamen, kot telo omamo!
- Ljubim te takó
- kot smrtniki zhivljenje, dokler ne umró.
- Besedo vsako, kretnjo in nasmeh
- várujem, kot zemlja váruje, kar je na njenih tleh.
- Z nagoni vtisnil sem v zavest te, kot s kislino
- jedkal bi kovino,
- ti podoba lepa, mila,
- vse tvoja bit je napolnila.
- Trenutki vsi zhvenketajoch izginjajo,
- a ti v ushesih dalje nemo zhdish.
- Prizhigajo se zvezde in utrinjajo,
- a ti mi iz ochi ne ubezhish.
- Okus po tebi v ustih hládno plapola mi,
- kot tishina v jami.
- A rôko, ki na chashi jo drzhish,
- prepleta zhilic filigran –
- budí se dan.
- IV.
- Kakshna snov sem, da delí
- me tvoj pogled in oblikuje?
- Kakshna dusha, svetla kot nebesa
- in privid, ki ga sposhtljivo obchudujem,
- da lahko obidem ti v meglí
- nicha – kraje valovitega in plodnega telesa?
- Kot v chist razum besede, polne velichine,
- lahko se potopim v skrivnostne mu globine!...
- Kot grmi rozh ozhilje ti
- nenehoma drhtí,
- pretaka vechni tek tokov,
- da ljubezen na obrazu ti vzcveti
- in s sadom maternici da svoj blagoslov!
- Trebuhu obchutljivo dno
- ti koreninice prepletajo,
- nezhne niti, ki po njem se pno,
- se v vozle tko in v klobchiche razpletajo,
- da jate zbirajo in nedra ti sesajo,
- da tvojih pljuch grmichi lepi polni so shumenja
- o slavi tvojega vstajenja.
- Blazheno se tochi vechna snov
- po rovih tvojega chrevesa,
- in odpadek zazhivi bogat in nov
- v vodnjakih, ki kipe v ledvicah tvojega telesa.
- Dvigajo se hribi valoviti,
- ozvezdja v tebi trepetajo,
- delajo tovarne, jezera grgrajo,
- tare se milijone zhivih bitij,
- zhuzhelke,
- trava,
- krutost in dobrota;
- sonce sije in utripa severna svetloba bleda,
- v tvoji biti tava
- vechnost, ki se sebe ne zaveda.
- V.
- Kot grude strjene krvi,
- tako ti pred nogé
- besede te polzé.
- Bit jeclja,
- le zakon chisto govorí.
- A organi moji, ki obnavljajo se
- od dne do dne, pripravljajo se,
- da onemé.
- A do takrat kriché –
- kdo bo,
- ki iz dvomilijardne mnozhice ga izberó,
- ti edina, lahna
- zibel, trda rakev, postelja zhivahna,
- sprejmi me!...
- (Kako visoko je nebo, ko zazorí!
- V rudah je kristalov roj.
- Slepecha luch v ochi mi sije.
- Zgubljen sem, se mi zdi.
- Udarce slishim nad seboj,
- srce mi bije.)
- (Pripev)
- VI.
- (Vozi vlak me, blodim za teboj,
- mórda te she danes dohitim,
- mórda nori plamen pogasim,
- mórda tiho rechesh mi nocoj:
- Mlachna voda zhuborí, umij se!
- Na brisacho, z njo otri se!
- Peche se meso, da glad ti poteshí!
- Postelja je tvoja – kjer lezhim!)