Revija SRP 27/28

Andrej Lutman

 

ZAPISI O KNJIGAH

 
OPOROKA
Igor Bizjan: OGOVARJANJE DEKLET NA ULICI
Opremil Jurij Kocbek
Zalozhba Mihelach, Ljubljana, 1997

Prvenec se zachne s pesmijo Lidije Turk, ki ji je tudi posvechen. Pri dvaindvajsetih letih je zapustila ta svet. Tudi naslednji ciklus Drobne pesmi se zachne s citatom ali drobno pesmijo zhe omenjene Lidije, pa tudi naslednji vechji sklop pesmi. Tako je Lidija Turk sotkalka pesnishke zbirke Ogovarjanje deklet na ulici Igorja Bizjana. Za ilustracijo niti, ki jo skozi zbirko tke, naj navedem naslednje (cit.): PREKLANE SO DEKLICE MALE / OD POPKA NAVZDOL / IN OD ROJSTVA NAPREJ. To preklanost vnasha tudi v to zbirko sprva trovrstichnic, ki prerashchajo - na nivoju forme - v daljsha besedila, ki koketirajo z baladnim melosom.

Poetski diskurz, ki ga odpira in razpira Igor Bizjan, je ontoloshko obarvan, saj je njegovo samosprashevanje osredotocheno na bivanje kot tako in pa na sobivanje - ne pa kot tako, ampak bolj kot tisto. Verzi, ki jih izpisuje Igor, so prezheti s samoto, z osamljenostjo in samotnostjo (cit.): KO SEM STISNIL ZADNJIK / SI TISOCHE KILOMETROV / STRAN OTRPNILA V MOLITVI.

Obchutja tujosti in zachasnosti tega sveta Igor poudarja s pesmimi, ki zvene kot od astralnega vetra prinesheni stavki, ki vrshe skozi zavest. Pozornejshi jih zapishe, pesnik pach na nachin, ki se ga lahko oznachi za pesem. Tu pa se zatakne. Kam uvrstiti verze Igorja Bizjana? Glede uvrshchanja mislim zgolj na postopek, ki mi omogochi, da spregovorim o poeziji, o ogovarjanju, ki ga verzi namenjajo meni.

Drobne pesmi, kakor bi pravzaprav lahko oznachil skoraj vse, kar nam Igor Bizjan nudi, so vechinoma nastavki za daljshe pesnishko tkivo, ki pa zahteva malce vech kot zgolj to, da si sam sebi duhovit. Eno misel pach zapishe v treh, shtirih, petih verzih. Servira nam resnice, ki smo jih delezhni prek javnih obchil, reklamnih panojev, oglasov za zdravilstvene usluge. Vse povedano she zachini s tako imenovano filozofijo novega veka, ki prek osladnosti in pocukranosti obljublja medeno zhivljenje v vsesploshni srechi, strinjanju, ljubezni. Skratka: v istosti. Ta istost pa ni enost ali edinost. Chemu to sploh izpostavljam? Igor Bizjan ne zajema razlichnosti. Ne zajema vseh mozhnosti, vseh zornih kotov, ki so mozhni. V eno mero goni svojo, bi lahko rekel. Zato je videti kot chudak, neprilagojen, motech. Najbolje to izrazha v obliki posvetila (cit.): URSHKI // Zameril sem ti, / ker si hotela / biti dvojina.

Prvenec Igorja Bizjana ogovarjanje deklet na ulici nudi primeren vpogled v snovanje verzov. Da pa so ti verzi res verzi poezije, pa bo moral avtor dokazati v naslednji zbirki. Preveva me namrech obchutek, da so verzi Lidije Turk mochnejshi del prvenca.

 

NANIZANKA
Robert Hutinski: POLEZHAVANJE V SENCI
Zalozhba Karantanija, Ljubljana, 1997

V odtenkih modre barve predstavlja Robert Hutinski svoj prozni prvenec, v katerega je zbral dvajset besedil, ki jih lahko oznachim s chrticami, ki koketirajo z zgodbo ali s prigodnico ali skico za novelo. Kakorkoli zhe, Robert obvlada svojo formo.

Poiskati je potrebno le primerno senco, se udobno namestiti in se prepustiti sledenju nizu pojavov, ki se kazhejo skozi dogodke, izrechene besede, premike predmetov, namige obraznih mishic, mnenj in spoznanj. In toku, ki nam ga dolochi pisatelj s svojim tokom pripovedi oziroma nizanjem stavkov, saj nas o pripovedi ali zgodbi preprichajo le sledi ali nastavki chesa takega. Je pach senca in je polezhavanje.

V spremni besedi Dushana Chaterja zvemo, da so naslovi besedil pach naslovi glasbenih uspeshnic. Vsekakor pomemben podatek, ki pomaga pri razvozlavanjih sporochila, ki nam ga je Robert namenil. Le ali skoraj le iz naslova zvemo pravi poudarek besedila. Saj je samo besedilo napisano skrajno dosledno glede rabe besedishcha, pa tudi motivika je signifikantno znana in zhe dodobra obdelana, da nam tako samo besedilo ne nudi dovolj vpogleda v svoje jedro. Nato naslov deluje kot dekoder, kot znova prepoznan smisel in pomen. Namrech: samo besedilo na dolochenem implicitnem nivoju postrezhe z vsebino, a popolnoma jo dolochi prav naslov. Ko pa tako zvemo, da je vse skupaj mochno povezano she z glasbo, je pochetje v literaturi, kakrshno nam je v branje ponudil Robert, kar dobrodoshla referenca za ponovni pretres lastnih navezav na dolochene popevke in pomisleke ob njih.

Od vsake popevke najvechkrat ostane refren in she par verzov. Od mnogih pojavov, ki smo jim pricha iz Polezhavanja v senci, tudi ostaja nekakshen refren, ki gre zlahka v zavest, tam ostaja in opravlja svoje poslanstvo: resonance z lastnimi tovrstnimi zhe znanimi izkushnjami in predvsem pogledi nanje. Prav pogled, zor je pri literaturi Roberta Hutinskega odlochilen. Kako vnovich in znova v isto buljiti, kako to prenashati, kako to zapisati, kako o tem pisati?

V premikih, v hitenju za raznovrstnimi cilji in nameni se pach pozabi na mozhnost mirovanja. Mirovanje nekako ni v skladu s sploshnim. Predvsem mestno in urbano naselje sploh je steroririzirano s svetlobo: reklame, te in one luchi in luchkice, ekrani... Ljudje pozabljamo na mozhnosti senc, polsenc, teme. Mirovanje v temi sta tako osnovna postulata Robertovega besedovanja. Sta osnovna pogoja za opravljanje premikanja in osvetljenega. In prav to, kar se godi v prvem planu, nam na dognan nachin sporocha Robert Hutinski, z obeti, da ga she preberemo.

 

UDARNISHTVO
Nada Sever: BELEZHKE
Samozalozhba, Ljubno na Gorenjskem, 1997
Oblikovala Silvestra Sever, 64 strani

(Cit.): Dvignila sem se iz pepela mrtvih deklic, / da ogrejem tace potepushkim psom, se najavi Nada Sever v prvi pesmi zbirke. Nato z ocharljivo doslednostjo secira, vrednoti in opisuje svoje otroshtvo in dogodke, ki so jo oblikovali do zrelosti. Zrelosti v smislu, da pesnica izpoveduje pisavo, ki bralstvo zavezhe, da ji sledi.

V svoje verze Nada spretno vpleta motive in metafore iz kmechkega in podezhelskega zhivljenja. Postavlja jih ali nasproti vrednotam urbanega ali pa jih uporabi za dodelave svoje ironije, ki se ji tudi razposajeno predaja (cit.): Plishaste krave milo buljijo / v nevsakdanji prizor: / pastir plete nogavico pisanih barv; / njegova kockasta srajca / in polna moshka jajca tichijo v jeansu.

Nada Sever svojsko lirsko folkloro goji tudi pri gradnji pesmi in seveda v jeziku. Jezik je dokaj grob, neposreden in s tem tudi dosleden in pronicljiv. Nekaj tekstov bi mirno lahko uvrstil med punk poezijo. Ne samo zaradi dolochenih socioloshkih konotacij, ki jih sprozhajo, ampak zaradi besedishcha, ki ga pesnica uporablja, in zaradi nachina fabuliranja pesmi. Pesmi postanejo sporochilne, kar protestnishke in aktualistichno obarvane. Tu gre za razpon od ekologije do spolnih frustracij in ontoloshkih domen in dilem. Tako Nadina poezija dobiva funkcijo in s tem namen, ki ni le v omogochanju naslade bralstvu v jeziku samem, v pesnjenju, pach pa she dolocha bralki ali bralcu horizont. To so pach belezhke pesnice, ki na samosvoji pesnishki poziciji vstopa v slovensko literaturo.

Skozi vso zbirko pesmi se prepletajo shtiri oshtevilchene pesmi z naslovom Brez naslova. Te shtiri pesmi ne delijo zbirke na shtiri dele, temvech dolochajo smeri Nadine poezije na drugem oziroma drugachnem nivoju. Predstavljajo sezhetek avtorichinih tezhenj v poezijo. Kot stalni zapik, da ne odblodish drugam, se pravi stran od poezije. Da se ne angazhirash prevech.

Zbirko zakljuchujejo pesmi z naslovom NN, se pravi: neznanke, ki jih je osemnajst. Tu uspeva Nadi Sever smelo in vehementno zdruzhevanje ljudskih pregovorov, sloganov pa verzov iz popglasbene produkcije. Vse je zabeljeno z rahlo jugonostalgijo. Zelo uzhiten posladek, ki ga dolochajo hudomushno in duhovito nanizane metafore, razveseljiva svezhina v smislu, da avtorica ni obremenjena s kakshnim literarnim poslanstvom elitne sorte, ki je bolj ali manj samooklicanost, predvsem pa pisavo in pesnjenje Nade Sever dolocha pretehtana naravnanost njenih mrezh za lovljenje tistega, kar zakuje v besedo, da je lahko she kdo tega delezhen. Pesmi, ki se jih splacha poiskati.

 

ZAZIRANJE VASE
Wang Wei (izbor v zbirki Lirika)
Zalozhba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1997
Izbor, predstavitev, opombe in spremna shtudija Maja Lavrach
Kaligrafije Hua Qing

Pred vech kot ducatom stoletij je na Kitajskem zhivel pesnik, slikar in politik Wang Wei. Ta chas je zaznamovala dinstija Tang, ki je odlochno pripomogla k razvoju in razcvetu umetnishkih zvrsti in tudi stilov. Pesnik je imel dobro postlano v zhivljenju. Rojen kot aristokrat, ki si je z enaindvajsetim letom pridobil naslov “jin shi”, prevzel visoko uradnishko mesto, a bil kazensko premeshchen v provinco. Dvakrat tik pred usmrtitvijo. Brez potomcev, po smrti zhene samec. Vse zhivljenje pa razpet med dvorom in podezhelsko idilo.

Pesnikova pokrajina, ki nam jo nudi izbor v zbirki Lirika, je pravzaprav ena sama: stanje duha, ki zaznava. Stalno menjavanje gibanja in mirovanja, premeshchanja in vztrajanja je zaobsezheno v simbolu za jin in jang, za prazno in polno, za obod in sredishche. Predvsem pa je pomembno dejstvo chas, da lahko to sploh opazish, sploh zachnesh dojemati svet in sebe v njem kot velichastno in skrivnostno pretakanje mochi in pozornosti.

Pesnikova razpetost med svojimi nameni in nameni drugih, ki so posegali v njegovo zhivljenje, pa njegov druzhbeni status so danosti, ki so mu omogochale visok privilegij: chas. Naj je bila pesnikova reakcija na dolochen dogodek zhalost ali veselje, umik vase ali vzhichenje v hvalnici, je prepletenost z budizmom in taoizmom tista bizarna komponenta Wangovega pesnjenja, ki je bila, je in bo izziv evropski mentaliteti.

Zavezanost tradiciji in ponizhno sposhtovanje dosezhkov prednikov je mochan okvir, ki daje trdnost tako pesnishki formi kot tudi ustvarjalcu samemu. Striktna in stroga formalnost s svojo uravnoveshenostjo povzrochi natanchno dolocheno stanje v zavesti tistega, ki mu je pesem namenjena. Pravzaprav je problem v tem, kako priblizhati nasprotje, da rodi s stikom pot nadaljnjim stikom. Predstave se strdijo v pomene in vtise, v predochenje vode, ki jo je gledal pesnik, in v pretakanje misli, ki mu jih je dala voda. Vsak motiv, ki obsede pesnika, je izziv zanj v smislu strdka tukaj - in za vedno. Dati trajanju chas, vzeti v razmislek eno samo podobo ali misel in jo primerjati s tishino in praznino. Kaj nastaja?

Odgovarja pesnik (cit.): In jaz / Poprej sem zrl le v meglino / zdaj vse pred mojo je slamnjacho / in blazino /Kako ostanem naj le eno noch // ZHivljenje si zasluzhi vse priznanje.

 

SPOVED
Adam Zagajewski: MISTIKA ZA ZACHETNIKE
Prevedli Niko Jezh, Mladen Pavichić, Tone Pretnar, Katarina
Shalamun-Biedrzycka, Jasmina Shuler-Galos, Jana Unuk
Opremil Cveto Jerasha
Izdala Drushtvo slovenskih pisateljev in Cankarjeva zalozhba, Ljubljana, 1997

Dobitnik mednarodne literarne nagrade Vilenica leta 1996 je objavil na Poljskem in po letu 1982, ko je emigriral v Pariz, na tujem dober ducat knjig: pesnishke zbirke, zbirke esejev, romana; mnoge revialne objave literarnokritichnih chlankov in proze. Niko Jezh je poleg prevodov opravil izbor ter opremil zbirko z esejem, v katerem nazorno in preprichljivo razlozhi svoje povode za tako izbiro.

Adam Zagajewski se predstavi z pesmimi iz zbirke Oda mnogoterosti iz leta 1982, ki jo koncha s (cit): Pesem raste iz / protislovja, vendar ga ne zaraste. To so pesmi, ko je bil eden vodilnih predstavnikov in glasnikov generacije ’ 68, ki ima oznako novi val. Prichujochi pesnik je bil glava krakovske skupine Teraz (Zdaj), ki se je javnosti predstavljala v listu Student.

Naslednji izbor je iz zbirke Iti v Lvov iz leta 1985, ki je zhe nastala v Franciji. To so pesmi, ki prichajo o prelomu, ki se mu je pesnik izpostavil s spremembo okolja. Izrazhajo stalishche, da je stalna migracija pesnikova usoda. Potovanje med simboli.

Iz leta 1990 je zbirka Platno. Pesniku preostane le lasten jaz, le lastna samota, le lastna smrt. Skozi mnoge prispodobe in transparentne oznachitve vsakdana njegovo izrekanje kulminira v verzu (cit.) Le umrli se lahko naselijo v poezijo; minevanje pach prisega na spomin.

V zbirki Ognjena zemlja, ki je iz leta 1994, Adam Zagajewski prebuja nov zagon, ki je lahko ljubezen, lahko veselje nad zhivljenjem, lahko môra samosprashevanja o smislu, lahko zgolj trenutek, ki se razteza. Sprijaznjenje in vedrina spoznanja sta dolochujochi komponenti poetskega polja te zbirke (cit.): Pesnikom se zdijo zelo pomembni / uspehi in nagrade, / toda jesen za jesenjo / skubi liste s ponosnih dreves / in che kaj ostane, / je to lahen shum dezhja / v pesmih, ki niso / ne vesele ne zhalostne.

Knjigo konchuje sklop Nove pesmi, kjer je nekaj pesmi od zadnje zbirke do izida izbora Mistika za zachetnike. Je avtorefleksija in koketiranje z ekspresionizmom. Je poezija kot pretochnica hrepenenj, sanj, zhelja in obrachunavanj z bivshim.

Izbor sklepa esej Zlato runo, kjer pesnik razgrne svoje in po lastnem izboru podane segmente iz svojega zhivljenja, ki so bistveno vplivali na spoznanja o poeziji in na peoezijo samo.

Izbor poezije Adama Zagajewskeskega Mistika za zachetnike bralstvu ponuja prediren vpogled v snovanje barda v tranziciji.

 

UTRUJENI CVETLICHAR
Jurij Hudolin: PRIVIDI NEMIRNIGA CHUDAKA
Ilustracije Marjan Skumavc
Zalozhba Karantanija, Ljubljana, 1998

V svoji peti zbirki pesmi, ki jo je poimenoval Prividi nemirnega chudaka, Jurij Hudolin vsaj formalno konchuje z bero svojih iskanj in izzhivljanj s poezijo. Vse pesmi so petnajstvrstichnice, ki se dele v shtiri kitice. Celotna pesem je izrazhena s stavkom ali dvema. Redkejsha so nashtevanja stanj ali dejstev, ki v formi pesmi pravzaprav delujejo kot zbor lastnih aforizmov. Jurij ne uporablja lochil, le velike zachetnice na zachetku vsake kitice. V zbirki se nahaja slabih dvajset pesmi, ki jih Jurij pospremi she s tremi citati, Marjan Skumavc pa je dodal risbe in transparentno motiviko.

Z ozirom na prejshnje zbirke tokratna ne prinasha kaj posebej novega in osvezhilnega, pach pa dokaj logichno sklepa namen, ki ga je bilo razbrati od prej: kako ubesediti vse gone in vse razgone, ki si pesnika laste. Poglaviten pa je gon po razbitju, razmesarjenju in razblinjenju vsega, kar ni on sam, kar ni njegov svet, kar ni njegova last. Brezmejen je pesnikov napuh (cit.): Vchasih bodo vzneseno / odkopavali moje truplo / in prirejali festivale / felacije. Vsak verz je dokument pesnikovega napora, da bi izrazil svojo enkratnost, neponovljivost, edinstvenost. Naj bo to metafora, domislica, asociacija ali citat: vse rabi namenu, da se po fazi destrukcije razkrije vsemu svetu bistvo in bit sebe skozi pesem in v pesem skozi svet. Kakorkoli: ni je poezije brez Jurija Hudolina, sporocha samoustolicheni.

In poezija ostaja: sama, she nedolzhna, kot skrajni privid, ki je najbolj zamenljiv s tistim, kar naj ne bi - po definiciji - bil privid. Ni vezi, ki bi druzhila z njo, ni posrednika, ki bi vodil do nje, ni ljubezni, ki bi spajala, kar pesnik razdruzhi in stre. Zato mu ostaja le she javkanje, opisovanje zhe davno in z dolgochasjem prezhvechenega. Ostaja mu srd, mashchevalnost, zavist, pohlep, porog in shimfanje. In konchno se soochi s prividom sebe.

Pesnik pravi (cit.): Buche pljuskajo zdruzaste besede / ki netijo nonses vrtenja stupidne / gobchetine pohlevnega pesnika in tako zagotavlja, da obstaja mozhnost prepoznave sebe kot privida, sebe kot razgrinjevalca pajcholanov zhalosti in trpljenja. Jurij nam zagotavlja, da je stopnja razdejanja nujna, da lahko temeljito pospravish z lastnimi bolnimi blodnjami, s frustrirajochimi in sploh ovirajochimi spomini iz otroshtva, z idejo, da je edini pravi stik moshkega z zhensko pach brutalno posilstvo, z nazori, da je pesnik nasproti poeziji nenadomestljiv, pa s preprichanjem, da je za pesnjenje poezije res nujno samozhrtvovanje. Taka in podobna so razmishljanja, ko zapiram knjigo Hudolinovih prividov. Sem trdno preprichan, da je Jurij na navzkrizhju poti proti poeziji. Vse razen ene vodijo tja, kjer je zhe bil in kjer je. Tako tudi ponuja suho cvetje svoje poezije. Bo zavonjal brstichke?

 

STAKANJE VASE
Milivoj M. Rosh: BUFFET
Zalozhilo in izdalo Podjetje za promocijo kulture FRANC-FRANC
Murska Sobota, 1998, 72 strani
Likovna oprema akad. slikar Sandi Chervek

Devet shank zgodbic je v knjigo sezhel Milivoj M. Rosh, na zavihek napisal devet imen in se jim zahvalil (cit.): Brez vas se ne bi mogel nasloniti na strani Buffetta pa imamo lichno opremljeno in z nedvomnimi ilustracijami dopolnjeno knjizhico gladko berljive proze.

Ta proza je zabeljena z najprepoznavnejsho slovensko folklorno in she kakshno znachilnostjo: alkoholiziranje je presezhna varianta tukajshnjega zavozhenega zhivljenja. Shank je stekalishche zgodbic o povodih, razlogih, vzrokih in virih za raztapljanje. Za utopitev svojih porazov. Pravzaprav je bife tip ambulantne strezhbe masi abonentov in abonentk. In tochajka iz prve zgodbe se v obredju manter s shanka preobrazi v nago pohotnico, ki izzove le v opitosti hrabre dedce. Stalna gostja postane Moshka Kokosh, ki z vztrajnostjo petelina odkikirikuje vedno isto zgodbo o svoji oveneli slavi. Seveda v opravichilo pove, da je izpoved namenila najmlajshim obiskovalcem Buffetta. Moshki subjekti so tudi zhe klasika, saj jih pred stereotipi reshuje pokrajinska obarvanost karakterja, ki se izpoveduje ali je akter fabule.

Avtorju je treba priznati umetelnost pri stopnjevanju napetosti besedila, ki je zhe s svojim predstavitvenim poljem pripovedi omejeno na minimalizme, slogovno dosledno izpeljavo prepleta samogovorov, opisov in dvo- in vech govorov, vzorno odsotnost moraliziranja zaradi moraliziranja in pa posluh za samoironijo.

V socialnem okolju junakov in junakinj Milivojeve proze igra vlivanje alkohola vase razsezhnosti osmishljanja (cit.): Vse na tem svetu se mora delati sto procentno. Sto procentno se dela, ko se dela in sto procentno se pije, ko se pije. Vse ostalo je drek!

Buffett je tochka preshitja v tkivu medchloveshkih odnosov, ki jim alkohol poje in pozhvizhgava, da posamezniki in posameznice pleshejo v mraku svoje vdanosti v izgubo, v minevanje, v odteklo in izteklo. Kot bi bilo zhivljenje ena sama slaba letina. In ostanek takega zhivljenja je tarnanje nad tem.

Milivoju M. Roshu je uspelo berljivo izpisati sicer megleno maso chloveshkih psih, ki sestavljajo domete okolja vsakega urbanega organizma, tako, da zavezhe k prebiranju in tehtanju.

 

TALJENJE MIRU
Miran Rustja: VETER POMLADNIH ANGELOV
Oblikovanje in vinjete Milovan Valich
Zalozhba Branko, Nova Gorica, 1998

Druga pesnishka zbirka Mirana Rustje obsega shtiri dele, ki majo naslove: Goste dezhevne kaplje in krichijo, da je dezh, / Narava joche, jaz trpim, / Che jochesh ti, se izgubim in Che jochem jaz, te izgubim. Pretakanje in tochenje sta tudi procesa, ki v marsichem zaznamujeta Miranovo pochetje v poeziji. V tokovnice pomenov niza besede, glasove, verze. Vsekakor se mu pozna, da je njegova sopot glasba, saj je tudi zborovodja in komponist. Tako so tudi njegove pesmi dolzhnice kanonom glasbe, kajti njegovo spogledovanje s postmodernizmom je zgolj krinka za nagnjenje do zborovske pesmi.

Sprashuje se o zvenenju samote, o osamljenosti ljudi, o ljudski domishljiji in chloveshkem stremushtvu. In gleda sebe: vidi se kot zrcalo drugih in drugim. Pesnishka preobchutljivost je prav tisti posrednik, da druge - neobchutljive! - tudi privede do prineshenega. Che pesniku prisluhnejo in se mu prepustijo, da jih kot pesem povede v svoj svet.

Ko pesnik odkriva sebe, je prav tako brezobziren in neusmiljen kot do drugih (cit.): Ljubim zaradi prispodobe, vsak pogled me podpira, / da zadovoljujem svoje blazne procese. Pusti, da vse pride vanj, in del tega nam pushcha v obliki pesmi.

In vsaka pesem je svojevrstna izpoved ljubezni. Ljubezni do njemu ljube zhenske, do dolochenih idej, do predmetov, ki dobe kultni pomen, do oseb, ki so mu drage in pomembne v njegovem zhivljenju. Vse poskusha vpesniti v svojo pesem. In svoja dognanja in izkushnje s poezijo in pesmijo (cit.): Che bil bi zdrav, bi se za rimo zbal / tako pach nima smisla / pa cheprav je moja pesem kisla.

Veter pomladnih angelov je vzpodbuden in konotativno bogat.