Revija SRP 27/28

Andrej Lutman

SONCHNO MESTO II

 

SONCHNO MESTO

*

V temi sem odshel v sprejemnico. Zapestnica je vztrajala v svojem modrem zharenju. Previdno sem jo prijel. Bila je lahna. She vedno je zharela. Vedel sem, da bi jo s potiskom na zapestje ugasnil. V obeh rokah sem jo prenesel v bivalnico in jo polozhil v stekleno omaro na chrno svilo. Zaprl sem omaro in se zagledal vanjo. Svecha je le she brlela. Sedel sem, se popolnoma sprostil, opravil par dihalnih vaj, zaprl ochi in si predochil Modro pushchavo.

Za gaji se je proti krajem, kjer zahaja sonce, modro bleshchalo. Rumeno sonce je na vecher tonilo v modre meglice. Prek pushchave je bil mozhen edini prost dostop do mesta in vanj. V gajih ni bilo Strazhnikov. Vedeli smo, da se je nekaj ljudi prebilo skoznjo in da se nahajajo med nami. Morda jo je preshel she kdo. Nekateri meshchani, ki so se spustili globoko vanjo, so vedeli povedati, da so tam videli drugachna bitja. Opisi so bili razlichni. Vsak je ta bitja videl drugache. Sam she nisem bil tako globoko. Prispel sem le do Sivih peshchin, kjer sem ulovil modro zhivalico. Bil je to morda najvechji podvig, kar sem jih opravil. Po tem sem postal Klicar. Obrede vpoklica v Klicarja smo redko izvajali.

Odprl sem ochi. Dvignil sem se. Odshel sem v oblachilnico, se preoblekel v belo kuto, si nataknil shkornja in zapustil domovanje. Napotil sem se proti domovanjem Glednikov.

Glednik, ki mi je bil pomagal zhe mnogokrat, mi je ves smejoch se odprl duri. Vedno se mi je zdel mlajshi od mene, a je zatrjeval nasprotno. Radostno me je povabil naprej. Odshla sva v bivalnico, sedla v mehka naslanjacha, nazdravila in spregovorila.

“Vedel sem, da pridesh. Zagledal sem te v krogli. Moral si hiteti sem. Si razburjen?” me je kot vedno shpikal.

“Za zhensko gre,” sem ga poskushal zresniti. Ni se dal.

Tudi to vem. In starec in starka, psica...”

“Torej, povej mi, chesar ne vem.”

“Pridi, gledala bova.”

Odshla sva do steklene krogle. Postavila sva se pred njo. Izvedel je obred. Gibko je krozhil pred kroglo. Ko je konchal, sem she sam izvedel priklic. Zagledala sva se v kroglo.

Bledica povrshine se je razblinila. Nastopile so barve. Skupki tezhko dolochljivih odtenkov in oblik so se mi zarivali v pogled. Vem, da dober Glednik, kar je moj gostitelj brez dvoma bil, zhe iz teh javljanj razbere okolishke odseve pojava. Sam sem prve podobe ugledal shele, ko je Glednik zhe govoril.

“Zapletel si se.

Zelo grdo si se zapletel.

Precejshnja razdvojitev mochi se obeta.

Spoli se zdruzhujejo.

Psica je pomembna.

Zapustil bosh Sonchno mesto.”

Govoril je prostodushno. Z odzvenom njegovega glasu so izginile tudi podobe, barve. Spet sva stala pred bledico krogelne povrhnjice. Vse podobe sem videl tudi sam. Dogodki so se hitro nizali drug na drugega; nisem jim utegnil slediti in si jih istochasno tolmachiti. Za takshno pochetje so bili pach Gledniki. Obrnila sva se drug proti drugemu. Chakal sem, da spregovori. She vedno je obnavljal like. Zazdelo se mi je, da tudi zanj podobe niso bile videti enostavne. Sicer me je bil pa vajen, sem samovshechno pomislil.

“Daj, sprehodiva se do terase,” je konchno spregovoril.

“No, mojster,” sem ga dregnil, ko sva zrla v luchice v temi.

“Se zavedash, da je prishel tvoj chas odlochanja?” je prav pochasi zachel in, ko je pomolchal, nadaljeval: “Minilo ti je obdobje, ko si samo pohajal naokoli, ugotavljal le prave trenutke za klic, skratka: zhivel si prav lagodno. Dovolj chasa se poznava, da lahko sodim o nekaterih tvojih postopkih iz preteklosti. O postopkih, ki jih bosh ali ne bosh izvajal v prihodnosti, bosh lahko sodil sam. Nikogar in nichesar ne bosh imel, na kar ali na kogar bi lahko prenashal svoje ugotovitve. Seveda, she vedno bosh hodil po nasvete, pa po mnenja, pa na pogovore in obiske. Razlika bo: mnenju drugih ne bosh vech zaupal. Zhivljenje se ti pravzaprav sploh ne bo spremenilo. Seveda: ko ga bosh moral, ga enostavno bosh. Na to sem mislil, ko sem ti rekel, da se bosh moral nauchiti soditi o svojih postopkih, obredih, o nachinih bivanja. Morda pa bosh ostal isti, kdo bi to vedel. Izziv imash. To je nekako vse, kar lahko rechem. Morda ga nisi vreden,” me je she podrazhil, ko je konchal.

“Starec mi je rekel, da se me tista zhenska prav nich ne tiche. Pa nekaj o mejah sta govorila,” sem malce pretiraval v tozhenju. “Vse to je njuna stvar. Le ugibam lahko, kako se bo vse skupaj razvijalo. V vsej stvari mi smrdi, che hochesh moje skromno mnenje, na nekaj, kar ni v jedru Sonchnega mesta. Morda se motim. Ne, ne mislim, da mi stvar ni vshech. Sicer pa tako vesh, da se ob takih pripetljajih ne oziram na lasten izbor. Dovolj dobro te poznam.Tudi nagledal sem se te tam v krogli.”

Obmolchala sva. Brez namiga sva se odpravila proti bivalnici. Glednik je iz kuhinje prinesel skodelici kave, dolgo pipo in zeli. Vznemiril sem se. Nikoli she nisem videl, da bi mi s chim takim postregel. Seveda, vedel sem za zeli. Tudi sam sem jih zhe bil poskusil. Enkrat. Za okus, mi je bila tedaj dejala Vzgojiteljica. Takrat sem kadil neko rozhnato listje, pomeshano z belim prahom. Vzgojiteljica mi ni povedala imena rastline. Glednik pa je prinesel vech posodic. Odprl jih je in stresel njih vsebino na okroglo mizo, poleg katere sva sedele. Gledal sem ga, ko je meshal shchepce med seboj. Nastal je kupchek rjavih, zelenih, chrnih in rumenih droptinic. Previdno je natlachil pipo, jo prizhgal in mi jo podal. Potegnil sem nekaj dimov in mu jo vrnil. Tudi sam je potegnil in tako sva nadaljevala. Dim iz pipe in iz najinih ust se je polagal po prostoru. Tedaj shele sem opazil, da v bivalnici sploh ni vira svetlobe. Noch se je stapljala z zoro. Podal sem mu ugaslo pipo. Odpil sem pozhirek kave. Okusa sta se dopolnjevala. Res prijetno. Pochutil sem se lahkotno. Tedaj pa sem se spomnil nate.

“Vesh,” sem mu rekel, “oditi moram. Verjetno se je zhenska zhe prebudila. Zdi se mi, da me chaka.”

“A tako mochno da je,” je skorajda sam pri sebi dejal.

“Ne spakuj se!” sem mu zabrusil.

“in fant se zaljubi ...” kar ni nehal.

“Poslushaj! Che pri tej prichi ne utihnesh, bom...”

“Posilil pricho?” me je v hihitu prekinil.

“Tiiii! sem zakrichal in poskushal vstati. Ni shlo.

Nisem se mogel premakniti. Poskushal sem z glavo. Ni shlo. Zakrichal sem. Ustnici, jezik, glasilki in ochi sem lahko premikal. Tudi bobenchka sta mi menda delovala. Ostalega telesa enostavno nisem chutil. Bil sem buden. Zagotovo. Tudi mislil sem kot ponavadi. Premakniti pa se nisem mogel.

“No, si se pomiril?”

“Kaj si mi dal kaditi?”

“Pustiva zdaj to. Usmeri svojo pozornost na stanje, v katerem se nahajash. Postal si popadljiv, premakniti pa se ne moresh. Kaj bosh? Naj ti povem, da sem sam v podobnem stanju. Ne morem se premakniti. Lahko govoriva popolnoma sproshcheno. No, za zachetek mi povej svoje sklepe ob dogodkih vcherajshnega dne,” me je prav svechano nagovoril.

Zdrdral sem mu jih. Brezizrazno je poslushal. Zora se je petljala z jutrom. Ko sem konchal, sem zachutil roki pa trbuh in kmalu celo telo. Vstal sem in se pretegnil. Tudi Glednik je vstal, me pospremil do izhoda in zaprl duri za mano. Pravzaprav je bil zhe dan. Sonce je temnilo Svetli vrh gora v daljavi. Napotil sem se k tebi. Pochutil sem se utujenega. Zeli so me izchrpale.

Odhitel sem v oblachilnico, pa pod prho in v obrednico, kjer sem opravil she zadnji obred pred spanjem. Na terasi sem she nekajkrat zadihal in v spalnici skoraj zlezel v posteljo.

**

Imel sem mrtev spanec. Nisem imel ne sanj ne potovanja v svetlobnem telesu. Ko sem odprl ochi, sem te zagledal, kako sedish na robu postelje. Huu, si krasna.

“Koliko je sploh ura?” si zavzdihnila.

“Nimam pojma. Ne rachunamo ga. Merjenje chasa je resnichno dolgochasno, se ti ne zdi?”

“Sploh ne vesh, koliko si star?”

“Ne.”

“Hu! Kako pa veste, kdaj umreti?”

“Hu! Se zhe znajdemo.”

“Ne. Resno mislim: kolikshna je povprechna zhivljenska doba meshchanov?”

“Ne vem. Malokateri se she s tem ukvarjajo. Morala bosh spoznati kakshnega Zvezdoslovca. Le ti se namrech zanimajo za gibanja zvezd, osonchij, pa za vsa ta vsemirska telesa in zharchenja. Imam obchutek, da bodo spet poskushali s plovilom zapustiti osonchje. Ti verjetno vesh, koliko chasa je minilo od vzleta prejshnjega?”

“Shestdeset let; nekaj takega. Takrat me she ni bilo.”

“Ha, in koliko si potemtakem stara?”

“Devet in dvajset let.”

“Kako pusto. To pomeni, da je Sonce devetindvajsetkrat preshlo zhivalski krog, pa spet shestdesetkrat. Tudi to je pusto. Kot sem zhe bil rekel: dolgchas.”

“Pripravila sem ti obed. Zajtrk. Sonce je zhe visoko, bi ti rekel. Daj, vstani. Bova shla ven. V pushchavo. Hochesh?”

“Ho, si gopodinjila?”

Nashobila si se mi. Vstal sem, shel pod prho, pa v kuhinjo, kjer si mi prav nesramno postregla s skodelico chaja. V vsej svoji skromnosti sem ga popil in zagnal skodelico v steno, da se je tam raztreshchila v chrepinje, ki so popadale po tleh. Po licu so mi stekle solze in po kolenih sem se oddrsal do chrepinj, jih pobozhno pobral in si jih stlachil v usta. Nato sem te pogledal: vsa zgrozhena si stala ob stolu, iz katerega si se dvignila. Nezhno sem si izpljunil chrepinje v prgishche leve roke. Odnesel sem jih med odpadke. Spet sem sedel za mizo. Tudi ti si sedla. Zdela si se mi zhalostna. Nasmehnil sem se ti; ochitno nepreprichljivo. Vstala si od mize in odshla na teraso.

Privihrala si nazaj: “Pa kaj ste tu res sami norci?”

“Ne vsi. Nekaj jih je. Dobivamo jih od vas. Zelo so koristni.”

“Kaj?! Kaj pochnete z njimi?”

“Oh, uporabljamo njihovo silno moch preboja.”

“Kakshnega preboja? Jih uporabljate za poskuse?”

“Ma, nehaj no! Prav lepo zhivijo. Sprehajajo se naokoli kakor ostali meshchani. Tudi oni imajo svoj poklic, bi lahko rekel. Nimamo problemov z njimi. Tudi oni ne z nami. Isti smo.”

“Zakaj si pochel tisto prej?”

“Vchasih je prav osvezhujoche po spanju napraviti kakshno neumnost. Nisem vedno tak. Naj te te stvari ne motijo. Morda se bosh tudi ti nekoch tako obnashala. Mimogrede: kakshne nachrte imash?”

“Jih niti nimam. Vshech mi je tukaj. Mislish, da bi smela tu za stalno zhiveti?”

Ha, ha, zvitorepka, sem pomislil. Kar naselila da bi se tukaj. Morda kar pri meni? Res sem se zapletel. Napravil sem si spachen obraz.

“Che bosh pridna. Nichesar ti seveda ne obljubim, ker te stvari niso na meni. Lahko bom pa podal svoje mnenje, che me bosh prosila zanj. Ne, hecam se. Rekel sem ti zhe, da si moja gostja. Lahko si tukaj do navelichanosti. Zhelish morda svoje domovanje?”

“Ne! Nikakor. Res sem ti hvalezhna. Tudi denarja imam kar precej. Kje imate menjalnice?”

“To, da si moja gostja, pomeni, da bo vsa tvoja domishljija omejena le z mojimi sredstvi.”

“Tega nochem!”

“Ni problema. Veselo zapravljaj. Ko ti zmanjka, me pa le obishchi.”

Spravil sem te v boljsho voljo, kot se reche. Vrgla sva se na obrok, ki si ga pripravila. Chesa takega she nisem bil jedel. Nekaj iz tvojih krajev. Preprosto in okusno, bi pripomnil kakshen dolgochasen pikolovec. Ko sem odrigal, sem vklopil sprejemnik. Kuhinjo je preplavila odsekana zmeshnjava ritmov in zvoka. Izklopil sem.

“Daj, odidiva ven,” si prav milo zastokala.

“Takoj. She obred in bom pripravljen.”

“Pochnesh to vsak dan?”

“Tudi vechkrat, che tako nanese. Tudi ti bi lahko zachela s tem. Zelo je koristno. Obnovi sile, ki nas prezhemajo. Skliche skupaj mochi, ki nas obdajajo. Si vrazheverna?”

“Kaj ta beseda tebi sploh pomeni?”

“Stanje brez dejavnosti. Izguba chasa. Potrebno je delovati. Le tako si izborish svetlobno telo. Dovolj bo pridiganja. Obred lahko opravim tudi zunaj.”

Zapustila sva domovanje. Res, sonce je zhe zapushchalo nadglavishche. Odpravila sva se proti kipu, gajem in pushchavi. Opazil sem, da si nisi nataknila zapestnice. Imel sem obchutek, da naju zasledujejo. Poslal sem te nekoliko naprej po ulici in v blizhnjem nasadu opravil obred chishchenja po spanju, pa spet obred za neopaznost. Pridruzhil sem se ti, ko si opazovala izlozhbo.

“Kje si bil?”

“V nasadu. Imash morda obchutek, da te meshchani opazujejo?”

“Nisem opazila. Imash preganjavico? Kaj si pochel v nasadu?”

“Opravil sem obred. Ne bodo vech opazovali.”

“Kako to?”

“Tudi temu sluzhijo obredi. Morda bolje: tudi to sluzhi obredom.”

“Ah-ja, ne razumem te.”

“Vse to pochetje je pach ravnanje z zavestjo, z zaznavo. Opravljash neke postopke - niti ni pomembno, kakshni so; lahko bi si jih sam izmislil -, in ti postopki, ker jih do obisti ponavljash, postanejo s ponavljanjem uchinkoviti. Seveda sta odlochujochi volja insila, ki ju premoresh. Z voljo in silo vplivash nase ali navzven. Sicer pa: kje je ta meja? Kje si she notri in kje si zhe zunaj?”

“Pojdeva do pushchave?”

Napotila sva se proti kipu. Ko sva prishla do njega, sva opazila, da sva zhe spet naletela na zhe znano trojico. Starec, starka in psica so delovali zhivchno, zmedeno. Brez besed sva se sporazumela, da jih bova skushala zaobiti. Pridruzhila sva se skupini meshchanov in meshchank, ki so bili namenjeni proti gajem. Bili so v parih, kar je lahko pomenilo le, da bo v gajih veselo.

“Mislish, da je kaj narobe, ker nimam zapestnice?”

“Narobe? Si jo hote pozabila?”

“Ne. Enostavno pozabila. Nisva se she navadili. Chudno. Vedno sem imela odklonilno stalishche do nakita. Zdaj pa mi je kar zhal, da je nimam. Vshech mi je.”

“Ta zapestnica je pretkano darilo. Darilo, ki te ne pusti ravnodushno. Celo spremeni te. Res imash srecho.”

“Verjamesh v srecho?” si zvedavo pogledala vame.

“Temu se pach tako reche. Lahko rechem tudi, da verjamem. Verjeti v srecho, v usodo, v ljubezen... Imash rada moshkega, tistega iz velemesta?”

“Hu, ne vem vech. Imela sem ga. Zdaj pa kar pozabljam nanj, pa na velemesto, pa na vrnitev...”

“Te bo iskal?”

“Dvomim. Verjetno si misli, kje sem. Kako, mislish, pa bi me lahko nashel?”

“Prav preprosto. On te je vendar napotil sem.”

“Pa kaj si zmishljujesh?!” si skoraj kriknila in se v trnutku zaustavila.

“Seveda. Samo, da she ne vem, komu izpolnjujesh namen. Koliko chasa sta zhivela skupaj?”

“Zdi se mi, da pretiravash. Kako bi on mogel vedeti, da se bom res napotila v Sonchno mesto? Trdish, da je bilo vse skupaj vnaprej pripravljeno?”

“Tako nekako. Pojdiva dalje,” sem konchal, te objel chez rame, pa si se mi izvila.

Pospeshila si korake in odhitela med gaje. Nisem ti sledil. Sedel sem na blizhnjo klopico. Izza nasada gostega grmovja so se mi priblizhali. Starec in starka sta sedla zraven mene, psica pa je zginila v smeri tvojega hitenja. Res: grdo sem se zapletel, sem se nashobil sam sebi. “Pa kaj vendar hochejo te izkopanine?” sem se sprasheval in se zagledal vanju. Buljila sta predse, kakor bi sedela sama. Starka je izza halje izvlekla laket dolgo svetlecho se palichico. Podala jo je starcu. On jo je zachel drgniti s kosom cunje. Palichica je dobila lesk, ki ga prej ni imela. Skorajda zharela je.

Tedaj se je psica vrnila. Stopala si za njo.

“Ta palichica je zelo stara,” je spregovoril starec, ko si se tudi ti sesedla zraven mene; psica je spet odvohljala nekam stran.

“Iz srebra je. V tistih chasih, ko je nekdo to palichico izdelal, so zelo drugache ravnali s kovinami. Srebro te palichice je samorodno, to pomeni, da so ljudje takrat hodili v gore, ob reke in potoke in tam zbirali koshchke srebra, ki so lahko bili v rechnih nanosih. Samorodno srebro je redka snov. Le res vredne predmete so napravili iz njega. Tudi ljudje, ki so samorodne kovine nabirali, so bili redki. Poglej,” se je obrnil vame, “jasno se vidi, da palichica ni enovita. Sestavljena je iz enainshestdesetih delchkov. Mojstrsko so zlozheni skupaj.”

“Chemu sluzhi?” sem prekinil ogledovanje.

“Na: tvoja je. Ti je vshech? Kakshno darilo se ti zdi, kaj?” je z ledenim glasom, ki mu je prihajal od nekje zadaj, dejal starec in mi jo podal.

Pokimal sem z glavo v znamenje zahvale. Prijel sem jo. Bila je tezhka kljub krhkosti. Res, vshech mi je, sem si priznal. Takoj zatem pa sem pomislil, da sta sama rekla, da so trgovci. Le kaj bodo zdaj hoteli od mene? Trgovci ne dajejo daril. Oh, seveda: padel sem na poceni shtos. Tako me je starec prisilil, da se ukvarjam s palichico. Je takshen njihov nachin omejevanja? Tako sem se sprasheval in jo gladil. To pochetje me je pomirjalo in me hkrati navdajalo s prichakovanjem nechesa. Obchutil sem mrzel veter, ki me je grel. Ni prihajal iz okolice. Nekako iz mene vame se je pretakal ta obchutek. Ko sem se zopet zavedel gajev in klopce in sedenja, sem se ozrl naokrog in zachuden ugotovil, da sem sam.

“Le kam sta te odvlekla?” sem na glas spregovoril.

Meshchan, ki je pravkar stopal mimo, se je ozrl vame, se ustavil in hitro prisedel. Nisem ga poznal. Nisem zmogel presoditi, kaj je po poklicu.

“Pozdravljen,” je spregovoril s hrapavim glasom.

“Pozdravljen,” sem mu odvrnil. “Tiste besede prej niso bile tebi namenjene. Izrekel sem jih bil za nekimi drugimi, ki so zdaj verjetno zhe dalech. Sicer pa te te rechi najverjetneje sploh ne zanimajo. Pach sem se ti potozhil.”

“Ne bodi tako zelo preprichan. Sem Sprehajalec. Zhe dalj chasa me zanima pochetje trojice, ki je odshla z zhensko. Ker se skoraj nepretrgoma sprehajam naokoli, sem jih tako imel prilozhnost zhe mnogokrat srechati. Nekajkrat sem jim sledil, pa so se mi vedno izmuznili. Ne vem, kje domujejo. Dvomim, da v mestu.”

“Si jim tudi tokrat sledil?”

“Ne. Pravzaprav sem srechal zhival. Poznam jo po ovratnici. Videl sem zhensko, ja, zanimiva zhenska, ki ji je sledila. Tako sem prishel v vasho blizhino. Pogovora nisem slishal. Mi pokazhesh palichico?”

Malo sem ga bil zhe sit. Sploh pa mi Sprehajalci niso bili vshech. Nekako hinavsko so se vtikali v splete okolishchin naokrog. Da, imajo pach tak poklic, pa vendar... No, ja, o Sprehajalkah imam boljshe mnenje. Odzivajo se bolj preprosto, lahkotnejshe. Nisem imel kakshnega posebnega upanja, da bi mi ta Sprehajalec lahko kakorkoli koristil. Zato sem vstal, se prav vljudno od njega poslovil, mu pojasnil, da mu palichice pach ne morem pokazati, ker sem jo bil ravnokar dobil v dar, da pa me lahko obishche, pa se tedaj bolje spoznava. Nato sva se she enkrat poslovila in odkorachil sem proti kipu. Nisem vedel, kje naj te ishchem, naj te sploh ishchem, me bosh ti nashla, se bova she videla...

Odpravil sem se proti Chetrti obrokov. Ko sem zhe sedel za mizo, sem razmishljal, kako brez posluha za okolje je bila moja hoja do obroka. Ves sem se bil zapredel vase. Oshtirju sem narochil zhelvjo rizhoto, steklenico rdechega vina, priloge in kavo. Vecherilo se je. V obednici sem bil skoraj sam. Le za mizo v kotu dalech stran je sedela razposajena drushchina Obiskovalcev s svojimi gostitelji. Proslavljali so ponovno snidenje. Sproshchena hehetanja so parala ozrachje in sicershnjo spokojnost prostora. Niso me motili. Poskushal sem usmeriti pozornost na obrok, pa so me znova in znova zbegale misli o tebi, o trojici, pa o tistem moshkem, s katerim si zhivela. Bil sem skorajda popolnoma preprichan, da nimata otok. Drugachna si bila od zhensk, ki so bile matere. Bila bi lepa mati, sem pomislil. Ja, raznezhil sem se ob misli, da bi imela skupnega otroka. Verjetno sem se prav tedaj, ko sem pil kavo, zavedel, da sem zaljubljen. Sam sebi sem bil tedaj vshech. Presherno sem se pretegnil, se dodobra odrigal, poklical Oshtirja, mu dal kartico. Zapisal si je podatke, se zahvalil za napitnino, ki sem mu jo dal v obliki drobnih modrih kroglic, mi zazhelel prijeten vecher in me pospremil na ulico. Ozrl sem se v temno nebo. Zavonjal sem dezh. Ulica je bila prepolna someshchank, ki so v svechani tishini poplesavale. Ko so padle prve kaplje dezhja, so se Plesalke kar zdruzhile z njimi, pa z dezhjem in nevihto, ki sta se jim, okinchana z bliski in gromi, pridruzhila. Bil sem popolnoma premochen. She vedno sem sledil Plesalkam, ki so izginjale v zavesah neurja, ko me je nekdo potrepljal po hrbtu. Ozrl sem se in uzrl Glednika.

 

***

Kar nehote sem se ga razveselil. Pojavil se je kakor po izredno uspelem klicu. Tega z njim pravzaprav she nisem pochel, me je preshinilo Mi sledi? Sem mu res tako pomemben, da le zame gleda?

“Vidim, da ti voda prija. Stecheva za njimi?!”

Kriknil sem: “Tja!” in she komaj razpoznavni obrisi poplesavajochih teles so naju zlepili nase. Stopila sva se z njimi in drug z drugim. Ritem src je bil vzmet gibom, nihaji teles so sprozhali potresavanje vek in kosti prstov in vsega tistega, chemur pravimo okolje. In tema, mnogo teme; in gosti gostega.

Dvignil sem veki. Lezhal sem v mokroti ulice. Dezhevalo je po dezhju. Bil sem mrest kapelj, vodén do solz.

“Da te ne odmodri, dragec,” glas Glednika od zadaj vame plane, da sem chutil njegovo dolgo sapo, ko sem planil pokonci in se jel tresti od mraza. Tako sit sem vsega, mi je butalo, pa: kaj se sploh dogaja? Kaj je bilo tisto prejle? Kaj je to zdaj? Kako sem prispel sem? Kje sem? Ozrl sem se naokoli. Stal sem sredi ulice.

(odlomek iz romana)