Revija SRP 25/26

Robert Titan Felix

 

POGOVOR S PISATELJEM
Tonetom Perchichem

 

Zhe sam naslov vashega novega romana, Harmagedon, pomeni konec vseh dni. Znachilnosti romana so apokaliptichna upodobitev zloma svetov in utopichna narava pripovedi. Topos dogajanja je Dezhela zase, utopichna drzhava na prostoru Kranja. V romanu je veliko aluzij na razlichne negativne utopije 20. stoletja, obenem pa karikirate slovenstvo in drzhavotvornost. Katere so bile torej tiste bistvene literarne in tudi sicershnje spodbude, ki so botrovale nastanku romana Harmagedon?

Nimate razloga za trditev, da karikiram slovenstvo, vendar bi lahko trditev postavili drugache: karikirate oblast, ki podcenjuje slovenstvo oz. domoljubje. To pa je chisto druga stvar. Vzemite samo Murnikove brate, ki pa na zhalost ne vztrajajo do konca pri svoji odlochni drzhi, kar spretno izkoristi “kontinuiteta” in jih porazi. To bi lahko bila parafraza, che jo zhe ishchete, ni pa nujno. V tem smislu se Murniki, tako kot nekdanji DEMOS, pokazhejo za dobre taktike, a slabe stratege. V vojnah pa konchno zmago prej slavijo dobri strategi kot dobri taktiki, zato komunistom ni tezhko zmagati, ker jim DEMOS prinese zmago pred njihova vrata. Stvari z domoljubjem niso jasno razvidne niti v nashem vsakdanjem zhivljenju, vendar je lokavim ministrom zdajshnje oblasti vech do tega, da se v Slovenijo naglo vrnejo nekdanji srbski oficirji, ki so poveljevali osvajalski armadi, kot pa da hitro pridobijo izgubljeno lastnino nashih podjetij v Srbiji. Oni zhe vedo, zakaj to delajo in zakaj je njim tako prav. Ljudstvo pa lahko svoje mnenje o tem ohrani zase. Spodbude prihajajo v najvechji meri iz razdejanega sveta, ki si ga je po svoji podobi zamislila srbska vojska z bombardiranjem Vukovarja in Sarajeva kot dveh najvechjih vojashkih estetskih dosezhkov, kar jih je Evropa lahko obchudovala na svojih tleh po drugi svetovni vojni. To je izrazita slika, mimo katere ne more niti slepi niti gluhi chlovek. Seveda na vsako pogorishche pridejo potem advokati, za njimi zgodovinarji in ti potem razpenjajo svoj goljufivi, relativistichni “pragmatizem”. A prek njihove ponjave vzhajajo mrtveci. In to neprestano. Na nebu se zbirajo, zato she dolgo let v teh krajih rosi sajast dezh. Ta prihaja od nasilno pobitih in je plod zasejanega zla. Ne poznam vojne, ki bi iztrebila zlo, ampak ga vsaka zgolj pomnozhi. Harmagedon je v Razodetju postavljen v chas, ki naj bi bil “konec vseh chasov”, zato je lahko sleherni, tudi zdajshnji ali jutrishnji. Nash svet je verjetno le ena od statistichnih kategorij, ki ima na svoji razvojni poti dolocheno shtevilo pozicij, ki jih lahko zavzame na razpredelnici mozhnosti. Odvisno od razmerij, ki jih chloveshtvo postavi med moralne kategorije, vrednote. Razpad teh kategorij je zhe razpad civilizacije same in s tem tudi sveta, poseljenega s chlovekom. Che smo mnenja, da sodi “poshtenost v predindustrijsko druzhbo”, kakor je vedel nedavno na televiziji povedati dr. Veljko Rus, potem smo dobili dober pospeshek v nadaljnje konflikte. Toda takshnih neumnosti ne slishish na amerishki televiziji, dobre so ochitno samo za nas, Slovence. Imamo nekakshno oblast, drzhavno in svetovno, ki pa ne predstavlja ljudstva, ampak sluzhi le sama sebi in svoji reprodukciji - predstavlja, propagira, promovira le sebe. Prireja sprejeme in se rezhi tujim veleposlanikom. Ji je za prezhivetje, a le njej sami kot nekakshni sedmoglavi hidri, ki namaka shirna polja, kjer je zasejala razredno sovrashtvo, od nas pa “skromno” zahteva le ploskanje in plachevanje davkov. In seveda, da gremo strumno na vojno, ko bo ona to ukazala. Pripravljena je dopustiti sleherno transformacijo, slednjo metamorfozo svojega ksihta, a le pod pogojem da bo ohranila ali morebiti celo povechala svojo moch. In vsaka oblast - brez izjeme - se ima za izvoljeno in nenadomestljivo. Takshna je tudi nasha, zdajshnja, slovenska, zato tudi ni opaziti nobenega napredka od komunizma do danashnje, tako imenovane demokracije. Demokracija na Slovenskem ni ustvarila pogojev, ki bi omogochali emancipacijo chloveka, njegovo rast v svobodno, avtonomno bitje, pach pa je prevzela nase komunistichno porogljivost. V takih pogojih se je lahko ohranil larpurlartistichni, svojeglavi totalitarizem elite, ki se briga le zase, drzhavljane pa zapreda s cinizmom. Toda takshno stanje vodi do popolnega razsula. V projekciji te skrajnosti - ki je na srecho she vedno le hipotetichna - se dogaja Harmagedon po znamenitem sodobnem podjetnishkem principu: vsak z vsemi proti vsem. Pretkano geslo licemercev. In na to vojno se pripravljam vsak dan.

 

Harmagedon bralcu zastavi nemalo vprashanj. Kot prvi sprashevalec se nam ponuja upodobitev strukturiranosti druzhbenega zhivljenja in she zlasti udejanitve narodove biti. Ljudje slepo sledijo oblastnikoma Adelu in Klajnu v vojno, v bran “zhivljenjskega prostora”. Zunanji sovrazhnik pa se vse bolj razkriva navidezen. Klajn sodeluje na obeh straneh. Samo vojna drzhi ljudstvo v zadostni napetosti, da slepo zdrvi v smrt za narodov blagor in chast. Je prav ta “nezavednost” nacionalnih strasti gonilni mehanizem drzhave kot toposa samoprepoznanja etnosa v narodu?

V tiraniji ljudje slepo sledijo oblasti zaradi strahu pred represalijami. Vzorec je ponovljiv in vsakokrat preprichljivo uchinkovit. Napachne strateshke ocene tiranske oblasti v nekem konfliktu vedno placha ljudstvo s svojo krvjo. Che bi Rusom she danes vladal Stalin, bi jih bilo verjetno le she toliko kot Albancev. Vendar, ali je bilo pri nas med II. svetovno vojno kaj drugache? Je bilo po njej? Je danes? Hkrati pa je bila vojna prostozidarjem - in vechina oblastnikov je prav to - vedno prava prilozhnost, da poostrijo nadzor nad ljudmi: v nobeni drugi socialni legi oblast ne more bolje nadzirati ljudi kot v vojni. Istochasno pa ni tirana, ki ne bi vojne izkoristil za svoje najbolj intimne cilje: da se znebi nadlezhne opozicije. To so pocheli tudi tisti znameniti Slovenci, ki imajo she danes skoraj v vsaki vasi vsaj en spomenik.

 

V predzadnjem poglavju romana beremo zgodbo o Kajnu in Abelu. Vasha interpretacija biblichnega mita seveda ni identichna z izvirnikom. Le osnovna chrta ostane: Kajnov umor Abela kot odgovor zapostavljenega na bozhjo nezainteresiranost. Je Stvarnik v vashem romanu morda katarski Kralj sveta, temni demonichni stvarnik svetnosti? Katera principa “biti v svetu” oznachujeta Kajn in Abel in kaj naj razberemo iz spopada?

Gre za interpretacijo izrochil in njihovo instrumentalizacijo v svetu vladanja. Stvarnik zasleduje svoj interes, a se ne spushcha v vsakokratne podrobnosti. Po njegovem mnenju je dispozicija, ki jo omogocha in s katere poleti zhivljenje, zadostna. On samo tematizira razvojna razmerja, che mu uspemo prisluhniti. Drugo je nasha “interpretacija” dogodkov. Lahko si mislimo, da so zgodovino pisali Abelovi advokati. Izkushnja z udejanjanjem in interpretacijo nashe nedavne, in na srecho she ne povsem pozabljene zgodovine, pricha o tem, da nas skushajo zgodovinarji nalagati, kjer nas morejo. V te napore vlagajo strashansko energijo. In to jim lepo uspeva, saj jih oblast pri njihovem trudu podpira in trdno zaklepa arhive. Ne more pa zakleniti chloveshkega jezika, cheprav z grozhnjami she danes ne skopari. O tem sem zhe pisal in she bom. Namesto da bi oblast razvidno pokazala svoje poshtene namene, nash predsednik she vedno pripenja tem “strokovnjakom za zgodovino” odlikovanja. V demokratichnem svetu morajo ljudje, ki so zavestno zamolchali bistvene stvari, za takshno pochetje odgovarjati kot kriminalci pred sodishchem. V tiranskem, sultanskem svetu pa so ljudje s svojimi kostmi in mesom vsakokratna lastnina oblastnega voluntarizma. Zato tudi nimajo svoje zgodovine - saj je po mnenju vladarjev niti ne rabijo - pach pa imajo svojo lazh, spisano po nareku in za trenutne potrebe oblasti. Poglejte si danashnje zgodovinske uchbenike! To so knjige brez vrednosti, ker pisci she vedno ne sposhtujejo etike svoje znanstvene discipline, ampak pishejo raje ideoloshke praktikume, ker za te stvari dobijo boljshi honorar. In potem she drzhavno nagrado.

 

Harmagedon predstavi nevzdrzhen svet sodobnosti. V romanu odmeva pravzaprav celo stoletje, zlasti razlichni totalitarizmi. Kako biti intelektualec v tem smrdljivem, neartikuliranem, nevarnem in nepredvidljivim gonom na milost in nemilost prepushchenem svetu? Kaj sploh je biti intelektualec? Stvarnik hroshchev, ki bodo iznichili svet s tem, da se mu bodo dali uvideti v zrcalu spoznanja? Svet pach ne more biti, che zase ve. Ko bi iznichili spreplet rojstva in smrti, ljubljenja in ubijanja, bi pravzaprav unichili svet sam?

Intelektualci, she posebej slovenski, so nezanesljivo blago in predvsem mnogi med njimi nimajo nikakrshnih intelektualnih kvalitet, ampak so she vedno preprosti, prestrasheni aparatchiki, brez lastnega jaza in brez odgovornosti do svoje biti v svetu. Vrh vsega ne moremo trditi, da so kmetje razvili atomsko bombo. In pogubno ideologijo, kot je marksizem, ki je delo nemshkega intelektualca. Potem vzemite nashe intelektualce, Kidricha, Pirjevca, Kardelja, sami intelektualci, sami rablji. Kdo je napisal Memorandum srbske akademije? Vojni zlochinec Karadzhić je doktor psihiatrije, pishe poezijo etc. Che bo shlo tako naprej, se bodo ljudje ogibali intelektualcev kot kuge. Vi mogoche mislite, da si boste z njimi pomagali? Ne boste rekli, da niso t.i. intelektualci hlapchevali prejshnjemu rezhimu in da mnogi she danes ne chakajo, “da jih poklichejo z ministrstva”? So pa res mnogi primerno blago za manipuliranje, lakiranje videzov, tako kot shportniki, baletniki, operni pevci, da ne omenjam celo bankrotiranih filmskih rezhiserjev. Dvor se je vedno rad obdal z razkoshjem, chetudi s svezhino zelene barve jare gospode. Ovida pa so znali poslati v Pont in Sokrata, pod pretvezo, da kvari mladino, obsodili na smrt. Kritika sicer slabi njihovo dobro pochutje, zato jo prezirajo. Mislim, da bi se morali otresti strahu in zavrechi dvojno moralo. Postati bi morali avtentichni, resnichni ljudje. In prav mnogi ljudje, ki niso intelektualci, ne bodo nikoli pozabili zadnje, dvojne volilne prevare pri nas, na Slovenskem. Oblast nas sicer stalno opozarja, naj pozabimo preteklost in naj vse svoje misli usmerimo v boljshi jutri - zlato bodochnost - sama pa dobro neguje vse pretekle zamere in kapital, ki ga je skovala iz shibkih zaveznikov. A kljub veterinarskim pregledom tudi na zhivalski farmi vchasih popolnoma neprichakovano izbruhne prashichja kuga. Na srecho…

_______
Opomba urednishtva: Pogovor je bil objavljen v Vecheru 20.10.1997, vendar okrnjen oz. cenzuriran.