Revija SRP 25/26

Rajko Shushtarshich

 

RTV nanizanki, prirejeni za Revijo SRP
 
(ali kratko: Nanizanki Revije SRP)

 

Kraj dogajanja: Oldtimer Slovenika (nekdanja Slovenka), ki je vechinoma na pomolu v matichni luki Pirano, kjer vechinoma zaseda odbor Lushke kapitanije. Plove redko, nikoli dalech na odprto morje Adrijansko. Obchasno pa se kaj dogaja tudi v Capodistrii, Marburgu an Drau, Sobot(i) an Mur in drugih Slonovenetskih mestih.

Chas: Okoli leta 2000 (malo prej oz. po novem nachinu shtetja chasa okoli leta 0)

Dogodki: Pomorske prigode Kapitana Petka in njegovih predhodnikov (od brodoloma v viharju na Jadranskem morju, in nazaj, ko se je ta zhe zachel pripravljati. (Dogodki so resnichni, kar se le da. Imena nekaterih nastopachev pa so do nespoznavnosti spremenjena.)

Udelezhenci v nanizankah so isti kot v igri Oldtimer (le da se jim v posameznih nanizankah pridruzhijo she drugi nastopachi):

Barba Kapitan Petko
Ekonom Kandinski (ali Kandunski)
Kompisar Debelinko Piki (imenovan tudi BB)
Upravnik Chudezh
Siva eminenca Pchko
Kapo Gregarach (poveljnik stroja)
Prvi prvi oficir Loby
Drugi prvi oficir Andreas Jose (Argentinski)
Krefalt s hcherko in zheno
Ambrozini
Skrusheny
Virnik
Mishika in druge
Posebej eminentni gostje:
Maras Kremplgauner (Kernmauer) eminentni kritik
Jenny Christy Falot direktorica Znanstvenega Inshtituta za meritve polucije morja
De' Dukes svetovalni guru, direktor ESIC Shiping international corporation Ltd. London (za Eksotichne za-morske dezhele) in drugi

Neizogibni spielverderberji oz. krog Revije SRP:

Kronist Shus (odstopljeni odg. urednik)
Pisatelj Zagorchnik (gl. in odg. urednik)
Izdajatelj Hanzhe Lumski

She drugi neizogibni spielverderberji iz kroga Revije SRP: zamolchani pesnik v emigraciji Löwen Detel, graver in arhecronos Juraj Demitrov, deontolog Dubl M. Fegoshy, svobodni literat Ant Ivich, edini ustavobranitelj (zaustavnega dvorishcha) Misha Krovic, izgnani Atlant Andreas Luman

Pomembni sozarotniki oz. podporniki spielverderberjev: romantichni tiskar Vitalus Div, scenografoslikar Jovani Spacolini in vsi, ki so vsaj dvakrat nastopili na spolzki sceni paralelne stvarnosti. Nekateri med spielverderberji pa so odlochno nasprotovali poigravanju z njimi oz. kakrshnikoli prisotnosti v igrivi igri. Zato jih je Shus obravnaval kar se da previdno, vechinoma molche, ali pa v drugih izraznih oblikah.

Hostese: Darja, Dragica, Jozhica, Ljubica in druge
Sirene: Mica, Dragica, Tonchka, Marica in druge pozabljene
Lushka kapitanija - Najvishji nadzorni odbor Slovenike:
Lushki kapitan Vojteh Stopanski, namestnica v odstopu Glory (Wohrship), nekdanji mornar Killstor, univ. prof. Zweifelgeist, pesnik Snosni (ali Nesnosni),
Marcello Buchini, Milivoj Shetinski in drugi: med njimi tudi predstavnik Koordinacije lushkih in mornarskih sindikatov Streicbreher

Javnost: prisotni novinarji in nekateri pooblashcheni zapisnicharji in zapisnicharke administrativne stvarnosti ter neizmerna mnozhica (masa) gledalcev na pomolu v mestecu Pirano, matichni luki Slovenike doma in po vsem svetu

Hitra tihotapska jahta Korn-Pop: z dezhurnim poveljnikom dneva, im. 12 nochnih mor ali Huda URa (Americanoslonovovencem oz. Slonovoamerichanom) Peyovic-em
Flota Multiltinacionalke vnuka babice Estere Lauder HIT (v povezi s kanadsko consult. firmo CMN ter nadaljnjo navezo na Uncle Sama, Atlanta, Oceanija
Obalna strazha: Waucharjev policijski choln
Reshevalna ladja: Slovlandika I., admiralska jahta slonovovenske mornarice z admiralom Janezom Mirandolskim in druga hitra plovila slonovenetska
Ladijski botri: Joseph Kavel, Jonni Davos s psom Arturjem, zhe omenjeni Janez Dolinski (tudi Mirandolski) in sam predsednik Küchanosh z zheno Stephy, Petrini Svetokrishki, Wauchar Polihitsky.

Novi(n)ci v nazinanki:

So tako vedno novi in novi nastopachi ... na stari nachin
Enako tudi nova in nova plovila (najprej tri nove ladjice, narejene iz dvignjene (oz. potopljene) Slovenike, in druga hitra plovila slonovenetska, praviloma uvozhena)

 

 

 

ZACHETNA ALI IZHODISHCHNA NANIZANKA

 

Ta se je v navadni stvarnosti zgodila v chasu igre Oltimer-ja (Vesela barka Slovenika), ostale pa po (njej) ali pa pred njo.

Shtetje chasa se je v Slonovoveniji namrech zachelo, po enih, z usodno postavitvijo Kapitana Petka za barbo Slovenike, po drugih pa z zavzetjem bastilje Yugokomunizma Slovenke. Prav lahko, da bo zgodovina oboje demantirala in se bo izkazalo, da je izhodishchni chas sovpada s potopom Slovenike. Nekateri praznoverni so dogodek shteli za usodno znamenje blizhnjega konca Slonovovenije, imenovane tudi Slovovenetije, in zachetka Slowlanda. (Drugi, nepraznoverni, pa le za na navadno ali ochitno oz. ochemvidno znamenje.) V tem primeru je zgodovina razdeljena na tisto pred in ono po potopu (predpotopno in popotopno kroniko Slovlandije).

Retrospektivne nanizanke se odvijajo za nazaj. Tako naj jih le za primer nekaj navedem:

(-1) Raport Barba Petka (Shus na raportu pri Kapitanu Petku); Nemogoche posledice
(-2) Zhalostna usoda Revije SRP; Endofazija
(-3) Med Scilo in Karibdo (resnico in mochjo); Izgubljene iluzije v chasu Shelingove diktature
(-4) Naskok na bastiljo Staroslovanstva; Upor umetnika za scene Jovanija Spacolinija
(-5) Poti in stranpoti Staroslovanstva
(-6) Obupna pisma (I-VII) Inkvizicijski komisiji Lushke kapitanije
(-7) Igre sistema
(-n) In tako nazaj in nazaj ...

 

Naprej in naprej brez konca pa naj bi se nanizanke odvijale takole:

1 Vihar na suhem, Prva havarija Barbe (Kapitana) Petka
2 Lushki se ne da, Prevzem Lushke kapitanije po Vojtehu Stopanskem
3 10 Petkovih zapovedi in Svetovalni guru De' Dukes
4 Kosilo na travi
5 Kandidati na reshetu, Slovenika v mukah
n In tako naprej v neskonchnost ali do konca Revije SRP…

Kronist Shus obuja zgodovinski spomin Slovenke, sedaj preimenovane Slovenike. Najprej zase, potem she za morebitno objavo v obalni reviji SRP; Reviji svobodne romantichne plovbe, morda pa celo v Priobalnem ekoloshkem vestniku (PEV). A hkrati dobro ve, da to so le (neuresnichlive) sanje.

 

 

1. nanizanka

VIHAR NA SUHEM

 

She dobro leto po Slonovovenetski revoluciji ali tranziciji (restratifikaciji) so Slovenki she vedno poveljevali Staroslovani. S premeno ali metamorfozo sistema pa so, ne da bi se tega sploh zavedli, pravzaprav postali pravi pirati. V naskoku na Slovenko - Bastiljo Staroslovanstva (nekateri so rekli tudi Yugoslovanstva) je bil Petko med sozarotniki ali jim je bil vsaj zelo blizu (che bi temu upravichenemu puchu sploh lahko tako rekli). Prijateljeval je z mnogimi novoimenovanimi poveljniki Slovenike. Vsekakor je bil Petko najbolj protezhirani kandidat upornega mornarishkega sindikata in njenega ustanovitelja Jovanija Spacolinija. In vse to skupaj mu ni kaj dosti pomagalo, ko je shlo za zasedbo poveljnishkega ali vsaj enega najvidnejshih polozhajev na Sloveniki, je vedno izpadel pri glasovanju zhe v prvem krogu. Sheling ga ni maral, pa pika. Shele ko je Sheling spremenil odnos do Petka, so stvari stekle kot po maslu. She vedno je neraziskano in neizpovedano, zakaj je Sheling (Scheling) to storil. Shus meni, da so mu tako narochili botri, drugi pa zopet, da ni mogel najti primernejshega. Kakorkoli je zhe bilo, to pot je bil Petko imenovan za barbo Slovenike brez tezhav. Potrdil ga je sam slonovovenski Sejem. Tako se je zachela njegova vesela in brezskrbna plovba (in po mnenju kronista Shusa tudi edini pravilni zachetek shtetja novega chasa na Slononoveshkem.)

Prvi vihar je Kapitan Petko prestal na suhem. Zhe na svoji drugi seji je v zgodnjem poletju 1994 novi upravni odbor Lushke kapitanije, pod zachasnim predsednikom Maksom Oblachnim, odstavil Kapitana Petka. Pravzaprav ga niti odstavil ni, samo ni ga potrdil za Barbo Slovenike. Takoj nato je razpisal mesto za novega kapitana Slovenike. Najresnejshi kandidat je bil Franci Zabremzal (znan iz procesa proti chetvercu s krmarjem Vaucharjem), ki pa se je ravnokar dodatno kompromitiral v igralnishko mafijski aferi Hit-Hit. To bi niti ne bilo tako kochljivo, che bi ravno v tem chasu ne spodrsnilo mogochnemu ladjarju (tudi osumljenemu zvez z Scilomafijo v sosednji zamorski dezheli Karibdoitalov: Silvianu Bertolusconeju (im. tudi Belusconsiju).

_______
Opomba Shusa: Silviano Bertoluscone - lastnik mogochnega ladjevja Finishinvesta - je z mochjo svojih treh komercialnih ladij za "kulturno propagando" postal spomladi 1994 predsednik novoitalske vlade, julija 1994 pa je zhe zamenjal vrhovno vodstvo konkurenchne drzhavne flote Obmorski RAJ (formalno, she po staroitalskem pomorskem pravu (zakonodaji) sta to storila predsednika pomorske zbornice in senata). Odkrito pa je razglasil svoj pogled na drzhavno in chezmorsko kulturturistichno propagando: "Drzhavna flota, ki zhivi od drzhave, naj tudi dela za drzhavo" (to pomeni zanj). Za nas pa je zanimivo predvsem dejstvo, da je Silviano Bertoluscone prvi ladijski mogotec, ki je prishel na oblast (s svojimi komercialnim kult-prop ladjevjem). Ob tej prigodi si je Shus zabelezhil pomembno misel (vsaj njemu se je zdela taka): "Prestrashila nas je brutalnost Bertolusconeja, a tolazhila prozornost oz. razvidnost nevarnosti. Bertoluscone je namrech demonstriral svoj pogled na svobodno plovbo po svetovnih morjih. Demokratichni svetovni javnosti je dal vedeti: kaj je in kakshen utegne biti dejanski, ne le deklarirani, imperij 21. stoletja: sistem vladavine brodarske mafije."

Igro usode ali botrov (ki igrajo usodo) je takoj sprevidel kot svojo enkratno prilozhnost kompisar Debelinko Piki (imenovan tudi Brigit B). Na to se je resnichno spoznal bolj kot kdorkoli na slonovovenskem. Kot prvi ideolog in she nezamenljivi svetovalec za mednarodno komunikacijo ter tudi chlan mnogih odborov v EBU in she podpredsednik EBU jim je bil blizu. Bil je dejansko nepogreshljiv. Znan pa je bil tudi po tem, da je v nadaljevanki Revije SRP igral vlogo dvojnika v Zhivalski farmi "Debelinka, ki je bil pri pisanju najboljshi". (Bil je (kom)pisar oz. ideolog, po hierarhiji takoj za Napoleonom, in v vseh revolucijah in kontrarevolucijah se je vedno in brez izjeme najbolj izkazal.)

Kapitan Petko je prishel s seje Nadzornega odbora Lushke kapitanije, ki ga je sredi seje oz. tik pred glasovanjem protestno zapustil, bled od onemoglosti. Sesedel se je na prvi fotelj. Zhe dejstvo, da so si ti novopecheni odborniki upali govoriti o njegovi odstranitvi, ga je spravilo v brezupno stanje samca, ogrozhenega od mlechnozobcev. Ko pa so mu povedali, da so mu izglasovali nepotrditev poveljevanja Slovenike, bi ga skoraj zadela kap. Prvi je pritekel za njim Debelinko Pikli.

BB: Brez skrbi, gospod Kapitan, tole bomo elegantno uredili, samo potrpljenje prosim. Nich se ne sekirajte, vse bo she dobro. Tile nas ne bodo kar tako. Ne bo jim uspelo!

Kapitan Petko: Kako boste to uredili, to me pa res zanima. (Kanchek upanja se mu je vrnil oz. mu ga je dal BB, ki je bil mojster za izrazhanje vdanosti, v trenutku, ki je bil pravi chas zanjo, to je, ko je bil tiranchek she nebogljen. Z upanjem se mu je vrnil she delchek barve, le v ocheh je she tlela nejevera.)

BB: Takoj zdajle napishem dve protestni pismi EBU (na Evropsko brodarsko unijo, to je sebi, kot zhe recheno, ker je bil podpredsednik le-te). Eno zoper Silviana Bertolusconeja, proti nezaslishani uzurpaciji neodvisnih drzhavnih plovil s strani novoitalske desno usmerjene opcije. Drugo zoper nezaslishano odstavitev uglednega neodvisnega pisatelja na polozhaju Barbe Slovenike. Lahko malo namignem na revanshizem Staroslovanov in evrobotri se bodo ostro pogovorili z Jonnijem Davoshkim. Njemu seveda poshljem obe pismi v vednost.

Kapitan Petko ga najprej popravi: Ne odstavitve, ampak nepotrditve, prosim. Drugache pa se povsem strinjam z vami. Sem optimist. Pa she tole naredite.

BB: Samo recite.

Kapitan Petko: Narochite mi odvetnika Starimanna.

BB (nejevoljno, pa ne zato, ker je bil ravnokar povishan v tajnico, ampak ker se je rahlo zbal, da mu bo ta pobral levji delezh zaslug): Ali ne bi pochakali, da napishem obe pismi, in ga seznanimo z vsebino.

Kapitan Petko: Seveda, seveda. A ne odlashajte predolgo. Veste, ne pochutim se dobro, danes bom odpotoval v Teplice Lazne ali pa v Karlovy Vary. She sam ne vem, kam.

Sestal se je oficirski zbor in shtab Petkovih svetovalcev, tokrat so bili vsi njegovi, se reche, povsem lojalni. Petka so poznali, kaj se ve, kakshen bo tisti, ki pride za njim. Predlogi so dezhevali, malo njih je bilo uporabnih. Odvetnik Starimann je stavil na pravno plat, BB na EBU, Pchko na botre neposredno, oficirji za agitacijo, posebej Krefalt, pa na svojo javnost. Kaj je reshilo Petka, je tezhko rechi. Vsakemu je bil takrat hvalezhen, she najbolj pa mu je godila javna podpora. Ko si je v toplicah opomogel, je dajal intervjuje v vsa glasila slonovoveshka in she za sosednje dezhele. Pod tezho takih dokazov, nezaslishanega in doslej nevidenega, ga je Vrhovno dvorishche oz. norishche Slonovovenije podprlo, nato she Zaustavno dvorishche. Kanchek sence je padel le, ko je mrzka Revija SRP objavila ne prevech preprichljivo mnenje Zaustavnega dvorishcha pod predsedstvom dr. Antonija Jevskega ob odstavitvi (oprostite, nepotrditvi) Kapitana Petka in izlocheno mnenje sodnika Misha Krovica o isti zadevi. Iz zadeve je bilo namrech razvidno, da je bila odlochitev v korist Petka pod pezo enoumnega javnega mnenja sumljivo utemeljena. She glasove za odstavitev oz. za Petkovo potrditev so pod tezho dokazov nekako slabo preshteli oz. so jih malo zameshali.

Debelinko Piki (imenovan tudi BB) je odlichno izkoristil nesrechno potezo Bertolusconeja na svoj preizkushen nachin. Takoj je vestno poslal dvakrat po dve protestni pismi na Evropsko brodarsko zvezo (EBU), drugi dve, z nakazanimi protesti chlanov in znancev iz vishjih krogov, pa za Jonnija z Davosa (eno tako, drugo pa v vednost).

Za eno pisno podporo pa je poskrbel Petko sam, kar ni bilo tezhko. Imel je prijatelja she iz mladih dni, sedaj ravno tako kapitana na jahti, ravno tiste nesrechne Kariboitalske zamorske dezhele, ki jo je ogrozhal Bertoluscone. "Pa recite, da ta nima vech sreche kot pameti, che morete." Tako je komentiral Shus in dodal: "Ali pa ga usoda res varuje vsega hudega".

Pisma nedvoumne solidarnostne podpore Petku, njegovi avtonomni drzhi Barbe in protest proti vsem poskusom podrzhavljanja jaht, simbolov svobodne in javne plovbe po svetovnih morjih in mlakah, vkljuchno Mediteraneo, so sledila kot po voznem redu. Marsikatera grenka je padla na rachun Jonnija Davoshkega in njegove rumene stranke. Che jih Petko ne bi skrbno sortiral, izbral je le najbolj znana imena na slonovovenskem, bi ga pisma dobesedno zasula. Najvech so jih poslali ljubitelji iz Kosnikove oshtarije. Teh seveda ni bral niti jim ni mogel odgovoriti, pach pa se jim je javno zahvalil v ganljivem zahvalnem govoru po vseh linkih Slovenike (njenih oddajnikih in zvezah).

Vendar se je Shus she najbolj nagibal k mnenju, da je bila zadeva reshena zhe med najvishjimi botri na neki seansi Evrolozhe, podsekcije za Mediteraneo, ali pa kar v Davosu. Vse ostalo pa je bila le predstava za slonovoveshko in italoveshko ter ostalo zainteresirano tujo javnost. Te seveda ni bilo toliko, da bi jo morali posebej izpostaviti.

Zaslug pa seveda ne gre odrekati nobenemu od Petkovih brambovcev. Vsi so bili sijajni, in kar je pomembno, uspeshni. Po njegovem mnenju so mu dali poveljevanje za dolochen chas, to je do natanko dolochenega dne, ko naj bi se sam upokojil. Seveda taki dogovori niso za javnost, ampak so najstrozhje tajni.

Opomba kronista Shusa: Primer Kapitana Petka na Vrhovnem norishchu in Zaustavnem dvorishchu Slonovovenije je tako mochno prevzel slonovovensko javnost, da so ga chasopisi kar nekaj mesecev obdelovali kot posebej zanimivo medijsko temo. Pa vendar, bralec ali oblikovanec javnega mnenja se je le tezhko prebil chez sugerirano osrednjo nit, da gre v tem primeru le ali zgolj ali vsaj predvsem za politichni boj za Sloveniko, za vpliv na njeno poveljevanje. Kapitan Petko pa je bil za ene branilec avtonomije svobodne plovbe in vpliva civilne druzhbe v njenem upravljanju, za druge pa predstavnik opozicije, njenega poskusa obdrzhati vsaj del kontinuitete vpliva, ki ga je imel Shelingov Lushki odbor. Mogoche so tudi druge, bolj pretanjene razlage, vse pa se gibljejo v okviru razlag boja za politichno (pre)moch nad Sloveniko. V politichnem jeziku rechemo, da je bil primer zelo spolitiziran, temu primerno so bila razdeljena tudi mnenja, kdo ima v tem sporu med Kapitanijo in Barbo Petkom bolj prav. Skratka, svoboda slonovovenskega ladjevja se je v letu 1994 presojala na Vrhovnem norishchu, nato she na Zaustavnem dvorishchu Slonovovenije. Zaustavno dvorishche je razveljavilo kljuchno prehodno dolochbo Zakona o sploshni plovbi po Slonovovenskem morju (oz. zalivu) in posebni Zakon o plovbi Slovenike v domachem morju in zamorstvu, po slednjem potrdi Barbo Slovenike (To je drugi odstavek 31. chl. zakona z dne 8.4.1994, po katerem bi dosedanji Barba Petko potreboval za svojo potrditev vechino glasov Sveta RTVS, to je 13 glasov.) To je praktichno pomenilo (che se ne spushcham v podrobnosti), da je Barba za naslednje mandatno obdobje novega odbora Lushke Kapitanije Kapitan Petko, cheprav ga svet ni potrdil (dobil je 9 glasov) in je zhe razpisal mesto za novega kapitana Slovenike. Zaustavno dvorishche je dalo poduk zakonodajalcu Slonovovenskemu sejmu (v smislu nekompetentnosti v sprejemanju odlochilnih dolochb Zakona morjeplovstvu) in Lushkemu odboru, da ni odlochujoch v primeru potrditve oz. imenovanja Barbe. Hierarhija mochi med Lushko Kapitanijo in poveljstvom Slovenike je bila zamajana, che ne porushena. Pomembni oficirji in svetniki so pohiteli s chestitkami zmagovalcu Petku, med njimi tudi taki, ki so si zhe oddahnili, da so zhe prezhiveli she enega od tiranchkov.

 

Epilog neuspelega upora (poskusa odstavitve kapitana Petka) na Oldtimerju Slovenika:

Ta primer je bil zelo pouchen tudi za Revijo SRP. Vrhovno in Ustavno dvorishche sta presojala o svobodi slonovenetskega morjeplovstva. (Vrhovno norishche je bilo mnenja, da je zadeva tako delikatna, da o njej samo ne more odlochati in jo je prevalilo na Ustavno dvorishche, ki naj razsodi o ustavnosti zakonov o morjeplovstvu.) Shus je, zavedajoch se pomena tega primera, razsodbo raje (kot da bi jo dramsko dodelal) priobchil v priredbi, t.j. s primernim komentarjem za Revijo SRP (Revijo Svobodne Romantichne Plovbe 7/8). Naslov primera je bil skrbno pretehtan in izbran takole: Svoboda slonovevenetskega morjeplovstva na Ustavnem dvorishchu Slonovenije; podnaslova pa: Vpliv civilne zdruzhbe na Sloveniki ali she vedno drzhavna kurativa, Ob "odstavitvi" (oz. "nepotrditvi") kapitana Petka in razveljavitvi zakonske podlage zanjo.

Mnenje Predsednika Zaustavnega dvorishcha dr. Antonija Jevskega ob odstavitvi (oprostite, "nepotrditvi") Kapitana Petka: Samo Sejem Slonovovenije je tisti, ki lahko potrjuje Barbo Slovenike, tako pravi Zakon o sploshni plovbi po Slonovovenskem morju (oz. zalivu) in posebni Zakon o plovbi Slovenike v domachem morju in zamorstvu. Slovenika je od Sejma in kult-politike neodvisna. Odstavitev (oz. nepotrditev) kapitana, natanchneje, sporna zakonska dolochba zakona, ki omogocha Lushki kapetaniji "nepotrditev" samodrzhca pa se razveljavi.

Ustavni sodnik Misha Krovic pa je v Lochenem mnenju sodnika o isti zadevi pripominjal takole: Zakon o sploshni plovbi po Slonovovenskem morju (oz. zalivu) in posebni Zakon o plovbi Slovenike v domachem morju in zamorstvu nedvoumno pravita, da je Slovenika samostojna, od sejma in kult-politike neodvisna. Zato naj Zaustavno dvorishche raje razveljavi dolochbo zakona, "da Barbo Slovenike potrjuje oz. imenuje sam Sejem Slonovovenski; Slovenika je svobodno, civilno in neodvisno plovilo, mar ni?

 

Preporod diktatorchka (vzpon nesmrtnika - personalne legitimitete)

Prvi upor na oldtimerju Sloveniki je torej Kapitan Petko vsaj na koncu prestal samozavestno. Po njem je postal suveren in, ne da bi se tega zavedal, vedno bolj podoben Veselemu diktatorju (Titu Brionskem I. oz. enemu in edinemu), temu, ki ga je sam opisoval, a kot pove zhe naslov bolj z ene, to je vesele plati. Shus je postajal zaskrbljen. "Ta bo sedaj igral vlogo boga", si je rekel. Na to njegovo pochasno, komaj opazno, a zanj neizbezhno preobrazbo, je reagiral dokaj diskretno. Vsaj mislil je tako. V Reviji SRP ga je skushal opozoriti na nevarnost, najprej na skrajno diskreten, abstrakten nachin. Pisal je nekako takole:

“Iz poglavja O personalni legitimiteti: Relativno chiste institucionalne vrednote kot: lojalnost, nadrejenost, razvoj se obarvajo s prilivom osebnega (vrednotenja), s pechatom osebnosti. Vedno bolj jih zamenjujejo vrednote, kot so: avtoritarnost, posesivnost, uzurpacija, slavohlepnost. Skratka, manipulabilnost vrednot se izrazi v polnem zamahu. Pa tudi vrednota lojanost, na primer, vedno bolj pomeni pripadanje in vdanost nekomu in ne vech vlogi, instituciji, sistemu. Lojalnost je vedno bolj osebna in vedno manj institucionalna (impersonalna) vrednota, enako velja za vse druge institucionalne vrednote. Kadar pa taka preobrazba institucionalnih vrednot ni povsem razvidna, se aktualizira kot na primer vdanost "za nekaj" in ne (odkrito) "nekomu" ali pa kot zavzemanje za neke "skupne cilje", in se na koncu izkazhe, da so ti za nekatere bolj skupni kot za druge, da je ta "nekaj" bolj nekaterih kot drugih. Vrednotna relacija avtoritarnost - neavtoritarnost je lahko zgolj modificirana preobrazba relativno chiste institucionalne vrednote nadrejenost - podrejenost.

Personalna legitimiteta je stopnjevano prevrednotenje in razvrednotenje tako legitimitete kot legitimnosti hierarhije institucij, njihovega impersonalnega, funkcionalnega vrednotnega sistema...

Personalna legitimiteta je vidna preobrazba legitimitete institucij z osebnim vrednotnim sistemom, ki je institucionaliziran. V njem ni obchih vrednot, che so, se nujno institucionalizirajo, potem niso vech obche in niso vech neposredna dejstva nashe zavesti, ampak so posredna in posredovana dejstva. Stopnja institucionalne identifikacije posameznika z legitimiteto institucije sovpada z vishino njegove hierarhichne pozicije. Mozhnost modificiranja legitimitete institucij je socialno pomembna le na kljuchnih pozicijah v hierarhiji. Realizira pa je ne niti premochna identifikacija mogochnih posameznikov niti njihova moch in zmozhnost uzurpacije vrednotnega utemeljevanja, ampak shele sochasna preobrazba in soglasje celotne hierarhije, njena lojalnost je naravnost naravnana k temu. Tu je vrednota lojalnost kot narocheni katalizator preobrazbe: ne da bi se kaj dosti sama spreminjala, jo neverjetno pospeshuje. Vrednota lojalnost se modificira le toliko, da postane sedaj "chista" lojalnost do osebe, hierarha, voditelja, vodje in ne vech lojalnost do vloge, polozhaja, ki ga le ta (vech ali manj zachasno) zaseda. To pa je pravzaprav tista klima, v kateri se lojalnost najlazhe izrazi, rekli bi, sedaj shele dobi svojo polno veljavo, identiteto.

Zhelim poudariti, da je to lochevanje zgolj shematsko, dejansko se prevrednotenje vrednot dogaja sochasno, brez nekega reda, sistema, zaporedja, pogosto nenadno, iracionalno, vendar tako, kot se to dogaja, ni mogoche shematsko opisati.”

“Iz poglavja O vrednotah kot neposrednih dejstvih zavesti: Med drobnim, nepomembnim individuum in mochnim sistemom je dramatichen boj. To je vechna drama chloveka, rekel bi, njegovega uchlovechenja. Od kod chrpa svojo neizchrpno moch, da bi se postavil za svoj prav proti mogochnim strojem in mlinom, ki meljejo milijone in milijone ljudi? In zdi se, da je vsako njegovo dejanje lahko poslednje. Ko se upre nezhivim nestvorom, vzame to nase in s tem si vzame svojo usodo. Premagal je strah pred zemeljskimi bogovi, ki jih je danes tako mnogo, in pred smrtjo. Le tako je svoboden.

Vsega tega bi gotovo ne zmogel, ko ne bi chutil kot gotovo dejstvo, da ima zaveznika, ki je mochnejshi od vseh sistemov, chloveshtvo, ki je sistem nad sistemi in je tudi izven vseh sistemov. Vrednote prav vsakega posameznika so lahko bolj pristne in globlje, kot so to vrednote najnaprednejshih sistemov danes. Ali natanchneje, socialno veljavnih vrednotnih sistemov, ki trajajo v individuovi zavesti (sochasno), ni tezhko presechi. To je tako, ker vrednotni sistem ni ne seshtevek ne povprechje vrednot, ker socialni sistemi deklarirajo vrednote, ki so najvrednote, ki naj bi veljale, pa je ochitno, da ne veljajo, da so dalech od tistih, ki jim rechemo dejanske, socialno veljavne, uveljavljene vrednote. Individuum pa ni pripravljen verjeti, da je mogoche vrednote tako utesniti, dogmatizirati in zavreti v rasti. Ne more chakati, da se bodo socialno veljavni sistemi vrednot razvili, humanizirali ali morda uskladili z deklariranimi. Rasti mora tudi, ko druzhbeni sistemi vrednot razpadejo. Njegov notranji glas mu pravi, da ne zhivi le v chasu, ampak v trajanju, da ima eno samo resno nalogo do sebe, in ta je: realizirati smisel svojega bivanja. Le tako je svoboden in le tako se lahko realizirajo obchechloveshke vrednote.

Ni nobenega pravega notranjega argumenta, da obche vrednote ne bi mogle ta hip veljati. So samo zunanji, tako imenovani objektivni razlogi, ki mu to preprechujejo, in ti so predvsem mrtve stvari (objekti) ali mrtve usedline zavesti (dogme).”

Potem pa je Shus dodal she nekoliko razumljivejshi protipropagandni dodatek proti onesnazhevanju zavesti posameznika, zhe davno poprej naperjen prti vladavini enega in edinega Tita Brionskega (in objavljen v Shusovem Traktatu o svobodi), ki pa je bil univerzalen do te mere, da je zadeval oz. razgaljal vsakega tiranchka, diktatorchka. Zdaj je zadeval Petka, Njegov vrednotni sistem enega, ki se je vedno bolj uveljavljal v poveljevanju Slovenike:

"Ako ima vechnosti,
ako vechnost ima ime,
ime vechnosti je Titovo ime."
Ni dovolj prebrati poetichni tekst in se mu prepustiti,
le-ta ni isti, che analiziramo njegov pomen,
ni isti, ko slishimo she njegovo melodijo,
ni isti, ko jo slishimo tisti trenutek v trajanju,
ko jo slishijo mnozhice sochasno.
Che dojamete vse to in she to, chesar ni mogoche izraziti
niti z besedami niti z melodijo, to, kar ju kot korelat
poraja, ste dojeli transcendentalnost vrednot.
On je bil za nas Eden in edini, on je bil za nas bog.
Dvomim, da je kak narod, ljudstvo ali pleme ali njih zveza ali skupnost,
ki bi ne bil ponosen na vrednotni sistem personalne legitimitete
ali osebni vrednotni sistem, ki prezhema ves narod, vse ljudstvo,
predvsem pa institucionalni sistem, njegovo vrednotno strukturo,
she posebej ne, ko ta tako intenzivno traja.
Ni se she umiril afekt nashe zavesti,
da bi lahko tvegal zdenje o animatorjih nashih lastnih.
Je to eden, sta dva, je prvi in drugi v isti osebi, je vech njih?
A z njim, ki je nesporen, smo poglavje zacheli in boljshega opisa bi ne zmogel.
Vrednotnega sistema institucij ni mogoche razlozhiti,
che ga poprej simbolichno ne lochimo od personalne legitimitete.
Ni je torej stvari med nevidnimi dejstvi uravnane zavesti,
ki bi bila toliko delezhna svarila Étiénnea de La Boétiea,
kot je to ravno nashe lastno nagnjenje: biti nekomu vdan, mu zaupati sebe,
svojo svobodo, predati se prostovoljno v suzhnost.
Dasi je temu tako, da je to nadvse koristna in sposhtovana rech,
vsa moch in bogastvo sveta, pa red sistema, pochivajo na njej.
Ni je vechje nesreche za dostojanstvo in chast in dobro ime chloveka
individua, kot je upognjenost hierarhiji zaradi nje same, zaradi
mochi, ki jo ona daje, pa njemu ugled in prestizh in status, da ta
chlovek ne zheli videti, kako ona sochasno jemlje nekaj, kar je ne-
pojmljivo vech, ker on je zazrt le v to: kaj ona daje.
Ker mnogo rechi bo izgubil ta, ki se ji ves ne vda,
ki ne bo se ji prilegel, pokoril, upognil sebe do tal,
sebe samemu sebi odrekel.
Dandanes, ko je jezik zelo zapleten, strukturiran, omrtvichen,
bi tej nesrechni nagnjenosti - gonu institucionalnega chloveka
rekli: lojalnost Enemu. Eden je, ki najlepshe predstavlja sistem.
Le lojalnost hierarhiji sistema vzdrzhuje nevidno moch sistema.
Kratko recheno: hierarhija je lojalnost. Na tej vrednoti pochiva
ves sistem institucij in vsa moch v vsaki od njih.
Tezhko se bom she komu tako zameril, kot se bom ravno s tem
poglavjem. Vendar vam moram rechi, da imam to nesrechno lastnost,
da ko jaz to mislim in pishem, pravzaprav moj jaz to hierarhijo
dojema. Dojema jo v sistemu, zhivo, konkretno, tako kot ona je.
In da je nesrecha vechja, vidi jo v matichni instituciji Oldtimerja Slovenike,
vidi jo povsod in vsakich, ko presezhe napor zrenja od povrshine k bistvu rechi - dejstev zavesti.

Ne recite temu preganjavica, raje mi naredite uslugo in jo glejte tudi vi. Svojo konkretno hierarhijo vdanosti, lizunstva, vratolomne idolopokorshchine svojemu predpostavljenemu in njegove njegovemu; in kako so vam vdani, prijazni obrazi ljudi, teh, ki so odvisni od vas.

In dojeli boste vso hierarhijo: trdozhivo, konkretno, tako kot ona je.

Opomba kronista Shusa: Petko se ne da in ne da. Ob odhodu in prihodu s Teplitza je dal she kakih dvajset intervjujev za najuglednejshe domache in tuje chasopise in revije. V Revijo SRP pa niti enega samega epigrama ne, ni imel chasa. A kaj je napisal v ladijski dnevnik? Za te skrivnosti njegove, njegovega ranjenega srca, pa ne ve in ne bo vedel nikoli nihche. A kaj se ve? Bomo videli morda pridejo na dan v spominih njegovih. Luksuz svobodne romantichne plovbe po slonovenetskih morjih oz. zalivu je splaval po vodi oz. na Slonovensko she ni prishel. Kar tako chez noch, to vendar gre. Spielverdarberjem bo odslej she malo trsha preja predla niti v zapredke. Resnici na ljubo, nikoli bi ne mogel pisati jim to in tako nesramno, kar si po moje zasluzhijo, che bi mi ne dali odveze, vsak njih posebej.

Opomba avtorja: Le dva sta bila doslej razmeroma prijazna s Shusom, prvi je bil prejshnji barba Slovenike dr. Jezershek in drugi je bil stari partizan Ante, nekdanji Shusov shef na Inshtitutu za zamolchano sociologijo in kasnejshi lushki kapitan StaroSlovenke. Shus se je dobro zavedal svoje pomankljivosti, da zato ni in ni mogel pisati nich slabega o njiju. Glede raziskave O stavki mornarjev na Sloveniki, ki jo je narochil bivshi barba dr. Jezershek, ni bil chisto gotov, da je chisto nepristranska. Petko pa mu je dal odvezo, na raportu pri njem. V spominu jo je podozhivel kot shok brez primere, ki mu ga je povzrochil stari satir. Bilo je to le nekaj mesecev poprej.

 

 

-1. nanizanka (predhodna nanizanka)

SHUS NA RAPORTU PRI KAPITANU PETKU
 
(Nemogoche posledice ali Zhalostna usoda Revije SRP)
 
 
Raport Barba Petka (Shus na raportu pri Kapitanu Petku)
Zle slutnje o usodi Revije SRP, Znamenje (kaj se dogaja Sloveniki)
/Opomba avtorja: nadaljevanka je ohranjena samo delno, predvsem Shusov neslavni raport/

Shus ni maral raportov ne avdienc. Mislil je, nekoliko naivno, da se bosta pogovarjala kot nekoch, v starih chasih v Opera baru, v chasu boja za Sloveniko oz. zarote mornarishkega sindikata. Hudo se je ushtel.

Petko: Sedi malo!

Takoj nato gre skozi vrata, k tajnici, na stranishche in kdo ve she kam. Bilo je ravno dovolj, da je Shus postal rahlo nervozen. Razmishljal je, to je tako kot pri Saxu (Shusovem nekdanjem poveljniku, iz chasov na zachetku njegove mornarishke sluzhbe). Ta lisjak se je bil pripravljen pol ure na smrt dolgochasiti, ali pa stati na glavi (v joga polozhaju za meditacijo), samo zato, da so se chakajochi podrejeni zavedli, kaj so. Ves chas je chakajochemu strah pred avtoriteto pochasi lezel v kosti, pa naj si to finto poznal ali pa ne.

Petko se konchno vrne: Shus, Ambrozini te hoche na disciplinsko.

Shus (samozavestno pa she provokativno): Krefalt pa ne?

Petko: Stvar je resna. Jaz tu ne morem nich.

Shus (se vidno zachudi): Kako ne?

Petko: Za sedaj ga lahko she zadrzhujem, vprashanje je, kako dolgo ga bom she lahko.

Shus (spregleda metodo in si misli): Aha, to naj bi me discipliniralo. Trajno drzhalo v strahu. Bolje, da takoj razchistiva: Che je tako, pa naj me kar da, ne bom prvich, she pod Staroslovani sem prezhivel, bom pa she zdaj.

Petko: Stvar je resna, zelo.

Shus: Che pa je tako zelo resna, naj me Ambrozini kar da na disciplinsko, jaz pa bom njega in njegovo pribochnico Razvito Psk tozhil na sodishchu zaradi hujskanja na linch raziskovalca in raziskovanja ter zlorabe sluzhbenih avdiozvez Slovenike v privatne namene.

Petko: To bi zelo prizadelo ugled Slovenike v slonovenski javnosti. Pomislite vendar, Shus.

Shus (sedaj je zachel vikati, to se ne bo dobro konchalo, si je mislil, vseeno pa je pojasnil svoje stalishche): Tisti napad na nekega neimenovanega merilca (to je mene), chesh da shkodujem ugledu oldtimerja, mu povzrocham moralno shkodo, ko se zavzemam za nepristranske meritve, ni in ne more biti napad na avtonomnost propagandnega shtaba. Vsa rech je bila na moch podobna stroslovanskemu pozivu na pogrom razrednega sovrazhnika. Le chasnikar na kanalu M.S. je opazil te chudno strastne tone in nepreprichljivost izgovorjenega; dasi ravno ni mogel natanko vedeti, za kaj pravzaprav gre, je vseeno ugotovil, da prerazgreto naglashevanje avtonomnosti v lastni proizvodnji agitacije in propagande pushcha nasprotni uchinek ali pa slab vtis. Sploh pa te metode lincha prek medija poznam. Da se jim lahko zoperstavim, sem zhe dokazal. (Shus ga je s tem spomnil na disidentske chase, ko sta bila oba razredna sovrazhnika, Petko seveda veliko vechji oz. pomembnejshi od Shusa, pa vendar, takrat sta bila soborca za svobodo misli in pisanja.)

Petko: Pa vendar neki dolochen red in priznavanje avtoritet, to zhe mora biti. Vseeno pa sem ti vedno na razpolago, da pridesh k meni s svojimi problemi.

Shus: Dobro veste, da nisem chlovek, ki bi hodil obrekovat in tozhit sodelavce. Ko imam kaj o kom rechi, to povem, in she javno zapishem v kroniko Slovenike, da se ne pozabi, pa she dosti bolj pazim v izrazu, ko se to isto le govori.

Petko: Ne tako, Shus. Ne tozhit, pridi s problemi.

Shus: To je isto. Za problemi so njihovi nosilci in ti imajo imena in priimke. Che jih zamolchim, nisem naredil nich, razen da sem nachechkal kup abstraktnega shfefla.

Petko (ponovi bistveno): Pogovorila se bova na shtiri ochi.

Shus: To lahko pochnem samo javno, nikoli (tajno) skrivaj, za zaprtimi vrati.

Petko (vidi, da tu ne bo shlo, nenadoma spremeni temo, po drugi strani pa se spet vrne na zachetek): Ambrozini hoche podatke za promocijsko-propagandni oddelek...

Shus (vpade vmes): "Fejst rezultate" hoche! Od mene jih ne bo dobil.

Petko: Kako ne? Saj si vendar v sluzhbi na Sloveniki, mar ne? Ne zato, da bi ustvarjal konflikte.

Shus: "Administrativni konflikt in ustvarjalni spor, to je eno in isto."

Petko: Nihche ti ne brani ustvarjalno delati, naloge je pa treba opraviti, saj si plachan za to.

Shus: Zhe, zhe, ampak vsaka zadeva ima mero, ta je presegela vse. Podatki, ki jih proizvaja Ambrozini, so manipulacija z javnim mnenjem. Prekrshil je Arhimedov zakon. Pozhrl je vso vednost v nekaj dneh, ko je prishel na polozhaj, in z levo roko tudi tisto, za katero sem se jaz muchil dvajset let. Sploh pa nimate dovolj denarja, da bi me lahko plachali za to.

(Shus je zachutil, da se slabo kontrolira, da prevech govori. Zadeva mu je zachela uhajati z rok. Kot vedno, se mu je tudi to pot dogajalo isto. Vech ko je imel argumentov, bolj ko so bili trdni, bolj je bilo brezupno, da bi jih kdo slishal. To pa ga je spravljalo v jezo, brezup.

Petko (je v eno vabo vseeno zagrizel): Kakshen zakon?

Shus: Arhimedov: Noli turbare circulos meos! (+). Ponovno sem ga priobchil v mrzki Reviji SRP 1/2. V tej, za katero sem vas moledoval, da kaj napishite. Prejshnjemu poveljniku Slovenike J.J-ju, to je dr. Jonu Jevershku, to ni bilo izpod chasti.

Petko: Nimam chasa za branje, kaj shele pisanje v revije, poveljevanje Sloveniki je odgovorno delo, ogromno chasa zahteva.

Shus (uzhaljeno): Zhe razumem.

Petko: Mislim, da ne. Ali veste, kaj je vasha glavna napaka Shus?

Shus (radovedno): Ne vem, kar precej napak imam?

Petko: Naglavna napaka je, da prevech mislite? Niste plachani zato, da premishljujete.

Shus (si misli: Potem le ve za glavni Arhimedov zakon, bral ni, saj nima chasa, torej so mu povedali, po svojih besedah): Ja, morda res, moral bi vech delat pa manj mislit.

Petko (pomirjujoche): Za to smo mi tu, da mislimo in ukrepamo.

Shus: Jaz pa bom she bolj delal. (Slednje je izgovoril razvlecheno, kar je pomenilo: da bo she vech premishljeval.)

Petko: Sedaj bosh ti izvajal meritve! Izrachunaval bosh prave rezultate za Sloveniko.

Shus: Nepristranske meritve lahko opravi le neodvisni inshtitut, kolikor vem je to sedaj le na Pomorski Univerzi.

Petko: Ti zhe ne. Tam je direktor tisti Staroslovan Shosh.

Shus (zhe malo obupano): Pa saj direktor ne izvaja meritev, to delajo asistenti.

Petko: Vseeno, on zhe ne bo. Ti bosh!

Shus: Ne narobe kurza, gospod kapitan, ne napachnih meritev onesnazhenosti morja. Tega nisem pochel (izrachunaval) ne pod Staroslovani, ne bom jih sedaj, vam. Ni gnarja, ni mochi, da bi me k temu pripravli. Tole je Krefaltovo in Ambrozinijevo maslo, onadva hoch'ta fejst rezultate, naj si jih kar sama rachunata.

Petko: Ne za njiju, zame bosh izvajal meritve. Jaz jih bom nadziral.

Shus: Ne morete, barba.

Petko: Zakaj ne?

Shus: Ker se na to ne spoznate.

Petko (se zdrzne): To pa res ni taka rech. Mi odrekash sposobnost poveljevanja?

Shus: Ne, ampak za meritve niste pristojni. Te morajo biti nepristranske. Zanje sem odgovoren strokovni javnosti. Zato morajo biti neprestano preverjanje in javne morajo biti, objavljene. Vsaj v Reviji SRP. Predvsem pa meritve she niso raziskave.

Petko: Nich ne mora biti. Lahko je, che jaz tako pravim.

Shus (stopnjevano vznemirjeno): Na tem delam zhe dvajset let, pa she marsichesa ne vem. Meritve so zelo obchutljiva rech. Ena sistematska napaka, pa je vse delo zastonj. Nadzirate jih lahko le prek oficirja za zvezo, ki pa ga ni, odstranili so ga vashi predhodniki. Ambrozini in predvsem Krefalt vam svetujeta tako. Krefalt se je spoznal na zadevo bolje od mene zhe po 14 dneh uporabe meritev. Napachno in neodgovorno je ravnal z njimi.

Napachne meritve nas utegnejo drago stati. Brezskrbno plutje Slovenike po neresnichnem kurzu she bolj. Nasedli bomo. Nekega dne bomo zhal vsi plachali rachun.

Petko: Lojalnost, lojalnost ne meni, Sloveniki Shus! (Kar je pomenilo ravno nasprotno od rechenega, uresnichenje njegovega tihega apela: Slovenika sem jaz).

Shus: Se ne izide, gospod kapitan: Isto misli Ambrozini, pa Krefalt brez zhene in sina tudi. Ko pa ste v Teplitzu, pa she Joze Argentinski.

Petko: No, potem bo zhe drzhalo, che vsi tako mislijo.

Shus: Ne bo, kapitan, ravno zato ne: Oni mislijo to zase. Slovenika so vsak njih.

(Shus je bil na tihem ponosen nase, kako suvereno se je drzhal pred nenadno avtoriteto, dasiravno je prichakoval bolj prijateljski pogovor. Malo pa ga je le zaskrbelo, che mu ni nasedel (padel na finto) in se nevede pridruzhil obrekovalcem. Pa saj je javno pisal o tem.)

Petko: Ne gra zame, jaz tu nisem pomemben. A neka hierarhija mora biti. To strashno sovrashtvo, Shus, ki ga kazhesh do Krefalta, ne vem, kaj imata med seboj? Za tem tichi kak seksualen razlog, povod, kako seksualno ozadje, rivaliteta, ali kaj?

Shus (se rahlo zmede): Kakshno zvezo ima to? Bil je predsednik nashega pomoskega sindikata, Jovani Spacolini ga je ustolichil, ker ni bilo drugega pretendenta, ko je ustanovil SMUK (Sindikat upornih mornarjev, edini neodvisni sindikat v tistem chasu). Ta vam je omogochil zavzetje Slovenke in ne Krefalt sam. Zdaj pa je naredil tepce iz nas. Nash program je sprevrgel na glavo. Iz sindikalnega predsednika je postal oficir, she chlan Lushkega odbora in she raziskovanja onesnazhenosti morja me uchi. Svoje stranishche zrachi skoz mojo kajuto. Kako naj ga ljubim? Naj se ga bojim? Jovani Spacolini je zhe zdavnaj predvidel, da se nam bodo mashchevali Oni, ki smo jim spulili Slovenko iz rok. She prej pa nashi DOMOSovski zavezniki (Demokratichna opozicija mornarji smo slonovovenski). Parveniji na oblasti so hujshe zlo. Ti delajo napake, ki so se jih njihovi predhodniki zhe odvadili. (Sedaj je Shus zachutil, da je igra zgubljena, jezen je bil nase, da se kontrolira she komaj zadovoljivo oz. sploh ne kontrolira plazu svojih besed.)

Petko: Se popolnoma strinjam, a ne gre za to.

Shus: Za kaj pa potem gre?

Petko: Seksualno razmerje, morda ljubosumnost?

Shus (vidno prizadeto): Pa ja ne boste preshli na nivo hodnishkega obrekovanja? Obrekovalnica v Sloveniki je pestra, zanimiva, vendar, na njo se ja ne boste ozirali pri poveljevanju Slovenike. Me ne briga, kaj mislijo obrekovalci, kaj govore po hodnikih, v podpalubju.

Kapitan Petko (prikrito triufalno, rahlo zlobno): Ne, seveda ne. Tudi jaz se ne oziram na govorice. Se popolnoma strinjam, a ne gre za to, kaj mislijo po hodnikih. Jaz tako pravim, jaz tako mislim.

Shus (zaripne, mislil je da ga bo frshlog, kot blisk so se podile shizofreno nekontrolirane misli, kar zavrelo mu je v glavi. Besen je bil nase, da ga je ta baraba Petko spravil v shok. Ni kaj, priznati je treba, to je zhe znal. Konec koncev je bil rezhiser v teatru. Poveljevanje, obvladovanje po modelu Obrekovalnice, je bila njegova specialnost. Samo vraga, jaz nisem igralec. Tudi che zanikam, sem v igri. Njegovi. Pa she ta moja prekleta karakterna hiba: ko me kdo chesa obtozhi, reagiram, kot da bi bil v resnici kriv. Kaj naj mu rechem, da jaz posel in sex ne mesham. Naj gre k vragu! Ne bom razpravljal z njim. Shusu je uspelo le to, da ni tresnil, zaloputnil z vrati poveljnishke kabine, a she tega ni bil povsem gotov.

Po tem se nista nikoli vech pogovarjala, pa tudi na raport ni shel nikoli vech. Priznati je moral, da ga je stari lisjak ugnal v eni sami, to je zadnji potezi. A kaj ima od tega. Nichesar nisva reshila. Ne narobe kurze, na napachnih, to je "fejst rezultatov". Nekoch ga bo to stalo, a zhal tudi Sloveniko, je pripomnil prof. Zweifelgeist, ko mu je Shus z vidno prizadetostjo, she dolgo in vechkrat, ko je nanesla prilozhnost, pravil o tem.)

Vendar ima vsak dramatichen dogodek tudi dobro plat. Prizadetega osvobaja lojalnosti in pretirane obzirnosti. Za spielverderberja je bil ta shok oz. stres brezpogojni pogoj. Bila je to cena, ki jo mora plachati, da je lahko svoj (ali svojski, kakor hochete). Zdaj pa res lahko spet pishe kroniko in porocha v njej in v SRPu resnichno svobodno, pogumno, kot mu srce pozheli.

 

Nemogoche posledice

Revije SRP zmechejo v morje. Vse preostale izvode od prve do osme shtevilke. Zhe podpisano narochilnico za oficirski kader Debelinko ukazhe stornirati. Njegov pribochnik oz. posilni (ali pucflek) Jeremy Sos stori to nemudoma in z velikim veseljem. V podpalubju se dere na Shusa: Kdo bo bral to sranje?!

Shus je besen. Ne kontrolira se vech. Izreche nekaj grenkih na rachun poveljstva Slovenike: Pa dobro, saj jim ni treba brati, she posebej pishochim ne. A metati jo v morje ni treba. To je svetoskrunstvo in onesnazhevanje morja, ker ribe je ne jedo, in berejo tudi ne!

Preklinjal je parvenije na oblasti, kar ni bilo prvich, in izzival usodo (to je Njih): Prekleto, to je zakleto. Kako so vsi isti. Bili smo soborci za svobodo misli in pisanja, zdaj pa mechejo knjige v morje al' pa jih zazhigajo. Najbolj ga je jezilo izdajstvo Krefalta z zheno in pa Ambrozinija. V Mrzko revijo SRP je pisal sedem zholchnih pisem, najvech ravno njima.

Ni chudno, da je Ambrozini ukazal podkuriti v podpalubju ravno z Revijo SRP 1/2. V njej je Shus pisal takole: Na TV Slovenija je letos poleti vroche, temperatura je natanko "Farenheit 451". Knjigo prezirajo, pisani besedi groze. Zadeva je tako dalech, da je greh pisati knjige in chlanke med sluzhbenim chasom - pomislite. Kdo nam je zopet zagrenil raziskovanje onesnazhenosti morja? Sami smo si sokrivi, saj smo hoteli resnichne spremembe na Slovenki. Ushteli smo se, kaj hochete. Zhal je tako, da je za oblast potrebna tudi izkushenost in modrost. To so vedeli zhe stari Grki, ochetje demokracije. Sedaj pa nas uche demokracije Americhani, ti pravijo, da je za vladanje pomembna vitalnost - mladost in uspeshnost. Povzpetniki na oblasti pa pochno rechi, ki so se jih njihovi predhodniki zhe odvadili.

Opomba avtorja: Vendar je slednje letelo na Schelinga, ki je prepovedal brezplachno poshiljanje revije Lushki Kapitaniji in jo onemogochal z vsemi sredstvi in pomagachi. Najhujshi med njimi (poleg zhe omenjenega) so bili nekateri nekdanji Shusovi soborci: Krefalt in Ambrozini in dr. Jeruzelnik, takratni predsednik inkvizicijske komisije na Sloveniki (tudi nekdanji Shusov profesor, kasnejshi kolega in skoraj prijatelj). Ti so se dobesedno zarotili proti SRPu, zhe od prve shtevilke naprej. Kar niti ni tako chudno (je pripomnil Shus, ko je preletel samo nekaj naslovov v njej). Shele Petko pa je po Shusovem trdnem preprichanju (cheprav je zanj tezhko rechi, da se je pustil o chem preprichati, a Petko ga je trdno preprichal), zavozil in zamochil Sloveniko tako, da ji ni bilo vech reshitve. Nobeno krmarjenje, nobeno modro vodenje, ki ga tako in tako ni bilo mogoche vech prichakovati, je poslej ne bi moglo reshiti.

Shusa obtozhijo she sabotazhe, ubrani se tezhko, a vendarle mu uspe, ko pokazhe da niso le luknje v koritu barke, ampak da je she najmanj ena deska pri gredlju gnila: Pa dobro, lahko bi navrtal luknje v bok, she lazhje v dno, a kako sem zaredil lesne chrve, ki jo glodajo zhe od chasov Staroslovanov naprej?

Opomba avtorja, druga: Le izjemoma je Shus publiciral kak chlanek v mogochnih javnih trobilih Slonovovenije, prej pa tega tako in tako ni mogel. Zaradi slabih izkushenj s cenzuro oz. kar strizhenjem glave, repa ali jedra njegovih prispevkov, se je razglabljanja v mochnih medijih izogibal, kar se le da. Vchasih pa se le ni dalo. Tako je izjemoma objavil tudi sporna prispevka v Dalu in Nochniku. V Reviji Srp pa sta potem izshla taka, kot ju je Shus dejansko napisal. Temo pa je skushal umestiti she v shirshi okvir kronike Slovenke, oz. njene prekrstitve v Sloveniko s posebnim ozirom na grozecho zhalostno usodo Slonovovenije oz. Slonovovenetije. Kot ste videli, je shlo za las, da se zadeva ni konchala z disciplinskim postopkom zoper zakrknjenega verbalnega delikventa Shusa. Naj dokumentiram le dva, oba je seveda moral ponovno objaviti v Reviji SRP, obenem ju je dopolnil oz. prezentiral v celoti, tako kot je pravilno:

- Manipulacije z javnomnenjskimi anketami agitpropkulta Slovenike? (Odgovor Ambroziniju, odgovornemu oficirju za zveze Agitpropa Slovenike, chlanek, Nochnik, rubrika: promnenja, sobota 30. aprila 1994, Ljubljana, p.2, /avtor Shus/

- Problem raziskav in avtonomija raziskovanja, raziskovalcev onesnazhenosti morja v mochnih medijih, chlanek, Dalo, sobotna predloga pravilnega javnega mnenja, rubrika Prejeli, razvodeneli smo: 7. maja 1994, Ljubljana, p.39, /avtor Shus/

- Agitprop manipulacije z javnomnenjskimi anketami razveljavljajo svobodo, Revija SRP 5/6, 10/1994, Ljubljanma, p.102, /avtor Shus/

- Izgubljene iluzije raziskovalca - v boju za nacionalno kultidentiteto Slonovovenije, v rubriki: Za osvezhitev zgodovinskega spomina Slovenke/Slovenike in Slonovenetije. Zanimivejsha poglavja: Nadaljevanje raziskave Inshtituta za zamolchano sociologijo iz leta 1986, povzetek raziskave VOAPZ (Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti II); Igre sistema, O sistemu v luchi sistemske teorije in malo drugache; Boj za nacionalko; Zakljuchek razmisleka o boju za nacionalko in njen grozechi propad; Med Scilo in Karibdo, resnico in mochjo, znanostjo in ideogijo; Revija SRP 5/6, 10/1994, Ljubljana, p.118-146 /avtor Shus/

Shus je dolgo kolebal, ali naj dogodke teh iger sistema dramatizira v nanizanki ali ne. Konchno se je odlochil za drugachno, po mnenju slonovenskem nekoliko resnejsho obdelavo.

Opombe in kratek povzetek iz Izgubljenih iluzij raziskovalca - v boju za nacionalno kultidentiteto Slonovovenije glej v prilogi: Brezupni poskusi vzpostaviti komunikacijo z Administrativno ali zapisnishko stvarnostjo.