Revija SRP 25/26

Rajko Shushtarshich

 

OLDTIMER ­VESELA BARKA SLOVENIKA
 
RTV zhaloigra - scenarij, prirejena za Revijo SRP
(ali tudi Igra Revije SRP)
 

V prejshnji shtevilki Revije SRP smo objavili odlomke iz zhaloigre Oldtajmer ali Oldtimer Slovinia vesela barka Slovenika (RTV scenarija, prirejenega za Revijo SRP, ali tudi Igra Revije SRP), in sicer: 5. nanizanko: Kandidati na reshetu - Slovenika v mukah; Shusovo teorijo predvidevanja iger: PARALELNA IGRA ADMINISTRATIVNI ALI ZAPISNISHKI STVARNOSTI (P.S.I.; P.S.II.)

V tej shtevilki pa objavljamo osnovno igro (ki so ji sledile posamezne nanizanke) RTV zhaloigro - scenarij, ki je bil prirejen za Revijo SRP (zato ga je avtor imenoval tudi: Igra Revije SRP)

She obvezno opozorilo avtorja morebitnemu bralcu igre: Ne mislite, da boste (pre)brali obichajno igro. Ko se vam bo branje uprlo, jo odlozhite ali zavrzite (che hochete seveda), ker to je zanesljivo znamenje, da se je niste pravilno lotili, da je vash deshifrant neustrezen. Edini mogochi nachin branja je torej po pravilnih odmerkih, kot se komu zdi primerno, she pravilnejshe prebiranje pa omogocha geslovnik rachunalnishkega zapisa, ki si ga izbira bralec sam.

 

***

Kraj dogajanja: Jadransko morje (Morje Adrijansko)

Chas: Leto 2000 (malo prej in malo pozneje, ko so chasi zmeshani, v resnici pa zunaj chasa)

Dogodek: Pomorska nesrecha - brodolom v viharju na Jadranskem morju, ko bi se v neprichakovanem pozno poletnem, skoraj jesenskem viharju na severu Jadranskega morja potopila vesela kulturno-turistichno promocijska barka Slovenika pod poveljstvom Kapitana Petka. (Dogodek je resnichen, kar se le da. Imena nekaterih nastopachev pa spremenjena do nespoznavnosti. Samo zato, da bi se izognili nepotrebnim scenam in razpravam na dvorishchih Slonovovenije. Vseeno pa je avtor igro komaj dal z rok. Jutranki namrech ni bila vshech. Chesh, da je prevech konkretna, kar lahko pomeni, da se je pri branju tako vzhivela, da je pozabila, da je le igra.)

Udelezheni:

Barba Kapitan Petko
Ekonom Kandinski (ali Kandunski)
Kompisar Debelinko Piki (imenovan tudi BB)
Upravnik Chudezh
Siva eminenca Pchko
Kapo Gregarach (poveljnik stroja)
Mornarishki chastniki:
Prvi prvi oficir Loby
Drugi prvi oficir Andreas Jose (Argentinski)
Krefalt s hcherko in zheno
Ambrozini
Skrusheny
Virnik
Mishika in druge

Posebej eminentni gostje:

Maras Kremplgauner (Kernmauer) eminentni kritik
Jenny Christy Falot direktorica Znanstvenega Inshtituta za meritve polucije morja
De' Dukes svetovalni guru, direktor ESIC Shiping international corporation Ltd. London (za Eksotichne za-morske dezhele) in drugi
 
Neizogibni spielverderberji oz. krog Revije SRP:
Kronist Shus (odstopljeni odg. urednik)
Pisatelj Zagorchnik (nekd. gl. in odg. urednik)
Izdajatelj Hanzhe Lumski

in drugi

Hostese: Darja, Dragica, Jozhica, Ljubica in druge
Sirene: Mica, Dragica, Tonchka, Marica, in druge pozabljene
Lushka kapitanija - Najvishji nadzorni odbor Slovenike:
Lushki kapitan Vojteh Stopanski, namestnica v odstopu Glory (Wohrship), nekdanji mornar Killstor, univ. prof. Zweifelgeist, pesnik Snosni (ali Nesnosni),
Marcello Buchini, Milivoj Shetinski, in drugi: med njimi tudi predstavnik Koordinacije lushkih in mornarskih sindikatov Streicbreher
 
Javnost:
prisotni novinarji in nekateri pooblashcheni zapisnicharji in zapisnicharke administrativne stvarnosti ter neizmerna mnozhica (masa) gledalcev na pomolu v mestecu Pirano, matichni luki Slovenike, doma in po vsem svetu
Hitra tihotapska jahta Korn-Pop: z dezhurnim poveljnikom dneva, im. 12 nochnih mor ali Huda URa (Americanoslonovovencem oz. Slonovoamerichanom) Peyovic-em
Flota Multiltinacionalke vnuka babice Estere Lauder HIT (v povezavi s kanadsko consult. firmo CMN ter nadaljnjo navezo na Uncle Sama, Atlanta, Oceanija
Obalna strazha: Waucharjev policijski choln
Reshevalna ladja: Slovlandika I., admiralska jahta slonovovenske mornarice z admiralom Janezom Mirandolskim in druga hitra plovila slonovenetska (v glavnem uvozhena)
Ladijski botri: Joseph Kavel, Jonni Davos s psom Arturjem, zhe omenjeni Janez Dolinski (tudi Mirandolski) in sam predsednik Küchanosh z zheno Stephy, Petrini Svetokrishki, Wauchar Polihitsky.

 

Simulirana (nekonstruirana) stvarnost 1. r(azr)eda

Zatishje po viharju, pred njim in vihar na morju Adrijanskem
glasba: Pastoralna simfonija Ludwiga van Beethovna 6, v F duru;
v premorih se prezhema s shumi morja, v razponu od buchanja do popolne tishine;
 
Stavki:
1 Zbujanje prijetnih obchutkov ob prihodu na dezhelo,
2 Prizor ob potoku,
3 Veselo bivanje (sozhitje) dezhelanov ,
4 Nevihta, vihar,
5 Spev pastircev, veselo zahvalno obchutenje po viharju

Analogija usode: Kapitanova ideja o idilichnem zhivljenju na barki (instituciji sistema) naj bi bila bolj izraz obchutenja (obchutkov) kot uma in razuma, programsko vodenje je podrejeno chutno-chustveni intuiciji. Pa vendar njegova potopitev Slovenike ostaja she vedno kot primer programiranega scenarija usode (kako unichiti vsako radost spontanega ustvarjanja na barki med plovbo po razburkanem morju, in to potem, ko je vihar zhe mimo.)

 

Simulirana nestvarnost (glas iz transcendence)

Iz Beethovnove oporoke bratoma (Carlu in Johannu): “O chloveka, ki me imata za sovrazhnega, trmastega ali ljudomrznika ali pa me za takega razglashata, kakshno krivico mi delata, saj ne poznata skrivnega vzroka tistega, kar se vama le zdi. Moje srce in moj duh sta bila od otroshkih let za nezhno chustvo dobrohotnosti. ...”

Kot kapitan pa je bil Kapitan Petko skrajno neprimeren, za takratne predstave celo smeshen, ponesrechen kapitan. Na koncu se mu v Jadranskem morju pripeti havarija, takrat morjeplovstvo opusti in se umiri in upokoji.

(Opomba avtorja: Naprej pa v igri. V rezhijskem postopku je mogoche glas Ludwiga van Beethovna (iz vechnosti za vechnost oz. iz transcendence) razporediti v prolog in med premori Beethovnove 6. simfonije. Mogoche je uporabiti tudi druge, a le najbolj znane Beethovnove skladbe. V nobenem primeru pa ni mogoche v igri uporabiti melodij Wolfganga Amadeusa Mozarta, ker ga ni maral prevech. Prevech not, pa she te prevech pleshejo okrog srca, bi pripomnil. V priredbi za Revijo SRP (Revijo Svobodne Romantichne Plovbe) pa tak postopek seveda ni mogoch.)

 

Simultana stvarnost 2. r(azr)eda, (na spodnji palubi) nekaj ne more biti res

Okvirna zgodba: Kapitan odpluje na proslavo svojega rojstnega dne, imenovanega "dan mladosti na jesen starosti". Melanholijo, pastoralno idilo ustvarja slutenje blizhajochega se slovesa, Njegove upokojitve. Njegova poklicanost se je konchno uresnichila. Promoviral bo kulturo in turizem oz. turizem in kulturo Slonovovenije v svetu. Njen image v svetu je namrech utrpel veliko shkodo, tezhko, z muko so jo namrech lochevali od S(k)lavije, Slovakije, Slavonije. Njegov apel je bil: Kultura je kulturna postrezhba in obenem prav nasprotno (t.j. paradoksno): Postrezhba je kult(urni)-turizem! Za visok kulturni nivo promocije in sorazmerno udelezhbo kulturnikov, predvsem pesnikov blizu Petkovemu chustvovanju, pa je she posebej oz. dodatno skrbel njegov atashe Virnik.

Vreme je neugodno, mozhna je huda nevihta, nenavadna za ta letni chas. Na barki je vesela posadka, brezskrbno odpluje v prihodnost poletnega dne. Za vreme se ne meni, ker slavje je neizogibno: povabljeni so eminentni gostje. Nich na svetu bi ne moglo preprechiti veselega jahtinga in dogodkov, kot so sledili. Povabljenih gostov pa je (glede na varnost sicer obnovljenega, a zelo starega oldtimerja) prevech. Posebej shtevilna so mlada dekleta in zhene, gostje Kapitana Petka in (njegovih) prijateljev in prijateljev priljateljev (med njimi veliko slavnih pesnikov, ki pojejo in recitirajo svoje pesmi na turistichno-kulturnih promocijskih prireditvah, kamor pridejo, in v vseh polozhajih: sprehajaje, sede, stoje, kleche in tudi lezhe.)

 

Pesmi, ki jih pojejo oz. literatura, ki jo obchasno recitirajo:

Nagrajena pesem na festivalu Evropesnik leta - podsekcija Mediterano

Knjiga uspeshnica Veseli diktator (Tit Brionski I.)

Obchasni spomini na Cekine in

Srechne chase Obrekovalnice in she na chase Kavarne Astoria

Izbrani Petkovi Epigrami (izbor po okusu izvajalcev)

Opomba avtorja: Izbor ni tezhak, zbrani epigrami so izshli pri znameniti Vienski zalozhbi Astorija ali Astirija, najboljshi pa so bili sproti objavljani v znanem slonovovenskem chasniku Dalo, v svetu znan tudi kot DeDal, predvsem po nedeljski izdaji.) O Petkovi dramatiki pa je pisal Maras Kremplgauner (Kernmauer), eminentni kritik oz. 1. kritishko pero na Slonovoveshkem. Do nadaljnjega, to je do prepovedi objavljano tudi v mrzki morjeplovski reviji SRP (svobodne romantichne plovbe) oz. v Priobalnem ekoloshkem vestniku v ustanavljanju PEV. Knjiga Veseli diktator pa je tako in tako postala uspeshnica na Slonovovenskem. Shus je malce zlobno pripomnil, da zaradi popolnega spregledanja bistva diktatorstva, t.j. Personalne legitimitete Edinega.

 

Najpomembnejsha stvaritev Kapitana Petka je, nobenega dvoma ni, Pesem neznanim ljubicam. Prvotni naslov, ki se ni prijel, pa je bil Satirovo hrepenenje (po popolni ljubici, utelesheni v zhenskicah vsega sveta oz. tistih, ki so pri roki.)

Pesem namrech izpoje in utemelji ideologijo satirstva. Tudi ta chudovita pesem je objavljena v chasniku DeDalu, v kultur-turist prilogi Krizharski listi, na jesen leta (1994?). Barba Petkov pesnishki triumf sovpada z njegovo triumfalno vrnitvijo na poveljstvo Slovenike po neuspelem uporu oz. poskusu njegove odstranitve.

Tekst, ki je vodilo chustvovanjskega razpolozhenja na Sloveniki, je uglasbil in cenzuriral dramaturshki pesnishki team kulturno-turistichnega propagandnega departmenta Slovenike Restavrant turist pod vodstvom esejista in dramaturga Juda (sam bog ga je poslal). Poje jo Komorni zbor Slovenike in tudi gostje, hostese in drugi, seveda shele potem, ko so ful pripiti. Glasi se nekako takole:

Cice od Mice,
joshki Dragice,
ritka od Tonchke,
lice device
Marice.
angeli moji,
moje vse,
moj jaz.

 

Komorni zbor RVLT - Slovenika pa najraje poje po lastnem izboru. Ko in kadar jim narekuje prilozhnost, zapojejo ponarodelo pesem Veneta Simona Jenka, uglasbeno zhe po Antonu Heidrihu (largo, allegreto in po svoje): Jadransko morje

Buchi (buchi), morje Adrijansko!
Nekdaj (nekdaj) bilo si slovansko,
Ko po tebi hrastov brod
Vozil je slovanski rod,
Ko ob tebi mesta bela
Nashih dedov so cvetela,
Ko so jadra njih vojské
She nosila njih ime.
Tiho (tiho) morje, kam si d'jalo,
Al' brodove pokopalo,
Si jih zbilo ob pechi,
Da jih videti vech ni?
Morje ni jih pokopalo,
Ob pechi(ne) ni jih razd'(e)jalo,
Da jih videti ni vech,
Tega kriv je tuji mech.
V refrenu oz. po svoje:
Tega kriv ni nihche vech,
Tega kriv je tuji skech.

Preglasi jih (pevce Komornega zbora Slovenike, namrech) TV music s Korn-Pop(ka): (country, jazz, rock-and-roll, ragtime, ali kaj najmodernejshega, lahko tudi v izvedbi Big benda RTVS.)

Opomba avtorja: V rezhijskem postopku je mogoche uporabiti tudi druge narodne, ponarodele pesmi, ki jih seveda obvezno poje Komorni zbor Slovenike.

 

Neizogibni spielverderberji, tisti, ki she dodatno kvarijo chudovito in veselo plovbo Slovenike, manj znani kot paralelno pishochi (ne)krog Revije SRP: izdajatelj Hanzhe Lumski, pisatelj Zagorchnik (tedanji gl. in odg. urednik), kronist Shus (nekdanji odg. urednik revije, imenovan tudi Shus) in drugi, imajo precejshnje, che zhe ne neverjetne prigode z omenjeno revijo. Prav lahko da zato, ker so, kar so (to je spielverdeberji vesele plovbe), in zato, da je igra usode samo malenkost bolj razburljiva.

Pomorska revija (vchasih imenovana tudi obalni ekoloshki vestnik) SRP ali kratko Revija SRP ima velike tezhave zhe s svojim imenom. A na srecho ime pove vech, kot bi si chlovek lahko mislil. Pomorska revija SRP (oz. neodvisni obalni ekoloshki vestnik Slovenike, che ne tudi Slonovovenije) je she najprej in najbolj revija Svobodne Romantichne Plovbe in mimogrede ali obenem je she oz. obchasno opravlja naloge za Priobalni ekoloshki vestnik (PEV), (to je, she neobstojecho sanjsko revijo oz. revijo v mukotrpnem nastajanju). Ta je bil namrech ob ustanavljanju Revije SRP zamishljen kot uradni naslednik Biltena APS (biltena sluzhbe za agitacijo in propagando na Slovenki (predhodnici Slovenike), kasneje samo preimenovani v Sloveniko.) Sodelavci revije so odlochno zavrachali, da bi bili sami krivi tega chudnega zapleta okrog imena revije. Premetavalo jih je kot ribe na suhem. Prav tako so odlochno zavrachali vse obtozhbe, ki mimogrede niso bile redke, da bi "tega pankrta nebodigatreba" ustanovili in izdajali samo zato, da bi grenili veselo plovbo Slovenike in tudi druge flote Slonovovenske. Tudi veseloigre pod poveljstvom Kapitana Petka niso bile osrednji problem njihovega svojeglavega pisanja. Svobodo misli in izrazhanja so cenili nadvse. Vse morebitne poskuse kakrshnekoli cenzure pa so odlochno zavrachali.

Za igro so pomembni samo zato, kar pove zhe samo njih ime. Z motrenjem veselega razpolozhenja na oldtimerju so veselo plovbo le kvarili. Brezskrbnost bi bila gotovo she vechja brez njih. Malo pa so prisotni tudi zato, da bi vesela druzhba Slovenike in slonovovenska tudi veselega rajanja ne pozabila prehitro.

Opomba avtorja: Za tako dolgo pojasnilo se opravichujem, a zdi se mi, da je bilo nujno, ker bi sicer soigra imena Revije SRP ostala nejasna oz. nerazvidna, morda pa celo nezasachena. Zaradi zapletenosti moram zhal kroniko Revije SRP she enkrat povzeti, to pot brez komentarjev:

1 Pomorska revija v nastajanju: Priobalni ekoloshki vestnik (PEV) z ambicijo, da postane Neodvisni raziskovalni priobalno ekoloshki vestnik Slovenike, che ne tudi Slonovovenije)
2 Obstojecha mrzka Revija SRP; Revija Svobodne Romantichne Plovbe (zachasno in obchasno igra tudi vlogo ekoloshkega vestnika SRP, to je, PEV-a, v njegovi odsotnosti.
3 Grobo ukinjena revija Biltena APS (biltena sluzhbe za agitacijo in propagando na StaroSlovenki.)

 

1. dejanje

Kronist Shus je imel delo chistilca palube, tak je bil uradni naziv delokroga v slonovoreku po nekdanjem staroslovanskem nazivu: mladich palube, kamor je seveda sodilo tudi umazano delo pri chishchenju in vzdrzhevanju podpalubja in trupa barke, ko je bila ta v suhem doku. Neznani kronist pa vechinoma sploh ni imel imena, ker se ga je bilo nespodobno spominjati (nekateri pa so mu vseeno rekli Shus). Shus je zmajeval z glavo in polglasno nergal predse:

Kateri hudich me je premamil, da sem se vkrcal na to ladjo norcev. Kak norec izpluje v takem vremenu?

Na tihem je razmishljal, ali je she chas, da jo pobrishe. Bila je to izguba chasa, vedel je, da tega ne bi mogel, kajti stari mornarji so govorili, da podgane zapushchajo ladjo, ko ji ne kazhe najbolje. Posebej sumljivo se mu je zdelo, da so tik pred slavnostnim izplutjem dramatichno ugrabili kapota Gregaracha. Bil je poveljnik stroja in she specialist za vzdrzhevanje avdiovizualne telekomunikacije (zveze in transmisije) oldtimerja in tudi druge slonovovenske mornarice. Shushljalo se je, da so imeli Korn-popovci svoje prste pri tem.

She dobro, da mu je univ. prof. Zweifelgeist (s katerim sta bila privatno prijatelja in se vchasih she kar razumela) zrihtal zadolzhitev, ki so mu jo zhe nekajkrat izpulili: opazovanje razmer: onesnazhnosti koshchka slonovovenskega morja na severnem Jadranu in she porochanje zapazhanj Lushki komisiji za raziskave plovil in morja. Posebej srchno si je zhelel, da bi zdruzhil obe sorodni reviji in postal stalni in uradni dopisnik v obeh, to je, v Reviji Svobodne Romantichne Plovbe in reviji v ustanavljanju oz. neprestanem ukinjanju PEV, in pa da bi o svojih zapazhanjih lahko porochal vsej zainteresirani slonovovenski javnosti, pa cheprav je vedel, da je ta zhelja, odkar je izbruhnila Njih svoboda, tako rekoch nemogocha. A kaj se ve, chasi se spreminjajo in morda bo kdaj res vse chisto drugache, kot je to bilo mogoche v najbolj priljubljenem apelu samega predsednika Slonovovenije Küchanosha.

Kapitan Petko je pripravljal nov ladijski dnevnik, bilo ga je veselje pogledati, vezan v belo usnje, z zlatimi chrkami je pisalo Dnevnik Slovenike, spodaj pa she z manjshimi chrkami Od tod do vechnosti in naprej zopet z velikimi Kapitana Petka.

Dnevnik je bil njegova skrivnost in presenechenje obenem, ki naj bi ga pripravil kasnejshim rodovom. Zato je bil spravljen v posebni, spet v dragoceno usnje vezani shatulji, ta pa v zhelezni blagajni, kjer so bili shranjeni vsi njegovi tajni spisi: vsi intervjuji, ki jih ni bilo malo, vsa priznanja in nagrade, od katerih so bile nekatere zavidanja (zelene zavisti) vredne, vse tja do objavljenih epigramov, ki jih je bilo dobesedno neskonchno. Rojeval jih je dan in noch, kot melodije v notnih zapisih, tudi ko je bil na zasluzhenem dopustu ali v zdravilishchu. (Tu se njegova usoda na neki redek, a chudezhen nachin zachenja prepletati z usodo samega Beethovna: zhe pred leti ga je zapustilo zdravje, kar so nespametni zdravniki samo she poslabshali. Z ognjevitim temperamentom bi bil dojemljiv za najbolj divja orgiastichna razvedrila v druzhbi, a se je moral umakniti (tudi po krivdi staroslovanov, tako je vsaj mislil, ki so ga v starorezhimu po krivem zaprli) v osamo. Te rane na dushi ne bo nikoli zacelil, za vedno ga bo zaznamovala, sovrazhil jih bo, jim nikoli odpustil. Silno rad pa je okreval v Teplitzu oz. Teplicah Laznih in pa v Karlovyh Varyh.

Opomba avtorja: Mi pa vemo, da je bilo to pisano v zvezdah, da se je torej neizbezhno moralo zgoditi tako, kot je opisano v tej igri o Njem, Veselem razposajenem trinogchku (diktatorchku).

Prav zdaj se mu je zopet ponudila prilozhnost, da jesen svojega zhivljenja okrona z zadolzhitvijo, ki je o njej komaj kdaj mogel sanjati. Imenovan je bil za poveljnika najslavnejshega oldtimerja Slovenika od samega Sejma slonovenskega. Postal je nov chlovek, bil je prerojen, natanchneje, na novo rojen. Vrnila se mu je mladostna radozhivost. Le zlobnezhi so trdili, da se je povrnila predvsem obsedenost do lepih in seveda mladih zhensk. Stari jarec je vedel, da mu bosta njegov polozhaj in moch sedaj nanizala zhenskic, kolikor jih bo hotel in vech. S poveljevanjem oldtimerja si ni belil glave niti se ni s tem dosti ukvarjal. Barka je itak plula po svoje oz. po starem in tudi po natanchno programiranem novem nachrtu plovbe. Le kadar je bilo res nujno ali zares kritichno, je stopil v ospredje, da ga je bilo veselje videti. Literarno pa ni popustil niti za ped. Epigrame in pesmice je she vedno trosil iz rokava, cheprav je skromno govoril, da so od prej. Najraje pa si je dopisoval z nesmrtnimi ljubicami in slavnimi ljudmi v dezheli in dalech chez meje slonovovenetske. Bil je svetovljan, to mu je zhe treba priznati. V veselem diktatorju je opisal mogochnega playboya, nash vrednotni sistem enega, ne da bi slutil, da je pravzaprav opisoval tudi sebe: personalno legitimiteto enega, no, malo manjshega, a ne manj slavnega (tiranchka) diktatorchka na nesrechnem oldtimerju Slovenika. Kljub temu, to je ironija usode, je plul oldtimer vedno bolj po okusu dezhurnih oficirjev kot po njegovo. V svojih spominih bi zapisal skoraj enake besede kot Beethoven v heiligenstadtski oporoki, za katere pa vemo, kakshne so.

Opomba avtorja: Bodi dovolj o njegovem znachaju, ker che bi ga hotel opisati vsaj malo izchrpno, bi moral napisati celo knjigo (refren:) O Njem, veselem razposajenem diktatorchku. Naj se vrnem k usojenemu dvojniku, chastitljivemu Ludwigu, k odlomkom njegove oporoke, ki je za dojemanje vsaj glasbenega dela igre nepogreshljiva. In ravno glasbeni del je v tej igri najpomembnejshi.

Govori Ludwig van Beethoven (iz Heiligenstadtske oporoke: Mojima bratoma Carlu in Johannu Beethovnu):

“O chloveka, ki me imata za sovrazhnega, trmastega ali ljudomrznika ali pa me za takega razglashata, kakshno krivico mi delata, saj ne poznata skrivnega vzroka tistega, kar se vama le zdi. Moje srce in moj duh sta bila od otroshkih let za nezhno chustvo dobrohotnosti. Vedno sem bil pripravljen narediti kaj velikega, toda pomislita vendar, da me je pred shestimi leti popadlo neozdravljivo stanje, ki so ga nespametni zdravniki samo she poslabshali. Iz leta v leto so me tolazhili, da se mi bo izboljshalo, me varali, nazadnje pa so me preprichali, da bo bolezen trajna (zdravljenje utegne trajati leta ali pa je celo nemogoche); cheprav sem se rodil z ognjevitim, zhivahnim temperamentom in bil dojemljiv za razvedrila v druzhbi, sem se moral zgodaj umakniti in zhiveti osamljen. Che sem hotel kdaj prek tega, o, kako grdo me je potisnila nazaj dvakrat zhalostna usoda mojega slabega sluha; in vendar nisem mogel rechi ljudem: Govorite glasneje, vpijte, jaz sem gluh! Kako bi tudi naj priznal slabost tistega chuta, ki bi moral biti pri meni popolnejshi kakor pri drugih, chuta, ki je bil nekoch kar najpopolnejshi, tako popoln, kakor ga imajo ali so ga imeli le redki v moji stroki. ..

Potrpljenje - tako pravijo, si moram izbrati za vodnika; to sem tudi storil. Upam, da bom vztrajal pri tej odlochitvi, dokler se neizprosne Parke ne odlochijo, da pretrgajo nit zhivljenja. Morda bo bolje, morda ne: pripravljen sem. Che si zhe v svojem osemindvajsetem letu prisiljen postati filozof, to ni lahko, za umetnika pa she tezhe kakor za kogarkoli drugega. Bozhanstvo, ti gledash z vishin v mojo notranjost, ti jo poznash; ti vesh, da domujeta v njej ljubezen do ljudi in nagnjenje k dobrotljivosti.

O ljudje, ko boste nekoch to brali (slishali), pomislite, da ste mi delali krivico; nesrechniki pa naj se tolazhijo s tem, da imajo v meni sebi enakega, ki je vsem oviram narave navkljub storil vse, kar je bilo v njegovih mocheh, da bil sprejet v vrste vrednih umetnikov in ljudi. Vidva, brata moja,... moja zhelja je, da bi vama bilo usojeno boljshe, bolj brezskrbno zhivljenje kakor meni. Svojim otrokom priporochajta krepost, kajti samo ona prinasha srecho, ne denar; govorim iz izkushnje. Ona me je podpirala celo v siromashtvu, njej in svoji umetnosti se lahko zahvalim, da nisem sam konchal zhivljenja.

Z veseljem hitim smrti naproti. Che pride, preden bom imel prilozhnost razviti she vse svoje umetnishke sposobnosti, bo kljub moji bridki usodi vendarle prezgodnja, in bi si jo zhelel pozneje. A tudi tako bom zadovoljen: mar me ne bo odreshila trpljenja brez konca? Pridi, kadar hochesh, pogumno ti stopam naproti. Zdrava ostanita in ne pozabita me docela, ko me ne bo vech. Zasluzhil sem si to, saj sem v svojem zhivljenju dostikrat mislim na vaju, da bi vaju osrechil; bodita srechna!”

Heiligenstadt, dne 6. oktobra 1802

Ludwig van Beethoven

_____________
Opomba avtorja: Da ne bi bile moje drage dame chez mero pretresene, zgrozhene, ali pa da se ne bi z gnusom odvrnile od igre, naj tiste, ki ne vedo za letnico smrti velikega Ludwiga, spomnim, da je po tem pretresljivem pismu she dolgo in veselo zhivel. “Vedno v ljubezenskih razmerjih”. Naj vam she to prichara On sam. (Trenutek, da pogledam: Ludwig van Beethoven je umrl 26. marca 1827).

 

Ludwig van Beethoven: “Nesmrtni ljubici”

Dne 6. julija zjutraj

“Moj angel, moje vse, moj jaz! - Samo nekaj besedi danes, in sicer s svinchnikom (s tvojim). Zakaj ta globoka zhalost, che potreba govori? Ali lahko najina ljubezen obstaja drugache kakor z zhrtvami, s tem, da ne zahtevash vsega? Lahko spremenish, da nisi chisto moja in jaz ne chisto Tvoj? - O Bog, poglej v lepo naravo in naj se srce vda v to, kar mora biti; ljubezen zahteva vse in to po pravici, tako je meni s Teboj, Tebi z menoj. Ti samo tako hitro pozabljash, da moram jaz zhiveti zase in zate; ko bi bila chisto zdruzhena, ne bi te bolechine chutila ne Ti ne jaz ...

 

Nadaljevanje:

Zvecher, ponedeljek, dne 6. julija

Ti trpish, predrago moje bitje. (Shele zdaj sem se zavedel, da moram pismo oddati navsezgodaj. Ponedeljek, chetrtek, edina dva dneva, ko gre poshta odtod v Karlove Vary.) Ti trpish. Ah, kjerkoli sem, tam si ti z menoj; z menoj in s Teboj, tako si uredim, da lahko zhivim s teboj, kakshno zhivljenje!!! brez tebe - ko me tukaj in tam preganja dobrota ljudi, ki je prav toliko nochem biti vreden, kakor bi je bil rad. - Ponizhnost chloveka do chloveka me boli. In che se opazujem kot delec vesolja, kaj sem jaz in kaj je tisti, ki mu pravijo najvechji? - In ravno v tem je bozhanska plat chloveka. - Jokam, che pomislim, da bosh verjetno shele v soboto prejela moje prvo sporochilo. - Kakorkoli me zhe ljubish, jaz Te le she bolj ljubim! - Toda nikar se pred mano ne skrij - lahko noch! Po kopeli moram spat. Ah, Bog, tako blizu! tako dalech! mar ni najina ljubezen prava nebeshka palacha, pa tudi tako trdna kakor trdnjava nebes!” ("Napisano v Teplitzu neki nedognani naslovnici leta 1812, pismo so nashli v njegovi zapushchini.")

Nekoliko pikra opomba: Domnevamo lahko, da ga je bodisi pozabil odposlati, bodisi je napisal drugo, to je she eno pismo, kar seveda za umetnike perfekcioniste ni tako nenavadno.

Fascinantno je predvsem stopnjujoche sosledje, komponistovo stopnjevanje obchutene nesmrtnosti. Sicer pa je zadeva okrog pisma tako in tako razjasnjena. 1954, ko je preteklo ravno dovolj chasa od Beetovnovega ljubimkanja, da razkritje ne bi vzbudilo nepotrebnega shkandala, je, ko ravno ni imel pametnejshega dela (kar se zgodovinskim znanstvenikom chesto dogaja), neki izraelski znanstvenik: dr. Siegmund Kaznelson preprichljivo nepreprichljivo dokazal, da je bilo pismo namenjeno grofici Josephini Brunswishki. Skrivnost pisma nesmrtni ljubici bi na ta nachin izgubila nekaj nezemeljskega, se malenkost prizemljila.

 

Ludwig van Beethoven kot dirigent

Kot dirigent pa je bil Ludwig skrajno neprijeten, za takratne predstave celo smeshen, ponesrechen dirigent. Na koncertu v Theatru an der Wien pa se mu je primerilo, da je pri izvajanju svoje lastne skladbe pozabil, da je solist na klavirju. Skochil je pokonci in zachel na svoj nachin dirigirati. Uprizoril je tak skech s svechniki, da si ga niti najvechji slonovovenski skechist (mojster Krefalt) ne bi mogel niti izmisliti niti uprizoriti (tudi avtor povzetka si ga ni upal povzeti)… Prigoda pa se je zdela takratnemu obchinstvu tako smeshna, da se je sprva nasmejalo, na vishku v ponovitvi pa je planilo v resnichno bakhantski krohot. Beethovna je pograbila taka togota, da je zhe po prvih akordih sola razbil nekaj strun... Po tej havariji Beethoven ni hotel prirediti nobenega koncerta vech.

(Povzel avtor, po avtobiografiji Louisa Spohra.)

 

Shema idilichne zgodbe oz. nesreche

Vse se je odvilo nenavadno hitro in na las podobno Beethovnovi 6.

1 Prebujanje, prijetni obchutki ob jutranjem prihodu na palubo (v neprezgodnje nepozabno jutro),
2 Romantichno idilichni prizor Kapitana Petka v druzhbi hostes na palubi, privid siren v rahlo vzvalovanem morju,
3 Veselo bivanje (sozhitje) potnikov in mornarjev (predvsem oficirjev),
4 Nenadna nevihta, vihar, brodolom Slovenike (oldtimer se potopi)
5 Chudezhna reshitev, spev botrov, radostno zahvalno obchutenje po viharju.

Shema zgodbe oziroma kronika dogodkov pa je bila po obujanju spomina kronista Shusa le malenkost dolochnejsha, zato pa neizmerno manj romantichna in manj klasichna. Naj jo za tiste, ki bi jih kljub temu zanimala, opishem po njegovih opombah.

 

Stavki oziroma prizori:

1 Ko se mu je zachelo svitati (kaj se dogaja), je kronist Shus opozarjal vsakega, ki ga je hotel poslushati: da barka rahlo pushcha, da ima morda nekje neko luknjo. Celo na Lushki kapitaniji je nergal o tem, da so zlate kljuke na vratih in bleshcheche prebarvanje shteng za miljone sitih(ov) lahko ponos upravniku Chudezhu in Kapitanu Petku; po njegovem (in ne samo po njegovem, she jih je bilo nekaj takih, ki so mislili podobno; med njimi tudi namestnica v odstopu Glory (Wohrship), nekdanji mornar Killstor, univ. prof. Zweifelgeist) pa je tak luksuz pravi shkandal, ko stara barka pushcha vodo. "Tega preprosto ne razumem", je spielverderber Shus dejal prof. Zweifelgeistu. "Gledajo jih, a jih ne vidijo, teh vechjih lukenj nikakor nochejo videti." Ko pa bi imeli le kaj chasa odvech, bi oz. je tudi o tem pisal v obalni ekoloshki vestnik SRP, she dosti bolj natanchno pa bi o tem pisali oz. opevali v PEV. Prisotnost nepovabljenih gostov, in nikakor slepih potnikov, kakor je bilo moch razbrati iz ovadb lushkemu in she vishjim, bi lahko bila poveljstvu Slovenike in Kapitaniji in kot recheno tudi botrom samo v ponos. Pa ni bila! Izdajatelja Hanzheja Lumskega in urednika Zagorchnika, in odstopljenega urednika Shusa pa tak tretma ni dotolkel. Samo vzpodbujal jih je k tezhkim in she vechjim nepremishljenostim.

Snidenje (v igro) vpletenih pa je bilo prevech ganljivo, da bi se svetovljani pustili motiti. In kdo naj bi jih, shpilferderberje, vzel resno, saj je bil posebej Shus znan po tem, da je neprestano godrnjal nesmisle in govoril o stvareh, ki so bile zgolj plod malo prevech bujne fantazije, ali, tako so mislili, rahle norosti oz. dushevne prizadetosti, kot pri chloveku z ranjeno dusho. Vchasih je bilo to nerganje posebej nadlezhno. She zlasti, ko je bila radost na vrhuncu, je bil pravi spielverderber. Nihche ni pravzaprav vedel, kako da ga she niso zamenjali s primernejshim ali bolje, vrgli chez palubo, kot so to storili zhe na Slovenki pod poveljstvom kapitana Ferdinanda Zaluzhnika. Shus se je posebej brezobzirno lotil (v svojem pisanju v ekoloshkem vestniku seveda) nedotakljivega prvega oficirja za zvezo Ambrozinija in glavnega organizatorja turistichnih Iger brez meja in skechev Ljudstvu kruha, pishkotov in iger (che prvega ni, pa vech iger s pishkoti). She Skrusheny je medlo protestiral, da se kultura postrezhbe zanemarja in da se s postrezhbo lahko promovira nekulturno. A ni bil pravi chas za to. (Vzdushje je bilo prevech prisrchno, kar se da prijetno).

2 Kapitan Petko je pijan ko chep. Shus ne ve, ali bolj od slave, vzhichenja ali pa na obichajen nachin. Zdaj zhe na glas godrnja: Kdo je temu dal poveljstvo? Potem pa se ugrizne v jezik, spomni se, da je sam imel prstke vmes. Bil je med tistimi nesrechnimi zarotniki. She sam ga je nagovarjal, naj zhe reshi to nasho ubogo, zavozheno Sloveniko. Samo poglej si ga zdaj: krili z rokami, teka za hostesami, shchipa jih v zadnjice, prime, kamor more, in to nezhenirano, vpricho uglednih gostov in chastitljivega oficirskega zbora. Posebej eminentni gostje: Maras Kremplgauner (Kernmauer), eminentni kritik slonovo(staro-novo)venetske dramatike, Jenny Christy Falot, znanstvenica oceanografinja, specialistka za meritve polucije morja in nauglednejshi med njimi sam De' Dukes, svetovalni guru, direktor ESIC Shiping international corporation Ltd. London (za Eksotichne oz. za-morske dezhele) so ga razumevajoche trepljali po ramenu in bodrili, kakor je kdo mogel in znal. Potem je stari satir izbuljil ochi, se povzpel na ograjo in klical imena hostes. Glej, chudno, tudi tistih, ki jih ni bilo med povabljenkami. Che ga ne bi zadrzhali ekonom Kandinski (ali Kandunski), Debelinko Piki (imenovan tudi BB) in siva eminenca Pchko, bi stari satir she planil v vodo. Takoj se je umiril, ko mu je Mishika nezhno brisala potno chelo. "Imel sem edinstven, res nenavaden poetichen privid"; je dejal. Videl je morske sirene. Za vsako ceno je hotel k njim. (Navaden delirium tremens to zhe ni mogel biti, ne pri njem. Vzdushje je kar se da idilichno).

3 Zabava dosezhe skoraj orgijashko razsezhnost. To je zabava staro-novoslovelandskega tipa. Vredna vsakrshnih presezhnikov. Ti se res znajo kulturturistichno zabavati. Skechi prekipevajo od razkoshja in preprichljivosti, mnogo je tudi ponesrechencev. Vsak izvajalec lahko uprizori, kar in kakor ga je volja, ne menech se za okus mnozhice. Sicer pa so dalech od pomola. Sedaj plovejo po morju Adrijanskem in resnichno uzhivajo. Oficirski zbor se vede kot razpushchena chreda. Prvi oficir Loby, drugi prvi oficir Andreas Jose (Argentinski), Krefalt s hcherko in zheno, Ambrozini, Skrusheny, Virnik in Mishika (prav vsi in vsak po svoje) se radujejo z Barba Petkom. Ganljivo so mu vdani, saj lahko pochno, kar jih je volja. (Vzdushje je prisrchno, kar se da veselo, tako da skoraj nihche ni opazil, da so kapota ugrabili.)

Opomba avtorja: Izvajalec (uprizoritelj igre) vzdushja ne more dosti zgreshiti, rezhiral ga je sam Krefalt z zheno, hchi je povezovala obtolchene in potolchene, sin jim je rihtal visoke zavarovalne odshkodnine. Recitale in druge zhive nastope pesnikov v vseh polozhajih sta vodila Skrusheny in Virnik.

4 Na obzorju se je hitro stemnilo. Nevihta prihrumi kot furija (tramontana). Mochan veter zavija tako, da tega slishali she niso (razen nekaj njih). Za nevihto she vihar. Paluba je bila sedaj ochishchena, vesela druzhba v podpalubju. Shus je ocenil, da je bil veter med 8 do 9 boforov. Slovenika je nevihto in vihar dobro prestala. Oldtimer niti ni bil tako slaba barka za hudo morje. Zgrajen je bil she po nachrtih in graditeljskih navadah dobre stare Avstro-Ogrske in she kar solidno adaptiran oz. dograjen (za takratne staroslovanske manire) v Sloveniko. In vse skupaj ni trajalo dolgo (pa cheprav so potniki trdili, da celo vechnost): v dveh sunkih po pol ure s predahom vmes in vsega hudega je bilo konec. Drugi sunek vetra je bil zhe malo shibkejshi (cheprav so trpechi zopet trdili ravno nasprotno). Potem so pochasi prihajali, drug za drugim. Najprej oficirji, potem she gostje. Natanko po meri poguma, ki imel ga je vsak posameznik. Nekateri so se she malo dlje zadrzhaii v podpalubju, le toliko, da so se ochedili in otrebili. Krefalt s soprogo in hcherko se izkrcajo. Vzdushje je bilo prevech grozeche. Z njimi tudi Jenny Christy Falot, znanstvenica oceanografinja, specializirana za meritve polucije morja in De' Dukes, svetovalni guru, direktor ESIC Shiping international corporation Ltd. London (za Eksotichne za-morske dezhele).

4.1 Potem se je zgodilo. (Po Shusovi inachici porochila.): V hipu nastane preplah. Hitri choln, tihotapska jahta KornPop, last mogotca multinacionalke parfumov Ester Lauder, zarezhe valove ob bok oldtimerja, da se skoraj prevrne. Krmeni val zamaje Sloveniko, prenekateri so se za hip streznili, mislili so, da se bo njihova barka potopila. Debelinko poshlje hud brzojav, prijavo na Lushko Kapitanijo in she sebi na Evropsko brodarsko unijo (EBU), katere podpredsednik je bil, Pchko pa brzojav samemu predsedniku Küchanoshu, ki se je ravno mudil tu nekje na dopustu z zheno Stephy. To je vedel seveda le on. KornPop se opravichi, s polnim gasom zaokrozhi okoli Slovenike in seveda s tem manevrom namerno povzrochi krizhne valove, ti pa pravi pretres in premetavanje potnikov. Mnogi so bruhali, nekateri iz strahu, vechina zaradi pijanosti. A zachuda (ochitno po chudezhu) Slovenika vse to prestane. Papiga preklinja v vrechi. Kapitan je bled, tudi (ali celo ponovno) bruha.

V vsaki kritichni situaciji pa se rode pravi heroji. V tej se je posebej izkazal Ambrozini, krichal je in mahal (signaliziral) z rokami kot obseden: Kurba, (P.) izdajalska, prodal si se tujcu, kupujesh mi najboljshe ljudi, sedaj bi nas rad she potopil, kaj. Ne bo vam uspelo! To je Slovenika! Mi smo te naredili! Nam dolgujesh vse!, kar znash. Brez nas te ni!, sploh te ne bi b'lo!

Nadaljne izlive domoljubja in ranjene lojalnosti so preglasili pojachani toni (zvoki) s Pop-korna oz. Korn-popa. She srecha, ker bi sicer Ambozinija zagotovo zadela she kap. (Bil je namrech zadet kot aksa, chesar pa najbrzh ni treba posebej poudariti.)

Zdaj shele so se kot mishke mokri chlani Komornega zbora splazili na palubo in zhdeli, niso vech peli, she brundali ne, le zobje so jim shklepetali. Jose Argentinski, ki je bil bled kot zid, se je oddahnil in zopet dobil svoj juzhnoamerishki ten. Domnevno je bil on tisti dezhurni oficir, ki jim je dovolil ribolov na by-boatu Slovenike. (To je pomenilo veliko mistake v mornarskih pravilih: tvegano izkrcanje v negotovem vremenu. Za Shusa pa dokaz, da vihar le ni bil tako hud.)

Tu shele, oz. po vsem tem se zachne Barba Petkovih pet minut. (Bil je zhe skrajni chas, da nastopi kot kapitan.) Prvich v tej plovbi je prevzel neposredno poveljstvo. Njegov prvi ukaz: Krmilo skrajno na levo! (Kar je pomenilo, da gre barka ostro v desno. Ko bi tega ne storil, pol zastoka, pol zasika Shus. Prihajal je drugi val, sedaj bochno. Krmilo nazaj! (Je zavpil prvi oficir Loby). Krmar ga ni takoj ubogal. In Oldtimer ni gliser, ne uboga takoj, krmilo deluje (prime) chez chas. Bilo je prepozno. S krmarjenjem se Slovenike ni dalo vech reshiti. Zhe dobro prestrasheni potniki, ki so ravnokar prestali nevihto, vihar, so videli val. Panichno so zbezhali na levi bok. In zgodilo se je, kar se na Jadranu ne bi moglo zgoditi. PopKorn-ov val in bochni nihaj Slovenike zaradi tezhe potnikov na levem boku sta se ujela in temu je dodala svoj sunek she natechena voda v kaluzhi trupa oldtimerja, in bilo je ravno dovolj, da se je oldtimer prevrnil. (Vzdushje pa je bilo, kljub vsej grozljivosti she kar romantichno, a le za tiste, ki so brodolom oldtimerja po viharju na Jadranskem morju opazovali od dalech).

5 Reshevalna ladja Slovlandika I., admiralska jahta slonovovenske mornarice z admiralom Janezom Mirandolskim jih reshi vsega hudega. Na pomoch brodolomcem takoj priskochi tudi hitri Waucharjev policijski choln. Resheni se prerazporejajo za nova podanishtva. Reshiteljem pojejo hvalnice, izrazhajo hvalezhnost ob vsakem koraku oziroma prilozhnosti. Izrazi lolajalnosti kar prekipevajo.

Slovenika je zgubljena, z njo dnevnik - skrivnost Kapitana Petka. Kapitan Petko kot pozabljeni gost na admiralski ladji v kajuti podpalubja pishe spomine, ne menech se za slab spomin in izdajalsko vedenje dotedanjih njemu blizhnjih. (A na sceno se ne vrne nikdar vech.)

Ostali pomembni oz. najpomembnejshi udelezhenci, botri iger brez meja, pa so bili vsi tu: Joseph Kavel, Jonni Davos s psom Arturjem, Janez Dolinski (tudi Mirandolski) in sam predsednik Küchanosh z zheno Stephy, Petrini Svetokrishki, Wauchar Polihitsky.

Najeminentnejshi gost je bil vnuk babice Estere Lauder HIT (v povezi s kanadsko consulting firmo CMN ter nadaljno navezo na Uncle Sama s sedezhem v Atlanti, Oceanija. Ta si samo oddahne, ko BB konchno prinese she signature za SLONSAT oz. SATSLON partnership (company).

Wauchar Polihitsky pa si mane roke: She bodo rabili trdih rok, mojih.

Petrini Svetokrishki (tudi Oglejski) je vidno zaskrbljen. Janez Dolinski (Mirandolinski) pa vidno manj, zato ga tolazhi z Atlanti: Pacta conventa, mir je v orozhju.

Jonni obrishe solzo Arturju. Bil je tako zhalosten, zelo rad je gledal barke na morju. Posebej vshech mu je bila Slovenika, zaradi sirene s pishchaljo, "maskote" pod kosnikom. Kdo ve, ali ni mislil, da jo bo vechno glodal: Evrokost. Jonni pa ne, ker je shel po vodi tudi tajni Spain-paper: Radovednost pa taka, naj si kar mislijo, da ga bodo videli vidci slonovovenski.

Küchanosh ima slavnostni nagovor: Nich vech ne bo vech tako, kot je bilo, poslej bo vse drugache, kot je bilo, in kot bi po njihovem bilo. Mi bomo to trnovo pot v Evropo preskochili. Naj zhivi Global Shiping Amerika (GSA) in naj se razcveta njeno juzhno krilo (SECI). Dvignili bomo Sloveniko in (chez chas) iz nje zgradili tri nove, tako kot so to storili nashi slavni predniki s Partizanko. Istochasno izrocha telegrafistu poverilnice za kapitana Pejovicha. Signal za novo jahto KornPop II skupaj z dovoljenjem za shvercanje amerishkih cigaret.

Joseph Kavel pleshe poslednji ples s kurenti, imenovan Hit-Hit: Besedilo gre nekako takole:

Vse al' pa n'ch,
En' d(o)be vse, drug' pa nch'.
Drzh ga vraga za r(e)p, r(o)p, (s)rp.
T'ko k' Havl bo nash Kavl.

(Vzdushje pa je bilo kar se da svechano, zahvalno, ganljivo veselo, za nekatere Njih, tudi radostno.)

Javnost: prisotni novinarji in nekateri pooblashcheni zapisnicharji in zapisnicharke administrativne stvarnosti ter neizmerna mnozhica (masa) gledalcev na pomolu, ki je zvesto spremljala podvige Slovenike doma in po vsem svetu, pa je reshene reshitelje prichakala, to pot na pomolu glavne slonovovenske luke Capodistria. Pozdravljali so jih kar se je dalo radostno.

_____________
Opomba avtorja: Kasneje se je pokazalo, da je bilo tudi to Shusovo porochilo pomanjklivo. She enkrat je natanchno preuchil vse she obstojeche arhive (dokumente) na Lushki kapitaniji, predvsem po zaslugi profesorja Zweifelgeista (chlana nadzornega odbora Lushke kapitanije in vech pomembnih komisij). In she enkrat je sam pazljivo in pochasi (namesto chlanov najvishjega nadzornega odbora Lushke kapitanije) prebral kroniko Slovenike v mrzki Reviji SRP. Zlasti natanchno pa rubriko: Obujanje zgodovinskega spomina barke (Slovenke, kasnejshe Slovenike) in paraspis Barba noche vedeti - Propad nekega mastodontka ali le kriza oldtimerjev; 10 Barba Petkovih zapovedi in gurujsko navdahnjeni predlog plovbe Slovenike vse do leta 2000. Potem shele je lahko rekonstruiral nesrechne okolishchine, ki so v resnici botrovale havariji oldtimerja. Te so se po njegovem mnenju za Sloveniko nujno morale slabo konchati, prej ali slej. Che ne takrat, pa ob eni naslednjih resnejshih preizkushenj. Taka je bila prerokba starega machka EBU Wernerja Rumhorsa: "Odsvetujem vam nakup Korn-Popa, z njim boste ubili Sloveniko." Na Slonovenskem in na Sloveniki pa je nihche ni hotel slishati, she manj poslushati. (Na Sloveniki sta jo vzela resno in razumela le Jovani Spacolini in Shus.) Takrat je ugotovil, da bi se to, kar se je zgodilo, moralo zgoditi, che ne Kapitanu Petku, pa komu drugemu. "Vendar nas to niti najmanj ne opravichuje", je takoj dodal. Za zgodovinski spomin nekega sistem(chk)a je dodal she nekaj malega o nehvalezhnosti spielferderberjev (dve nanizanki Revije SRP).