Revija SRP 25/26

Marijan Trshar

 

MAKUCHEV SVET LIRICHNO PATINIRANE OTOZHNOSTI

 

Zhe dostikrat je bil podchrtan poseben, proporcionalno in kvalitetno nadpoprechen doprinos primorskih slikarjev nashi likovni umetnosti. Imena Vena Pilona, Franceta in Toneta Kralja, Avgusta Chernigoja, Gojmira A. Kosa, Lojzeta Spacala in Zorana Mushicha - che nashtejem le najbolj izstopajoche - so se zlato zapisala v pretechena razvojna obdobja slovenskega slikarstva. Njim se v zadnjem chasu pridruzhuje Vladimir Makuc, akademski slikar in grafik, samosvoj ustvarjalec, ki z zhlahtno vsebinsko in formalno sporochilnostjo postaja nepogreshljiv chlen nashe sodobne likovne reprezentacije.

Po ustvarjalnem znachaju shteje Makuc med slikarje, ki ohranjajo ozko odbrano vsebino v vseh razvojnih premenah. Krajina, zhival, chlovek so trajno trojstvo njegovih kompozicij, razvijano, bogateno z novimi pod /nad/ pomeni, ne glede, ali se izpoveduje v grafiki ali sliki, v risbi ali akvarelu. Che je v svojih zachetnih "hrastoveljskih grafikah" she dajal izrazit poudarek krajini kot prevladujochi situacijski kulisi, mu pozneje to krajinsko ozadje chedalje bolj razpada, se mehcha, nekako razpushcha. Vedno bolj pa izstopa, se uveljavlja protagonistichna podoba zhivali ali chloveka. Kazalo bi raziskati stopenjsko rast te figuralike sredi razpadajoche krajine, saj nam odkriva izjemno avtorjevo obchutljivost za odzivanje teh "zhivih" figuralnih oblik tistim "mrtvim" v ozadju. Zagotovo je ena posebnih odlik Makuchevega koncipiranja prav to enotenje obeh razlichnih vsebinskih in oblikovnih polov. Slika, grafika, risba, akvarel se zlivajo v teksturne celote, ki ne glede na vechjo ali manjsho zasichenost slikovnega polja, nedvoumno ustolichijo glavnega nosilca vsebine, pa naj je to kodrasti oven, krhka ptica, zhivinche, chloveshka glava /avtoportret/, doprsje ali cela figura. Vse naokoli sluzhi samo za pobozhno spremljavo utronjenega protagonista, v vseh obdobjih Makuchevega razvoja ohranjenega vsebinskega poudarka.

Ta trajnost sporochilne izpovedi, to vztrajanje pri zachetni vsebinski odlochitvi je ena od znachilnosti slikarjevega zorenja. Celo v najbolj ekspirimentalnem obdobju, ki je vnashalo v njegove grafike in slike reliefno "mashinerijo" odtisnjenih, kolazhiranih kolesc, mozaichnih stekel in plastichnih vlozhkov, ni zanemaril, kaj shele opustil te vzpostavljene izrazne hierarhije. Njegova temeljna izpovednost je bila vselej lirichno spevna, pa zato kompozicijsko harmonichna, brez dramatichnih spopadov in kontrastov. To je melodichno zvabljanje gledalca v bukolichna razpolozhenja she nepokvarjenega sveta, ki nam je danes intimen, vsakdanjo zhivljensko ihtavost nadgrajujoch ideal. Vendar velja ob tem opozoriti na bistveno razliko med Makuchevim odnosom do tega izsanjanega sveta, pa tistim njegovega rojaka Spacala. Ta se je prav temu krashkemu svetu odzval s podobnim vsebinskim repertoarjem - vendar s poudarkom na "mrtvi arhitekturi" - in se izpel v mogochnem Magnificatu svoje navezanosti na to zemljo in iz nje zraslo vas, poln vere v njene neunichljive korenine. Drugache Makuc - v njem zhe tichi zhelja meshchana s konca nashega tisochletja, ki gleda na ta "izgubljeni svet svoje mladosti" z otozhnim sochutjem, pa tudi s trpko vednostjo, da se mu pishe konec, zginotje v nepovratnost. Makucheva izpovednost je obarvana s sodobnim dvomom, s ponovljenim "fin de siécle" - she vech, s "fin de millenaire", ki nagovarja gledalca s posebne vrste "mizerabilnostjo". Tudi tako si smemo razlagati presenetljivo odmevnost Makuchevih slik in grafik doma in po svetu, saj se je znal srechno idetificirati s podozhivljanjem danashnjega ekoloshko ogrozhenega chloveshtva. Vzlic navidezni neprodornosti, mehki zabrisanosti njegova dela osvajajo gledalce, jim "zlezejo pod kozho", jih prepojijo z domotozhno chustvenostjo danashnjih zemljanov, ki zavestno ali podzavestno vedo ali vsaj slutijo pochasno, a neustavljivo izginjanje trdnih, zdravih temeljev nashega tuzemskega bivanja.

Kratka likovna analiza nam razkrije sintakso te govorice Makuchevih podob. Prav gotovo ne polaga glavnine svojega izrazhanja v oblikovne presezhnosti - le malo bomo nashli v ostro izrisane arabeske pretochenih predmetnosti, figur ali krajinskih rekvizitov - vse te dozhivljamo povechini kot mrezhno trepetajoche, nejasne silhuete sredi prav takshnih, le she redkejshih tekstur ozadja. Makuc se ne izrazha v hard edge nachinu definiranja predmetnih oblik, zadostuje mu njihov privid, slutnja, senca. Tudi v tem se mochno razlikuje od vselej ostro obrisnega monumentalizma Spacala, saj je zanj dovolj zhe prvinsko izrazna teksturna omamnost predstavljenih akterjev kompozicije. She vech, lahko bi rekli, da mu zadnje chase bolj in bolj postaja zadostno izrazilo zhe sama chrta, se pravi takshna, ki se ne izteche, ne zashpili v lik. Dostikrat poudarjena prepreza slikovno polje, ne da bi se konkretizirala v predmetno obliko. Sporochilnost tichi zhe v njenem "teku", v njeni kvaliteti, se pravi v spremembah debeline, smeri, trepetljavosti, napetosti vibanj - vseeno, ali je uresnichena s konico svinchnika v risbi, z brusilom v grafiki ali s chopichem v akvarelu. Celo iz takshnega ekspresivno deformiranega obrisa, kot je, denimo, njegov Avtoportret, zharchi vsaj polovica izrazne omamnosti zhe iz take s sevalno energijo nabite chrte.

Akvareli so Makucu predvsem s to fluidno barvo obogatene risbe - kot bi smeli rechi tudi zaobrnjeno - njegove risbe so z enobarvnimi risali dosezhene slike. Zato bi tezhko govorili o klasichnem nachinu transparentne, belo podlago presevajoche slikarske tehnike, ki se izzhivlja v pestrih, pisano kalejdoskopskih barvnih nanosih. Makuc do skrajnosti omeji barvno lestvico, priteguje ga predvsem njena bolj introvertna, hladno "otozhna" polovica v smeri modre in grozljive zelene. Cheravno ne izkorishcha dosledno taransparentnosti te vodne tehnike, ji pushcha znachilno ostrorobno zasushenost in s tem poudarja rahlo napetost vsake barvne lise. Tu pa tam so risarski poudarki chrnin, nekakshna koagulacijska sredishcha za oko, ko se - najvechkrat v horizontalah - pretika med chrtnimi mrezhji enovito sevalnega slikovnega polja. Na ta nachin izstopajo glavni nosilci vsebine, ptichi, ovni, figure, obrazi, ki nas vpeljejo v avtorjeve sanjarije o svetu, o katerem slutimo, da ga zhe jutri ne bo.

Podobno kakor smo oznachili odnos med Makuchevo risbo in sliko, moremo tudi za njegovo kiparstvo zapisati, da je pravzaprav samo nadaljevanje, seganje risbe/slike v trodimenzionalnost : reliefno mozaichni elementi z njegovih kompozicij so se osamosvojili, se kot shtrleche stekleno barvne chrepinje zasejali po novem, kiparsko trorazsezhnem kubusu. In she vech, stene tega so ponudile priliko, da se na njih razbohotijo slikarju ljubi risarski motivi - ne pisano barviti, marvech kot enobarvni, vdolbeni grafiti. Kakor v sliki je torej tudi v tem "artikelskem" kiparstvu barvna lestvica skrchena na minimum - rjavkaste, sivkaste beline pozhivljajo edino stekleno pisani detajli. In prek vsega tega Makucu vedno ljuba patina, prepajajocha s starozhitnostjo neshtete chrtno mrezhne in ploskovno slikovite teksture. Slikar se na pragu novega tisochletja spominja - ne brez kanchka domotozhnosti - bivanjsko polnokrvnejshega sveta, ki izginja, in nam ga zato prichara na svoj nachin odmaknjenega, zastrtega s tanchico zanj znachilne patinaste dotrpelosti.

 

Ljubljana, julija 1997