Revija SRP 25/26

Marko-Mitja Fegush

 

BRANKO KRASHEVAC - ARHITEKT IN OBLIKOVALEC
 
(Pregled arhitekturnega dela in oblikovalskih dosezhkov)
Srechanja: Intervju sht. 6 z arhitektom Brankom Krashevcem

/Iz gradiva avtorja pripravil in priredil M.M. Fegush, slikovno gradivo vech avtorjev izbrala avtor in M.M. Fegush/

 

POJASNILO, UVOD

Besedilo, ki je sedaj pred bralci SRP-a, je nastajalo skozi daljshe chasovno obdobje, deloma nakljuchno ob sluchajnih srechanjih in pogovorih, chesto tudi brez ambicij, da bi bilo spregovorjeno tudi zapisano. Nekajkrat je v razpravo segel z duhovitimi iztochnicami Brankov sin Gregor. Odlochitev, da se oris arhitekturnega dela in oblikovalski dosezhki Branka Krashevca pojavi kot posebna-sedma objava v SRP-u na straneh, namenjenih arhitektom, ki niso “silili v prve vrste arhitekturne scene” - njihovo delo pa je nespregledljivo zaradi prvovrstnosti, izvirnosti, zhivljenjske skromnosti in deontoloshke drzhe avtorjev - je dozorela ob kritichni analizi arhitekture 60-ih let. T.i. uradna “arhitekturna in umetnostno zgodovinska stroka” je nepravichno in seveda neutemeljeno (ne)vrednotila, prezrla delo arhitekta in oblikovalca Branka Krashevca. Lahko rechemo, da celo do te mere, da je Krashevcheve arhitekturne dosezhke ter njihov pomen na podrochju oblikovanja pomembnih objektov 60-tih let - ki so sicer temeljna za t.i. znachilno obdobje “slovenskega funkcionalizma” shestdesetih let - deloma zanikala, deloma pa zamolchala.

Besedilo in likovne priloge so prej fragmentarni kronoloshki zapis avtorjevega ustvarjanja kot pa poglobljenega shtudija njegovih del. Za celovit in pravichen odnos do njegovega ustvarjanja manjka t.i. “tehnoloshka zgodovina” oz. “filozofija vplivanega oblikovanja”, ki jo je avtor priredil za svoj avtorsko-metodoloshki postopek, in (prav ta) je posebnost v slovenskem arhitekturnem in graditeljskem snovanju.

Odlochitev, da svoje delo podredi problemu “arhitekturnega plashcha” in ga razvije tako, da v mnogochem presega arhitekturno izrochilo 60-ih let slovenske arhitekture, pa se danes kazhe kot daljnovidna.

S pojmom “arhitekturni plashch”, t.j. s svojskim izrazom, s katerim Krashevac zaobjame “napetosti”, ki se vzpostavljajo med arhikturnim oz. stavbnim telesom in okoljem na vech ravneh: estetski; gradbeno fizikalni; pomenski v odnosu do vsebine, lege in pomenskosti stavbe oz.arhitekturnega telesa; celostni, t.j. mestno-strukturni, okoljski, i.dr. Z dodajanjem ali poudarjanjem posameznih lastnosti in reshitev znotraj vsakokratne izbire “arhitekturnega plashcha” vzpostavlja na ravni arhitekturnega oblikovanja posebno, skoraj specializirano podrochje dela, katerega razvojne silnice zrachijo chasovno tehnoloshke, urbano-krajevne, geografsko-kulturne, pa tudi gospodarske omejitve, in tudi avtorsko svojsko prilagajanje sploshnim in lokalnim posebnostim. Znotraj tovrstnega ustvarjanja je pomembna vloga tudi tako imenovane “orkestrske igre”, ki se ji avtor “arhitekturnega plashcha” prilagaja v odnosu do avtorja urbanizma in vsakokratnega narochila.

Le z avtorjevo pomochjo se lahko ugotove shtevilne inovacije, dosezhki iz repertoarja tehnoloshke in gradbene zgodovine pa tudi mnogi (so)akterji, ki so sooblikovali in pogojevali nastajanja in uresnichevanja teh zamisli. Le tako bodo dobile svoj upravichen zgodovinsko-tehnoloshki in estetski okvir. Za bolj poglobljeno analizo in tehtnejsho umestitev dela Branka Krashevca v slovensko in sredneevropko arhitekturno zavest in izkushnjo bo torej potreben temeljitejshi premislek in k sodelovanju bo potrebno pritegniti strokovnjake analitike sistemskega arhitekturnega oblikovanja.

Skratka, za obdobje komaj pretechenega “povrshnega arhitekturnega postmodernizma” she nimamo izoblikovanih pravih orodij, takih, s katerimi bi lahko vzpostavili oz. razgrnili njegov kontekst v smislu “Zeri-jevskega” vizionarskega pogleda nanj, ne da bi okrnili nash arhitekturni zgodovinski spomin.

Kot avtor tega chlanka (tudi sam sem delujochi arhitekt, oblikovalec, fotograf ) pa lahko za sedaj le nakazhem tiste vzgibe, na katere sem lahko oprl svojo (she ne dovolj izostreno) izkushnjo ob prepoznavanju tako kompleksnega in soodvisnega ter prepoznavno svojskega in zato neupravicheno prezrtega ustvarjanja. Prichujochi zapis je le neizbrusheno in nepopolno gradivo, nekakshen torzo. In ker je Krashevac polnokrven avtor, ki svoje delo she nadgrajuje in dopolnjuje, ta “zgodba o arhitekturnem plashchu” she ni konchana, je she vedno odprta.

Arhitekt Branko Krashevac je predstavnik chetrte generacije slovenskih arhitektov, druge povojne, katere znachilnost je, da se je zhe med shtudijem pri arhitektu Edvardu Ravnikarju podala na samostojno pot. Zhe v chasu shtudija pri prof. Ravnikarju je Krashevac zasnoval lirsko prezheto arhitekturo obmejne radgonske bencinske postaje, ki se je zgledovala po arhitekturi velikega Alvarja Aalta.

Arhitektura poznih petdesetih let predstavlja svojevrsten prelom v sicershnjem “trganju” odpora proti modernizmu ( kubizmu) in abstrakciji v slovenski likovni zgodovini. Zagotovo je za to zasluzhen najbolj Edvard Ravnikar, ki je s predavanji o kubizmu “odprl” ochi celo likovnim umetnikom, ne manj pa tudi razsvetljenim arhitektom, sholanim zhe pred vojno na ljubljanski Tehniki in drugod po svetu. Le ti so se ne glede na to, ali so bili “s tega ali drugega brega”, kakor Göstl poimenuje v tridesetih letih formirani avtorski sholi, Plechnikovo in Vurnikovo, uprli kolektivistichnim urbanistichnim in gradbenim vzorcem povojne obnove. Opirajoch se na skandinavsko “bihevioristichno” izkushnjo, so ohranili ekletichen odnos do arhitekturnega spomina in, kar je posebej pomembno, ohranili so svojo drzho v neprijazni povojni politichni situaciji.

Ledino, ki so jo orali najbolj pogumni, kot so Fürst, Shorli, Ivanshek, je prevzela naslednja generacija, med katere sodi tudi Krashevac. Tem je bilo nekoliko lazhje potem, ko so bili “nechloveshki napori” povojne obnove mimo.

Danilo Fürst o Njih pravi takole: “Nachrte so nam she tople odnashali in da smo se morali ravsati za najnujnejshe popravke.” In Pavel Göstl: “Lovili so ga in ga obtozhevali, da je saboter, ker obljubljeni nachrt za vrtec she ni bil izdelan.” Ta nova generacija je morala ob projektiranju in gradnji izgrajevati tudi tehnologijo gradbene proizvodnje ter poskrbeti, da so bili izdelki ne samo tehnichno, temvech tudi kakovostno (iz)oblikovani.

Razumljivo je, da so prva dela Branka Krashevca v letih 1958-59 izdelana iz samonosilnih aluminijastih fasadnih elementov. Taka je fasadna obloga paviljona “Jurchek” na Gospodarskem razstavishchu v Ljubljani. Fasadni pasovi z uporabo aluminijastih elementov z okenskimi krili na Domu druzhbeno-politichnih organizacij v Kersnikovi ul. v Ljubljani so nastali v istem obdobju, nadalje, sistem horizontalno sestavljenih aluminijastih oken na poslovni stavbi Avtocomerca v Trdinovi ulici, fasada iz aluminijastih oken na poslovni stavbi Emone ali fasadna obloga iz okoli srednje osi odpirajochih se oken na Domu sindikatov Slovenije ter fasada s chvrsto zastekljenimi stenami Supermarketa ob prej imenovanem Domu ter chvrsta zasteklitev Jugobanke na nekdanji Titovi cesti. Slednja je v takratni Ljubljani navdihovala celo tedanje filmske snemalce.

 

Na neki poseben nachin je soustvarjanje pri teh projektih ( Jurchek s prof. arh. Shlajmerjem, drugi projekti pa z prof. arh. Mihevcem) zaznamovalo Krashevca kot (i)novatorja /oblikovalca/ tehnologa “arhitekturnih plashchev” in sooblikovalca dominantnih podob oz. razglednic Ljubljane, Zagreba, Maribora..

S tem se je tudi v slovenskem prostoru izoblikovala neka posebna oz. specialistichna praksa na podrochju arhitekturnega snovanja, oblikovanja in tehnoloshkega ter novatorskega dela, ki chetudi ni prinashala polnega avtorskega zadoshchenja, pomeni bistven napredek pri delitvi avtorskega dela z vzpostavitvijo skupinskega dela arhitektov in oblikovalcev.

Tovrstna delitev dela je omogochila delovanje mochnejshih avtorskih skupin, ki so lazhe pridobivale in bolje dokonchevale obsezhnejsha dela v Jugoslaviji in tudi drugod, ter hkrati omogochila zdruzhevanje projektantskih storitev v vechja in bolje, organizirana podjetja, kot so bila pred vojno in takoj po njej.

Delo Branka Krashevca so v prvem obdobju na poseben nachin “zastrupila” arhitekturna dela mariborskega kroga arhitektov (bratov Kocmut, Mirnikove, V. Emershicha, B. Pechenka, D. Moshkona in drugih). A le podrobnejshi vpogled v njihovo delo in vloga, ki so jo zaznamovali v obdobju “umirjenega” modernizma in funkcionalizma, nam lahko ponudi paleto odgovorov na temo o “arhitekturnem plashchu” .

 

SHOLANJE, RAVNIKARJEV SEMINAR, MARIBORSKI KROG, IMPOL

Branko Krashevac se je rodil 31. marca, 19.. v Koprivnici na Hrvashkem, v druzhini, ki izhaja iz Brusnic pri Novem mestu. Po konchani gimnaziji se odlochi za shtudij arhitekture, diplomo zagovarja pri prof. Ravnikarju iz urbanizma Murske Sobote leta l958, potem ko pri urejanju tega prekmurskega sredishcha zhe sodeluje z Corbusierovim sodelavcem arh. Novakom.

Zhe v chasu shtudija zasnuje in izvede projekt radgonske bencinske chrpalke.

Kmalu po diplomi prevzame razvojni in projektantsko- oblikovalski oddelek v tovarni Impol.

Prva soochanja s postopkom uporabe aluminija v stavbarstvu, ki se je tedaj uveljavil kot material sodobnega videza in industrijske izdelave (“polindustrijske obdelave”) za okna vrata, zasteklitve, obloge, ga niso zadovoljila. Po takratnih detajlih je bil aluminij obravnavan kot nadomestek za les. Kdaj pa kdaj se je primerilo - prakticiralo tudi to, da so lesene dele oblachili v aluminijasto plochevino.

Potrebno je bilo veliko preprichevanja, izdelave orodij in poizkusnih postopkov, preden je bila vzporedno s tehnoloshkimi postopki (anodne oksidacije, globokega vleka, postopki prostega oz. zaprtega vlivanja v kalupe) in oblikovalsko obdelavo prepoznana prava vrednost aluminija kot kvalitetnega in sprejemljivega gradiva za oblikovanje “arhitekturnega plashcha”, pa tudi pri drugih oblikovalskih dosezhkih.

Uporabi v stavbarstvu so se pridruzhile tudi druge pionirske oblikovalske naloge, kot npr. s formo lupine iz aluminija za zhichnishke kabineza Trebević, Sljeme nad Zagrebom, Popovo Shabko na Shra Planini in drugje.

Gropiusovski * teoriji in praksi Bauhausa, spoznani zhe v chasu sholanja prof. Ravnikarja - ki izhaja iz stremljenja po absolutni arhitekturni logiki, izraznem izchishchenju materiala, na principu obeshene konstrukcije in fascinantno chisti fasadni liniji - se v delu Branka Krashevca postopoma pridruzhi vplivano oblikovanje, ki ga svetovni tokovi shele kasneje poimenujejo s sofisticiranim izrazom “impact design”. Pri Krashevchevem delu se design “arhitekturnega plashcha” razvija kot kompleksno sredstvo zashchite. Oblika je, matematichno recheno, odvod zashchitne funkcije arhitekturnega plashcha, pri chemer je aluminij - v postopku kontrolirane igre oblikovanja in spoznanja o mozhnosti uporabe - sredstvo, ki prevzema in daje nove mozhnosti v oblikovanju celostne artificielne podobe arhitekturnega oz. stavbnega korpusa.

S prilagoditvijo industrijskim oz. predfabrikacijskim postopkom je vzpostavljena tehnoloshka priprava za natancho prilagoditev vsakokratni gradnji, tako da montazha ali zakljuchna dela izrazhajo industrijski oz. kibernetichni ritual nove ere. Postopki od zasnove do montazhe so premishljeni do take mere, da je vzdrzhevanje takega objekta optimalno oz., drugache recheno, so trajnostna vsebina “kvalitetne vrednosti objekta”.

Za njegovo delo - njegovo sodelovanje v industriji - bi lahko rekli, da ga je razumel kot sozhitje (sobivanje). Zanj je bilo bistveno vnashanje novih idej, ki omogochajo rast te industrijske panoge, in tudi nenehno soochanje z novimi in novimi nalogami - zanj izzivi - za kreativno sodelovanje z arhitekti-snovalci “vsakokratne reshitve”.

V intezivnem obdobju graditve ob koncu petdesetih in v zachetku shestdesetih let Krashevac sodeluje z arh. Markom Shlajmerjem pri oblikovanju fasade paviljona Jurchek na Gospodarskem razstavishchu v Ljubljani, s prof. Mihevcem pri stavbi Avtokomerca, palachi Doma sindikatov, Supermarketu, poslovni stolpnici Metalke oz. Avtotehne ter pri spomeniku padlim v Zhuzhenberku , z arh. Gregorichem pri palachi nekdanje Jugobanke, v shestdesetih letih z arh. B. Pechenkom pri trgovski hishi Vema. Vishji komercialni sholi v Mariboru . Z arhitektoma Brankom in Ivanom Kocmut sodeluje pri stolpnici CHGP Delo , pri hotelu Radin in Vishji ekonomski sholi ter pri Univerzitetni knjizhnici, s prof. arh. Rihterjem pri palachi RTV Slovenija v Ljubljani, z arh. F.Koshirjem pri bazenu Tivoli ter pri drugih pomembnih delih slovenskega modernizma,kot je festivalna dvorana na Bledu (arh. Simchich), obloge iz litih oblikovanih alumijskih lupin na zavarovalnici Triglav v Mariboru (arh. Rojak-ova), obdelava fasad stanovanjskih objektov v obmochju Maribor-jug z oblikovanim aluminijastimi ploshchami (arh.Bertoncelj) in pri mnogih stavbah v Jugoslaviji npr.: letalishche Surchin, palacha Politike v Beogradu, palache Ine , hotela Internacionala in Vjesnika v Zagrebu (z prva uporabo refleksneg stekla), Oslobodjenja v Sarajevu ter z realizacijami v Atenah, v Varni (v BolgarijiMoskvi, Ulan-Batorju, Varshavi...,. Mnogo je arhitektov in arhitekturnih in drugih birojev ter drugih sodelavcev, s katerimi je sodeloval oz. she sodeluje.

Podrochje dela na “arhitekturnih plashchih” dopolnjuje tudi konstruktorsko novatorsko delo snovanja in izvedbe preklopnega aluminijskega mostu za prevoz tankov za vojsko (z ing. Mazovcem iz Metalne), oblikovalsko delo za zhichnishke kabine (tudi z Metalno), oblikovanje pohishtva in opreme ter druge arhitekturnih stvaritve, pa tudi obsezhno svetovalno in projektantsko delovanje z mnogimi proizvodnimi organizaciji kot je npr. Alufinalom iz Krshkega, Top iz Zagreba.

Nagrado Preshernovega sklada dobi leta l976, je tudi lavreat za gradnjo shol takratne zvezne nagrade chasopisa Borba za arhitekturno delo, za oblikovalske nagrade pa prejme v okviru 1.,7.,8. in 9. Bienala industrijskega oblikovanja, Sodeluje aktivno od ustanovitve Drushtva oblikovalcev in je v delu zhirij pronicljiv in nepogreshljiv iskalec izvirnega izraza oblikovanja.

 

ISKANJA IN PRELOMNE STVARITVE

Arhitekt Branko Krashevac je s svojim soprojektantskim delom usodno zaznamoval kljuchna obmochja slovenske prestolnice.

Stavba Dela - “chrna vdova” (groteskni novinarski pojem) - oznachuje “plashchno arhitekturo”.

Iskanje pravega strukturnega vzorca za to fasado je bilo dolgotrajno, kot izdelek se je “prijel” v prostoru. Ko ga spomnim, da je njena chlenitev, uvedba svetle vertikale , ki “shine v nebo” med shtirimi polji z okni supereliptichne oblike, da ustvarja poseben, in z odsevno svetlobo okenskega niza melanholichen izraz na zaslonu kamnishkih hribov, se Krashevac molche strinja. Prija mu oznachitev, da ima stavba lirski izraz, chetudi jo spremlja ¨politichna oznaka¨: chrna vdova. Zakaj chrna?

Simbol grafichne dejavnosti.

Z opeshanjem razvoja pri Impolu je bil Krashevac prisiljen sodelovati tudi z drugimi proizvajalci tehnoloshko zahtevnejshih fasad (samonosnih, obeshenih, kombiniranih oz. ventiliranih dvoslojnih). Med drugimi podjetji, ki so povezala svoje ambicije z znanjem Branka Krashevca, je tudi podjetje Alufinal iz Krshkega. Sochasno z vstopom v kakovostno in razvojno podprto industrijo je podjetje k sodelovanju pritegnilo arhitekta in oblikovalca Branka Krashevca, naj- pomembnejshega slovenskega projektanta samonosnih fasad in zachetnika t.i. hightech stavbnih open v nashem shirshem prostoru.

Zdruzhitev visokokakovostne tehnologije in specializiranega arhitekturnega poznavanja pod streho Alufinala ter z vzgojo lastnih razvojnih in projektantskih ter izvedbenih mochi je bila razvojna in tehnoloshka poteza, ki je omogochila, da je arhitekt s svojim znanjem prvotno majhno obrtno podjetje zavihtel med vodilne proizvajalce aluminijastih konstrukcij v gradbenishtvu, klasichnih aluminijastih fasad, aluminijskih umetno ventiliranih fasad, steklene arhitekture (zimski vrtov, solarijev...) ter v pomembnega producenta aluminijastih oken in vrat.

Izvedeni projekti, kot so objekt NEK Krshko III v Nuklearni elektrarni Krshko, obnovljena fasada hotela Interkontinental- Lev v Ljubljani, Poshtni center Slovenije v Ljubljani na Vichu, Dom pochitka v Krshkem, Ljubljanska borza, Avtohisha Renault TPV v Novem Mestu, Avtocenter Renault Pushnik v Slovenski Bistrici, Business bank Petropavlovsk v Rusiji, hotel AZOV v Mariupolju v Ukrajini, banka Inturbanka v Sochiju v Rusiji, so arhitekturne in tehnoloshke realizacije, ki se med seboj razlikujejo po oblikovnih dosezhkih, a imajo skupno nit v izpolnjevanju estetskih in tehnoloshkih pogojev. Tovrstne realizacije poudarjajo visoko-vrednotni in trajni znachaj arhitekturne vsebine in programa, visoko sposobnost vzdrzhevanja teh objektov, ki postajajo simboli in pravi “svetilniki” z okoljem povezane harmonichne celote. Refleksni fasadi hotela Interkontinental-Lev in Poshtnega centra Slovenije v Ljubljani s poudarjeno nezhnim rastrom se obrachata k mestni strukturi, iz katerega sta zrasli. Spojitev arhitekturnih, tehnoloshkih ter tehnichnih pogojev pomeni vodilo pri celostni zasnovi in usposobitvi domachega znanja od zasnove do realizacije. Estetsko in tehnoloshko pravilno zasnovan projekt dopolnjuje tudi razmishljujoch managerski koncept. S tem v zvezi vodilni v Alufinalu, direktor Peterkovich trdi: “ Najpomembnejshi razlogi za dosezhene rezultate so po mojem mnenju predvsem jasno zastavljena strategija nastopa na trzhishchu, tehnichna usposobljenost ter poslovni odnos do narochnikov. Zastavljene smernice razvoja nameravamo obdrzhati tudi v prihodnje. Poseben poudarek bomo namenili kakovosti in doseganju norm, ki se zhe lahko primerjajo s tistimi v podobnih podjetjih v tujini. Nasha konkurenchnost na kakovostnem in cenovnem podrochju nam potrjuje, da smo na pravi poti...”

“L’ enfant terrible” slovenskega fasadnega oblikovanja - arhitekt Branko Krashevac - se zavestno pridruzhuje tovrstnemu arhitekturnemu in stavbno-gradbenemu razvoju in s tem odpira mozhnost razvoja tudi ustvarjalcem, na katere prenasha svoje izkushnje. Tako se njegove ideje, ki se porajajo in razvijajo v chasu, ko je bil eden redkih industrijskih arhitektov, lahko prenashajo na nove rodove, ne da bi bila opushchena domacha izkushnja in znanje. To je she posebej dragoceno, ker nacionalne pedagoshke in znanstvene institucije na take naloge she niso pripravljene in v zasnovi nimajo vgrajenega institutskega delovanja s tega podrochja.

 

SRECHANJA: Intervju sht. 6 z arhitektom Brankom Krashevcem

Prvo moje srechanje z arhitektom Brankom Krashevcem sega v obdobje, ko je nekaj mariborskih arhitektov sodelovalo pri projektiranju in realizaciji projekta Maribor- Jug. Zadolzhen je bil za industrijsko oblikovanje fasad , najprej na objektih BS 23, nato pa she pri projektu Maribor - jug I. Za njegovim zadrzhano subtilnim nastopom in premishljeno redkobesedni komentarji ter nasveti je bilo chutiti dosledno oblikovalsko osebnost, ki v vsaki fazi razume vseobsezhnost naloge in lastno specialistichno vlogo v njej.

V SRP-u sem v intevjuju z arhitektom Danilom Furstom zhe nakazal “inovativno-raziskovalne” tendence v slovenski arhitekturi ( op.: she neraziskano podrochje). V povezavi z arh. Danilom Furstom nastopa tudi Ivo Shoshtarich, ki je sodeloval pri zasnovi lahkih fasad, znan kot konstruktor avionov iz tovarne Utva, slovenski konstruktor, ki je deloval celo v Turchiji. Danilo je v pogovoru z zanosom omenil njegove velike zasluge pri razvoju fasad ob koncu petdesetih let in je preprichan, da je bil ta mariborchan tudi med prvimi specialisti za kovinske fasadne lupine. Je bil to zachetek industrijske arhitekture in ali je bil Ivo prvi slovenski industrijski arhitekt, che uporabim ta neposrecheni izraz?

Iva Shoshtaricha sem poznal. Nazadnje je zhivel v Beogradu. Je brat Mirka Shoshtaricha, ki ima velike zasluge za mariborski park, za ohranjanje njegovih naravnih znamenitosti. Res je, ta zgodba je neraziskana, po krivici, saj je Ivo pomemben tudi za konstrukcije avionov. Ko je zmanjkalo dela v Utvi na tem podrochju, se je tovarna (in tudi Ivo) usmerila na podrochje aluminija v stavbarstvu in podobno kot Impol iskala svoj delezh. Njegovo delo zelo cenim, je pa res, da so njegove reshitve drugachne, mogoche bolj izvirajoche iz konstrukcij letalske tehnike. Stavbnega pohishtva iz aluminija se je lotil, ker so zaradi pomanjkanja letalskih narochil sodelovali z Impolom in iz Slovenije dobivali profile, pa tudi reshitve. Moja pot je bila drugachna. Nikoli si nisem mislil, da bom delal kot “industrijski arhitekt” (arhitekt v industriji). Res pa je, da sem zhe v seminarju pri prof. Ravnikarju dobil nalogo oblikovati sklopno okno iz aluminijastih profilov. Tako me tudi ni bilo strah nastopiti sluzhbo v Impolu, ko so kadroviki te tovarne iskali arhitekta, ki bi pomagal v tovarni razvijati oz. oblikovati aluminijaste profile za konchne izdelke, predvsem okna,vrata, polnila ipd.

Kakshna je v bistvu razlika med arhitektom za tovarnishkimi vrati in tistimi, ki so obchasno vstopali skoznje?

Velika. Ttisti, ki so prishli v tovarno s preprichanjem, da bodo z nekakashnim neodvisnim nastopom usmerjali delo v tovarni, so se morali kmalu posloviti. V nasprotju z arhitekti, ki so prihajali od zunaj in prinashali narochila, pa tudi predstave, kako naj bo izdelek oblikovan, sem se moral kot “industrijski arhitekt” prilagajati tehnoloshkim mozhnostim in produkcijskim razsezhnostim. Svoboda oblikovanja je bila mogocha le v okvirih zhe do tedaj razvitih postopkov, ki pa so se od naloge do naloge nadgrajevali. Tako je prihajalo do dvojega: dosezhki razvitega okolja s podrochja industrijskih fasad so bili “filtrirani” s sposobnostmi vsakokratnega industrijskega razvoja te panoge pri nas, vsak objekt je bil unikat po tehnoloshki plati, moral pa je prinashati kar precejshnje uchinke, ker je to zahtevala takratna “druzhbena nadstavba”. Arhitekti in investitorji “od zunaj” so zahtevali enakovredne efekte (izgled, kvaliteto, ceno,roke), pri tem pa ni bilo nujno, da so vedeli, s kakshnimi tehnoloshkimi omejitvami smo se morali spopadati, a smo kljub temu morali izoblikovati po konchnem uchinku enake proizvode, kot so bili takrat v razvitem okolju.

Kako je bilo to zaznavno v zhivljenju oz. delu?

To lahko opishem na primeru Metalke v Ljubljani. Montazha fasade je bila prava manifestacija. Monterje sem dal oblechi v zhivobarvne uniforme-kombinezone, mislim da oranzhne barve. Prav ganljivo je bilo gledati predstavnika narochnika, pa tudi arhitekta Mihevca, ko je stekel “montazhni stroj” in se je iz ure v uro vechala povrshina s kovino oblechene fasade. Na podobne nachine je Impol diktiral smer razvoja uporabe aluminija.

Torej je bilo tveganje “industrijskega” arhitekta neprimerno vechje ?

Bolj ko “industrijski arhitekt” razvija briljanco izvedbe (danes bi rekli sofisticiranost), bolj naletava na odpor, ker je v industrijsko miselnost vgrajeno le izpolnjevanje proizvoda, ne pa preseganje tehnoloshkih pragov. Lazhje “arhitekt od zunaj” s svojim konstruktorjem zasnuje ekstremno reshitev (npr. na kable obesheno fasado - kot zaveso), kot pa “notranji arhitekt”, kakor da bi jo razvili v tovarni s samostojno pobudo (tehnoloshki preskoki pa so bili v prejshnjih chasih povezani ne samo s problemi pomankanja znanja). Narochniki in arhitekti so prihajali v tovarno, da smo jim pomagali sooblikovati reshitve, che smo jih hoteli izvesti. To je bila nasha mozhnost, da dobimo narochilo in redno proizvodnjo.

Ali s tem, ko nastaja v tem intervjuju v SRP-u nova razvrstitev na arhitekte - projektante in ¨industrijski arhitekte¨, menda ne sestopamo na raven prezhivelih predstav o “magistru operis” in njegovih pomochnikih ter zanikujemo sodobne principe ustvarjalnega sodelovanja, ki priznava arhitekta specialista kot enakovrednega soavtorja stvaritve. Ali niso tako utemeljeni avtorski principi ?

Orodja, s katerimi razpolaga in s katerimi variira arhitekt specialist (v najinem primeru arhitekt “krojach” fasade), so neprimerno bolj izbrushena. Arhitekt objekta obichajno pride s sploshno predstavo o fasadi, ki jo je v ustvarjalnem postopku potrebno najvechkrat preoblikovati, do-oblikovati, iz-dizajnirati, domisliti, navdahniti ali osmisliti. V tem postopku kot “oblikovalec” “doziram” oz. ustvarjam smiselna ravnovesja in poudarjam oz. izpushcham posamezne sestavine, vse v smislu boljshega dojemanja uchinkov fasade, mishljeno celostno. Z izkushnjo oz. na podlagi prehojene poti na podrochju oblikovanja fasad ter s poznavanjem vsakokratne topografije objekta lahko vtisnem tisti pretanjeni izraz, ki je najustreznejshi moji predstavi o objektu kot artefaktu v prostoru, pa tudi drugim zahtevam. Teh orodij t.i. sploshni arhitekti, she posebej pri nas, ko arhitekti niso specializirani, po vechini nimajo. Mnogi se zanesejo na pravilnost svoje izbire, rado pa pride zaradi pomanjkanja izkushenj (glejte n.pr. stolpnice na Trgu Republike) do nepotrebnih havarij. Drugo je, kakshna je “klima”, kar zadeva avtorstvo oz. soavtorstvo. Poglejte v knjigo oz. zbornik Arhitektura 60-ih let. Tako bistvena sestavina, kot je sooblikovanje fasad, je izpushchena, soavtorstva niso ustrezno analizirana. Ne chutim, da bi bil zaradi tudi neljubih dogodkov zapostavljen, ker vem, da se odnos spreminja in da postaja vloga specialista nezamenljiva tudi s tega vidika. Poleg tega aktivno posegam v ta proces in se trudim, da se stanje spremeni. K temu prispeva tudi resno pisanje o arhitekturi.

Ali k temu prispeva marginalizacija okolja, v katerem sobivate (op. Maribor)?

Ne, zhivim z zavestjo, da se ne ukvarjam z regionalnim temvech s posebnim v univerzalnem. Mnogi, ki hodijo po Ljubljani, ne vedo, da so z mojim sodelovanjem nastajale in she vedno nastajajo pomembne stavbe, brez katerih ne more biti nobena razglednica Ljubljane. Res je, da to le malokdo ve, sicer pa, ali je to tako pomembno? Enako je v Zagrebu, Mariboru in tudi po svetu. Zhivim z zavestjo, da bo moje naslednje delo boljshe in popolnejshe.

Mogoche bo tudi to zadnje delo (op.: avtomobilski salon s servisom) poimenovano s posebnim vzdevkom. Ali bi to kazalo, da nismo indiferentni do arhitekture?

To me bo zelo veselilo, stvari, ki imajo ime, so bolj osebne, tovarishke. To pozabljamo. Veste, doma imam veliko fotografij. Bil sem mlad partizanski fotograf (op.: na Hrvashkem), oko sem si bistril skozi kukalo. Arhitektura je tudi moje “kukalo”.

 

SEZNAM FOTOGRAFIJ
 
1. Branko Krashevac, arhitekt
2. Fasadna obloga paviljona "Jurchek" na GR v Ljubljani, 1958-59
3. Obeshena fasada stavbe Avtotehne v Ljubljani, 1968-69
4. Fasadna obloga letalishke zgradbe Surchin pri Beogradu, 1961-62
5. Fasadna obloga shportne hale "Tivoli" v Ljubljani, 1964 ,
6. Fasadna obloga poslopja chasopisne hishe "Vjesnik" v Zagrebu, 1967
7. Fasada hotela "Interkontinental" v Zagrebu, 1974
8. Fasadna obloga na Vishji komercialni sholi v Mariboru, 1972
9. Obeshena fasadna obloga trgovske hishe "Vema" v Mariboru, 1969
10. Fasadna obloga stolpnice "Dela" v Ljubljani, 1972
11. Steklena fasada hotela "Interkontinental-Lev" v Ljubljani, 1996
12. Obeshena fasadna obloga stolpnice "Bavarski dvor" za SCT v Ljubljani, 1976-77
 

1,2,3

4,5

6

7

8,9

10

11,12