Revija SRP 25/26

Maja Jurich

 

LEBDENJE

 
***
 
Verjel ali ne,
che bi mislil, da lahko letish,
ali bi poletel
ali pa bi se spremenil v zhirafo,
ko zrl bi v prihodnost in
obzorje bi bilo vedno enako oddaljeno.
Prav tako, kot je v resnici.
 
 
LEBDENJE
 
Bedim in
ne zavedam se mnogih stvari.
Lahko mi pokazhesh pot chez reko,
odgovor na veji,
ampak sem, kar pach sem,
in che nochem, ne bom.
Lahko visijo kot vrbine veje,
lahko lebdijo kot NLP,
ma, lahko se sukajo okoli,
ne sprejmem jih, che nochem.
Velikost krogle me je zachudila.
Prichakovala sem manj.
(Ponavadi se prichakuje prevech.)
Potopite me,
zgrabite za vrat,
unichiti me ne morete, che se ne dam.
Reka je globoka in
njeni bregovi so visoki in strmi
in vrtinci, ki
pozhrejo te za lahko noch.
Obesim se na vejo in zaniham,
spoznam divjino in milino,
spoznam veter in vrhove smrek,
odnesem ga s seboj v meglo,
potem ni nich vech.
Tehtanje rogov mi predstavlja majhen problem -
nimam dovolj velike tehtnice.
Ni potrebno razumeti,
da bi obchutili, kako lepo je.
Je ali ni.
Ni potrebno videti,
da bi se znali dotakniti.
 
 
***
 
Kamorkoli se zasukam,
nich ne vidim.
Nihche mi nich ne govori.
Tishina. Vsi so nemi.
Iz mene hrumi bes,
vali se prek blazin,
podoba hrumechega oceana.
Izgubljeni se ne najdejo,
vedno ostanejo pogreshani.
Hiter odskok iz vsakdana,
nekje na obrezhju,
med mivko in travo,
ishchem izgubljeni prstan.
Brezupno iskanje,
brskanje po smeteh,
rada bi zachutila tisti dih,
rada bi jih slishala spregovoriti,
rada bi jih videla.
 
 
UPAL SI, DA PRIDEJO ANGELI NA OBISK
 
Zlega si se pochutil,
ko si lovil tanke niti
pajchevine
na straneh nepopisanih
neskonchnih knjig o biti.
Si se spomnil,
kako so rekli,
pojdi, fant, pesh,
da premislish dobro,
kaj pochel bosh v zhivljenju.
Le kaj si mislil,
ko si stegoval roke
v kroshnje zelenih cheshnjevih vej?
Si upal,
da pridejo angeli na obisk ?
Si zhelel,
da pridejo angeli na obisk ?
Si vedel, da jih ne bo.
Odnesel si stran posusheno listje,
zlo misel si potisnil nekam globoko.
Tvoj pogled pa je postal zamegljen.
 
 
O JUNAKU DRUGACHE
 
Vseh pet prstov
je gorelo.
Slishal si,
da krichijo in
zbezhal si proch.
Srce te ne zavezuje.
Spominjash se.
Bilo je davno.
Velika luknja v tebi
in tvoja skrivnost.
Pustil si,
da ti pojejo v chast.
Bil si junak,
izgubljen v bojih,
vonj po zemlji
te je opajal.
Majhne skrivnosti
si povedal brez zadrzhkov
obrazom nepoznanim.
Vlekel si se v luknjo
brez dna.
Konec, da zadovoljish
svojo zgodbo.
Naj te osvobaja slava !
Naj te osvobaja chast !
 
 
TI
 
V neshtetih oknih
sem gledala tvoj obraz.
Ali si upash zgoreti
kot nepopisan list papirja?
Si neobdelan kos lesa.
Tvoj obraz v neshtetih oknih
in slapovi kostanjevih las,
ki se usipajo chez okvirje.
Ni samo pepel tisti,
ki ostane pepel,
tudi okna so tista, ki
vedno ostanejo samo okna,
neshteta,
in v njih tvoj obraz.
Si ga izgubil pred kratkim
ali zhe davno morda?
Ko si se smejal svoji podobi
ali podobi za tabo,
nisi nikoli vedel, ali
bo pochilo zaradi pritiska.
Smejal si se.
V vsa tista neshteta okna.
 
 
MOGOCHNI VELIKAN
 
- Vse onstran dojemljivega,
ko zrem ti v zenice,
podarjash mi sonce. -
Tako si me prebudil,
mogochni velikan,
in si prebudil mojega tigra
in mojo kacho in mojega krokodila.
Si nas poslal v gozd
potapljat se v chisto reko.
Si skrbel za nas,
da ne utonemo,
ko so nas pograbili vrtinci.
Si nam pricharal sonce z zvezdnega neba.
Si me vodil,
mogochni velikan,
in si vodil mojega tigra
in mojo kacho in mojega krokodila
skozi vse te zaplete
chudezhnega labirinta.
Si mi vdahnil misel,
da lahko letim,
si me preprichal,
da lahko hodim po vodi,
si mi rekel,
da se sama vklepam.
Si osvobodil moje zhivali,
mogochni velikan,
in so se razbezhale.
Ujel si me, kako sanjam resnichnost,
in treshchil po hrbtu,
da resnichnost se je spremenila v sanje.
 
 
***
 
Svet v oblakih,
kjer se palme nagibajo k tlom
in kjer v modrini oceana
plavajo raznobarvne ribe.
Nemi stihi za melodijo brez tona.
Nismo od tam in ni sreche,
ni obupa,
samo sled na cholnu
monsunskega naliva.
 
 
LJUBIMCU
 
Lezhim na trebuhu. Naga.
Drzhish me za palec na nogi.
S kazalcem mi zarishesh pot
chez sredino podplata
proti glezhnju (krogec)
proti kolenu (krogec)
do riti.
S sredincem mi
zarisujesh ritni polovici (dva kroga)
za trenutek se ustavish
v luknjicah nad ritnicama (dva krogca).
Spet s kazalcem
drsish ob strani hrbta,
vijugasto in zelo narahlo
do spodnjega dela joshke.
Nekajkrat podrgnesh s prstom po robu.
Narahlo.
Nato povlechesh chrto do pazduhe.
Zaokrozhish po loku
hrbtnega ramenskega dela in
me pozhgachkash po vratu.
Pihnesh mi v uho.
Odstranish mi lase z obraza.
Poljubish me na lice
s toplimi vlazhnimi ustnicami.
Tvoje telo se pochasi prislanja na moje,
z roko mi gresh pod trebuh
in me malenkost dvignesh.