Revija SRP 25/26

Lev Detela

 

SLOVENSKA KNJIGA O DANASHNJI NEMSHKI KNJIZHEVNOSTI

 

Leta 1959 v Mariboru rojeni Slavo Sherc je prevajalec in esejist. Na ljubljanski univerzi je diplomiral iz slovenskega jezika in primerjalne knjizhevnosti. Od leta 1985 je lektor za slovenshchino na univerzah v Regensburgu in Muenchnu.

Zhe dalj chasa intenzivno raziskuje sodobne literarne tokove na nemshkem jezikovnem oziroma kulturnem prostoru. Rezultat teh prouchevanj je njegova knjiga NEMSHKA KNJIZHEVNOST DANES, ki je izshla v zbirki NOVI PRISTOPI pri zalozhnishtvu ljubljanskega revijalnega zdruzhenja LITERATURA.

Razdeljena je na dva dela. Najprej avtor na esejistichen nachin razchleni aktualna dogajanja od shtudentske revolte v shestdesetih letih naprej. Razmishlja o "literaturi po smrti literature", o postmodernizmu v nemshki literaturi ter o literaturi na zachetku devetdesetih let v Nemchiji, Avstriji in Shvici. Opazna je avtorjeva nachitanost pa tudi informiranost iz neposrednih literarnih virov in iz feljtonov velikih chasnikov. Frankfurter Algemeine Zeitung. Sueddeutsche Zeitung, DIE ZEIT, po katerih povzema tudi nekatere aktualne nemshke knjizhevne diskusije in polemike. Trudi se, da bi precizno pojasnil to, kar se je v knjizhevnosti na nemshkem kulturnem prostoru dogajalo predvsem po letu 1968, ko so pretirani zahtevi po politizaciji celotnega zhivljenja mnogi avtorji sprva odgovorili s ponotranjeno obchutljivostjo. Spremenila pa se je tudi pozicija literature v javnem zhivljenju. Sodobni avtorji ne uzhivajo vech vsesploshnega nacionalnega ugleda kot nekoch Thomas Mann, Friedrich Duerrenmatt, pa she tudi Heinrich Boell. Sherc se pomudi pri analizi nekaterih vidnih del, ki so vplivala na nemshko javnost. Citira zelo veliko imen, tudi iz avstrijske ali shvicarske knjizhevnosti, vendar bi tu moral precizneje oznachiti posebno tipologijo teh podrochnih knjizhevnosti v nemshkem jeziku, ki jo razlichni regionalni, politichno-drzhavni pa tudi zgodovinsko pogojeni kulturoloshki faktorji v Avstriji ali nemshko govorechi Shvici skrbno negujejo.

Pravilno je, da se vprashuje tudi o problematiki objektivnosti literarne zgodovine pa tudi literarne kritike. V eseju Literatura na zachetku 90-ih let v Nemchiji. Avstriji in Shvici ugotovi na primer tudi tole: "Che lahko verjamem statistichnim podatkom, je v nemshkem kulturnem prostoru - torej v Nemchiji, Avstriji in Shvici - v 80-ih letih izshlo povprechno petsto literarnih del na leto. Od teh je bil seveda le manjshi del tudi recenziran in ustrezno predstavljen. V zadnjih letih seje shtevilo knjig she povechalo, zato se postavlja vprashanje, kdo jih lahko pozna, kaj shele prebere. So bile torej vse najpomembnejshe knjige v resnici predstavljene in odkrite? Ali nismo torej pri porochanju o najnovejshi literarni ustvarjalnosti na zelo spolzkih tleh, ker se opiramo na izbor, ki sta ga zhe izvedli literarna kritika in zgodovina in je zato jasno, da je nash izbor lahko samo izbor zhe izbranega, nekakshna kopija kopije. Prav gotovo je vprashanj vech kot odgovorov, she posebno takrat, ko opisujemo stvari, do katerih she nimamo primerne distance. Vendar druge mozhnosti nimamo; treba je zacheti urejati, usklajevati in opisovati. Skratka, informirati."

Osnovno vprashanje izrazha dvom o resnichni objektivnosti sodobne vede in literarne kritike, ki ni vech kos iz labirinta danashnje knjizhne hiperprodukcije izpostaviti morda najbolj aktualna in pomembna dela. Ta namig na vprashljivost sodobne literarne vede seveda ne velja le za nemshko jezikovno podrochje, temvech je aktualen nasploh, tudi na Slovenskem. Nasploh opazhamo, da so v ospredju javnega zanimanja dela, ki odgovarjajo modi in kriterijem dolochenih skupin in z njimi povezanih medijev. Marsikaj je odvisno od sreche in posameznega nakljuchja, vprashanje dejanske vrednosti posameznih pojavov pa ostaja prav tako neovrednoteno, kot ni pravilno ovrednoten osnovni tok s pritoki in stranskimi tokovi, kot tudi protitok, ki v resnici obstaja v vsaki knjizhevnosti in v skoraj vsakem zgodovinskem trenutku.

Avtor NEMSHKE KNJIZHEVNOSTI DANES si prizadeva. da bi natanchneje in iz razlichnih zornih kotov prikazal knjizhevno stanje na nemshkem kulturnem prostoru. Tako predstavi aktualna mnenja o sodobni nemshki knjizhevnosti, ki so zelo razlichna. V ilustracijo citira ob frankfurtskem knjizhnem sejmu 10. oktobra 1989 ugotovitve urednika kulturne priloge chasopisa Frankfurter AUgemeine Zeitung in literarnega kritika F. Schirmacherja, ki sodobnim nemshkim avtorjem ocita nepomembnost in dolgochasnost, uniformiranost, nenadarjenost, pomanjkanje imaginacije in she kaj negativnega. Meni, da so zadnja velika dela nemshke knjizhevnosti napisali zdaj zhe pokojni avtorji Heinrich Boell, Thomas Bernhard, Peter Weiss ali Uwe Johnson. Schirmacher je preprichan, da se najnovejsha nemshka knjizhevnost nahaja tako v vsebinskem kot tudi v oblikovnem oziru sredi vsestranskega razpada.

Popolnoma drugachnega mnenja o nemshki knjizhevnosti je istega dne literarni kritik V. Hage v hamburshkem tedniku DIE ZEIT. Ta meni, da so osemdeseta leta nasploh eno najpomembnejshih desetletij v nemshki knjizhevnosti. Omenja nekaj knjig, ki so bile tudi velik prodajni uspeh. Na primer Sueskindov Parfum, Ransmayrov Poslednji svet, pa tudi dela Michaela Endeja, Christe Wolf ali Elfriede Jelinek. Ob teh nasprotjih se Sherc sprashuje, kdo ima prav. Po njegovem mnenju izhaja razlichnost pogledov in ocen literarnih pojavov iz spremenjenega polozhaja literature, avtorjev in knjig v sodobnem svetu, na kar

opozarja tudi pojav postmodernizma, ki bi ga stroga literarna veda v dolochenih kontekstih brez zadrzhkov lahko razglasila za izrazito literarno epigonstvo.

Sherc razmeroma natanchno analizira aktualni pojav nemshkega postmodernizma, ki pa se idejno in vsebinsko precej lochi od podobnega pojava, ki se je najprej zachel razvijati v Zdruzhenih drzhavah Amerike. Omenja literarni prispevek Petra Handkeja, Botha Straussa, Patricka Sueskinda in drugih k sodobni knjizhevnosti na nemshkem prostoru. V posebnem eseju porocha tudi o literarnem dogajanju na zachetku devetdesetih let.

V drugem delu knjige se avtor posveti nekaterim velikim mojstrom sodobne literature, Duerrenmattu, Frischu, Thomasu Mannu pa tudi Martinu Walserju, ki jim skusha dolochiti aktualno vrednost. Opozarja na razlike med obema velikima shvicarskima pisateljskima protagonistoma v nemshkem jeziku, splosnofilozofskim Friedrichom Duerrenmattom in bolj osebnim Maxom Frischem, vendar na podlagi razlichnih strokovnih mnenj razchleni tudi morebitno neupravichenost takega kriterija in razlochevanja. Precej prostora zavzema avtorjev opis na nemshkem prostoru zelo uposhtevanega Walserjevega romana Bezhechi konj, v katerem nemshki pisatelj opisuje aktualno stanje v sodobni nemshki meshchanski druzhbi na podlagi erotichnih razmerij med prijateljskima zakonskima paroma.

Zelo obrobno in vse prevech na kratko je v knjigi obdelano dogajanje v nekdanji Nemshki demokratichni republiki, o katerem na primer nekoliko razmishlja pri polemiki ob pripovedi Christe Wolf Kaj ostane iz leta 1990. Zahodnonemshka javnost she danes tej pisateljici kot vrsti njenih kolegov ochita, da so bili odvisni od nekdanjega komunistichnega kulturnega aparata, ki je preprecheval kakrshno koli kritiko dogmatichnega sistema. Kritichna javnost meni, da so bili vodilni vzhodnonemshki avtorji reprezentanti komunistichne drzhave in njene politike, vodilni nemshki kritik Marcel Reich-Ranicki pa je celo preprichan, da so moralno in politichno odgovorni za vse nepravilnosti in nechlovechnosti, ki so se dogodile v Nemshki demokratichni republiki. Vsekakor Sherc opozarja, da je bil prelom v 90-ih letih v nemshki knjizhevnosti "tezhaven, bolech in nich kaj pozitiven". Iz pregleda kronike nemshke literature v letih 1990 in 1991, kije izshla pri zalozhbi Reclam v Stuttgartu, je razvidno, daje debata o nepravilni vlogi Christe Wolf v Nemshki demokratichni republiki osrednjega pomena pri iskanju nove identitete nemshke knjizhevnosti ob koncu 20.stoletja. V ospredju je hkrati vprashanje vohunjenja in denunciranja komunizmu nenaklonjenih piscev, pri katerem je baje sodelovalo zaradi osebne koristi veliko shtevilo avtorjev iz nekdanje Nemshke demokratichne republike, na kar she posebej izrazito kazhejo polemike ob literarni diskusiji o zadevi Sascha Anderson - Wolf Biermann. Jasno je, da je bilo razmerje med pesniki in totalitarnim sistemom zapleteno in problematichno, ta problematichnost pa se zdaj nadaljuje ob poskusih integriranja vzhodnonemshkih avtorjev v diferencirani kontekst sploshne nemshke knjizhevnosti ob koncu 20. stoletja.

V razlichnih citatih, ki jih avtor knjige NEMSHKA KNJIZHEVNOST DANES navaja v nemshkem izvirniku brez slovenskega prevoda, je zhal precej napak. Kljub nekaterim pomanjkljivostim in feljtonistichnim posploshevanjem pa je prichujocha knjiga koristen kazhipot k poglobljenemu soochanju s knjizhevnostjo na nemshkem kulturnem prostoru.