Revija SRP 25/26

Lev Detela

 

DAIMON ZAPELJEVANJA

 

Tema "DAIMON ZAPELJEVANJA" z dodanimi stihi iz Rilkejeve pesmi me postavlja pred dilemo. Naj se posvetim fenomenu zapeljevanja v kulturi in umetnosti, ki ima she mnogo shirsha politichno-socioloshka ozadja z negativnimi posledicami? Ali pa omejim na razchlenjevanje komplicirane demonologije, ki se vedno znova oglasi iz Rilkejevih poezij in je sestavni del miselnopoetoloshkega principa she marsikaterega drugega avtorja? Tudi kakega slovenskega, in to ne le iz zadnjih obdobij, temvech celo iz zachetkov nashega pesnishtva. Spomnimo se samo na zhalobne in hkrati hrepeneche lunatichne verze iz zachetka prejshnjega stoletja v DAMONU MELITI izpod peresa Koroshca Urbana Jarnika, ki bi mogli biti v vzpodbudo marsikateremu novoromantichnemu pesniku.

Dejstvo je, da imamo opraviti z dvema faktorjema, ki sta izpnchana, tako iz antichne mitologije kot tudi iz danashnjosti. Grshki daimon je lahko bozhansko bitje, pa tudi skushnjavec, hudich, usoda, ki skozi kolobarje udarcev postopoma postaja tvoj ali moj notranji glas. Iz Rilkejeve pesmi zveni tozhba samotnega pevca, ki bi demonichno razpoko svoje tezhke usode rad zapolnil z uvidom v socasnost lepega in groznega, strashnega in blazhenega.

Demonichno je pravzaprav smrt smiselnega. Zdi se, da si zheli prilastiti vse povezovalno-harmonichne sisteme. Roga se zanj slepi veri v pozitiven razvoj druzhbe m civilizacije. V obchutenju demonichnega se sicer tako do antike kot do krshchanske tradicije pritrjevalno distancirani Goethe na primer vede kot kak arhaik, ko pravi: "Nekatera bitja imajo popolnoma demonichno naravo, v drugih se pojavi demonichno v kosih." Ustavi se ob daimonu Napoleona Bonaparteja in njegove nadchloveshkosti. Demonichno povecha vitalnost, vendar obenem ogrozi eksistenco in pospeshi propad. Vsekakor da tragiki poseben prostor in okvir. Vendar je to, kot pishe Gerhard Nebel v razpravi SKOK S TIGROVEGA HRBTA (Sprung von des Tigers Ruecken, Ernst Klett Verlag, Stuttgart 1970), "tragika posebne vrste, ki ni sveta tragika Aishilosa ali Sofoklesa. "Che za Goetheja demonichno po eni strani polni chloveshki prostor z energijo in na drugi strani nastavi nevarne mrezhe in pasti, v katere se ujamejo nedolzhni in naivni, se v danashnjem stoletju s potencirano mochjo oglasha zhe kot groza in zlochin skushnjavcev in zvodnikov Hitlerjevega ali Stalinovega kova. Daimon, prvotno baje bozhanskega izvora, se v konchni fazi upre transcendenci in bozhanskosti. Odmakne se od ustaljenega reda in chloveshkih dolochil, postane borivec z Bogom, ki zanika obstoj kozmichnega.

Daimon provocira in zapeljuje. Tudi v polpreteklem, a she vedno aktualnem dogajanju na slovenskem prostoru ob razmejevanju pesnika in pisatelja Edvarda Kocbeka z nedemokratichno strukturo dolochene druzhbene stvarnosti. Za svoj obrachun z vechsmernimi razsezhnostmi Kocbekovega pisanja pa tudi s teksti novih prijemov izpod peres Vitomila Zupana, Dushana Pirjevca ali Tarasa Kermaunerja in drugih si je pokojni Jozhe Javorshek izbral poseben naslov, s katerim je hotel oznachiti nevarnost pochetja omenjenih avtorjev: NEVARNA RAZMERJA. Knjiga je izshla leta 1978 pri zalozhbi Obzorja v Mariboru, njen avtor pa je z naslovom nakazal vedenjski nachin, ki ga je povzel po ideji in vsebini istoimenskega romana LIAISONS DANGEREUSES francoskega pisatelja Choderlosa de Laclosa. Ta je zhe leta 1782 v navedenem delu opisal nevarna razmerja, kot jih kuje njegov glavni junak vicomte de Valmont kot zapeljivec in preshushtnik. Daimonov namen je na sploshno zavajanje, zaslepljevanje in ochitna demagogija. To je nachin, ki je zhe zdavnaj nashel pot v kabinete najrazlichnejshih politichnih pisarn vsega sveta, najvech pa seveda v delavnice tistih, ki ga najbolj rabijo: v kabinete tajnih policij najrazlichnejshih obarvanosti in demonichnih stopenj. Ljubezenski zapeljivec iz 18. stoletja se zateka k aristokratski intrigi. Umetnost zapeljevanja ugrabi pri Laclosu nedolzhnost rosnega devishtva. Druzhbeni daimon 20. stoletja gre dalje. Podlost njegovega zapeljevanja fashistoidno shchuva ljudi v boj proti drugachnosti tako imenovanih nasprotnikov, manjshin, zhidov, tujcev, baje primitivmh ras, drugache mislechih. Zapeljevanje posameznikov in mnozhic je ena glavnih nalog nacionalnosocialistichnega, fashistichnega, komunistichnega propagandnega aparata, ki mu vedno znova podlezhejo tudi na videz trdne demokracije in premochrtni posamezniki. Daimon izrablja shibkost, negotovost in stisko chloveshke dushe. Njegovi podvigi ustrezajo tistim druzhbenim mehanizmom, ki ob bichanju zanje negativno drugachnega utrjujejo svoj polozhaj. Naloga zakritega mehanizma je ena sama: netiti prepire in prepirchke, razdvajati skupine in posameznike in celotno kulturo, oziroma stvarnost. Zakriti mehanizem chisti in odstranja, in ko to dela, seveda tudi gradi svoje pozicije in ljudi. Spomnimo se samo na dogajanja v nekdanjem sovjetskem pisateljskem drushtvu in podobnih zdruzhenjih, ki so odmevala dalech v svet. Na pasti in intrige, ki so bile svobodomiselnemu ali neprilagojenemu duhu v pogubo. Tragichni primeri Borisa Pilnjaka, Izaka Bablja, Osipa Mandeljshtama in drugih svare do danes. Spomnimo se na mnogoshtevilne smrti v najrazlichnejshih koncentracijskih taborishchih. Nemshkih, sovjetskih, jugoslovanskih, na smrti v zloglasnih taborishchih preshtevilnih totalitaristichnih rezhimov demonichnega, a vseeno tudi upanja polnega 20. stoletja. Daimon zapeljevanja ne ljubi svobode in resnice. Zapeljuje in zlorablja svobodo ustvarjalnosti. Dogodki v nacionalnosocialistichnem nemshkem pisateljskem zdruzhenju“ v tako imenovani "Reichsschrifttum-Kammer", v kateri se je zbiralo kar precej pisateljev, dokazujejo, da je konformistichna drzha bila voda na mlin malikovanju firerjevega kulta, ki se v glavah zapeljanih nenadoma razodene kot inkarnacija absolutnega duha. Zapeljani ne vidijo ali nochejo videti tragichnosti dogajanja, apokalipse sveta, sami dodajajo olje na ogenj in shchuvajo proti zhidovskemu nechloveku in najrazlichnejshim nasprotnikom, ki izginjajo v temi zaporov in koncentracijskih taborishch, medtem ko propaganda razshirja tezo o razrashchajochi se svetovni zaroti.

Daimon zapeljevanja je s svojimi posegi tudi na Slovenskem vedno znova skushal preprechevati razvoj avtentichne misli in besede na obmuchjih osvobojevanja in resnichnega uchlovechevanja. Mnogi so prehitro zapadli sugestiji njegovih "ravnotezhnih" pozicij tudi, ko je nasprotoval vizijam zanj "neravnotezhnega" Edvarda Kocbeka.

Toda ta ob svoji krshchansko-socialistichni vizionarnosti ni obsojal le protidemokratichnega totalitaristichnega skushnjavca. Vedno znova se je uprl najrazlichnejshim drugim daimonom zapeljevanja tako v svetu kot pri Slovencih. V NEMSHKEM DNEVNIKU (1969), v katerem je analiziral usodna zgodovinska razmerja med Slovenci m Nemci, m mogel obiti hitro rastoche asimilacije slovenstva na stichnih tochkah z nemshko govorechim sosedom. Med drugim je zapisal: "Bili smo katolichani in alpski prebivalci, kakor Nemci, sprejemali smo isto civilizacijo in dozhivljali iste katastrofe. Zato je germanski duh prihajal do Slovencev kot neznansko intimna skushnjava, kot premoch usode nad izrazom, kot ideja enotnosti nad idejo medchloveshke solidarnosti. Nemec je postajal gospodar prostora, hotel si gaje izenachiti, priblizheval se je Slovencem, se tihotapil vanje in snubil, vabil in prishepetaval... zapusti nizhjega chloveka in postani vishje bitje... Za tem odtujevalnim procesom je stala vsa Evropa, njen idealizem, pozitivizem in materializem, tako so mislili enciklopedisti in Hegel, tako nacionalizmi in komunardi, salzburshki shkofje so nadaljevali oznanjevanje bojevitega krshchanstva. Marx pa je Slovence z drugimi slovanskimi narodi vred imel za barbarsko in nezmozhno ljudstvo..."

Bolje skoraj ni mogoche opisati daimona zapeljevanja. Ta je seveda mnogoobrazen. Oglasha se iz medijev in trgovinarske ponudbe, iz politichne agitacije ali osebne megalomanije. Nekaj pa je pri tem evidentno. Shele ko spregledash slepilne maske daimonovega prishepetavanja in jih razkrinkash, lahko spoznash resnichni obraz demonizma. Mnogi pevci z lepo zvenecho liro podobno kot mitoloshki Orfej opevajo svojo tezhko usodo. Ta zhalobnost ali temina njihove pesmi je lahko izraz deziluzije, ki razgali lazh chasa in ostane zvesta svoji resnici. Oglasi se odlochilni notranji glas, s katerim se preizkushani posameznik v prostoru in chasu upre zapeljevanju. To je tisti daimonion, o katerem so stari Grki mislili, da prihaja od Boga, ki te vodi iz stiske in osmisli.

(Prispevek pri disputu v okviru prireditve VILENICA 1997)