Revija SRP 25/26

Lev Detela

BRODOLOM TITAVEKA

Vesela zhaloigra iz emigrantskih arhivov

 

Chas in kraj dogajanja: Danes m vedno na vseh svetovnih in domachih morjih.
Osebe: Kapitan Enonog, njegov Sekretar, Prvi, Drugi in Tretji Pomorshchak, Strojnik(i), Mladenka, Grofica Marica, Generalni konzul, Prvi, Drugi in Tretji Zarotnik. Feldmarshal grof Radecki, njegov Pribochnik, pevski zbor zdruzhenih pomorshchakov.
 
 
I.
Na poveljnishkem mostu nad krovom.
Kapitan Enonog (resnobno):
Vi, napredni pomorshchaki, bi morali vedeti, da se v mojem primeru usoda navigatorja Kolumba ne more ponoviti... Sicer se je pravilno zavedal, da mora biti Zemlja okrogla. Vendar je mislil, da je podobna hrushki - in nikakor ne jabolku.
Prvi pomorshchak:
Tochno, kapitan... Hrushka se je ponorchevala iz Kolumbove nevednosti…
Kapitan Enonog:
Saj za to ravno gre... Ko je sanjaril v toplem zraku tam pod palmami, je mislil, da se nahaja v zemeljskem raju, v Indiji Koromandiji... Uganka je bila kot rebus, ni je razreshil. Na vprashanje je odgovoril tisti za njim, Amerigo Vespucci, ki sploh ni odkril nichesar in nima nikakrshnih zaslug... Razen, da se je zavedel, da se ne nahaja na hrushki pa tudi ne v Indiji, temvech v Novem svetu... Po njem ima ta zdaj ime...
Sekretar:
Zakaj govorish o tisti zaostali preteklosti in o dezheli, v katero so se zatekle mnozhice nashih sovrazhnikov. Ugotovljeno je, da kujejo zarote in nam strezhejo po zhivljenju... Motijo nasho vztrajno paroplovbo...
Kapitan Enonog:
Vidim, da se nochesh uchiti iz preteklosti. Iz zmot, ki so navigatorja drago stale...
Prvi pomorshchak (mu vskochi v besedo):
Ti nisi navigator, ti si nash dosmrtni kapitan za vse plovbe in za vse chase...Ti se nikoli ne motish.
Kapitan Enonog (navidezno zakriva notranje zadovoljstvo zaradi laskanja):
Ne govori prevech. Predvsem bi bil hvalezhen za vse kritichne pripombe v zvezi s paroplovbo nashih zakletih sovrazhnikov. Odkrivati je treba njihove napake, z vsemi silami podpirati nasho pravichno ladijsko smer in se predano izogibati nesrecham. Nasha plovba mora biti hitra in premochrtna, kar bomo dosegli s krepkim pritiskom na krmilo, ko nas bo odgnalo na ledolomilsko linijo na skrajnem severu, od koder je najhitreje k soncu in svobodi... Sicer pa se je treba - tako je svoje dni izjavil neki danes prevech pozabljeni ljudski voditelj, ki se je z nami sprl proti nashi volji - vedno znova trikrat uchiti, uchiti se, uchiti se in uchiti.
Strojnik (v raztrgani in umazani obleki, zadihano):
Dragi kapitan... V podpalubju se nekaj dogaja... Zarota ali kaj! V kotu se zbirajo temne sence... Parni kotel se nevarno trese... Morda so zhe nastavili peklenski stroj. Na delu je ochitna sabotazha.
Kapitan Enonog (prebledi):
Od kod ti ta vest? Si jo preveril? Vedeti je treba, da pride sovrazhniku vse prav... Morda nam je nastavil le past, podstavil nogo, toda mi ne bomo padli na nos, ker smo tej nalogi kos!
Prvi pomorshchak (navdusheno):
Krasno si povedal. Nash kapitan bo kos vsakrshni situaciji. V kali bo onemogochil protipostavno sprenevedanje tukaj in povsod.
Sekretar:
Vseeno bi rad opozoril na nachrtne zarote, ki jih protiladijski elementi kujejo v Ameriki. Zato bo potrebno zavarovati vse ladijske prehode in poti... Opozoril bi tudi na dejstvo, da v podpalubju tovorimo izredno pomemben kulturnozgodovinski objekt, ki smo ga kot vojno odshkodnino za prestano gorje zaplenili v Avstriji... Gre za nekakshno velepomembno mumijo, ki nam bo navrgla, ko jo v Ameriki prodamo, mastne denarce... Zato prosim kapitana, da je pri paroplovbi posebno previden... Previdnost je mati modrosti in je v nashem primeru res na mestu...
Kapitan Enonog:
Vse to imam v malem mezincu, zato je popolnoma nepravilno, da sc tako razburjash. Prizadevaj se konstruktivno vkljuchiti v nash ladijski kolektiv... Sicer pa, kar se tiche sovrazhnika, ne poznamo shale... Zdaj bomo ubrali direktno pot chez Severni techaj naravnost v Ameriko... Na tisto reakcionarno zarotnishko navlako, ki prepochasi umira po naravni bioloshki poti, bomo izstrelili torpedo... Pa bo konec zlochinskih zlonamernosti, pa mirna Bosna!
Sekretar (razburjeno):
Toda kapitan! Za bozhjo voljo! Pred techajem so se nakopichile ledene gore. To je prevelika nevarnost za nasho osvobojevalno paroplovbo, ki sicer ne pozna meja, a mora ostati stvarna, da ne propade...
Kapitan Enonog (jezno):
Sekretar, treba te bo dati zapreti zaradi ochitnega defetizma. To je pogubno. (Se junashko izprsi.) Le zakaj imamo ochi! Le zakaj imamo ushesa! Da vidimo, kako se lomi led, da slishimo, kako grmi, ko se rushi v morske valove... Napredni pomorshchaki! Odlochno ukazujem. da po najkrajshi poti in z vso silo tudi v duhu nashih prejshnjih direktiv odplujemo proti Ameriki. Organizirajte napad s torpedom, da bo konchno mirna Bosna. Pa amen. (Se mrko nasmehne).
Sekretar:
Opozorim te, da sem trikratni udarnik skozi deset petoletk. Zato vem, kaj govorim. Nevarno postaja.
Kapitan Enonog:

Dovolj. Raje se she bolj potrudi!

Iz podpalubja zadoni preglasna tehnoglasba.
 
 
II.
V ladijski restavraciji pod krovom.
Grofica Marica (z lornjonom):
Prekracno. Blagodvorna jed je za nas letovichare v najveshje vezelje... Smo na praniku za dom in dinastijo, in to je, gospod generalni konzul, edino pravilno... Posebno cdaj, ko smo se odbravili od obale na morja sijaj.
Generalni konzul:
Gospa, zares izbrane besede.. Nasha ladja je dragocen soj in kras vsega Primorja. Vekovito delo, plemenito vkljucheno v medmrezhje vesoljnega sveta, tako da sploh nismo prav nich majhni, temvech veliki..
Grofica Marica (mu vskochi v besedo):
In plemeniti, gospod generalni konzul. Plemeniti zares, da lahko dolazhimo bedne, bolne, lachne tudi na morih vekofitih, ko pogumno blujemo sredi razpurkanih valov novim dolshnostim naproti... In kako chudofito je tudi na ladi, ker nam jo tu nafzochi besniki tako milo opevajo in zlavijo... Pozlushajte, gospod konzul, vendar te tako razlishchne stihe in slike, ki pa se tako lebo ujemajo v eno, da so si chizto enaci. Ali ni to zilno in res brekrazno? Razlega se besem cvetovnih dush blemenitih, v morje s shkoljkami pozuto prodira krassoslovje besnikov zlavnih in merotajnih s tako zilo, da sta onemela zemlja in nebo…
Generalni konzul:
Da, gospa... Sicer se ne spoznam na pesmi mile, vendar vem, da ste jih pravilno zachutili... Kot deklica chudovita ste, ki, kot je menda zapisal nash glavni pesnik, k svojemu ljubemu nezhne roke vije, ko chez morje donijo silne melodije...
Grofica Marica:
Domorodni glasi in ti nashi svitni chasi, to gre skup kot zlato in srebro. Sicer pa nam je v chast, da se razleka od bovsod gromobojni vik in krik. Feliko zanosa je tu na ladi, ki jo celo fodovje hvali. Z braktichnim zhivljenem se tolazhijo le mlachni, ta besnishki zanos in ta gabitanov potvig pa sta z piseri posuta pot za naprej.
Generalni konzul:
Madame, koristimo domovini pa tudi paroplovbi, zakaj zholcha in sovrashtva je polno povsod. Prepirajo se kot nori med seboj. Bashejo si v vreche in moshnje ukradeni denar. Zhalostno je vse to gledati. Oblast je brez mochi. Medtem pa gre ves svet po gobe. In zato se oglasha pisatelj. Slovstva literatov se zdaj povsod boje. Bich duha je kot shiba bozhja. To je ta nas Atilov besedni kij. Hura! Le tako naprej.
Grofica Marica:
Da bi se narod iz vzega znal bravilno ushiti. Ko se oglazi rezki glas besnikov, ki klishejo v boj, je treba biti na razpolago. Saj gre za lepo, dobro in resnishno.
Generalni konzul:
Kot sem rekel, za domovino in chast gre. Zato moramo opraviti nasho dolzhnost.
Iz ozadja se oglase buchni valchki, kot da bi se nahajali na lepi modri Donavi.
 
 
III.
V podpalubju. Mrakobno shkrtanje lesa.
Prvi zarotnik:
Polkovnik Obupnik je zhe imel svoj prav. Ni mogel drugache. Hudo krivico mu delajo, ko mu ochitajo, daje poslal nashe fante v smrt.
Drugi zarotnik:
Kaj bi. Izdali so nas. Ker smo se borili za pravichno stvar.

Tretji zarotnik (razstavlja brzostrelko in jo chisti):

Tako je vedno in povsod. V tem greshnem svetu poshljejo nedolzhne v smrt.
Prvi zarotnik (se cinichno krohota):
Obupnik se je bojeval za zaveznike. Zato, da se te prasice na Zahodu na rachun nashega ljudstva spet redijo in nas izkorishchajo. Poslali so ga po kostanj v zherjavico, sami pa so si umili roke... Temu se pravi sveta nedolzhnost...
Drugi zarotnik:
Zato ti pa rechem, da bom podkuril zlochinskemu podrepniku tam zgoraj. Tistemu rdechemu dedku Enonogu. Razstrelili bomo njegov pocheni Titavek in sami prevzeli oblast na osvobojenih otokih. Za kapitana ga slavijo, pa ni zmozhen niti za konjskega hlapca.
Prvi zarotnik:
Za dosmrtnega kapitana so ga izvolili, zdaj pa kric'ijo, tudi po smrti nas bo vodil v boljsho bodochnost.
Tretji zarotnik:

To se imenuje ladja strahov.

Prvi zarotnik:

Kako bomo vrgli ladjo v zrak in pri tem ostali zhivi?

Drugi zarotnik:
To je samo tehnichno vprashanje. Prepusti te stvari meni, pa bo prav...
Tretji zarotnik:
Nova doba prihaja. Doba narodnega preporoda in kremenite protiladijske ljudske osvoboditve.
Drugi zarotnik (se ironichno rezhi):
Naj slavni kapitan tam zgoraj she tako prda in mrda, nich mu ne bo pomagalo. Zadnja ura se jim je priblizhala. She trenutek ali dva in vse tako imenovane zmagovalce bo vzel hudich...
Shkrtanje lesa postaja neznosno.
 
 
IV.
V ladijski restavraciji. Buchna glasba pogroshno igranih dunajskih valchkov.
Grofica Marica:
Oh, to nepeshko morje. Kako ushivam. Shelim zi, da nasha baroplovba ne bi nikoli imela konca.
Generalni konzul:
Svet je slab. Zato molimo za srechni konec.
Grofica Marica:
Poznemajmo odlishna dela zlafnega Radeckega. Kako zilno se je smeraj poril za tomovino. Sato so mu bostavili v Wetzdorfu zbomenik chastiti, ki ga nihche ne more in ne sme zaobiti. Saj veste, to so grasote felike skodovine, ko junakom mrtvim spet udi zashivijo. Ochi se Radeckemu znova zaiskrijo. U boj dorej z nami gre zgupaj z zvojo hrapro tofarishijo. V mogochni boj zdruzhi vse plemenite. Zhe bije bitke fedno smagovite...
Generalni konzul (jo nestrpno preklne):
Kako to mislite, gospa. Radecki je zhe dvesto let mrtev...
Grofica Marica (patetichno):
Praf sato tacega junaka zbet botrebujemo... O lubi Bog, frni nam ga vzaj za tri ure nazaj v zhivljene, da bomendra vse prezboshneshe in druge nazadnake, ki ne vedo, kaj je lepo in prav... V pravishnishkem bodvigu bi na en mah strl vzo zvojat, ki se onegavi proti ochetnavi in bljuva na slavna dela dedov in drugih junakov... Tri ure za akcijo bonovno oshivljenega feldmarshala Radeckega - in tomovina je rezhena vzeh teh parab, sodrge, svodnikov, brekubshefalcev, parantachev, pohotneshev. Ponoshi sem namresh imela vizionarske sanje. Radecki ze mi je brikazal zilovito in smagovito s cheto zvesto, hrabro, chastno in oblastno. Hura, je zaklisal starchek in tvignil zabljico ostro, v boj naj vza mlada svezha kri zdrvi. To ukasujejo nashe zdare kosti. Krste pokrov se odpre. To vidim v sanjah velishastnih. Radecki iz kroba vzdane in she enkrat z udarnim korakom prekorachi bojishcha, te krvave chastite polane. Vihti v roki mech za nazho drago ochetnjavo. V blaginjo tomovine zdarodavne. Radeckijeva korachnica buchno zapopni. Odpirajo se grobovi. V zadnji boj drvi zdarodavna kri.
Dunajski valchki m habsburske korachnice se stopnjnjejo v neprebavljivo godljo.
 
 
V.
Ponovno na. poveljnishkem mostu.
Kapitan Enonog:
Ali vam nisem zhe tisochkrat rekel, da moramo pravilno razumevati aktualno akumulacijo bojnih sredstev. Zakaj le stojim na tej poveljnishki izpostavi, che ne veste, o chem govorim. Ali je to druzhbeno napredno?
Pomorshchaki in strojniki (strumno m enoglasno):
Ne, veliki kapitan.
Kapitan Enonog:
Kaj sem torej rekel! Naglica ni nikoli kaj prida. Toda, ko je temu primerno, odgovorimo v skladu z nashimi direktivami ostro in odlochno z vso odgovornostjo nashega druzhbenega poslanstva.
Iz ozadja se prikazhe mladenka, brhko dekle z velikim shopkom rdechih rozh v narochju.
Kapitan Enonog:
Akumulacija bojnih sredstev je zgodovinsko dejstvo, ki so ga potrdili vsi priznani napredni misleci. Zato moramo neomajno kakor te planine zasledovati nash konchni cilj, osvoboditev... (Zagleda mladenko s cvetjem m za trenutek obmolkne.) Kaj pa je spet to? Kaj imamo kak praznik?
Prvi pomorshchak (zadovoljno in navdusheno):
Danes je sloviti dan vsedomovinske osvobodilne paroplovbe, nash dragi kapitan... Saj veste, zaradi. znane zmage v bitki pri Visu...
Kapitan Enonog:
Pa zakaj ne pustite cesarju, kar je cesarjevega... Chemu vse to...
Drugi pomorshchak:
Zato, ker je cesar zhe takrat tako ravnal, kot bi tudi ti v podobnem polozhaju. Zato je to tvoja zmaga, cheprav jo je izbojeval nekdo drug.

Tretji pomorshchak (hlastno):

Za tebe, za nas in nashe otroke, za nasho boljsho bodochnost.

Mladenka (pristopi k kapitanu v zadregi, pa tudi na izzivalen nachin mladega. dekleta, poudarjajoch svoje telesne chare, s katerimi ne skopari. Deklamira z nasmejanim zanosom):
Kdo je nas kapitan najvechji?
Kdo venomer misli in snuje.
obenem pa sanje o srechi sproti nam uresnichuje?
Dragi nash voditelj, dragi nash uchitelj!
Chez doline in gore samo ena misel gre,
v enem smo si vsi gotovi:
"Kapitan je nash kot te planine,
on je oche nashe domovine!"
Kapitan pristopi k dekletu, ki mu izrochi rdeche vrtnice. Zachne jo vedno strastneje poljubljati na chelo, usta, prsi. Ta se sprva she navidezno brani, a se kma!u prepusti kapitanovim rokam. Medtem pristopijo pomorshchaki in strojniki in se postavijo v zbor, kot da bi hoteli obema zapeti podoknico.
Drugi pomorshchak (stopi naprej, v sredino odra, in se junashko izprsi. Posnema slovitega opernega pevca. Poje z junashkim baritonom):
Nash kapitan je dvignil sekiro,
v zvezdi se mu rezilo bleshchi,
mi smo Columbi in Cooki na ognjeni postaji,
nasha ladja ponochi chez sonce drvi.
Mi smo egiptovski kralji in rumeni zmaji,
ki sredi morja rajajo ples nochi.
Zdaj smo planeti na ognjeni tochi
v brezbrezhnem vodovju svetovnih stvari.
Zdaj se nad nami vrh sveta bochi,
da zmagovito nas razsvetli...
Zdruzheni zbor pomorshchakov in strojnikov (poje):
Zdaj se nad nami vrh sveta bochi,
da nas chudezhno blagoslovi!
Kapitan Enonog (zadihano, med poljubljanjem):
Hvala, dragi prijatelji. (Slachi dekle, ki se le navidezno upira) Vidite, to je resnica, gola resnica!
Prvi strojnik (odsekano):
Sposhtovani kapitan, zakuskaje pripravljena.
Kapitan Enonog:
Pojdimo na pikantno pojedino v kabini.

Pish vetra, ki se sprevracha v vihar.

 
 
VI.
V podpalubju. Zabijanje s kladivi.
Tretji zarotnik:
Obupnik se ne bi smel ozirati na tiste podrepnishke mevzhe. Usekati bi moral in udariti po sodrgi, kot se spodobi. In zdaj. Kaj je to? Zakaj se moramo skrivati po zakotju, kot podgane, cheprav je nasha vest chista in smo pravzaprav vsaj moralno in nachelno zmagali.
Tolche s kladivom po stari plochevini.
Prvi zarotnik:
Tezhko umljiva so pota previdnosti. Toda pride chas in se ti bo vse razodelo.
Tretji zarotnik:
No, saj. Pa vseeno. Strli so mu hrbtenico. A ne meni. Prej bo bunka na tej steni, kot na moji butici.
Drugi zarotnik:
Bodi zhe vendar enkrat tiho! A ne vidish, da pravkar nastavljam peklensko bombo. Potem bo pa vse razneslo.
Tretji zarotnik:
Ne bodimo si v laseh! Saj opravljamo zgodovinsko nalogo. Skupaj v boj, skupaj v smrt, pa tudi skupaj k zmagi, za domovino in dom.
Prvi zarotnik:
Si pripravil reshilni Choln? Saj vesh, da moramo najti pot do obale. Kdo bo pa prevzel tam komando, ko se Titavek potopi, che ne mi. Le zakaj smo se dolga leta borili... Gotovo za nasho stvar... In zdaj je chas, da sami primemo za krmilo in prevzamemo oblast...
Zabijanje s kladivi po stari plochevini se she stopnjuje.
 
VII.
V podkrovju.
Radecki (pravkar vstaja. iz krste kot kak Dracula. Si mane ochi):
Ti Vechni in Vsemogochni, obudi me iz spanja! Dolzhnost veleva, da posezhem v kaos, ki dobri svet spreminja v suzhenjstvo pekla. Pribochnik, chuj, kaj se dogaja? Koliko ur sem tokrat spal?
Pribochnik:
Dobrih tristo let.
Radecki:
Moj Bog, to niso machje solze!
Pribochnik:
Dovolite, ekscelenca, da vas opozorim na posebnosti trenutnega chasa. Nahajamo se na bojni ladji, kiji poveljuje neki enonogi kapitan.
Radecki:
Sposoben vojak? Ki zna prijeti za mech in se ne izogiba ognju? Kak vishji plemich, ki je kot jaz pri kakem dobrem ujcu spoznal vse stare uchenosti slavne in se nauchil bogastva vechnih umetnosti?
Pribochnik:
Glede umetnosti mi ni nich znanega. Na plemiche pa je prav gorak! Pravi vrag, ki jih rad preganja. Nekoch je baje bil klepar ali nekaj podobnega. V Dunajskem Novem mestu.
Radecki:
A tako. V nashi slavni vojni akademiji. Potem je gotovo dober mozh.
Pribochnik:
Nich takega. Vajenec je bil pri Leopoldu Skukaleku. Obcestnem kleparju. Pa za puncami se je pojal.
Radecki:
Ah, Franc. Pustiva to moraliziranje. Dovolj sva stara, da znava lochiti ljuljko od semena in bistveno od nebistvenega.
Pribochnik:
Toda ta mozh je nesposoben. Sramoti cesarja in nas slavni rod. Samozvanec brez rodovnika. Ne gre, da bi taki vladali in poveljevali.
Radecki:
Cesarja sramoti? No, to pa je nekaj drugega. Zakaj nisi takoj povedal! Takoj morava posechi in zadevo razchistiti.
Pribochnik (ponizhno):
Ekscelenca, tu je she nekaj... Dovolite...
Radecki (nestrpno):
Kaj je zhe spet? Pusti vendar, da ukrepam...
Pribochnik:
Nahajava se v posebnem stanju. Sva namrech zhiva mrtveca, ki ju je vishja sila samo zachasno prebudila v zhivljenje. Izogibati se morava sonchne svetlobe. Samo v temi in mraku lahko uspeshno delujeva. Sonce pa je najina smrt.
Radecki:
Chudne stvari mi govorish... Vidim, da seje v tristo letih veliko spremenilo... A ne na bolje... Toda, Franc, jaz sem stari vojak, vsega navajen. Prav nich me ne prizadene. Torej greva ponochi v boj, kot stari zakleti zarotniki. Ker se je dobri Bog odlochil, da nisva strohnela v prah v zhelezni krsti, bova stopila opolnochi na krov in zmanjshala kapitana za eno glavo in vso slavo. Tako se, dragi Franc, pishe svetovna zgodovma.
Svechano zatishana komorna glasba.
 
 
VIII.
Na poveljnishkem mostu. Vihar.
Kapitan Enonog:
Danes nas pa dobro premetava.
Sekretar:
Zachasno bi morali zmanjshati hitrost. Zelo nevarno je. Ledene gore so v neposredni blizhini.
Kapitan Enonog:
Zhe spet ta tvoj defetizem. Opravi raje z razrednimi sovrazhniki, zarotniki in narodnimi izdajalci. Ti so resnichna nevarnost. Ali jih se niste polovili, pozaprli ali likvidirali?
Sekretar:
Saj vesh, kako je z golaznijo. Skriva se na tezhko dostopnih mestih, po razpokah in zakotjih.
Kapitan Enonog:
Nam ne sme biti nich pretezhko. Le zakaj smo se borili, che bi zdaj obupali. Ali nisi she nikoli slishal o chloveku velikanu, ki mu nobena naloga ni pretezhka, chlovek velikan ve, da bo zmagal vedno in povsod. Posebno she, che je oborozhen z znanostjo posebnih razsezhnosti. Te poznamo le mi, ki vodimo mnozhice k tisti srechni bodochnosti.
Sekretar:
Nasha bojna ladja igra neprecenljivo vlogo na svetovnih morjih. Pod tvojim umnim vodstvom smo si nabrali daljnosezhne izkushnje, ki bodo koristile vsemu svobodoljubnemu chloveshtvu. Trenutno pa se nahajamo v tezhki situaciji zaradi priblizhevanja ledene gore pa tudi strupenega nachrtnega delovanja sovrazhnikov. Samo na to sem te, sposhtovani kapitan, hotel opozoriti, saj nisem in nochem biti defetist.
Kapitan Enonog (mrko):
Vedi, da se nahajamo v samo navidez brezizhodni in brezupni situaciji. Z organizirano paroplovbo preko Severnega techaja bomo vsekakor dosegli pomembne rezultate. Vsakdo, ki tega ne uvidi, koristi le strahopetcem in zavestnim zvodnikom, ki zavajajo ljudstvo. Zato se nasha paroplovba kljub vechnemu ledu mora neomajno nadaljevati...
Pish vetra in buchanje valov preglasi nadaljnje besede.
 
 
IX.
V ladijski restavraciji. Buchanje morja.. Zhvizhgi vetra.
Generalni konzul:
Morje je spet v svojem elementu. O thalata, ton thalaton.
Grofica Marica:
Zramota, nich ni na miru...
Generalni konzul:
Pantha rei…
Grofica Marica:
Stole buta po ladi sem pa tja. Gospod konzul, kaj pa je to?
Generalni konzul:
Vihar prihaja. Veliki oceani. Morja shiroka cesta.
Grofica Marica:
Ali zmejo tako voziti? Zaj je selo nevarno.
Generalni konzul:
Kapitanu pa zhe lahko zaupamo, cheprav je (se pritajeno zasmeji) navaden bik...
Grofica Marica (se poredno smeji):
Gospod generalni konzul... In to v shenski druchbi...
Generalni konzul:
Pa saj nisva vech otroka...
Grofica Marica (se zresni):
Ladjo prevech buta sem pa tja... Ne bi rada fidela, kot je fedel pofedati zhe velezlauni Radecki, da se v morzkih valih vali pohotno smrt...
Generalni konzul:
Veliko omenjate Radeckega... Pa saj je prav tako... Nash narod pa tudi vsa drzhava mu ogromno dolgujeta... Svoje dni so mu postavili prelep spomenik, pa so ga nespametne barabe razbile... Taka sramota, ki nam ni v chast!
Grofica Marica (razburjeno, skoraj jeclja):
Kaj so ztorili...? Radeckega so razpili... Njega, ki je goristil oshetnjavi mili kot nihshe drugi... Pravichno vojno je vodil za blagor tomovine mile... Pa sdaj... Razpili...
Generalni konzul:
Glavo so mu razbili...
Grofica Marica:
Pa feste, kako bomo vsgojili novi rod, che tako grdo delajo... U zpomin zlavnega orjaka bo treba novi zbomenik zazidati...
Generalni konzul:
Se popolnoma strinjam...
Grmenje razpenjenih morskih valov.
 
 
X.
Na poveljnishkem mostu. Silno bibanje valov.
Prvi pomorshchak (zadihano):
Gospod kapitan, gospod kapitan, nekaj seje priblizhalo...
Kapitan Enonog (jezno):
Ja, kaj?
Prvi pomorshchak:
Ledena gora je neposredno pred nami...
Kapitan Enonog (nejevoljno):
Potem vozi levo, kot vedno... (Mrmra predse) Ush. Nikoli nimash miru...

Silen hrushch in trushch. Lomljenje lesa. Kriki. Shumenje vode.

Strojnik (ves zamazan plane na palubo):
Voda vdira v spodnje prostore... Kotli bodo eksplodirali...
Kapitan Enonog:
Saj sem vedel, da gre za sabotazho... (Obupano, s cmeravim glasom) Pripravi reshilne cholne... Ali bo vse v redu?
Drugi pomorshchak:
V skladu z morskim pravom moramo najprej poskrbeti, da se vkrcajo otroci in zhenske...
Kapitan Enonog (ves iz sebe, krichi):
To so vse narodni izdajalci... Izdaja... Kje je sekretar, da jih kratko in malo likvidira...
Sekretar:
Prosim. kapitan...
Kapitan Enonog (zadihano):
Pripravi strojnico, da kaznujemo hudodelske sovrazhnike... Ki ne puste, da bi se reshili v svetlo bodochnost...
Buchanje morja... Krik in vik... Ko se odpro vrata ladijske restavracije, se zaslishi nervozno igranje dunajskih valchkov.
Grofica Marica (prestrasheno):
Saboga, gospod kapitan, ladja se botaplja...
Generalm konzul (teche in sope) :
Pomagajte... Pripravite reshilni choln...
Kapitan Enonog:
Nich reshilni choln... Ti si narodni izdajalec... Za to je predvidena smrtna kazen...
Trije zarotniki (planejo s prestrashenimi obrazi na krov):
Voda nas bo zalila.
Prvi zarotnik:
Pa si sprozhil peklenski stroj...
Drugi zarotnik:
Pravzaprav she ne....
Tretji zarotnik:
Morje je samo poskrbelo za kazen. Titavek se potaplja.
Kapitan Enonog (se ironichno smeji):
Konchno so se vendarle prikazali prekleti izdajalci. Ko se ladja potaplja, bi se podgane rade reshile na varno. A ne bo tako... Poskrbeli bomo za njihov hitri konec...
Generalni konzul (moledujoche):
Opozarjam vas, da sem kot zastopnik suverene prijateljske drzhave po mednarodnem pravu zashchiten po konvenciji za...
Kapitan Enonog:
V nashi osvobodilni paroplovbi uposhtevamo samo revolucionarno pravo...
Grofica Marica (skoraj omedleva):
To je ja plazno... Kakzhen trinog! Uzmili se nas, lubi Bog! Radecki zlavni, bridi in nas odrezhi v tej hudi nezreshi!
Onostranski zvok in pok. Posebna metafizichna eksplozija.
Radecki (v popolni bojni opremi, toda v skladu s starocesarsko feldmarshalsko uniformo):
Kaj se dogaja? A tako chastite presvitlega cesarja! Sem vedno skrbel, da vzgojili hrabre m poshtene bi sinove in device... In zdaj ne uposhtevate vojashkih dolzhnosti in pravil, ki jih vsak vojskovodja je dolzhan chastiti (Dvigne sabljo in grozi), Kdo si ti tam na poveljnishkem mostu z eno nogo, ki si se udrznil groziti miroljubnim civilistom...
Kapitan Enonog:
In kdo si ti, ki prihajash v svet boljshe bodochnosti kot hudi duh sovrazhnikov... Si zatiralec ljudstva, ki se mu revolucionar vedno in povsod postavi v bran!
Radecki:
Jaz sem Radecki slavni, che she ne vesh... Ali pa bolj natanchno: grof Joseph Wenzel Radetzky von Radetz, avstrijski cesarski feldmarshal in sloviti zmagovalec pri Custozzi in Novari. Zdaj pokopan v zmagoslavnem mavzoleju v Wetzdorfu na Nizjem Avstrijskem... Stoje... Kot mumija... S sabljico ostro, vedno pripravljen, da posezhem v boj... V svojem vechnem zasluzhenem spanju sem zaslishal jok in stok sirot, ki jih, tiran enonogi, gnjavish in morish... Sam dobri Bog mi je velel, da moram iz groba spet na plan in v drzni boj... Zdaj sem tu, ko se tvoja ladjica potaplja... Ledena gora je zadela ob njen bok... Ni vech reshitve... A zahtevam, da pustish civiliste na reshilne cholne, kot veleva zakon... Ti ostani na ladji in potoni z njo, kotje pravilo chastno, che tije kaj do tega...
Kapitan Enonog (krichi):
Pozhvizhgam se na chast, reakcionar zabiti. Odidi nazaj v svojo krsto in bodi preklet. Mi, ki gremo v novi svet, ne bomo chastili solzavega svetobolja in nekakshnih pravil, ki shchitijo nespamet... Sekretar, pravi strojnico in pokonchaj lakaja aristokracije Radeckega!
Sekretar (razburjeno pristopi z naperjeno strojnico):
Tu sem, kapitan!
Kapitan Enonog: Streljaj.
Sekretar pritisne na. petelina, strelja v Radeckega. Izza ozadja prihiti z naperjeno pishtolo njegov pribochnik. Radecki kljub strelom ostane nedotaknjen, saj je zhiv mrtvec, ki mu krogle ne morejo do zhivega.
Radecki:
Grozno si se pregreshil, ti enonozhec...
Pribocnik:
Ekscelenca, dovolite da ga ustrelim.
Radecki:
Ne bomo ravnali na tak krut nachin. Naj zadevo razreshi usoda sama, kot to le ona ve in zna. Mi smo le igracha v nje rokah. Franc, ladja se potaplja, vendar naju ni strah. Odvezhi choln za madame in konzula in za mornarje in delavce... Drugi se naj potope do dna globin... Morda za njimi ne bo niti spomina.
Kapitan Enonog:
She trikrat ti bo zhal, kar si storil. (Grozeche vpije) Mi spet pridemo nazaj in na oblast - in potem bo joj!
Pokanje lesa. Vdiranje vode v notranjost ladje. Veter se sprevracha v vihar. Oder postopoma. temni.
 
 
 
 
XI.
Na morskem dnu, Na trinozhnem stolchku sedi enonogi kapitan, ob njem stoje sekretar, pomorshchaki in strojniki. V ozadju razbitine Titaveka.
Kapitan Enonog (v beli onostranski kapitanski obleki. Z velikansko sekiro v rokah. Poje z basom):
Ob koncu sveta se odpro rumena vrata,
blaznost se v dva stolpa razdeli.
Na dnu nebeshkega avtomata
zakrinkani ptich zadnjo pesem ustreli.
Drugi pomorshchak (pristopi, poje z junashkim baritonom):
Ob zadnji plovbi se razbijejo ladje,
rdecha Indija se med algami utopi,
v Shpaniji te pozdravijo grozljive salve,
nashe zlato so razbile cheri.
Strojnik (poje s tenorjem):
Vihar polomi veje zhivljenja,
kapitan dvigne rumeni daljnogled,
v zenicah mu zamre ladja zhivljenja,
v zubljih morja utone svet.
Kapitan Enonog (poje z zanosom):
Jaz kapitan sem dvignil sekiro,
ostro rezilo se v zvezdi zableshchi,
na dnu morja nam je zadnja ura odbila,
sredi brezbrezhnih valov nas elektrichni chas usmrti.
Vsi skupaj kot zbor:
Tako stojimo sredi smrti,
v ocheh se nam strta bitka iskri.
Viharji rajajo igro smrti,
zadnja rana najbolj boli.
 
Konec vesele zhaloigre iz emigrantskih arhivov.