Revija SRP 25/26

Ivo Antich

TELEVIZIJSKE BELEZHKE

 

 

SHPEGELJ V OGLEDALU TV

TVS je 18.8.97 predvajala intervju, ki ga je za sarajevsko TV dal Martin Shpegelj, zdaj upokojeni general hrvashke vojske, znan kot "hrvashki pendant" Janeza Janshe v chasu razpadanja SFRJ na zachetku devetdesetih. General je rekel, da je zadovoljen, da je po toliko letih spet obiskal Sarajevo in v njem srechal nekdanje znance, tiste, ki so pach prezhiveli strashno vojno; poudaril je tudi, da se je mesto zelo spremenilo. O prelomnem chasu, ko je bil na chelu hrvashke vojske, je podal svoj pogled: njegov koncept sploshne skupne obrambe Hrvashke, Slovenije in BiH bi v kratkem chasu (par mesecev) pripeljal do popolnega poraza JLA, vojna se ne bi vlekla pet let, bilo bi neprimerno manj zhrtev in krvi, vendar pa Tudjman tega koncepta ni odobril, oznachil ga je kot "avanturizem" (Shpegelj je nachrtoval napade na vojashnice JLA), naposled je bil Shpegelj tako "izrinjen", da je odstopil. Danes je polozhaj nedorechen, daytonski sporazum je izsilil "mir za vsako ceno", status quo, vojska RH in hrvashko-boshnjashka vojska BiH sta zmagoviti vojski, lahko bi povsem porazili JA in Srbe, vendar je bilo to onemogocheno, verjetno zato, ker bi se v primeru popolnega srbskega poraza zgrnilo toliko beguncev v Srbijo, da bi to izzvalo destabilizacijo ZRJ, tega pa si zaradi nepredvidljivih posledic ne zheli nihche. Na vprashanje, ali so srbski poraz onemogochile velike sile, je Shpegelj odvrnil nikalno ("Oni celo ploskajo nashim zmagam"); shlo naj bi za ozhje "politichne rachune". Tudi glede padca Vukovarja je menil, da bi hrvashka vojska lahko mochneje posredovala, bilo bi manj zhrtev, beguncev, sploh bi bilo treba zadevo she temeljito analizirati; generalove besede so nekako dopushchale mozhnost, da je shlo tudi tu za "politichno kuhinjo" v ozadju (bilo je zhe zaslediti mnenja, da je bila vukovarska tragedija potrebna zaradi "moralnega uchinka" po svetu, da bi zahodne sile spremenile odnos do Hrvashke in njenega osamosvajanja; podobno so se pozneje ZDA po hudih bombnih pokolih v BiH konchno odlochile za ostrejshe akcije Nata proti Srbom) . Na koncu je Shpegelj omenil, da je predsednik "Drushtva prijateljstva Hrvashke in BiH", da ima drushtvo 300 chlanov iniciativnega odbora, da so v tej nevladni organizaciji mnogi ugledni znanstveniki in javni delavci, da je za RH in BiH bistvena tesna geostrateshka, zgodovinska, ekonomska, kulturna povezanost, da ju ni mogoche razdvajati, da sta to kakor dve posodi (che je luknja v eni, teche iz druge), da je v hrvashkem interesu zgolj enotna, neokrnjena, demokratichno urejena BiH, pa cheprav bi bila pod patronatom kakshne velike sile. Shpegljeva izvajanja so bila sicer informativna, a seveda do dolochene meje, kakshnih posebnih konkretnih novosti niti ni bilo zaslediti. Zmeraj znova se pach potrdi stari kitajski pregovor, da je po vojni lahko vsak general pameten. Dejstvo je, da za nazaj ni mogoche nichesar dejansko spremeniti, mozhne so le razlichne spominske modifikacije dogodkov in njihovih razlag, ki krvavo prizadetim ne pomagajo kaj dosti. Tisti, ki je Shpeglja in njegov koncept onemogochil, je imel za to nedvomno tehtne razloge, naj so danes videti tako ali drugache. V usodnih trenutkih ni mogoche rachunati z odlochitvami, ki bi zadovoljile "vse okuse". Nedvomno je bilo Hrvashki v chasu spopada z JLA potrebno dolocheno taktiziranje, saj je bila tako rekoch na odprti "srbski fronti", medtem ko je bila Slovenija vendarle nekoliko umaknjena v svoje podalpsko hribovje in v neposredni stik z Zahodom. Razprave v stilu "kaj bi bilo, che bi bilo" in "che bi mi imeli proste roke, bi bilo vse drugache", zmeraj pushchajo nekoliko chuden priokus in naposled rade zaidejo v gostilnishka modrovanja.

 

ZLOCHINEC ALI ZHRTEV?

Serija dokumentarnih oddaj Dosje (TVS) je imela 29. 10. 97 dovolj zgovoren naslov: Shkof Rozhman - zlochinec ali zhrtev? Novinar TVS Jozhe Mozhina, avtor dokumentarca in voditelj pogovora s strokovnjaki za novejsho slovensko zgodovino (dr. Jozhe Pirjevec iz Italije, dr. France Martin Dolinar, dr. Bozho Repe, mag. Boris Mlakar, upok. general Milan Lah), je vsekakor solidno opravil svoje delo. V dokumentarcu je bilo med drugim znachilno mnenje sedanje profesorice na Pravni fakulteti dr. Alenke Shelih, da proces proti shkofu Rozhmanu z danashnjega vidika ne zdrzhi pravne kritike, da je shlo ochitno za ideoloshko-politichni proces. Udelezhenci pogovora so bili vzorno umirjeni v izmenjavi mnenj, cheprav je bilo opaziti, da nekateri nagibajo k nekoliko ostrejshi, drugi k blazhji kritichni obravnavi Rozhmanovih kolaborantskih postopkov. Zdi se, da bi k prvim sodila npr. Pirjevec in Lah, k drugim Mlakar in Dolinar. Pirjevec, ki je profesor slovanske zgodovine na univerzi v Padovi, je s posebno shirino razgledov navedel vrsto zanimivih podatkov (papezh se je nekoliko distanciral od Rozhmana, ker je ta kot slovenski shkof brez papezhevega dovoljenja zapustil svoje vernike in pobegnil v tujino; ob njegovi smrti papezh ni bral pontifikalne mashe, kakor jo je naslednje leto za Stepincem, ki je ostal v domovini in se prepustil sojenju, papezh pa ga je razglasil za zashchitnika hrv. naroda) in poudaril, da je Rozhman kolaboriral z univerzalno najbolj negativno politichno silo svojega chasa, namrech s fashizmom-nacizmom, katerega eksplicitni cilj je bilo iztrebljanje dolochenih narodov. Mlakar, ki pripravlja disertacijo o slovenskem domobranstvu, je menil, da je za vse ocene potrebno uposhtevati realne razmere v dolochenem chasu, Dolinar pa, da je danes primerneje govoriti o "katolishkem taboru" in ne o "narodnih izdajalcih", da je bil Rozhman pod Italijani v izrazito drugachnem polozhaju kot mariborski shkof Tomazhich pod Nemci (ti niso bili za nikarshen dialog, medtem ko so Italijani predvideli dolocheno avtonomijo za Slovence, bili so iz dezhele, kjer je sredishche katolishtva, udelezhevali so se Rozhmanovih mash; da je partizanski duhovnik Metod Mikuzh na tajnih sestankih z Rozhmanom bolj hvalil razmere v Sovjetski zvezi, kot pa se zavzemal za skupni boj proti okupatorju, cheprav je shkofu predlagal vsaj nevtralnost do partizanov; da je bilo za Rozhmana znachilno predvsem nekakshno dokaj pasivno prilagajanje razmeram ipd.). General Lah je bil ob koncu vojne nachelnik shtaba slovenske partizanske vojske in leta 1946 chlan sodnega zbora, ki je sodil odsotnemu Rozhmanu; povedal je, da je bilo sodishche, ki mu je predsedoval dr. prava Helij Modic, povsem samostojno ( "Nihche ni stal za nami"); da pisma Ivanke Tomshich, matere ustreljenega Toneta Tomshicha, v katerem je hvalila Rozhmanovo medvojno zavzemanje za zapornike v okupatorjevih jechah ne glede na njihovo politichno preprichanje, sodishche ni uposhtevalo zato, ker bi potem hoteli prichati she drugi in ker Tomshicheva ni povedala nich bistveno novega, saj je bilo znano, da je Rozhman dejansko resheval predvsem tiste, za katere je rachunal, da se bodo prikljuchili boju proti komunizmu. Skratka: celota je izzvenela v znamenju she zmeraj odprte dileme, ki jo je nakazoval naslov oddaje. Ob tem se zdi zanimiva primerjava s Slovaki, ki so po svojem izvirnem imenu tudi "Slovenci": skozi avstrijsko-madzharsko, cheshko, hitlerjevsko (njihovemu katolishkemu duhovniku Josefu Tisu so Nemci dali samostojno drzhavo) in stalinistichno nadvlado so prishli z manj izpostavljenimi notranjimi nasprotji, v Sloveniji, na tej skrajno zahodni konici slovanstva, pa so se med drugo svetovno vojno vse tradicionalne razlike izkazale z vrelishchi. Brezpredmetno bi bilo rechi, da so bili Slovaki modrejshi...

 

LUTER, NAKAR SHE "KANONENFUTER"

Oddaji o Rozhmanu je z dnevom razmika (TVS 31. 10. 97) sledil film Luther (rezhija Guy Green, prod. ZDA, VB, Kanada, 1973). Za dan reformacije si je bilo torej mogoche ogledati dolocheno filmsko predstavitev znamenite zgodovinske osebnosti, ki je s svojim vplivom zaznamovala tudi slovensko usodo. Je mozhna primerjava z Marxom? Oba Nemca sta s svojimi "tezami" sprozhila neko gibanje, ki je z odmevi, seveda vsako po svoje, spodbudilo specifichne upornishke elemente v slovenskem narodu, navzoche zhe v chasu poganskih uporov zoper pokristjanjevanje. Od bojev med Karantanci prek katolishko-protestantskih nasprotij do rdeche-belih spopadov med drugo svetovno vojno se skozi slovensko zgodovino vleche sled notranje konfliktnosti, ki verjetno pomeni eno od znachilnosti identitete tega naroda. Kakorkoli zhe, dejstvo je, da so protestanti utemeljili slovensko knjigo in da je leto 1945 kljub vsemu prineslo neko vsaj formalno slovensko drzhavno tvorbo, s katero se je bilo naposled mogoche tudi drzhavnopravno "posloviti" od jugofederacije. Kaj bi bilo, che bi bilo "vse drugache", je spet stvar ugibanja. Vsekakor je zadevni film o Luthru zanimiv le z nakazane slovenske perspektive. Sicer pa gre za solidno priredbo Osbornove gledalishke igre, taka podlaga pa ne omogocha posebne dinamike. Osnovni problemi Luthrove akcije zoper rimsko cerkev so vendarle dovolj oprijemljivo predstavljeni, Stacy Keach v glavni vlogi je pretezhno ustrezen, kljub nekaterim nihanjem.

 

"PARADOKS" POD KUCHANOVIM DEZHNIKOM

Po koncu volitev (23. nov. 1997) za predsednika Republike Slovenije, ko je jasno, da je zhe v prvem krogu zmagal absolutni favorit Milan Kuchan, je chas, da si tudi navaden gledalec (televizijskega) "volilnega cirkusa" nekako uredi vtise o zadevi, ki je vendarle dovolj pomembna, che ne celo usodna za vsakega drzhavljana, pa naj si she tako umishlja svoje obrobnishko "nevtralno" ali "cinichno" distanchno zapechkarstvo (stari Grki bi rekli: idiotstvo). Nihche namrech ni dejansko toliko zunaj dolochenega biosocialnega konteksta, kot se to lahko vchasih zazdi kakshnemu zaprisezhenemu "idiotu", cheprav je v demokraciji seveda tudi obrobnishka malobrizhnost povsem legitimna in sposhtovanja vredna druzhbena pozicija.

Kaos iz lastne nuje poraja red: zmeshnjava na politichni sceni v interesu funkcionalizacije prej ali slej pripelje do dolochene preglednosti in "osmislitve". Kot se je zmeshnjava tranzicijskega strankarstva zaenkrat po svoje vendarle logichno uredila v parlamentu (LDS - SLS: koalicija najmochnejeshe zmerno levicharske in najmochnejshe zmerno desnicharske stranke, SKD: elitnejsha, "klerikalnejsha" desnica, SDS: desna socialdemokracija - ZLSD: leva socialdemokracija, SNS: levi nacionalisti, DeSUS: upokojenska levica), tako tudi rezultati predsednishkih volitev dajejo po odstotkih prejetih glasov dovolj zgovorno razvrstitev v dva kvarteta kandidatov: dalech pred vsemi Milan Kuchan, nato Janez Podobnik, Jozhe Bernik in Marjan Cerar (Poljshak, Pershak, Kovach in Miklavchich so pravzaprav she bolj kot predhodna dva zunaj resne relevance, cheprav bi najbrzh vsaj Kovach moral imeti - tudi po tradicionalni slovenski "usodnosti" chrke K kot zachetnice v priimku - nekoliko boljshe mozhnosti).

Na podlagi tega se nakazuje nekaj znachilnih ugotovitev. Prvo, najbolj ochitno dejstvo je seveda to, da je dosedanji predsednik pregazil tekmece kot tank, kar je v danih razmerah povsem logichno in prichakovano (za njim je dolgoletni profesionalni "kapital", interesni blok celotne levice in tudi shirshe konvergence itd.). Drugo dejstvo je dovolj vidna pozicija Janeza Podobnika, ki simbolizira che nich drugega - vsaj pomembno in narashchajocho moch slovenskega kmechkega lobija (ta se je, kot vse kazhe, med tradicionalistichnimi narodnimi silami najhitreje postavil na trdne noge). Bernikov hendikep so bili neenotnost (pomladne) desnice za njim, obchutno "tujstvo", komaj she primerna starost. Ugotovitev, da je Marjan Cerar nekakshen tragichni junak teh volitev, bi bila patetichna in zato pri politichnih analizah odvech, a ne povsem zgreshena (nevrotichna meshanica najvishjega intelektualizma in "krambijevskega" populizma bi lahko dozhivela she hujshi polom). Zdi se, da slovenski volivci pach ustrezno (naj je to komu vshech ali ne) uposhtevajo predvsem politichni profesionalizem in se v glavnem ne menijo za tako ali drugache "genialne" amaterje, ki v zadnjem trenutku padejo od koderkoli zhe, da bi kot "revolucionarni" statisti zapolnjevali sceno. Sicer pa je tako povsod po svetu; ta je v svojem obichajnem teku pach inerten in konformistichen.

Slovenija torej ostaja, recheno slikovito, pod Kuchanovim dezhnikom. Se pravi v rokah, ki po svoje poosebljajo njen kljub vsemu uspeshen prehod chez prelomnico ob zachetku desetletja; prichakovanje je, da naj bi bilo tako tudi na prelomnici ob koncu tisochletja. V ozrachju teh volitev pa je ostalo neizgovorjeno in neodgovorjeno vprashanje glede nekdanje Kuchanove napovedi, da bo kandidiral le, che bo demokracija v drzhavi ogrozhena. V tem smislu mu je lustracijski nachrt z desne verjetno res prishel "kot narochen".

 

VECHERNI GOST "SOLZA NOGA"

(solzna noga - zhalostni potohodec brez domovine)

So oddaje, ki vzdrzhujejo dostojanstvo tv medija. Med njimi je zanesljivo Vecherni gost, serija pogovorov, ki jih z razlichnimi zanimivimi osebnostmi vodi prekaljeni in shiroko razgledani televizijec Aleksander Cholnik. Dne 7. 12. 97 je bil njegov gost chrnski pisatelj Souza Gamba (ime je fonetichno zapisana slovenska "solza", priimek v ital. pomeni "noga"), ki je v Afriki odrashchal s portugalshchino in z jezikom svojega plemena, zdaj pa zhivi v Londonu in pishe v angleshchini. Pri tem se spominja besed svojega nekdanjega uchitelja angleshchine she v afrishkih chasih: "Che boste znali angleshko, ne boste nikoli pogreshali kruha". Pisatelj je povedal, da je prekinil dolgoletno kolumnistichno pisanje za neki portugalski chasopis, in ker se je s tem prezhivljal, je trenutno nekakshen "stradajochi pisatelj", kajti za svoje angleshke knjige lahko prichakuje naklade nekje okrog 200 izvodov. . . Res tolazhilno za slovenske "skribomane", ki ne pishejo v angleshchini, ampak v jeziku nekega sicer ne tropskega, ampak mitropskega "mikroplemena". Po Gambovem govorjenju je mogoche sklepati, da je izjemno izkushen, razgledan, prediren in duhovit opazovalec, torej nikakor ne slab pisatelj. Najbrzh njegovi afrishki problemi niso posebno "ustrezni" za angleshko bralsko publiko. Gotovo pa je bila skrajno neustrezna scenografija zadevne oddaje: sogovornika sta sedela, okorno ujeta za mizo v neki restavraciji. Za take pogovore se zdijo primernejshi tudi najbolj "banalni" meshchanski naslonjachi.

 

KENNEDY IN MAFIJA

Izvrstna angleshka (BBC) dokumentarna serija Sloves je bila na TVS 2 dne 15. 12. 97 predstavljena s svojim shestim delom, ki je imel naslov: Sam Giancana. Gre za ime enega sredi stoletja vodilnih chikashkih mafijcev. Z njim je vzpostavil stike Joe Kennedy, da bi gangster s svojim vplivom pridobil tisto peshchico glasov, s katero je njegov sin potem vendarle zlezel v Belo hisho. Gangster je za svoje usluge seveda prichakoval dolochene ugodnosti, predsednik Kennedy pa je nad mafijce pognal pravosodnega ministra, svojega brata Roberta. Poanta: kdor se je spechal z mafijo, se je dotaknil hudicha. Ker je predsednik Kennedy "zamochil" s Kubo, ga je imela v zhelodcu tudi CIA. Likvidirala ga je torej zarotnishka zveza "CIA-mafija". Hipoteza zveni zelo verjetno. She zlasti, che gre za tako briljantno rezhiran dokumentarec, z nabitim ritmom, ki ne pusti predaha. Poseben vtis so pustili nekateri Giancanovi sodobniki, med njimi tudi pravi gangsterji, ki so navajali svoje spomine. In seveda podatek: che si bil kot Italijan, Irec ali Poljak po prvi svetovni vojni v Chikagu, nisi nikjer dobil dela; te "pasme" so namrech pomenile manjvredne belce, nekakshne "bele chrnce"...

 

HONGKONG 1997

Tik pred svojim koncem je to leto, tudi ob spominu na podobe iz informativnih tv oddaj, videti "hongkonshko". S tem mestom so namrech tako ali drugache povezani nekateri kljuchni dogodki in posamezniki, to pa bo, po vsem sodech, imelo she daljnosezhne posledice. Hongkong je spet kitajski, v imenu Anglezhev se je od njega na zachetku poletja z uglajenim dostojanstvom poslovil princ Charles, ki se je proti koncu poletja moral posloviti she od (ne)ljubljene lochene zhene, umrle v (obveshchevalsko nachrtovani?) prometni nesrechi. Umrl je "zadnji kitajski cesar" (?) Deng, ki si je posebno zhelel vrnitve Hongkonga. In konec leta financhna katastrofa nekoch tako opevanih jugovzhodnoazijskih "tigrov" (zlasti Juzhna Koreja in Japonska), ki so se razkrili kot "dvonozhni silaki" s steklenimi nogami (ena noga zahodnjashko liberalno kapitalistichna, druga vzhodnjashko avtoritatitvna - morda je to razlog za problematichno funkcionalnost). Je juzhnokorejski polom kakshna tolazhba za tiste, ki v Severni Koreji umirajo od lakote? Ali financhna "kuga" izvira iz "pokitajchenega" Hongkonga, ki se je znashel v zlomu identitete (npr.. shole morajo iz angleshke latinice preiti v kitajsko "cirilico"), kakor iz tega mesta izvira najnovejshi medijski "hit": ptichja gripa?

(dec. 97)