Revija SRP 25/26

Ivo Antich

 
BOREC 557-558
 
(Tema: italijanski kon/e/clagerji)
 

Nova dvojna shtevilka Borca (druga v letniku 49/1997), revije za zgodovino, literaturo in antropologijo, znova v markantni obliki zbornika predstavlja eno samo temo. Obsezhni zvezek (424 str. ) namrech v celoti zavzema druga (prva 1984), z novimi, v glavnem she neobjavljenimi viri dopolnjena izdaja knjige Italijanska koncentracijska taborishcha za Slovence med 2. svetovno vojno, ki jo je napisal prof. Bozhidar Jezernik, doktor etnologije in dipl. pravnik. Delo je nastalo na podlagi vechletnega zbiranja dokumentov in prichevanj nekdanjih internirancev, gre pa za taborishcha Gonars, Treviso, Padova, Rab, Renicci in Visco.

Uvodno besedo z naslovom Tu se je smrt utrudila do smrti (citiran verz iz Krakarjeve pesmi o Auschwitzu) je napisala Mojca Drchar-Murko. Z bridko ostrino in temeljito obveshchenostjo je aktualizirala vrsto pomembnih dejstev, nad katerimi se marsikdo lahko zamisli. Npr.: najbolj ugledne svetovne enciklopedije omenjajo le nemshka in sovjetska koncentracijska taborishcha, italijanskih ne poznajo; Italijani svoji in evropski javnosti sistematichno prikrivajo zadevne podatke in z njimi sebi ustrezno manipulirajo (evropski parlament so obvestili o slovenskem "genocidnem" metanju Italijanov v krashka brezna, svojega taborishcha na Rabu niso predstavili ipd.); fashizem je bil izumljen v Italiji in Mussolini je bil Hitlerjev uchitelj; zaradi kapitulacije sredi vojne so zavezniki Italijanom v glavnem vse odpustili in nobenemu niso sodili za vojne zlochine, kar je v popolnem nasprotju z odnosom do Nemcev ali Japoncev; slovenska komunistichna oblast je she dolgo po vojni na taborishchnike gledala kot na sumljive domoljube, ki se niso zmogli upreti...

Glavni del publikacije je razdeljen na devetnajst poglavij: Interniranje civilnega prebivalstva (italijanske oblasti so z interniranjem v Ljubljanski provinci zachele februarja 1942, po ograditvi Ljubljane z bodecho zhico; v konc. taborishcha niso poshiljale le moshkih od 16. do 55. leta, kot so si sprva same dolochile, marvech tudi otroke, zhenske, nosechnice in osemdesetletnike); Koncentracijska taborishcha (general Robotti je izdal ukaz, da je potrebno taborishcha postaviti chim dlje od nekdanje jugoslovanske meje, da bi bil preprechen vsak stik internirancev s prebivalci); Kategorije internirancev (deklarativno je bil rezhim v zadevnih ital. konc. tab. za vse taborishchnike enak, dejansko pa so obstajale razlike med taborishchi, sektorji in posamezniki; razlichno so obravnavali "prisilne" in "zashchitene" taborishchnike, oficirje nekdanje jug. vojske, manj ostri so bili do zhensk, otrok, starcev); Taborishchni oblastniki (upravi taborishcha je nacheloval rezervni oficir ital. vojske na ravni podpolkovnika; oficirji, podoficirji, vojaki in karabinjerji so imeli razlichen odnos do taborishchnikov; kjer so bili oficirji "predobri", je zavladal nered, ki je najbolj shkodoval taborishchnikom); Taborishchni red (ob prihodu so taborishchnikom na ponizhujoch nachin pobrali vse osebne stvari, jim zanje dali potrdilo, ob izpustu so jih dobili nazaj, marsikaj pa je bilo pokradeno; zbore so izrabljali za ponizhevanje in trpinchenje, priblizhevanje zhichni ograji je bilo prepovedano pod smrtno kaznijo itd.); Bivalishcha (razmere so bile dokaj razlichne: taborishchnike so nastanili v shotore, barake, opushchene kasarne; najhuje bilo ob dezhevnih dneh za prebivalce shotorov v blizhini latrin, ker so se fekalije prelivale iz greznic in zalivale shotore...); Nosha (interniranci niso imeli posebnih uniform, ampak so obdrzhali svoja oblachila; ob prihodu so se morali vsi, ne glede na spol in starost, slechi do golega; zaradi slabih higienskih razmer se je razpasla vsakrshna golazen, ushi, bolhe, stenice, mishi, podgane); Prehrana (v povprechju taborishchniki niso dobili niti predpisane kolichine hrane); Dodatni pridobitni nachini (v vseh taborishchih so odprli kantine, da so interniranci lahko izrabili pravico do nakupa sadja za liro dnevno, prejemali pa so tudi pakete od doma); Odrezanost od sveta (taborishchniki so bili strogo locheni od sveta, dovoljeni so bili le zelo omejeni in nadzorovani pisni stiki); Taborishchna samouprava (v Renicciju so npr. taborishchniki imeli "stalno razsodishche" za obravnavo spornih zadev, in to s privoljenjem taborishchne uprave; najrazvitejsho stopnjo samouprave so pod vodstvom svoje org. OF dosegli taborishchniki na Rabu v dneh po kapitulaciji Italije); Delo in prosti chas (taborishcha niso bila delovna, zaposleni so bili le nekateri rochni delavci ) ; Kultura in izobrazhevanje (za kulturno dejavnost so taborishchne oblasti pokazale razumevanje; v Gonarsu so taborishchniki ustanovili pevski zbor, prirejali so literarne vechere, zlasti priljubljen je bil zabavni "Toti teater", uchili so se jezikov, najvech ital.); Druzhina (druzhine interniranih mozh so pogosto ostale brez dohodkov, izjeme so bile druzhine oficirjev in podoficirjev jug. vojske in javnih nameshchencev); Zdravje (umiranje od lakote, vodenica, diareja, zapeka, psihichne deformacije, "taborishchna blaznost"); Zhrtve (nered v seznamih internirancev, dolochbe za izpust zhe umrlih, italijanske oblasti niso vedele, koliko ujetnikov so imele; nekateri so umirali "kar mimogrede", drugi po strashnih mukah; edino na Rabu so taborishchnike pokopavali na posebnem pokopalishchu); Vera (vechina taborishchnikov je bila katolichanov, schasoma je upadlo zanimanje za verske obrede, za versko zhivljenje so vechinoma skrbeli italijanski kurati); Povezovanje in medsebojna pomoch (odnosi med taborishchniki so bili slabi); Politichna in vojashka organizacija (razmerje med taborishchniki, ki so bili privrzhenci narodnoosvobodilnega boja, in njihovimi nasprotniki je bilo v vsakem taborishchu drugachno; na sploshno so se najprej povezovali komunisti, imeli so izkushnje iz ilegale, skushali so ustanavljati taborishchne org. OF).

Sledita zaglavji Viri in literatura in Priloge (izbor dokumentov Centralnega drzhavnega arhiva v Rimu; pregled zhrtev tab. na Rabu s chlankom Pripomba k seznamu zhrtev avtorja Jozheta Dezhmana). Shtevilka je opremljena z mnogimi likovnimi deli Nikolaja Pirnata, ki jih je ustvaril kot interniranec v Gonarsu; delal je v pisarni in se zdravil v taborishchni ambulanti, tako da je lahko prishel do slikarskega materiala. Sredi zvezka je objavljen chlanek, ki ga je o njem napisal Iztok Durjava (Nikolaj Pirnat v Gonarsu).

(Gornji chlanek je bil napisan za rubriko Periodika (Delo, Knjizhevni listi) tik pred njeno ukinitvijo (gl. KL 21. avg. 1997), s katero je sicer zhivahno zhivljenje revij na Slovenskem spet "getoizirano", razen izbranih in tudi brez te izbranosti dovolj znanih izjem. - Op. a.).