Revija SRP 25/26

Franko Bushić

 

NA ZMAJSKEM MOSTU
(posvecheno Ani Azinović)
 

Prshavica novoletne nochi 1995. Napol pijan tavam po Petkovshkovem nabrezhju. Vse me spominja na neki dokumentarec o londonskem nochnem zhivljenju, manjkajo le vlachuge in kochije. London - Ljubljana. . . ulice so iste; megla, vlaga, melanholija, vendar pa tudi popolna inspiracija za pesnika in umetnika ali zgolj za chustvenega bedaka, ki abstraktno opazuje resnichnost. Depresija prebuja ustvarjalne instinkte. Nagnjenje k ustvarjanju je volja do zhivljenja. Zaobljubim se bogu, v katerega sem nekoch veroval, da bo tale novoletna inspiracija prej ali slej lezhala na papirju...

Medtem ko me hladen zrak grize v ushesa, se priblizhujem fascinantnemu Zmajskemu mostu. Mnozhice ni; vsi so na Tromostovju, kjer ob Preshernovem spomeniku debela umetnica s sharmantno okornimi gibi in z naivnimi, veselimi pesmicami spravlja v dobro voljo zbrane meshchane. Sam sem, sami so tudi kipi zmajev. Zeleni so ti kipi, korodirani. Njihova svetlo zelena barva, osvetljena z zamegljenimi svetilkami, se z znatnim odtenkom razlikuje od mrtvashko temno zelene barve Ljubljanice. Njihova barva kazhe, da je she krvi v njih in da niso le brezzhivljenjski liki kot tisti na lesenih freskah. Mochni so ti zmaji. Pretijo z razshirjenimi krili in ostrimi kremplji. Pretijo prostaku ali zlonamernezhu.

"O mogochni zmaji, dovolite mi, da sedem na vashe chvrste hrbte. Dovolite mi, da z vashe vishave pogledam v daljavo, da bi kje zagledal skrivnostno, chrnolaso dekle, najstarejsho hcherko mojega edinega kralja, prelepo princezo, zapeljivko bogov. Zamahnite z vashimi nazobchanimi, krempljastimi krili, s krili padlega angela ali povzdignjenega demona... odnesite me k tisti, kateri sem pokoren hlapec. O ZMAJI PONOSNI IN POGUMNI, vashi srchasti jeziki in vashi srchasti repi me spominjajo na dve srci, moje in Anino, kilometre oddaljeni med sabo. Odnesite me v Zagreb, do hotela Dubrovnik. Zhelel bi, kot nekoch, skupaj z njo popiti steklenico sladke penine. Spet bi imel kilogram sladkorja za posebne namene in spet bi preganjal lene natakarje, naj mi kar naprej prinashajo svezhe kocke leda, ki bi jih raztapljal na njeni mehki kozhi. O zmaji elementov: zmaj ognja, zmaj vode, zmaj zraka in zmaj zemlje, o zmaji shtirih vetrov, o zmaji na shtirih straneh te tihe reke - vidim, jeziki vam shtrlijo iz razprtih cheljusti, ampak jaz vas ne slishim. Ali ste mar nemi? Dajte mi nasvet, ublazhite bolechino - ozhivite! K njej me odnesite - rotim vas, ukazujem vam!"

Tishina. Nesmiselno je klicati zmaje. Mar niso le kovinski kipi, zashchitniki Ljubljane z demonsko zunanjostjo? Mar niso njihove glave (vsaka ima na vrhu rog, ki je simbol mochi, ustvarjalne energije) le pretnja, ki edina v tej megli novoletne nochi in v tem polmraku lahko deluje poshastno?

Stopam po mostu. Od te arhitekture se navzemam nekakshnega notranjega miru, kakor da postajam eno z mehkim lokom mosta. Shkoda je, da tako konstrukcijo onecheja cesta za avtomobile. Eh, le kdo sem jaz, da bi razmishljal o tem? Ko pa niti najvechji filozofi niso mogli ljudem pojasniti, kaj je to ustvarjalnost in konstrukcija, kaj pa destruktivnost, unichevanje in onechejanje, kako naj bi jim jaz pojasnil? Kako naj prisilim ljudi, da bi sprejeli darilo, ki ga ne razumejo? Gledam. Opazujem most, most gleda mene. Razteza se od ene obale do druge, shepeta mi skrivnosti minulih chasov. Govori mi o dnevih Viktorja barona Heina in o chasu, ko je bil Ivan Hribar zhupan v Ljubljani . Govori mi o neshtetih zaljubljenih parih, ki se sestajajo na njem, glej - zhe celo stoletje. Mogoche bom nekoch prav na tem mestu spet videl ljubljeno Ano. Kdo ve?

"Kdo ve?" sem rekel glasno, naslonjen na ograjo, s pogledom, uprtim v

negotovost.

"S cigareto nisi nikoli sam," mi skozi misli shine reklamno sporochilo. Odprl sem shkatlico in prizhgal eno. Nenavadno je, kako tobak prija v zimskih hladnih in depresivnih nocheh. Nagnjen prek mosta, s cigareto v roki, sem pustil Ljubljanici, da nosi moje misli. Mirna, majhna, zelena in temna, skrivnostna reka je tekla mimo, ujeta v betonsko korito, ki je ponekod obraslo z mahom. Vdihoval sem rechno vlago, pomeshano z nikotinskim dimom in z dimom izpushnih plinov iz avtomobilov in tovarnishkih dimnikov.

"Tiha reka, ali slishish moj krcheviti jok? Ali vidish moje solze, mi beresh misli? Ali vesh, kaj si zdajle zhelim? Ali znash prenashati sporochila? Che znash, slishal pa sem, da vse reke techejo v isti smeri, potem ponesi sporochilo chudovitemu dekletu. Reci ji, da jo ljubim. Prosi jo, da mi odpusti, ker se nisem oglasil vsa ta leta. Prosi jo, naj se me spomni in naj ne pozabi, kako je protestirala, ko so me prijeli policaji, tam na krizhishchu Teslove in Gajeve. Da, ljubila me je. Morda she ni prepozno! Morda she niso zamrle vse strasti in emocije, vsa hrepenenja. Vprashaj jo, kaj misli o tisti nochi, ko sva si pred ljubezensko igro z barvnimi kredami risala obredne brazgotine po obrazih. Vprashaj jo, ali bi spet samo zaradi mene uporabila tisto zharko rdecho shminko, ki je njene velike ustnice she bolj poudarila? Teci zdaj, reka, teci chim hitreje!

Dogorela cigareta mi je opekla prste. Bolechina je razdrazhila zhivce in me nekoliko vrnila v resnichnost, toda vznemirjeno zaznavanje je bilo vzrok, da sem jasno slishal, kako je ogorek ugasnil, ko je pri padcu poljubil reko. Kakor premochna svetloba ubija nochne zhuzhelke, tako tudi mochna reka ugasha ogenj, ki je zhivljenje. Zhalost. Reke ljubijo ljudi, ki trpijo in ki zamishljeni sanjarijo na mostovih preteklosti . Medtem ko techejo po planetu, zbirajo dushe nemirnih popotnikov in pesnikov; vrazhje reke jih nosijo dalech, v neznano. . . Morbidna noch. Zhe sem se pripravljal na odhod s tega mosta, polnega pajchevin, ko je mojo pozornost pritegnila senca pod eno od osmih svetilk. Nekakshen bradat starec je kot po nakljuchju sedel na rebrasti ograji mosta. Svetlobne iskrice grdih svetilk, neuspelih imitacij baroka, so se odbijale od steklenice, ki jo je drzhal v roki in jo od chasa do chasa nagnil k ustom. Le kako se je znashel tukaj? Najbrzh ga nisem opazil, ker sem bil ves prevzet od spominov. Pogledal me je, kot da gleda nekoga, ki mu je blizu. Strmech vanj, sem pomislil, da gledam sam sebe. Polkloshar s prefinjenimi potezami obraza, zapushchen starec, okrog shestdeset let star pijanec v ponosheni obleki... to je prihodnost velikega shtevila umetnikov, posebno nas "Balkancev", v nashih dezhelah, ki premalo vlagajo v kulturo, prevech pa v pushke in nozhne proteze.

"Bosh pil?" je vprashal, mahaje s steklenico "sadjevca".

Sladke solze otozhnosti. Zavedam se, da v takih trenutkih ne bi smel piti, saj sem zhe tako ali tako zaradi zhivljenjskih okolishchin in depresivnih pritiskov potencialni alkoholik. Da, imam vse predispozicije za prihodnost alkoholika, brezdomca, potepuha.

"Povej mi, starec," sem zachel v polomljeni slovenshchini in zraven popil nekaj pozhirkov, ki zhgejo po grlu, "ali vesh kaj o tem mostu?"

"Pravijo, da zeti sem pripeljejo svoje tashche, da bi v zmajevi podobi uzrle sebe in da bi tako videle, chemu so podobne."

"Zanimivo," sem zamrmral. "Iskreno recheno, meni se ti zmaji ne zdijo grdi, nasprotno. Mislim, da je ta primerjava neprimerna in da ljudje, ki so si jo izmislili, ne znajo ceniti te velichastne umetnine, ki jim krasi mesto."

"So she druge zgodbe . Na primer legenda, da zmaj pomaha s svoj im repom, kadar gre shestnajstletnica po mostu mimo njega. Ampak repi so zhe zdavnaj zarjaveli. Ni vech nedolzhnih shestnajstletnic. Niti v mojih mladih letih jih ni bilo."

"Lepa bajka. Spominja me na tisto shalo, v kateri je vrag zhvizhgal za dekleti, o katerih je menil, da so nedolzhne."

"In kaj je bilo na koncu?"

"Vech let se nobena ni obrnila ob njegovem zhvizhgu. Na koncu je zazhvizhgal za tremi: dve se nista obrnili, ena pa se je. Poanta shale je: fukajte se, dekleta, da vas ne pobere hudich."

"Ta je pa dobra!"

"Ali ti verujesh v kaj?" sem rekel po premisleku. "Ali verujesh v boga , verujesh v zver, verujesh v kaj bolj abstraktnega?"

"Nekoch sem verjel v boga. Vsak dan sem shel k mashi . Nenadoma mi je zhena umrla zaradi raka. Od tedaj ne hodim vech v cerkev. . . Pridem pa na most in se spominjam zhene tako lepe, kot je bila, dokler je v njej she utripalo zhivljenje."

"Zhal mi je. Nisem imel namena prebujati spomine na nesrechne dogodke. Chudno. Tudi jaz se tukaj spominjam svoje nekdanje ljubezni."

"Vem. Kadar moshki ponochi sam pride na Zmajski most, je to zgolj zaradi nostalgichnega hrepenenja."

"Mogoche imash prav. Mogoche ni tako le na Zmajskem mostu. Mogoche zdajle milijoni moshkih po vsem svetu osamljeni stojijo na razlichnih mostovih in objokujejo svoje ljubezni."

"Tako je . Temu so mostovi tudi namenjeni . Na njih se moshki spoznavajo in sestajajo z dekleti, pozneje pa se jih spominjajo in jih objokujejo. Reke pod mostovi so reke moshkih solz; veselih ali zhalostnih - odvisno od trenutka."

"Che ne posegam prevech v tvojo zasebnost, mi povej , kako se spominjash svoje pokojne zhene?"

"Poglej teh osem stebrov, na vsakem od njih so shtiri svetilke. Sedem poleg kateregakoli stebra in se zastrmim v svetlobo, dokler me skoraj ne oslepi. Tedaj nenadoma iz samega strzhena te svetlobe pride moja ljubljena v svoji najlepshi podobi. Kot angel z razshirjenimi rokami leti proti meni . . . le da nikoli ne pride do cilja. Tolazhim se s tem, da je vsakokrat vse blizhe...Che tudi ti zhelish videti svojo ljubezen jasneje, kot si jo videl kdajkoli, opazuj svetlobo. V svetlobi je skrivnost ljubezni."

Svetloba in svetilke...Za trenutek sem pozabil na starca in jih opazoval. Niso mi vlivale nikakrshnega zaupanja. Kako bi jih sploh imenoval? Nepotrebna bizhuterija, neuspeli poskus usklajevanja z zmaji neocenljive vrednosti, kich postkomunizma. Ti mali in zhalostni monstrumi pri vznozhju stebrov, s kljuni in krili orlov, z levjimi telesi in starchevskimi izrazi na obrazih - so brez mochi . Samo tepcu bi se take kreature serijske izdelave lahko zdele podobne zmajem. Njihova telesa, deloma gre za stilizacije sfinge (orel - lev), nimajo nichesar skupnega s telesi zmajev (volk - zmaj ) . Jaz ne verujem v te svetilke. Morda je starec "zmeshan". Morda se mu je zaradi tolikshne kolichine "sadjevca" in zaradi velike bolechine sprevrnil um.

"Nisem preprichan..." sem spregovoril, oziraje se naokrog. "Hej! Kje pa si?"

Ta klic je ostal brez odgovora, kakor tudi mnoga druga vprashanja tega vechera. Starca ni bilo. Najbrzh se je odtihotapil brez pozdrava, prepushchajoch me mojemu meditiranju. Hja, morda sem res zanesenjak, a spet ne tolikshen, da bi brez potrebe buljil v svetilke, ki vrh vsega niti niso lepe. Za eno noch je dovolj melanholije, posebno za novoletno noch. Bolje bo, da odidem do Tromostovja in da pri kateri od pivskih stojnic, improviziranih samo za ta vecher, poteshim zhejo. S hrepenenjem po spremembi sem zapustil most. Pochutil sem se kot oseba iz neke starinske proze ("... she eno pivo, she ena cigareta...").

"Opazuj svetlobo!"

"Kdo je to rekel?"

Starca ni vech, pa chetudi bi bil, tale glas je bil drugachen. Jasno sem slishal glas, ni bilo dvoma. Ne fantaziram, ne domishljam si.

"Kaj nisi ti tega rekel, zmaj?" sem vprashal zmaja, tistega, ki je bil najblizhe trzhnici.

Nemi glasnik kraljev je gledal naravnost predse. Na glavi, ki je podobna volchji, je pod ochesom dezh pustil sled apnenca. Bilo je videti, kot da zmaj joka. "Chudezh," bi kdo rekel, che bi shlo za kakshno drugo soho. Mochan in moder, skrivnosten in ognjevit, ta zmaj le redkim pomeni chudezh, ta plazilec, sesalec.

"Si ti to rekel, zmaj?" sem spet vprashal, cheprav sem vedel, da ne bom

dobil odgovora.

Velichastno se je zmaj dvigal proti nebu. Njegove noge in telo so noge in telo volka, zveri. Dlakave prsi so pohotno in ponosno, marsovsko izbochene. Vrat vodne kache in krokodilsko luskinasti rep sta kazala potrebo po vodi. Zmaj, enovito dvojen. Brez spolnih znamenj. Samooplajajochi se zmaj ali vechno in univerzalno, nespremenljivo bozhanstvo. Ali ni ta zmaj - angel varuh, mogoche prav moj? Ali ni bil tisti starec le zhiva materializacija tega zmaja, v zame sprejemljivi obliki? Ali ni bil njegov nasvet iskren in svechan? Prevzet od igre, ki sem jo ravnokar sprejel, bom opazoval svetlobo.

Sedel sem na ograjo mosta. Legel sem nanjo. Hladni beton mi je ovlazhil zatilje. Ali ni to vlazhna noch izpolnjevanja skritih in manj skritih zhelja? Z roko sem segel pod povrshnik, da bi nashel kakshen kovanec; zhe naslednji trenutek je pet tolarjev medeninaste barve padalo proti dnu Ljubljanice. Zazhelel sem si, da bi se v gondoli vozil po Ljubljanici, medtem ko bi mi Anin vrat grel ustnice.

Z avtosugestijo sem se bojeval proti mrazu. Glej, sem se silil, she vedno zadrzhujoch lahno sled skepse. Noch se je vedrila, megla se je dvigala. Jekleno modro nebo so angeli parali z nozhi. Glej. Luchi so postale intenzivnejshe. Kot v izmishljenih zgodbah o letechih krozhnikih so se mi priblizhevale in me preiskovale - bleshcheche luchi. Glej. Ochi so se mi solzile zaradi trmoglave vzdrzhljivosti opazovanja. Glej. Vrtelo se mi je v glavi. Utrujala me je igra pleshochih svetilk. Glej...

Ali grmi? Ne! Z ljubljanskega grada so izstreljevali raznobarvne rakete. Zmajski most je preplavila mnozhica. Prishli so, da bi z boljshega polozhaja opazovali prelivanje nebesnih barv iz rumene v smaragdno, iz smaragdne v shkrlatno. Polnoch. Novo leto 1995. Najbrzh sem zaspal zaradi utrujenosti od brezuspeshnega strmenja v luchi; alkoholizirani mozhgani so gotovo pripomogli, da je buljenje v svetlobo postalo hipnotichno dolgochasno. Nichesar nisem videl. Nikakrshnega chudezha. Tudi sanjal nisem, medtem ko sem trdno spal dve uri. Razgibaval sem od mraza otrple sklepe. Starec je lagal, ali pa je lagal zmaj ali morda most. Ni treba verovati v skrivnosti. Upam... toda na kaj naj upam ob poslushanju glasbe petard in glasbe raket? Tradicionalna svechanost zhrtvovanja. Ljudje nocoj zapravljajo v upanju, da bodo prav zaradi tega zasluzhili v prihodnjem letu. Na stotine shampanjskih zamashkov nosi Ljubljanica proti Savi. Morda bodo v Zagrebu rechni gusarji vzeli ven plutovino, ki jo bo nanosila Sava. Morda bodo iz nje naredili koristno okrasje in ga prodajali turistom.

"Moja nesmrtna ljubezen iz Zagreba ob Savi, po tebi hrepenim na Zmajskem mostu, nad Ljubljanico, z enako silo, kot sem sanjal o tebi na Principovem mostu nad Miljacko, ko te she niti spoznal nisem."

"Glej tega tepca, sam s sabo govori," so k moji zamaknjenosti pripomnila nekakshna dekleta, ki so se prerivala okrog mene.

Pazljivo sem si jih ogledal, bolj zaradi uzhaljenosti kot zaradi zanimanja. Rakete so prasketale, oblikujoch nad Ljubljano modernistichne abstrakcije. Obrazi deklet so bili zdaj rumeni, zdaj rdechi, zdaj zeleni - nebo je odsevalo na njih. Bilo bi videti neumno, che bi si pomencal ochi, pa tudi sicer je stala tako blizu, da je odpadel vsak dvom: tisto dekle, ki me je "uzhalilo" , je bilo istovetno z Ano. Enaki, ravni, dolgi chrni lasje. Enake chrne ochi, polne sijaja. Enak pravilen nos, enak bled obraz. Enako velike ustnice, raztegnjene v nasmeh, da bi bile videti she vechje, a manj debele; zharko rdeche ustnice. Enak nachin oblachenja: mestna prefinjenost, umetnost, estetika. Enaka vishina, enako topel glas.

"Kaj gledash?" me je vprashala in se delala pomembno; ista znachilnost je krasila tudi Ano.

"Srechno novo leto!" sem se hitro znashel.

"Hvala, enako," je odgovorila ljubeznivo; nikoli ni slovenshchina zvenela lepshe.

"Kako ti je ime?" sem vprashal komaj slishno; skrival sem tiho upanje.

"Ana."

Ana... prav Ana. Ni vech dvoma, tale most je charoben. Tisti starec in tile zmaji in ta reka - izpolnjujejo vse zhelje. Nekoch sem v neki charovnishki knjigi prebral, da tisti, ki prakticirajo magijo, nikoli ne vedo, kako bo njihova zhelja uresnichena. Mar je to pomembno? Bistveno je, da se uresnichi . Res tale Ana ni tista "moja" Ana, ampak. . . kaj niso vse Ane - Ane? Vse so chudovite, vse so prelepe, moje srce bije za vsako od njih. Ljubim Ane, Ane istovetne, Ane ognjevite in Ane nezhne, vse Ane so "moje" Ane. Ljubim chrne Ane, nedoumljive, nedosegljive, mistichne in nemistichne, vse so po zgledu tiste boginje, najstarejshe hcherke mojega edinega kralja.

"Poslushaj, Ana, jaz se po malem ukvarjam z vedezhevanjem. Povej mi,

Ana, ali si samo domishljam ali pa imash zares prirojeno znamenje med dojkama?"

Gledala me je s svojima koshchkoma diamantnega premoga, iz odprtih ust ji je prihajal dimast zrak. Te chudezhne ochi so z mesmeristichno magichnim pogledom krozhile po mojem telesu. Imela je znamenje med dojkama kot tista Ana, kot sicer vech od petdeset odstotkov vseh deklet in zhena. Vechja ali manjsha znamenja,, bolj ali manj blizu sredishchu prsi, bolj ali manj jasna znamenja. Ko bi le vedel, o chem vse razmishlja, takole presenechena. Gledala me je enako zachudeno kot vsa druga dekleta , kadar sem jim omenil znamenje . Ali misli , da sem zares "videl" njeno znamenje? Znamenje je znamenje. Ana je Ana. Tem za pogovor ne manjka. "Iluzije so dishave zhivljenja". Naj bo zahvaljen zmaj iz novoletne nochi.

(1995)

(iz hrv. prev. I. Antich)

 

 

FRANKO BUSHIĆ - hrvashki knjizhevnik in likovnik, rojen 8. 5. 1971 v Splitu, kjer tudi zhivi in ustvarja. Je chlan likovnega zdruzhenja "Emanuel Vidović", Hrvashkega haiku drushtva in mednarodnega pesnishkega gibanja POPOPO (Poezija po poshti). Ustvarjalno je povezan s Slovenijo, kjer je imel prve javne predstavitve svojega dela (objave, literarni vecheri, razstave). Pesmi, prozo, recenzije in stripe je objavljal v slovenskih revijah Apokalipsa, Mentor, Nova Atlantida, Srp, Stripburger in v zagrebshkem Haiku. Sodeloval je na vech skupinskih razstavah, novembra 1997 je imel prvo samostojno razstavo slik z naslovom "Akti" v Muzejskem prostoru v Splitu. Odlomek iz novele "Na Zmajskem mostu" je bil objavljen v zborniku "17. srechanja pesnikov in literatov drugih narodov" (Zveza kulturnih organizacij Slovenije, 1995). (op. prev.)